Domov arrow Dogajanje arrow Nepozabni večeri arrow Arhiv arrow Movia, Ceglo, Brda
Prodajna mesta
Zadnja številka
Naročilnica na revijo
Nepozabni večeri
Nepozabni večeri - ARHIV
Stiki
---------------------------------------
Arhiv zapisano
Arhiv dogajamo
---------------------------------------
Movia, Ceglo, Brda | Natisni |
Besedilo: Jože Rozman, foto: Marijan Močivnik   
sobota, 25 november 2006
Aleš Kristančič - MoviaO Jezus, spet si bo treba pisati v beležnico. Sem mislil, da bo roka lahko tokrat malo počivala, da je že za intervju povedal vse. Pa ni. Tega že ne, da je bil letnik 1995 zanj prelomen. Ker se je takrat odločil, da ne bo iskal niti burgundskega niti bordojskega stila, ampak svojega. V kozarce iz dekanterjev prihaja Veliko rdeče 1995. Ni bil velik letnik, pove. Ampak še zdaj drži svoj stil. Tisti, ki ga poskušajo obremenjeno, ga ne razumejo, razlaga. Bog ne daj, sem tudi jaz med njimi? Deluje mi malce sladkasto, zaradi barika, tudi pekoče. Se skušam razbremeniti. Pa saj sem že cel večer tak, razbremenjen in sproščen, do kraja uživaško razpoložen. Bolj sploh ne bi mogel biti.



Strašen naval
Za dolgo svečano mizo opazujem ostale, 25 jih je, iz vseh vetrov. Ga ni, ki ne bi užival. Zvedavi in pozorni, ko ima Aleš besedo, vmes kramljavi in prijateljski, sproščeni in uživaški, ko imajo v rokah vilice ali kozarce. Tistega sobotnega popoldneva 25. novembra 2006, ki se je mimogrede prevesilo v večer in so pozne nočne ure nastopile prej, kot smo si mislili. Zadnji smo odšli proti jutru. Tistega večera, ki smo ga v novembrski številki 2006 ob koncu intervjuja z Alešem Kristančičem – Movio razpisali kot nepozabnega in vsa prosta mesta oddali v nekaj minutah. Telefonskih prijav je bilo nekajkrat več kot razpoložljivih sedežev. Kdor je zelo pohitel, mu je uspelo. Ne obupajte, nove priložnosti se že ponujajo: TUKAJ.

Pri večerji Aleš razlaga Poskušanje iz sodov Puro show

Metafizika vina
Sodelovali smo vsi, v kleti, na terasi, za mizo. Prav tako, kot je v svojem spletnem dnevniku zapisal Sašo Škrlj, eden od udeležencev, da je Aleševa predstava eden tistih performansev, kjer enostavno ne moreš biti le opazovalec, saj si del predstave. Mirne duše trdim, da smo vsi, brez generalke, naklonjeno sprejeli svojo vlogo. Najbolj prepričljiv je bil seveda Aleš, ki te vedno znova napelje na misel, da so trte, sorte, rastišča, biografski in analitični podatki o vinu sicer pomembni, a precej manj kot tisto drugo, kar gre vzporedno z vinom ali nad njim. Kar je presežek, zgodba, kot zadnje čase tako radi rečemo, ki jo spiše vinar. Če jo. Jaz bi raje rekel, metafizika vina. Od vsakega posameznika je odvisno, ali ji verjame ali ne. In Aleš vedno znova dokazuje, da vino uživamo znotraj neke celote, v kontekstu, da je nadvse pomembno, s kom.

Brez vrčev za odlivanje
Šele naslednji dan, ko sem pogledal v beležnico, mi je postalo jasno, da smo spili 18 različnih vin. Spili, dragi moji, pri Moviji ni vrčev za odlivanje. Naj jih naštejem? Ah, dajte no, naštevanja so tako dolgočasna. Vseeno želite? Naj bo! Torej lepo po vrsti, pa da ne pozabim na glasovanje.

Za dobrodošlico rebula 2004, gori ob jedilni mizi pridušeni zvoki klavirja, tam v kotu levo od vhodnih vrat pa hlebec parmezana, da si sam ven iz njega lomiš koščke, pršut tudi, pa olive, takšne in drugačne, špinačni zavitek, skutini kupčki z baziliko in nato glas, da gremo v klet.

Gostja nepozabnega večera na Zemonu v restavraciji pri Lojzetu  Urh Jakop, somelje; Res sem vesel, ker mi je uspelo priti zraven. Ko sem v reviji prebral razpis, sem šel takoj na telefon. Tako sem še poln vtisov, da sploh ne vem, kaj bi povedal. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko kdaj poskusil rebulo letnika 1966. Pa Veliko belo s hladno predjedjo - kako je to dvoje »sedlo« skupaj, ljudje božji. Kdo bi si mislil. Enkratno in čudovito doživetje. Hvala!

Družabnost vina
Spet rebula, iz cisterne, najnovejša, zelo sveža, ki bo Vila Marija 2006, in za primerjavo ista sorta istega letnika iz barika: topla in krepka. Beležnico imam pri roki in pišem: Vino v velikih sodih je bolj družabno, v malih pa se deli, drobi. Pri teh lahko kletar več tvega, poskuša brez žvepla. Nič ni narobe, če se od sto barikov dva skisata, bo tistih 98 zato boljših. In še: Zadnji letnik prav terja nove barike. Kdor jih nima, ne razume vina, še zlasti ne letnika 2006. Zakaj brez žvepla, zanima nekoga. Da je proces zorenja čim daljši. V redu, nekaj malega žvepla že, če je treba, preveč pa ne, ker pospeši zorenje. Vino naj zori počasi, razlaga Aleš.

