 Naloga sploh ni bila lahka. Ampak vsi so se je lotili z veseljem in zagnanostjo. Morali so ugotoviti, samo z okušanjem, kaj manjka vsakemu od treh vzorcev. Seveda je pred tem Primož Lavrenčič naredil teoretični uvod in v njem povedal, da je Burja nastala z letnikom 2003, ko so imeli prvič v sodih posebej laški rizling, malvazijo in rebulo. Gre torej tiste jeseni po kleti, poskuša, tuhta in ugotavlja, da pri vsaki sorti nekaj manjka: da je laški rizling dovolj saden in strukturen, a je ob njem še nekaj prostora za kaj več; da rebuli manjka saden začetek, malvazija pa da lepo diši, a ima prekratek pookus.
Potem začne seštevati pluse in minuse in mu pade na misel, da bi vse tri sorte skupaj bolje delovale kot ena sama. Ko to pove očetu Edvardu, ki je trojico poznal kot starega Vipavca, nekdaj znano in cenjeno vino vse tja do Dunaja in še kje, sta mu tradicija in zgodovina dali še dodaten zagon. In tako je nastala zvrst Burja, ki je sodobno videnje tradicionalnega vina, s približno tretjinsko zastopanostjo prej omenjenih sort. Zakaj ime Burja, v Vipavski dolini, od koder to vino prihaja, ni treba posebej razlagati. In če je chardonnay bil in še vedno je tisti, ki na novih in tujih trgih igra predstavitveno vlogo, s katerim Lavrenčiči pokažejo, kaj znajo kot vinogradniki in vinarji, pa z Burjo to zgodbo nadgradijo: z njo hočejo pokazati, kaj zmorejo lokalne sorte, kakšen je vipavski terroir.
Trije pravilno
Tako, zdaj so okviri nagrade igre bolj znani. Gostje, kakšnih 25 jih je bilo zbranih tistega zadnjega novembrskega dne v degustacijski sobi na družinskem posestvu Sutor, kot se reče pri Lavrenčičevih v Podragi blizu Vipave, so morali torej ugotoviti, katera od treh Burjinih sort manjka v prvem, drugem in tretjem vzorcu, ki so bili pripravljeni posebej za to priložnost iz letošnjega letnika. Si predstavljate? Ampak kljub zahtevni nalogi so trije odgovorili povsem pravilno in si tako zaslužili nagrado, buteljko Burje 2005: Mojca Makuc, ki si je pri reševanju naloge pomagala z obujanjem spomina, kako dišijo rože, zelišča, trave, sadje, in je seveda pred tem pozorno poslušala Primoževo razlago; Matjaž Ledinek in Mitja Premrl pa očitno tudi premoreta podobne sposobnosti. Marko Prpič je celo predlagal, bolj v šali kot zares, da bi ugotavljali še natančne deleže posameznih sort. Lepo vas prosim, kaj ni bila že prva naloga dovolj zahtevna. Še Primož je komaj verjel, da so trije na lističe zapisali povsem pravilne odgovore.
 Matjaž Ledinek, hedonist iz Maribora: Prijetni ljudje, ki jih zanimajo vina in vinar. Zanos in iskrenost vinarja se poznata v vinih, prav tako kot ponos in tradicija. Slišal sem kup zanimivih stvari, v živo spoznal živa vina.
Sem vesel, da sem bil tu.
Težko ponovljiv 2006
Bil je to del nepozabnega vinskega večera, četrtega po vrsti, kot poučno in hkrati hedonistično nadaljevanje osrednjega intervjuja s Primožem Lavrenčičem v novembrski številki revije Vino. Za primerno podlago je poskrbelo gostišče Pri Lojzetu z Zemona, za vinsko spremljavo pa seveda Lavrenčičeva vina, ki so že nekaj časa prepoznavna pod blagovno znamko Sutor; ker je bil eden od prednikov čevljar, kar je po latinsko sutor. V kleti smo začeli z letošnjima chardonnayjem iz barika in sauvignonom iz večjega, konično oblikovanega lesenega soda, ki mu pravijo tin. Za nameček pa še lanski sauvignon s prav neverjetnimi analitičnimi podatki: 14 % alkohola, 7 g/l kisline in pH 2,9. Vino, ki bo zdržalo desetletje, če ne več. »Letnik 2006 je zame doslej eden najboljših in najobetavnejših. Zadnja dva tedna pred trgatvijo sta bila suha, topla, vetrovna in se je v grozdnih jagodah vse skoncentriralo. Vina so polna, z zrelo in bogato kislino, zato bodo dolgoživa,« pozornim poslušalcem zavzeto razlaga Primož. Potem še iz soda lanski modri pinot, ki postavlja nova kakovostna merila za to sorto v Sloveniji, in merlot, nato pa gor v degustacijsko sobo ob odprti in oživljajoči kamin na »seciranje« letošnje Burje kot uvod v njeno vertikalo do 2003. Vmes smo jedli Tomijeve mojstrovine, poslušali Primoža in klavir izpod rok tržaškega filozofa in občasnega Primoževega pomočnika Gregorja Bizjaka, kramljali …
 Mojca Makuc, modna oblikovalka iz Ljubljane: Sploh nisem vedela, kam grem, ker je prijatelj Marko našo družbo povabil na pot v neznano. Nisem še srečala vinarja, ki bi bil tako predan svojemu delu in svojim vinom.
Čaroben večer!
Pred odhodom
… in končno sestopili v arhivsko klet, da pregledamo še nekaj od Lavrenčičevih začetkov, ki so se ohranili do današnjih časov. Tisti znameniti sauvignon 2000 Primus, ki je še vedno nadvse možat, čudovito živahen chardonnay 1999 in spočit 1994, ko so začeli z bariki, pa merlot 2000 in osem let starejši brat. »Se spominjam, ko smo uvažali prve sode barik, mladi Movia, Marjan Simčič in jaz. Tam v Ljubljani pred zavodom za meroslovje smo stali v vrsti, da nam jih izmerijo, ali so res 225-litrski, vsakega posebej,« se tistih časov sredi devetdesetih mimogrede spomni Primož, ko išče, kaj bi bilo treba še poskusiti. A ker je ura lezla čez polnoč, so začeli prvi in bolj oddaljeni odhajati. Čarobno, je ob odhodu rekla Mojca iz Ljubljane, zanosno predan vinar, je dodal Matjaž iz Maribora, vse skupaj odlično, je sklenil Mitja iz Ajdovščine. Pa ne zato, ker so bili ravno ti trije najboljši diagnostiki nedokončane Burje in so zato odšli domov še z nagrado. Tudi drugi so ob odhodu menili podobno
 Mitja Premrl, pravnik iz Ajdovščine: Vina, hrana, družba, vinar, predstavitev, organizacija: posamezno in vse skupaj – odlično. Za ponoviti!
Drugo mnenje o večeru si lahko preberete TUKAJ
------------------------------------------------------------------
Vina Sutor so bila na Nepozabnem večeru revije Vino v gostilni Pri Lojzetu na Zemonu
zoperstavljena precej dražji tuji konkurenci. Kako so se odrezala?
|
Dogajanje 
