Domov
Vina iz amfor | Natisni |
Besedilo: Jože Rozman, foto: Marijan Močivnik   
Brez kakšnih slabih misli, lepo prosim. Beseda amforist mi je enostavno všeč. Če jih je več skupaj, so pač amforisti. Za amforo tako in tako vemo, kaj je. Ena od najstarejših vinskih posod, dobra znana in uporabljana v antični Grčiji in Rimu, tudi v Gruziji, pradomovini vinske trte. Amforisti so potemtakem tisti, ki vino negujejo v taki posodi, narejeni iz žgane gline. Če so bile amfore v antiki bolj podobne vrčem, so dandanašnje, večinoma pripeljane iz Gruzije, mnogo večje, tudi do nekaj deset hektolitrov. Vina iz takih smo tistega četrtka zvečer, 19. aprila, poskušali v restavraciji Dam v Kromberku pri Novi Gorici. Na našem vinskem večeru, ki smo ga pripravili skupaj s Svetozarjem Raspopovićem Popetom (restavracija As v Ljubljani) in Urošem Fakučem (Dam). Nismo ga sicer poimenovali nepozabni, tako kot pred tem onega pri Movii in v Radgonskih goricah, a so sami obiskovalci na koncu omenjali nekaj takega kot nepozabno, odlično, zelo zanimivo … Več kot štirideset nas je bilo in Dam je pokal po šivih. Željnih tega večera je bilo še precej več.
Priprava dobrot Pope preverja konkurenco V Dam baru Trije amforisti: Paolo Vodopivec, Pope in Marino Markežić

In krog je sklenjen
Vina iz amfor torej niso nič novega, pa vendar so. Prav vsa pokušana so bila iz tega tisočletja in večina njihovih avtorjev je s tem začela pred kratkim. Razen Joška Gravnerja (Oslavje, Collio, Italija), ki je z amforami prvič poskusil leta 1997, obsežneje pa z letnikom 2001. Zato ga tudi omenjamo prvega, čeprav je bila njegova rebula Anfora 2001 (12 %) zadnja na vrsti. »Trta rabi zemljo, da rodi, in vino rabi zemljo, glino, da se rodi, in krog je sklenjen,« nam je julija 2005 v intervjuju zaupal svoj filozofsko naravnan »amforistični credo« Joško Gravner. Seveda gre pri amforah tudi za kar najbolj nevtralno posodo s čim manjšim vplivom ali brez vpliva na vino, kar je po svoje poudaril tudi Paolo Vodopivec, eden od bratov iz Zgonika na tržaškem Krasu, ki se uspešno ukvarjata samo z vitovsko. Kot vinarja želita čim manj posegati v spontan proces, ki iz grozdja naredi vino. Tudi zato sta z letnikom 2005 začela z amforami. Ker so te po pravilu zakopane v zemljo, so temperaturna nihanja kar najmanjša.

Maceracija v nedogled
Postopki so bolj ali manj podobni pri vseh. Alessandro Sgaravatti (Castello di Lispida, Monselice pri Padovi), sicer 42-letni kirurg in dobrih deset let odgovoren za kletarjenje na posestvu, grozdje speclja in zdrozga ter ga po ceveh spusti navzdol v amfore, torej brez črpalk. Kvasovk amforisti seveda ne dodajajo. Po končanem alkoholnem vrenju amfore zapre za šest mesecev, kar pomeni, da maceracija traja tako rekoč v nedogled, da se iz kožic izluži vse, kar je v njih. Po šestih mesecih loči vino od droži, pečk in kožic ter ga vrne v amfore za osem mesecev, ko ga brez žvepla in filtriranja napolni v steklenice. Tako v Lispidi, kjer so z amforami začeli leta 2001, Gravner pa se zmernim odmerkom žvepla ne odreka. Amphora 2002 iz Lispide (tokaj, 13,2 %) je tudi odprla ta večer. Da bi ga lahko takoj in v paru nadaljevali z Markežićevo malvazijo 2005 (14 %) iz Kanedola pri Momjanu (hrvaška Istra). Kabola je blagovna znamka Marina Markežića, ki se je za amfore ogrel kje drugje kot v Gruziji. »Trideset let se že ukvarjam z vini. Sveža so me utrudila, potem so me zanimala macerirana, gruzinska iz amfor pa so me navdušila. Letnik 2005 je moj prvi iz amfor.« Presenetljivo bister za amforo, skoraj prebister (?), ugotavljamo in terjamo pojasnilo. »Malce motno bi na Hrvaškem ne šlo skozi uradno potrditev, zato je bilo večkrat pretočeno,« zvemo iz prve roke.

