Kosanje
Ampak tokrat presečnika niso prinesli iz kuhinje, saj sta ga morala pred vsemi pripraviti dva prostovoljca in ga potem tudi postreči, z vso potrebno eleganco, kot takemu lokalu pritiče. Kdor bo vse to opravil hitreje, bo deležen nagrade, smo rekli in obljubo držali. Zdaj je tudi jasno, zakaj smo 36 gostov razdelili na dve polovici. Toda priprava je bila nekaj posebnega. Janez je na servirni voziček postavil dve večji skledi, v katerih je pomarančni sok pomešal z nekaj malega želatine. Presečnika nismo pili ali srebali s slamico, pač pa pojedli z žličkami. Ker pa je bilo one želatine le za sled, je bilo treba pomarančni sok iz tekočega stanja spraviti v trdo, in sicer z utekočinjenim dušikom, kar spada v poglavje tako imenovane molekularne kuhinje. O njej smo več pisali v omenjenem intervjuju, zato se tu ne bomo ponavljali. Nekaj pa le: dušik v tekočem stanju ima krepkih 196 stopinj Celzija, od ničle navzdol seveda; ko pa pride v stik z zrakom, se segreje na prijaznih minus 120 stopinj, medtem pa tekočo snov izsuši in jo spravi v bolj kompaktno obliko. Naša prostovoljca se seveda nista ukvarjala s temi fizikalnokemičnimi podrobnostmi, ampak sta se brez pomislekov lotila dela, čeprav je bilo od strani videti, kot da tisti pomarančni sok mešata pri najhujšem možnem mrazu na severnem polu. A sta svojo nalogo opravila brez ozeblin in spretno hitro. S stepalno metlico sta morala ob dodajanju tekočega dušika iz termoposode mešati brez predaha, sicer se na robu posode nabere zmrznjen kolobar pomarančnega soka, ki v presečnik pač ne gre, ju je podučil Janez in z mešanjem malce priskočil na pomoč Manji Kelbič iz Kamnice pri Mariboru, drugega tekmovalca, Matijo Mihelčiča iz Ljubljane, pa na to samo opozoril, pričakujoč njegovo moško moč. A je bil tisti zmrzujoči rob kljub krepkim rokam tako trdovraten in čedalje bolj leden, da je Matiji velikodušno pomagal Milan Graj, ki je gostinstva vešč na gradu Socerb. Če je pomoč dobila ena stran, jo lahko tudi druga, smo bili soglasni v komisiji, in ker sta bili obe osemnajsterici postreženi skoraj hkrati, sta si nagrado prislužila oba in enako – arhivski merlot iz Vipavske kleti.

  Matej Hohkraut, informatik iz Zidanega mosta: Zaradi sproščenega vzdušja in prijetne druščine sem se počutil zelo domače, čeprav sem prvič v tej restavraciji. Piko na i celotnemu večera sta dala oba vinarja. Kdo bi si mislil, da je vsako vino svoja zgodba. In seveda kuharski mojster, ki prav tako ni skoparil s podrobnostmi priprave svojih jedi, ki so se z vini odlično ujemala.

Ugibanje
Boste rekli, če ste si z enim samim presečnikom dali toliko dela, koliko je pa potem trajal ves večer. Ravno prav, se glasi odgovor, saj so si krožniki in kozarci sledili v pravih presledkih, da je bilo vmes dovolj časa za predstavitev posameznih vin in jedi, pa tudi za klepet. In še za dve nagradni vprašanji. Ker smo jedilne liste razdelili med goste šele na koncu, smo želeli za tisto dimljeno tuno na češnjevem lesu in na solati iz stebelne zelene, paradižnika in avokada, pa s peno oljčnega olja ter še drenovo jagodo povrhu izvedeti, kaj vse je na krožniku. Največ sestavin je ugotovila Katja Zavodnik iz Ljubljane in si v veliko veselje svojega soproga prislužila buteljko arhivskega vina, ki jo je takoj vzel v svoje varstvo. Kot kaže, so pri Zavodnikovih naloge lepo razdeljene. Sta potem rekla, da bosta še kdaj prišla na tak večer.

