Generalni direktor Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV) dr. Federico Castelucci je skupini novinarjev z vsega sveta v Veroni pred kratkim naznanil, da je Indija vložila prošnjo za članstvo v tem pomembnem in uglednem združenju, katerega članica je tudi Slovenija. To je le utrinek iz celotne zgodbe razvoja indijske vinske industrije, ki je začela napredovati šele zadnje desetletje.Zgodovinsko ozadje
Tradicionalno je bilo prebivalstvo Indije vedno razdeljeno na dve skupini. V prvi so tisti ljudje, ki pijejo alkoholne pijače in porabijo okrog 4,5 milijarde litrov žganih pijač in piva. Druga skupina ljudi, ki predstavlja skoraj polovico prebivalstva Indije, pa alkohola sploh ne pije. Večina teh »abstinentov« vidi v vinu in alkoholu zlo, v katerem je vzrok velikega števila socialnih problemov.
Indija je postala neodvisna avgusta leta 1947, januarja leta 1950 pa federativna republika. Tako so vse države v njej z ustavo dobile pravico, da same in neodvisno urejajo prodajo alkohola in davčno politiko na tem področju, vendar z dodatno klavzulo, da morajo pri tem ljudi odvračati od pitja alkohola. V državi Gujarat velja prepoved uživanja alkohola. Tukaj se je rodil Mahatma Gandhi, tudi sam aktiven borec proti uživanju alkohola zaradi socialnih problemov, ki jih je čezmerno uživanje te pijače povzročalo še posebno med revnimi. Zvezni državi, kot sta Haryana in Andhra Pradesh, sta poskušali uvesti prohibicijo, vendar se je njun poskus izjalovil, zato sta ponovno spremenili svojo politiko. Dejansko je država Haryana pri svoji politiki glede vina precej napredna.
Vino kot pijača
Uživanje vina je v Indiji precej nov pojav. Čeprav je poceni vino v Indiji na trgu že približno 50 let, pa zasluge za začetek lokalne pridelave pripisujejo predvsem kleti Chateau Indage (danes Indage Vintners), ki je bila ustanovljena leta 1984. Začeli so s pridelavo penečega se vina za izvoz, in sicer pod blagovno znamko Omar Khayyam, in s pridelavo vina za domači trg pod imenom Marquis de Pompadour. Uvoz vin je bil dovoljen le diplomatom ali pa hotelom, ki so imeli posebno dovoljenje, vendar so pri tem morali plačati neverjetno visoko carino, ki je presegala 600 odstotkov.
Ko so v kleti Indage konec osemdesetih let prejšnjega stoletja k svojemu izboru dodali še namizno rdeče in belo vino Riviera, je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja nova klet z imenom Grover Vineyards v glavnem mestu zvezne države Karnataka v Bangaloreju začela pridelavo mirnih vin v sodelovanju z dobro znanim francoskim vinarjem in enologom Michelom Rollandom. V Indijo so prvič pripeljali trte in se osredotočili predvsem na rdeča vina, kot so shiraz in cabernet sauvignon za pridelavo vin rose, bela vina pa so pridelovali iz sorte ugni blanc.
Klet Sula Vineyards je leta 1999 ustanovil Rajeev Samant, ki se je po končanem študiju na stanfordski univerzi vrnil v Indijo in začel gojiti trte v družinskih sadovnjakih v mestu Nashik ob pomoči Kerryja Damskeyja iz kalifornijske Sonome. Tako se je začela doba sortnih vin v slogu novega sveta, med katerimi so prevladovali chenin blanc, sauvignon in rose iz sorte zinfandel, za pridelavo rdečih vin pa so uvažali merlot iz Čila.
Sprememba tržne politike pospeši razvoj
Na prehodu tisočletja je bila poraba vina zanemarljiva in je znašala vsega skupaj 450 tisoč litrov. Na bolje se je obrnilo, ko je leta 2001 vlada države Maharashtra, ki je nekaj desetletij prej postala glavna med pridelovalkami namiznega grozdja, naznanila politiko t. i. enotnega okna. Tako so bili novi pridelovalci vina deležni mnogih ugodnosti, vključno z oprostitvijo trošarine, zaradi česar je do lanskega leta zraslo približno 60 novih kleti.
Vinska industrija je prvo desetletje začela rasti približno 20–30 odstotkov na letni ravni, v posameznih letih pa je dosegla tudi 35 odstotkov rast. Vendar pa je bila posledica take rasti čezmerna pridelava. Kakovost se počasi izboljšuje v odsotnosti kakršnega koli specifičnega zakona na področju vinarstva, vendar je svojo pot na trg našlo tudi veliko vina nižje kakovosti.
