REVIJA VINO

»Tisto, kar poznamo, je običajno dobro, česar ne poznamo, je običajno slabo ali slabše, razen če ni zelo podobno tistemu, česar smo vajeni. In to je tudi problem večine degustacijskih komisij.« Tilen Praprotnik

O vinskih ocenjevanjih
Ta trditev, ki jo je v pretekli številki revije (letnik VII, št. 4, op. ur.), v članku o ocenjevanju vina zapisal Tilen Praprotnik, bi bila morda na mestu za lokalna ocenjevanja, nikakor pa ni primerna za najpomembnejša mednarodna in še manj za vsesplošno posploševanje. Ocenjevalci v mednarodnih komisijah morajo imeti svojo kilometrino izkušenj in poznavanja svetovne vinske scene, vinskih stilov in tokov, ne glede na to ali so enologi, vrhunski vinski novinarji, someljeji, vinski trgovci, Master of wine ali znanstveniki v vinarstvu. Za sodelovanje in povabilo v komisijo, pa morajo imeti dokazane mednarodne izkušnje, za katere pa ni dovolj, kot je zgoraj omenjeno: »Tisto, kar poznamo...«
Če se sprašujemo, zakaj slikar podobo na ogled postavi, je odgovor v tem, da si na ta način izkristalizira mnenje o svojem delu, ki je prikazano v množici lastnih in/ali skupinskih del in si na ta način prečisti vizijo, kam, kako in na kakšen način naprej. Doma in v svetu. Podobno kot s slikarskimi razstavami, je tudi z vinskimi ocenjevanji, ki sežejo daleč nazaj, saj so bila predvsem med vinskimi trgovci mesta odločitev in trgovanj. Najstarejše vinsko ocenjevanje z neprekinjenim delovanjem je bilo Ocenjevanje vin v Ljubljani, ki je poteklo vse od leta 1956. Vsa ocenjevanja po svetu, ki delujejo v povezavi z OIV so se zgledovala po Ljubljani. V Evropi in v svetu je od takrat vzniknilo mnogo novih ocenjevanj, za katere tisti, ki so bili opazno nagrajeni trdijo, da so edina prava in seveda tudi najboljša. Kot udeleženec komisij večine evropskih ocenjevanj želim na tem mestu strniti svoje izkušnje o njihovih delovanjih in njihovem pomenu v mednarodnem prostoru.
Mednarodna ocenjevanja z velikim vplivom navadno nastajajo na najpomembnejših križiščih vinskih poti in trgovine. Če omenim samo dve izmed njih Concours Mondial de Bruxelles, ki je že davno prestopil lokalne meje in se od leta 2004 pojavlja vsako leto v drugem kraju (Lizbona, Bordeaux, Valencia, Palermo, ...) in Mundus Vini, največje OIV ocenjevanje v Neustadtu, v Nemčiji. Obe ocenjevanji sta izjemno organizirani in tehnično podprti ocenjevanji, na katerih se v komisijah ocenjevalcev pojavljajo najpomembnejša svetovna imena ocenjevalcev od Jamesa Hallidaya, Roberta Josepha do Stevena Spurrierja in drugih.
Kot enemu izmed predsednikov komisije na Concours Mondial du Bruxelles in Mundus Vini, mi je omogočen dober vpogled v ocenjevanja vseh članov komisije. Pri tem ni bistven profil ocenjevalca ali njegova akademska izobrazba, kriterij je zelo enostaven – znaš ali ne znaš! Rezultati vsakega posameznika in celotne komisije so dnevno računalniško preverjani. Dobijo jih posamezniki in predsedniki komisij. Odstopanja so jasno dokumentirana. Ekstremi v odstopanjih v ocenah se ne upoštevajo in posamezniki, ki ne ujamejo koraka ocenjevanja, v bodoče v žirijo in komisijo niso več vabljeni.
Obe ocenjevanji Concours Mondial de Bruxelles in Mundus Vini sta v organizaciji mednarodno priznanih založb in publicistov z mnogimi vinskimi žurnali, zato sta obe ocenjevanji že skoraj od samega začetka podprti z veliko medijsko podporo, med drugim tudi v obliki izdaj posebnih številk (z vsemi nagrajenimi vini) namenjenih širokemu evropskemu krogu stokovne in poslovne publike ter bralcev. Nagrajena vina pa že več kot desetletje pridobijo tudi pravico uporabe nalepke z barvo in težo medalje na steklenici. Ta praksa je v tujini uveljavljena že dolgo, v Slovenijo pa tudi počasi kaplja, pa ne samo iz enega naslova. Tak princip v odmevnosti ocenjevanj sem srečal praktično na vseh mednarodnih ocenjevanjih v tujini (Vinalies Internationales, Michelangelo International Wine Award, Terra Vino, Sauvignon Forum, ...). Organizatorji najuspešnejših ocenjevanj niso lokalni amaterji!