Je izdelal razred
Potem Lunar 2006 naravnost iz soda. Takrat zvemo, da je Lunar 2005 izdelal razred in da gre lahko v prodajo. Dobil je spričevalo. Mi pa povabilo za mizo, kjer nas čaka dimljeni jeseter na čebulnih in gorčičnih kalčkih z Velikim belim 2002. Opis jedi sem skrajšal na razumno mejo, drobnih dodatkov ne naštevam.

Zato pa vina, kot je bilo obljubljeno. Torej, skok naravnost na glavo z izprašanim Lunarjem 2005 k testeninam z brokolijem in popečenimi pinjolami. Hišni recept, natančneje, od Vesne, Aleševe žene. Zelo preprosto in zelo dobro. Okusi jasni in razločni, vsak posebej in vsi skupaj. Da se razumemo, tudi vse ostalo na krožnikih je bilo v tem duhu, saj se ne morem kar naprej ponavljati. 

Aleksander Kravanja, poslovnež iz Bovca: Aleš nas je ta večer s Purom in Lunarjem popeljal k bistvu, izviru vina in nam pokazal, kako je mogoče po naravni poti priti do pristnega vina. Čeprav sem vinski laik, sem razumel vse, kar nam je želel povedati. Bil je nepozaben večer, brezkompromisen, navdušujoč, ne le vinsko, tudi kulinarično. Lahko ga mirne duše primerjam s kulturnim in kultnim večerom na Dunaju z Ano Netrebko.

Vaje v odpiranju
Zato pa smo tisto vajo ponovili večkrat, vsem v veselje. Na terasi. Puro seveda,  dvakrat v magnumu in dvakrat v manjši izvedbi. Odpiran v posodi z vodo. Najprej Aleš, drugim za zgled, nato trije od gostov. Dobro jim gre, ni kaj.

Zmagoslavno se vrnemo za mizo. Ko dobivamo kremno juho iz pora in solate kristalke ter Veliko belo 1996 iz dvojnega magnuma, se izkaže sopranistka Katja Pergar ob spremljavi pozornega pianista. Tudi že prej in še potem.

Pravi čistuni
Nato smo spet jedli, odpirali, pili in – glasovali. Drobnjakove njoke z beluši in koščki klobase in dvakrat Puro rose 1999, enkrat odprt »puristično«, se pravi v posodi z vodo, da gre usedlina iz vratu tja noter, in drugič običajno, brez odstranjene usedline in iz čiste hudobije nalašč pretresen, da je kar se da moten. Vsakemu od nas vsakega v svoj kozarec, za primerjavo in glasovanje: 18 se jih je izreklo za puriste, preostalih 8 je vzelo v bran pretresenega, češ da se v motnjavi razodeva pravi namen Pura, navzlic njegovemu poimenovanju.

Prvič na pokušnji
Zgolj za predah, ob spremljavi pevke in klavirja, smo pospravili modri pinot 2002 in še Veliko rdeče 2000, oba polnjena deset dni nazaj, kar je bila prva javna pokušnja obeh, ko sta zapustila sode. Hkrati z njima še goveji file z zelišči in pire s sirom v slanici, potem že omenjeno in prelomno Veliko rdeče 1995 in nato sladka Esenca 2000 na eni strani, na drugi pa pregrešni kakijev in kostanjev pire ter skutin zavitek z mandlji. Ne spominjajte me, prosim!  

Rebula po štirih desetletjih
Ker smo bili takrat že čez polnoč, torej 26. novembra 2006, smo nazdravili slavljencu. Marijanu Močivniku, ki za to revijo fotografira in jo oblikuje. Njegovemu 43. rojstnemu dnevu v čast rebula 1966. In Aleševi 40-letnici, do katere je bilo takrat še nekaj tednov. Fanta se držita dobro, rebula ne tako strumno, ampak iz spoštovanja do let jo srkamo pozorno in zbrano.

Branka Jerše, ekonomistka iz Ljubljane: Zelo sproščen, prijazen in prijeten večer. Najbolj sta mi ugajala modri pinot in Veliko rdeče, Puro pa je strašno zanimiv. Lahko ga razumeš kot puro, torej čisto in pristno vino, in tudi če ni čist, je še vednočist, ker je pač Puro. Odlična domislica, ki odraža značaj vina in vinarja. Pa tista primerjalna pokušnja iz dveh kozarcev, zelo zanimivo. Res srčen in lep
dogodek.

Prvi Puro
Da bi se ne zasedeli, spet na teraso, tam pa Puro 1995. Prvi, pionirski, ko še nismo prav vedeli, kaj bo iz tega otroka nastalo, dé njegov oče Aleš. V kleti je zdaj samo še pet njegovih pobratimov. Nato Veliko belo 1998 za slovo, pa v vreči odprt Puro 2000 in ker je poslavljanje dolgo, še sauvignon, katerega letnika se pa ne spomnim. Ste šteli sproti? Osemnajst, kot pribito! In nepozabno. Razen tistega letnika. No, ja …

Drugo mnenje: TUKAJ
Tretje mnenje: TUKAJ

 
< Nazaj