Istočasno je leta 2002 vlada liberalizirala uvozno politiko in tako dovolila, da vino uvaža kdor koli, davki pa so se znižali na okrog 420 odstotkov. Hotelom so kmalu zatem dovolili nakupe vina in žganih pijač, ki so bili oproščeni carinskih dajatev, kar je bil majhen delež njihovega zaslužka pri deviznem poslovanju. Še vedno pa so morali plačevati trošarino in prometni davek, ki ju je zaračunavala vsaka zvezna država različno.
Visoke obdavčitveIndija je s Svetovno trgovinsko organizacijo podpisala sporazum, v katerem se je zavezala, da bo znižala dajatve na 150 odstotkov. Pod velikim mednarodnim pritiskom in grožnjo ZDA ter EU, da se bosta pritožili pri Svetovni trgovinski organizaciji, je indijska vlada popustila in julija leta 2007 carinske dajatve znižala s tedanjih 264 na 150 odstotkov.
Žal pa so zvezne države, nad katerimi vlada nima oblasti, nemudoma zvišale trošarine, tako da je v nekaterih skupen delež davčne obremenitve znašal tudi 80 odstotkov cene vina in ga tako naredil cenovno nedosegljivega. Če to prikažemo v relativnih vrednostih: vino v vrednosti 2 evrov se na drobno prodaja za 10-12 evrov, v hotelu pa za 30 in več evrov. Pri dragih vinih ostaja to razmerje enako, zato so za potrošnika še bolj nedostopna. Ta dejstva so bila največja ovira za rast vinske industrije in potrošnje. Dejansko je prišlo do tega, da so vina iz uvoza postala predraga, medtem ko indijska svoj delež na trgu pridobivajo hitreje.
Trenutno stanje na trgu in usmeritve
Številke v nadaljevanju temeljijo na skupnih ocenah interesnih skupin v vinski industriji, saj ni nobenih zanesljivih statistik. Poraba vina je dosegla svoj vrh leta 2008 in je znašala okrog 16,2 milijona litrov. Lani je spet padla na 13,5 milijona litrov. Od tega je bilo približno 1,8 milijona litrov uvoženega vina. Okrog 3,6 milijona litrov je bilo poceni vina, med katerega se šteje tudi “portovec”, pridelan iz namiznega grozdja in alkoholiziran s poceni žganjem, njegova cena pa se giblje pod 2,5 evra. Indijsko vino se na splošno deli v dva cenovna razreda: vina s ceno med 3,5 in 6 evri ter vina s ceno med 7 in 10 evri. Potem je tu še nekaj izbranih blagovnih znamk, katerih odlična vrhunska vina se prodajo v majhnih količinah in dosegajo cene tudi 20 evrov. Za primerjavo naj omenimo, da se cene uvoženih vin zaradi različnih davkov gibljejo od približno 11 evrov navzgor.
Okrog 55 odstotkov vina, ki ga popijejo Indijci, je rdečega, glavni razlog za to pa je, da ga pijejo zaradi njegovih blagodejnih učinkov na zdravje. Približno 30 odstotkov popitega vina je belega, ostanek pa je enakomerno porazdeljen med penine in roseje.
Nedavna raziskava organizacije Vinexpo postavlja Indijo med prvih deset najhitreje rastočih vinskih dežel sveta. Raziskava predvideva, da bo poraba leta 2010 presegla najvišjih 16,2 milijona litrov iz leta 2008 in se bo na letni ravni nadaljevala s z od 25- do 30-odstotno rastjo. Raziskava, ki jo je izvedel angleški ponudnik vin Berry Bros. & Rudd, je pogledala 50 let v prihodnost. Napoveduje, da bo Indija skupaj s Kitajsko postala vodilna sila tako v smislu vinskega trga kot tudi kot dobaviteljica poceni vina preostalemu svetu.
Indijska vinska industrija
V Indiji je zasajenih približno 1600 hektarjev vinogradov, od tega 1200 v zvezni državi Maharashtra. Grozdje za proizvodnjo vina pridelujejo tudi v državah Andhra in Karnataka, v slednji predvsem za vrhunska sortna vina. Vendar pa ti dve državi najbrž nista najboljši potencialni vinorodni območji. Poznamo še veliko neraziskanih predelov, kjer so trte gojili že pred izbruhom trtne uši v poznem 19. stoletju. Med njimi so predvsem predgorja Himalaje v državah Himachal, Uttaranchal in Kashmir, vendar pa tamkajšnje politične razmere onemogočajo kakršno koli razvojno pobudo. Zaradi tropskega podnebja sta tam možni dve letini grozdja, vendar opravijo samo eno trgatev od februarja do aprila kot povsod na južni polobli, čeprav je Indija na severni polobli, njena vinska prestolnica Nashik pa na približno 13 stopinjah zemljepisne širine.