Izjava   Andreja Škvarč, specialistka za vinogradništvo pri KGZ Nova Gorica: Stroka ni več tako skeptična do takih vin kot nekoč. Pred kratkim smo jih nekaj poskusili na našem zavodu in nisem opazila odklonilnih mnenj. Samo glede motnosti ali pa ne povsem bistrih vin, če rečem drugače, se bo treba še dogovoriti. Kaj je še sprejemljivo in kaj ne, da gre lahko vino v promet.

Srce se mu je trgalo
Tudi Popeta je prevzela Gruzija, ko sta bila pred leti tam z Gravnerjem. Vonji, ki jih drugje ne srečaš več, vina, ki jih ne moraš nehati piti, je tako, kot zna samo on, navduševal prisotne. Nas pa navdušil z malvazijo 2005. Bogata, mineralna, zaokrožena. Pridelana v Godnjah na Krasu, zapisana na ime njegove soproge Milene. »Toliko, kot je bogastva v jagodni kožici, toliko je neumnosti v nas, da to bogastvo mečemo stran. Zato sem jo prešal šele 1. aprila lani. Bože moj, droži so bile kot marmelada, kako so dišale. Srce se mi je trgalo, ko sem se ločeval od njih.«

Več kot smo obljubili
Za tisti večer smo v vabilu obljubili štiri vina iz amfor, ampak sta bili še dve za nameček. Vodopivčeva vitovska 2005, zelo sveža, skoraj ostra in rezka, in zvrst rebule, malvazije, sauvignona in chardonnayja letnika 2005. Lahko samo ugibate, od kod prihaja, kajti njen stvaritelj je želel ostati neimenovan, ker je vse skupaj še poskusno. Na tem mestu mu sporočamo, naj smelo nadaljuje, kajti vino je doživelo topel sprejem, ker je enostavno dobro: polno, okusno, lepo, zrelo.

Izjava   Robert Trobec, gostišče Pok na Brezovici: Taka vina so za nas gostince nov izziv. Prvič, kako jih predstaviti gostu, da jih bo razumel in sprejel, in drugič, kakšno hrano ponuditi ob teh vinih, da se bo vse skupaj dobro ujelo.

Raje bi jih jedel
Jedi, dve Uroševi in dve Popetovi, tokrat razumljivo niso imele vodilne vloge, bolj spremljevalno. Ampak kljub temu niso bile kar tako, za mimogrede. Take tudi ne bi zmogle zahtevnih vin. Zahtevnih? Morda to velja bolj za razumevanje kot za uživanje. Če jih razumeš, jih tudi piti ni težko. Svežine imajo dovolj, trpkost večinoma ni izstopajoča, alkoholi niso visoki, če pa že, so lepo vgrajeni v vino, tudi zelo občutljivi za povišane hlapne kisline jim težko kaj očitajo, vsekakor pa delujejo zelo pristno, naravno, elementarno. Včasih dobiš občutek, kot bi pregriznil grozdno jagodo. Skoraj bi jih človek raje jedel kot pil. Čeprav se brez težav tudi pijejo. Kako tudi ne, saj so nastala iz zdravega in (pre)zrelega grozdja, ki je conditio sine qua non amforistov.

Kje kupiti, poskusiti?
Gravner: www.Evino.si
Raspopović: v ljubljanskem Asu
Vodopivec in neimenovani: zaenkrat nikjer, ker še nista (uradno) stekleničila
Markežić: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Lispida: bo treba čez mejo, sicer pa www.lispida.com
 
< Nazaj