REVIJA VINO

»Dobrodošli! Tole je pa naš "Mibu",« sem jim dejal ob ponovnem snidenju. Bili so zelo radovedni. Večerja v La Subidi, pri Loredani in Jošku Sirku je vedno doživetje. Za skupimo šestih aristokratskih Japoncev (na čelu z Hiroyoshijem Ishido in njegovo ženo Tomiko, op. ur.) v imenitnih kimonih, katerim se je ob tej priložnosti pridružil še glavni kuhar iz slavnega hotela Seiyo na tokijski Ginzi, Shoji Hirota, je bilo prvo srečanje z originalnimi elementi slovenske in italijanske gastronomske kulture. Večer se je začel v Sirkovi kisarni (acetai, op. ur.), potem pa spontano tekel ob prepletanju okusov Furlanije-Julijske krajine, tipičnih slovenskih dobrot in velikih vinih iz obeh mejnih področij.

»Zelo velike ljudi (profesionalce, op. a.) je v resnici zelo enostavno gostiti. Hiroyoshi Ishida in Ferran Adria sta zanimiv par. Usojena sta eden drugega ljubiti, saj eden brez drugega nimata bodočnosti.« Joško Sirk

Hiša Franko
Po krajšem obisku pri Movii, edini vinski kleti, ki smo jo obiskali, smo se ustavili pri Ani Roš in Valterju Kramerju - v Hiši Franko, v Starem Selu pri Kobaridu. Vesel sprejem. »Že dolgo se nismo videli!« je Ana pozdravila Ishido in praznik v Hiši Franko se je začel. Pri Ani in Valterju ni slučajnosti. Kako temeljito sta se pripravila za ta obisk, pa si lahko vsak ljubitelj tega hrama eno-gastronomije samo predstavlja. Za slovo pa šopek zelišč, ki ga je Ana Roš nabrala na njihovem vrtu in Tomikina obljuba, da se vidijo naslednje leto - za tri dni.

»Ker imam z japonskimi navadami nekaj izkušenj, predvsem zaradi naše japončice Yuki, mi njihova začudenja in vzkliki niso (bili) tuji. Čista voda v potoku, iz katerega so pili in medved na krožniku so bile zgodbe, ki so jim najbolj ostale v spominu. In potem pisane zgodbe našega in njihovega. Gospa Tomiko, ki jo je še prav posebno očarala lepota našega gorskega sveta, se je zdela še najbolj blizu moji hčerki Evi Klari, ki je skupaj z očetom Valterjem tistega dne praznovala rojstni dan. Tomiko in Eva-Klara sta tako skupaj odpirali darila, se cukali, ploskali in peli Happy Birthday. Nedvomno so v naši hiši iskali tradicijo, torej to, kar s svojo hrano predstavljajo sami: medved ni ravno japonskega lahkega okusa, a je gospo popolnoma prevzel. In potem naš dragi Janez Dovč, ki je bil pri nama na obisku zaradi praznovanja rojstnega dne Valterja in Eve Klare, in je med njihovim kosilom bos in v pumparcah raztegnil harmoniko v njegov tango. Vsi smo po malem jokali.« Ana Roš

Pikol
Po Kobaridu nas je pot vodila na Bled, v Grand Hotel Toplice in Vilo Bled, nato mimo Dvora Jezeršek in GH Union v Ljubljani, na Kras. V pršutarno v Kogjeglavi in od tam naprej v zelenje Rožne doline pri Novi Gorici, v Pikol, k Gašparinovim. Ker je bila sreda, so Gašparinovi odprli Pikol samo za nas.
Prijetno vzdušje ob umetnem jezeru in njegovih lokvanjih ter užitki ob izvirni ribji hrani in morskih sadežih, ki so jih je popestrila svežina originalnosti brancinov družine Fonda, so bili nepozabni. Ko se je Boris Gašparin lotil filetiranja brancinov je Hiroyoshi Ishida napel oči, vstal in se, sprva kot opazovalec, prikradel k Borisu, ki je kmalu spoznal, da Ishido neznansko srbijo prsti. Skušnjava je bila prevelika. Ni zdržal. In naenkrat je bil pri stvari. Videti je bilo kot bi rezal maslo. Celo sama Irena Fonda je bila presenečena nad filetiranjem njihovih brancinov. Enostavno in elegantno. Začudenje je bilo nepopisno, ko je veliki gospod prijel za nož in rezal sašimi brancina. Nekdo je izjavil: »Boris srečen bodi! Ishida je pri tebi delal. To se še nikjer drugje ni zgodilo!”

»Moje drugo srečanje z gospodom Hiroyoshijem in gospo Tomiko (tokrat v naši restavraciji na Pikolu) je bilo zelo prisčrno. Z ženo Maruško, mamo Vilmo in sinovoma Tadejem in Tarasom smo za goste pripravili prav poseben menu: od carpaccia brancina, do vampov tuninega želodca in kirnije v listih trte klinton pa v peči na hitro zorjenih grozdov istega grozdja pa ... Orehova potica mame Vilme, ki jo je pri 81 letih spekla za visoke goste, pa je bila vrhunec kosila. V posebno zadovoljstvo nam je bila želja gospe Tomiko, da odnese pozitivno energijo naše družine v Mibu, polaganjem dlani mame Vilme in mene na volneno odejo.« Boris Gašparin

Zemono
Potepanje po Goriškem se je prevesilo v Vipavsko dolino in naš prihod na Zemono, v gostilno pri Lojzetu je pozlatilo večerno sonce in ustvarilo podobo renesančne večnosti. Utrujenim gostom je Tomaž Kavčič, Tomi bral želje iz oči. V razkošju vrta so se pred njimi znašli artibuti Tomijeve originalnosti, ki so počasi, a zanesljivo in tako prepričljivo lezli pod kožo Japoncev, da tudi sam Tomi ni več vedel, s čim bi še »grešil«. Večer na Zemonu se je končal v veliki poročni dvorani in spraševali smo se ali je ta imeniten dan, ki je tako brilijantno izzvenel v navezi Pikol - Zemono, sploh bil resničen.