Klet Indage je bila vse od svojih začetkov leta 1894 pionirka na tem področju in največja pridelovalka vina, sledi pa ji hitro rastoča klet Sula, ki je pred nekaj leti prehitela klet Grover. Recesija je klet Indage zelo udarila in njihova širitvena politika ter nepravilne ocene trga so bile razlog za njen propad lani. Trenutno je v hudih finančnih težavah in ogrožen je celo njen obstoj, Sula pa tako postaja prva pridelovalka vina z 2,25 milijona litrov prodanega vina lani. To leto načrtujejo prodati 3,15 milijona litrov, z že doseženo 50-odstotno rastjo v prvi polovici tega leta pa bodo po vsej verjetnosti presegli zastavljeni cilj. Klet Grover je prodala okrog 720 tisoč litrov, načrtujejo pa prodajo 900 tisoč litrov.
Zadnjih nekaj let so zrasle številne nove kleti, med katerimi velja posebej omeniti klet The Four Seasons Winery, ki je podružnica največjega indijskega proizvajalca alkoholnih pijač United Spirits Ltd, ta pa je v lasti barona industrije alkoholnih pijač, Vijaya Mallye. Klet Maharashtra, ki je lani prodala 360 tisoč litrov, bo po napovedih najhitreje rastoča klet v naslednjih petih letih, prekosila pa naj bi celo klet Grover. Klet Seagram, indijska podružnica družbe Pernod Ricard, je pred štirimi leti dala na trg linijo vin Nine Hills in se neprenehoma razvija naprej, medtem ko je multinacionalki Diaego poskus preboja z blagovno znamko Nilaya spodletel, tako da so jo lani umaknili iz proizvodnje.
Vintage Wines, Mercury Wines, York Winery, Vinsura, Chateau d’Ori, Indus, Globus, Big Banyan in Zampa … To je le nekaj kleti, ki so se uveljavile v »drugem valu« pridelovalk kakovostnih vin, vendar je njihova prodaja še vedno majhna (manj kot 180 tisoč litrov).
Čeprav večina kleti najema enologe in svetovalce iz Francije, Italije, Avstralije, Južnoafriške republike in Združenih držav Amerike, je lani še ena od kleti iz države Maharashtra z imenom Riona Wines sklenila partnerstvo s kletjo iz Italije. Klet Vintage Wines, ki je proizvajalka blagovne znamke vin Reveilo, je na vinski trg s sorto sangiovesse vstopila s pomočjo njihovega italijanskega svetovalca iz dežele Furlanije, ki meji s Slovenijo.
Trenuten scenarij
Recesija je zelo prizadela tudi vinarsko industrijo. Pravzaprav se je pred njenim začetkom zgodil še teroristični napad v Mumbaju novembra 2008, v katerem je bilo ubitih veliko ljudi. Sosledje teh dogodkov je prineslo upad trgovanja in turističnega prometa ter čez noč ustvarilo zelo težke poslovne okoliščine. Zmanjšala se ni samo potrošnja, tudi hotelirji so se zanašali na zaloge in se odločili, da vina ne bodo naročali, dokler ne bodo izpraznili zalog, pa čeprav bi ga prodajali z izgubo.
Tudi industrija je zadnja tri leta čezmerno proizvajala v predvidevanju večjega povpraševanja, ki pa ni doseglo pričakovanj. Zaradi ugodnosti, kot je bila na primer ničelna trošarina, se je število proizvajalcev povečalo. Tudi kmetje brez vsakršnih izkušenj s trženjem in pridelavo so zagrabili priložnost in se spustili v boj za svoj delež na tržišču. V zvezni državi Maharashtra je polovica kleti zaprla svoja vrata ali pa so nehale pridelovati novo vino zaradi nasičenosti trga, ki ni več mogel prazniti njihovih polnih sodov. Kmetje za pridelek, ki so ga oddali, ne dobivajo plačila več mesecev, mnogi so bili prisiljeni pustiti svoje vinograde propasti. Novembra lani je nepričakovano deževje uničilo okrog 40 odstotkov pridelka in je tako kljub izgubam pridelovalcev prineslo nekaj ravnovesja na tržišče.
Uvozniki podpisujejo pogodbe z novimi proizvajalci iz tujine, včasih tudi brez kakršne koli analize tržnih zahtev. Vsaka taka dodatna blagovna znamka pomeni dodaten denar, povezan s stroški registracije te znamke, ki so precejšnji in v vsaki od 28 držav zelo različni. Vsaka država namreč zahteva, da so te blagovne znamke registrirane, uvozniki pa morajo, če hočejo prodajati vino, letne licenčnine plačati vnaprej.