O znanosti

»Zanimivost slovenskega vinarstva (pa tudi marsikje drugje je verjetno podobno ) je, da se napredek ne dogaja na fakultetah, raziskovalnih ustanovah ali inštitutih, temveč v glavah in kleteh domiselnih vinarjev, ki s svojo karizmo in inovativnostjo uspejo iz grozdja pridelati nekaj, kar nedvomno vzbuja občudovanje širšega občinstva.« Tilen Praprotnik

Znanost, inovativnost in praksa so tisti trije pojmi, ki morajo za vsak tehnološki uspeh sodelovati. Slovenska znanost na področju vinarstva je s svojimi najvidnejšimi akterji prof. dr. Slavico Šikovec, prof. dr. Veseličem in prof. dr. Hrčkom ter drugimi profesorji agronomije in enologije, našemu vinarstvu pustila velik pečat, ki ga noben tehnolog ali ljubitelj vina ne more prezreti. Osrednje slovenske raziskovalne ustanove, kot je Kmetijski inštitut s svojima strokovnjakoma dr. Dušanom Terčeljem in dr. Julijem Nemaničem ter izjemnimi mladimi strokovnjaki, pa tudi ni za metati v koš. Ob tem tudi ni za zanemariti izjemnih posameznikov v drugih strokovnih inštitucijah v vinarstvu širom Slovenije.
V minulih letih smo tudi na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo z raziskavami novih metod v procesnem inženirstvu v vinarstvu prispevali k znanju, ki so ga že pred nami ustvarili naši spoštovani kolegi. Tu imam predvsem v mislih raziskave na področju preučevanja vpliva galvanskih tokov in magnetizma, vodenja fermentacij na osnovi oksidoreduktivnih potencijalov, arom kondenzacije in povečanja vsebnosti glicerola. Omenjene raziskave so bile, kot vabljeno predavanje s področja najbolj zanimivih novosti, julija 2008 predstavljene na National Institute of Australian Wine Technology v Adelaidi, izjemno zanimanje za naše rezultate pa je bilo tudi s strani Weingut Institute v Oppenheimu v Nemčiji. Ob kritiki slovenske znanosti je potrebno še prav posebej izpostaviti dr. Klemna Lisjaka - njegove mednarodne raziskave in njegovo sodelovanje z dr. Miranom Vodopivcem, ter našo ugledno znanstvenico doc. dr. UrškoVrhovšek na Instituto Agrario di San Michele all'Adige.
Sam zadnje leto vodim projekt Aromatski potencijali belih vin, ki združuje raziskovalne in znanstvene potencijale Biotehniške fakultete, Kmetijskega inštituta, Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo z Bojanom Kobalom, glavnim enologom Ptujske kleti, zato imam vpogled v širšo paleto strokovnih znanj. In verjemite mi, boljših sodelavcev si ne bi mogel najti! V navedenem primeru gre za usklajeno in ciljno sodelovanje znanosti in prakse. Morda bi bilo potrebnih več oblik takega sodelovanja; žal pa se kratki stiki med kletmi ter znanostjo in raziskavami pojavljajo predvsem na podlagi neinformiranosti obeh strani o potrebah in znanjih, majhnosti posameznih kleti in finančnih potrebah projektov.
Ob tem lahko kot vzorčen primer zglednega sodelovanja nevedem še sodelovanje našega laboratorija s kletjo Istenič International, ki uporablja naše znanje in aroma kondenzorje pri fermentaciji osnovnih vin že več kot šest let. Rezultati so vidni - v novih peninah in v številnih najvišjih priznanjih najvidnejših mednarodnih ocenjevanj.

Namesto zaključka
Žal mi je, da gospoda Tilna Praprotnika, še nisem imel priložnosti spoznati. Do sedaj ga še namreč nisem srečal ne na mednarodnih ocenjevanjih v tujini niti ne v slovenski zanosti.

---------------------------------------------------------------------------------------
Opišite dogajanje, sporočite ali dodajte svoje mnenje:
---------------------------------------------------------------------------------------

Naprej >

[ Nazaj ]