»Kako spoznati veličino? Z besedami, dejanji? Mojster Hiroyoshi Ishida mi je pokazal, da je veličina to, kar čutiš. Toplina objema, nekaj kar lahko prenese le pogled in seže globlje kot pohvale, ki so del vljudnosti ob obisku. Njihova utrujenost od celodnevnih kulinaričnih doživetij in moja trema spoštljivosti, sta ob prihodu gostov skorajda zadišali po nelagodnosti. A ko je panin na »štriku« prebudil iskro v očeh gospe Tomiko, ki jo je nemudoma prenesla s pogledom na Hiroyoshija, je med nami stekla energija enakih vrednot. Začutil sem njihovo željo po še ... Napetost se je spremenila v sproščeno zvedavost in dostojanstvo nam oddaljene kulture. Objem, ki je trajal in trajal, poklon in predvsem pogled, ki je ob slovesu povedal več kot tisoč besed, mi je odkril nekaj tiste drugačnosti, ki je doslej še nisem doživel. Globoko zadovoljstvo, ki tokrat ni bilo evforično prekipevanje čustev navdušenja nad uspehom, marveč nenavadna čuteča mirnost, je bilo obojestransko!« Tomaž Kavčič

Petič - JB
Prihod v Ljubljano je zaznamoval Janez Bratovž, JB. Po vsem videnem, okušanem in doživetem, se je vprašanje ali Janez lahko sploh še kaj doda, postavljajo kar samo od sebe. Vendar za Janeza to vprašanje ni predstavljajo bremena. Prej nasprotno - izziv, kako postati še boljši. Obisk Stanka Čurina je bil za goste iz Mibuja nekaj takega, kot obisk japonskega cesarja (Akihito, op. ur.) v Mibu-ju. Ko sem ga predstavil, so vsi vedeli, kdo je - veliki Čurin-san. Vsi so se vrsti želeli rokovati in slikati z njim. O njemu in njegovih vinih so vedeli vse. Eleganca gastronomije Janeza Bratovža je bila vrhunec večera. Videti je bilo, da se je s preprostostjo, enostavnostjo in prefinjeno eleganco svojih krožnikov nadvse približal njihovim okusom.

»Tisti dan, ko se je bližala ura obiska, sem začutil prijetno olajšanje. Prihajali so k meni in ta občutek veselega pričakovanja je prevladal vse ostale občutke. Bil sem v svoji restavraciji, na trdnih tleh, podprt z lastnim ustvarjanjem. Predstavil sem jim svoj menu, ki se je v moji kuhinji pilil tako, kot se njihov na njihovem prizorišču. Počutil sem se zelo sproščeno, to je bil obisk, kakršnega si želi vsak gastronom. Govorili smo isti jezik in imeli smo si kaj povedati. Obisku Ishide pri meni mi je veliko pomenil. Še več pa besede Hiroyoshi-ja Ishide, ki je dejal, da je v moji hrani začutil mojo energijo in mojo dušo.« Janez Bratovž

Šestič - AS
Zadnji dan obiska sta zaznamovala koncert ljubljanskega godalnega kvarteta in poslovilna večerja pri Svetozarju Raspopoviču, Popetu, v As-u. Pope je bil tako, kot ob prvem obisku kluba Lumiere, ponovno na težki preizkušnji, saj je 'nosil' težo zaključnega dejanja. Odločitev, da bo večer gostil razkošni ambient vrta, je bila drzna, vendar pravilna. Strežba pod Popetovo taktirko je bila ponovno vrhunska in brez napak! Prav tako izbor originalnosti mediteranske kuhinje, ki so jih dopolnjevale neponovljive lepote Krasa v podobi fine malvazije iz amfore.

»Čutil sem jih, da prihajajo. Loteval se me je nemir, naenkrat sem začutil, da ves trepetam in se počutim zelo majhnega … Stal sem že pred »velikimi« vseh vrst, pred Clintonom, švedskim kraljem (Karlom XVI., op. ur.) in pred mnogimi drugimi, pa se me ni dotaknilo. Vedel sem, kaj zmoremo. Trepetal sem v misli, kaj jim bom pokazal. Ali bodo razumeli ? Bil sem tako zelo majhen ob njih. Bilo je tako, kot bi vstopil v barviti svet Picassovih slik … Stali so pred menoj v svojih slikovitih kimonih, prinesli so svoje, barve, svojo veliko kulturo, ki so jo izklesale mnoge vojne, in moja majhnost je trepetala pred njimi. Ta trepet sem občutil prvič. In potem je ob slovesu tenorist Iiyama ob mojem klavirju zapel globoko japonsko pesem. Kdaj so jo peli, komu je bila namenjena pri njih? Ne vem. Tistikrat so verzi odmevali pri meni, v Asu, zame.« Pope

---------------------------------------------------------------------------------------
Opišite dogajanje, sporočite ali dodajte svoje mnenje:
---------------------------------------------------------------------------------------

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]