V odsotnosti kakršne koli vinske zakonodaje kakovost vin ni vedno dosledna in se od pridelovalca do pridelovalca zelo razlikuje. Članstvo v Mednarodni organizaciji za trto in vino (OIV) bi lahko Indiji pomagalo pri oblikovanju zakonodaje, ki bo pripomogla k doseganju konsistentnosti in izboljšanju kakovosti vin. Tako kot potrošniki imajo tudi pridelovalci in ljudje v celotni dobavni verigi precej slabo vinsko znanje, zato je tudi kakovost vina na koncu velikokrat vprašljiva.
Obeti za prihodnost
Čeprav je bila stopnja rasti visoka, pa se je zgodila na zelo majhni osnovi. Zelo je namreč odvisna od vladne politike. Vino še vedno velja za alkohol, ne za hrano ali del življenjskega sloga, zato je politika na tem področju precej restriktivna. K boljši potrošnji vina bo pripomoglo kar nekaj dejavnikov, med katerimi je zelo pomembno izobraževanje na tem področju. Ovira do tega cilja pa so tudi nadležna dokumentacija in postopki pri nedenarnem poslovanju, ki bi lahko sprostili prodajo vina v supermarketih široma po Indiji in ga tako naredili lažje dostopnega.
Indija je zadnje čase veliko truda vložila v izboljšanje izvoza, kar ji bo pomagalo pri povečanju prodaje in izboljšanju kakovosti. Pred enim letom je bil ustanovljen Indijski odbor za pridelavo grozdja, katerega naloga je pomoč pri razvoju indijske vinske industrije. Razstavljavci vin so se pod zastavo Indije prvič skupaj predstavili leta 2006, in sicer na singapurskem salonu Wines for Asia leta 2006. To se je zgodilo predvsem po zaslugi Indijske vinske akademije, zasebne pobude, ki promovira krovno blagovno znamko Brand India. Odbor za predelavo grozdja je sledil zgledu in lani organiziral skupno udeležbo na hongkonškem trgovinskem sejmu ter na majskem mednarodnem vinskem sejmu v Londonu. Na obeh so razstavljavci doživeli zelo spodbudne odzive.
Dejavniki rasti
Čeprav rast potrošnje vina kroji predvsem politika na ravni centralne vlade in zveznih vlad, je odvisna tudi od različnih socioloških dejavnikov. Religija igra pomembno vlogo, vendar bolj posredno in le do neke mere. Večji vpliv imajo družbeni običaji. Potrošnja vina se povečuje zaradi večjega izbora indijskih vin na trgu, pa tudi zato, ker se spreminja način življenja, predvsem mladih ljudi in žensk. Tudi blagodejni učinki vina na zdravje so bili zadnje čase dovolj izpostavljeni, da se veliko pivcev žganih pijač raje odloča za vino. K hitrejšemu razvoju te panoge so pripomogli še povečan mednarodni promet in poslovna sodelovanja s tujimi deželami. Preseljevanje mnogih Indijcev v tuje države, kjer je vino sestavni del prehranjevanja in načina življenja, je pripomoglo k temu, da prijatelji in sorodniki, ki jih tam obiskujejo, večkrat pijejo vino.
Sklepanje poslov z Indijo
Čeprav ima vinska industrija dolgoročno svetlo prihodnost zaradi potencialno velikega povpraševanja, je na tem težavnem trgu mnogo tistih, ki prehitevajo ali doživijo hiter konec. To je posel na dolgi rok in vsekakor ni primeren za omahljivce ali take s plitvim žepom. Za dobre poslovne odnose se je treba stalno truditi, skrbeti je treba za podporo in čim večjo prisotnost tujih proizvajalcev, pomemben pa je tudi dober odnos z uvoznikom. Indijski pridelovalci morajo nenehno izboljševati kakovost svojih vin ter biti pri tem dosledni, uporabljati pa morajo tudi tržne sposobnosti, ki vključujejo pridobivanje novih trgov in iznajdljivo prodajno politiko. Sodelovanje pri razvoju novih tehnologij in opreme ter tuje kapitalske naložbe se bodo izjemno obrestovali. Čeprav je to nišni trg, bo treba v državah izvoza nastopiti s konkurenčnimi cenami. Mnogo bo odvisno od vladne politike, ne gre pa podcenjevati niti vloge tistih, ki ponujajo izobraževanja o vinu, uvoznikov, pridelovalcev in celotne dobavne verige.