  Tina Kverh, študentka iz Ajdovščine: Čeprav nisem posebna ljubiteljica bolj surovih, bi rekla manj ali nič kuhanih jedi, sem ta večer uživala. Vina so bila odlična, čista, jasna, razpoznavna in so izvrstno dopolnjevala hrano. Pohvala mojstru Janezu, ki jih je izbral. Finale pa je bil zame najbolj navdušujoč, tista sladica z Adelaido, eno boljše od drugega.

V črnem
Tretji preskus pa je bil naravnan vinsko, zato je moški pol takoj prevzel glavno vlogo. V črne kozarce Spiegelau, ki nam jih je posebej za to priložnost posodila vinoteka Provin, smo natočili vino in nikomur niti črhnili, katero je in od kje. Tudi tu je bila nagrada arhivska buteljka, edini namig pa, da se kaže posvetiti samo vonju in okusu, saj se barve vina v takem kozarcu niti pri dnevni svetlobi ne da ugotoviti. Tisto, ki je bilo v kozarcu, je bilo sicer belo, a toliko časa macerirano, da bi prisotnost taninov in prijetna trpkost lahko koga napeljali, da gre za rdeče vino. Nihče od ugibalcev se ni dal preslepiti, kar se pri taki zvijači pogosto zgodi. Najprej je padla brgonja, potem klarnica in malvazija, a je Matjaž Babič iz Kopra nato razrešil vse zadrege z rebulo. To je potrdil tudi njen lastnik in pridelovalec Matjaž Lemut iz Potoč v Vipavski dolini, verjetno bolj poznan po svoji blagovni znamki Tilia. Besedo sta si podajala z drugim vinarjem, Borutom Blažičem iz Plešivega v Brdih, ter ob vsakem vinu s pravo mero in posluhom za zvedavost gostov povedala toliko, da smo jih vsi z razumevanjem uživali. Če je bil skupni imenovalec Blažičevih vin manj ali dlje časa macerirana rebula, brez dodanih kvasovk in filtriranja, s kar najmanj kletarskimi posegi, »da vino dozori samo«, kot je dejal Borut, pa je Matjaž podobno pripravil samo tisto rebulo, ki je šla v črne kozarce in nosi ime Tilia S. Njegov chardonnay je navdušil s svežino in dovolj pikantnosti za kar zahtevno jed, cabernet sauvignon je bil taninsko zrel, čeprav letnik 2004 nasploh ni bil nič posebnega, rumeni muškat za Adelaido 2005 pa se je sušil do maja lani. Da gre za nektar, ni treba na dolgo razlagati. Blažičeve rebule, tudi v Blažu je zastopana, pa so bile okusne, polne, sveže, in kajpak, zelo pitne. Pri takem kletarjenju, kot se ga gre Borut, marsikomu kaj uide ali zaide na stranpot. Tu pač ne!

  Janez Pukšič, fotograf iz Ljubljane: Perfektno! Kaj naj še rečem. Dinamičen večer, festival okusov, razkošje užitkov. Sicer sem vnaprej vedel, kaj me čaka, ker Janeza in njegovo kuhinjo dobro poznam. Kljub temu sem zvedel marsikaj novega. Ješprenjeva juha pa je bila zame nad vsem: klasična, tradicionalna jed na sodoben način. Tega je pri nas premalo.

Naprej
Taki so pač naši večeri. Saj menda ne pretiravamo, če jim rečemo nepozabni. Tako nam ob slovesu sami od sebe pritrdijo gostje. Naslednji bo zagotovo malce drugačen od tega, a rdeča nit se vleče. Koliko je tega, česar še nismo užili.

Meni nepozabnega večera
Fragolino 2002, Morando, Italija	Pena gosjih jeter z omako gozdnih sadežev
Rebula 2006, Blažič, Brda	Dimljena tuna na češnjevem lesu na solati iz stebelne zelene, paradižnika in avokada s peno oljčnega olja
Chardonnay 2006, Tilia, Vipavska dolina	Pljučni file na posteljici iz pora in tartufov z oljčnim oljem in parmezanom
	Ješprenjeva juha s svežo zelenjavo in panceto
Rebula 2003, Blažič in rebula S 2005, Tilia	Belušna krema z ostrigo
Sorbet
Beli Blaž 2003, Blažič	Škampov crème brûlée z lososovim kaviarjem
Cabernet sauvignon 2004, Tilia	Počasi kuhano žrebičkovo pleče z omako iz orehovega likerja
Adelaida 2005, Tilia	Pasijonkina in rabarbarina panna cotta s pehtranovo omako

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------