Začelo se je leta 1850
Alojz Filipič, dolga leta glavni enolog v tej kleti, ki smo ga podrobneje predstavili v prejšnji številki, se tega večera pokaže še v drugačni luči: kot kronist z dobršno mero iskrivega humorja. Če pač tako nanese, preverjamo najprej stojno vzdržljivost naših gostov na asfaltu (se razume, zakaj), potem pa še pohodniško vztrajnost, vzame voditeljske vajeti tistega večera v svoje roke in stopi na čelo pol stotnije številčne druščine z vseh vetrov. Njega dni je bil turistični vodič, zato obvlada ta posel. Naš prvi cilj je klet Pod slapom, le streljaj daleč, dosegljiva v salonski obutvi. Prek kapniške stene polzi proti dnu potoček Peninček, znameniti desni pritok reke Mure, zvemo od našega vodiča. Ob njem poskusimo suho rose penino 2004 in takoj nato obmolknemo, kajti Boris Ostan, dramski igralec in radgonski rojak, recitira Prešernovo Zdravljico. Ko poslušam, se spomnim Matije Vertovca, podnanoškega župnika, ki ni napisal samo prve vinogradniške knjige v slovenskem jeziku (Vinoreja; Ljubljana, 1845), ampak je dve leti poprej v Bleiweisovih Novicah objavil tudi hvalnico v prozi Vinske terte hvala. Na koncu zapiše, da »bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, ker ni meni mogoče, tvojo hvalo, k večnemu spominu, v lepó, vezane verstice zloži«. Ni trdnih dokazov, da je prav ta poziv spodbudil Prešerna k pisanju Zdravljice, res pa je, da jo je zložil leto zatem. In prav tako drži, da so 10. decembra 1853 taiste Novice na prvi strani objavile, »da še ni nobeden tak izverstne zmogel, kakor zdaj naš verli Radgončan Alojz Kleinošek /…/Podal se je v Šampanjo, kjer je pri izverstnem vinarju in peničarju za drage denarje v njegovi vinarni čez polleta sam pomagal, delal in še drugod pridno zvedoval, dokler je skrivnosti do živega prišel. Vrativši se počne leta 1850 iz slovenskega vina kraj Radgone penino pripravljati /…/Pri mnogoterih /…/ primerjavah Kleinošekove penine s pravimi francoskimi je mnogim /…/ peninoznancem spodletelo spoznati ktera je Kleinošekova, ktera francoska«. Častitljiva tradicija in pohvalne besede! V spomin na tega moža, s katerim se je v Gornji Radgoni začela pridelava penin po klasični šampanjski metodi, so v kleti Pod slapom, še vedno smo namreč tam, po 145 letih, ko so jo obnavljali, vzidali 145 steklenic Zlate radgonske penine letnika 1993. Morda za vse večne čase …

In potem so ritlali
Zanimivo primerjavo radgonske penine in francoskega šampanjca smo si privoščili tudi tega večera. Ampak o tem pozneje, ker gremo lepo po vrsti, saj smo se na poti v degustacijsko klet ustavili še v tisti, kjer nazorno pokažejo postopek pridelave penine in je v njej polno pupitrov za remuage, kot temu rečejo Francozi, Radgončani pa po žargonsko ritlanje, ki pride od nemškega glagola rütteln, kar pomeni 'stresati'. Da bi naši gostje ne stali povsem križem rok, smo jih priložnostno zaposlili. No, samo tri prostovoljce, za ritlanje seveda. In za lepe nagrade! Vsak je moral v delovni opremi, v predpasniku in z zaščitnim šlemom na obrazu, pravilno in čim hitreje pretresti po en pupitre, torej 120 steklenic. Za vsak primer, če bi dva ali vsi trije hkrati končali, je Lojze Filipič pripravil še dodatno vprašanje. Katerega kralja ljubica je bila madame Pompadour, ki je tako zelo čislala šampanjec: Ludvika XIV., Ludvika XV. ali Ludvika XVI.? Pravilen odgovor je edini vedel ritler Ivo Tratnik iz Maribora, ki se je odločil za Ludvika XV., a mu to ni pomagalo, saj je bila pri poslu najbolj spretna Melita Petelin, tudi iz Maribora, ki si je tako prislužila trofejno Zlato radgonsko penino letnika 1979. Tolažilno nagrado (mlajšo penino) si je poleg Tratnika za tretje mesto priritlala tudi Tadeja Šumenjak iz Jakobskega Dola.

  Igor Petelin, Maribor: S svojo družbo sem bil že nekajkrat tu na degustaciji, ampak tako lepo, sistematično in skrbno pripravljeno ni bilo še nikoli. In nikoli doslej nismo šli tako daleč nazaj. Tudi prigrizki, čeprav vsi hladni, so mi bili všeč, k vsaki penini drugačni so se lepo ujeli. Čudovito, pa še kulture smo se naužili. In Filipičevi komentarji, zanimivi, duhoviti, zabavni.

Kako nastane penina
Zdaj pa za mize v degustacijsko klet, se je slišal poziv. Nikomur ni bilo treba dvakrat reči, čeprav smo začeli po šolsko. Da spoznamo razliko med osnovnim vinom za penino (chardonnay 2006), penino iz podobnega vina, ki je nekaj let zorila na drožeh in ji še ni bil dodan odpremni liker (Zlata 2003), in podobno penino z odpremnim likerjem (Zlata 2002, ekstra suha). Da se nazorno vidi in okusi, kako nastane penina. Dobra osnova, oceni chardonnay 2006 prof. dr. Slavica Šikovec, ker ima nizek pH. Glavna enologinja Klavdija Topolovec ve na pamet, da je pH tega vina 3,1. Do 3,2 še gre, nas pouči Lojze Filipič, kar je več, že ni primerno za penine.

Francoz proti Slovenki
Potem gremo v devetdeseta leta in kar takoj tista prej napovedana primerjava, seveda slepa. Vzorec A dobi 30, vzorec B 17 glasov. Gostje seveda tuhtajo, kaj neki je v prvem in drugem kozarcu. V prvem penina, ki je sedem let zorila na drožeh, v drugem šampanjec, ki je prav tako sedem leto zoril na drožeh. V obeh torej letnik 1999. V prvem kozarcu ekstra suha Zlata radgonska penina, v drugem sloviti Dom Pérignon. Aplavz na odprti sceni! In čestitke Radgončanom, da so sprejeli predlog revije Vino za izzivalno primerjavo. Zbrani komentarji povedo, da sta bila tako penina kot šampanjec zelo mehka, a je bila Zlata polnejša, zrelejša in živahnejša. Ignac Rajh, tisti znani gostinec iz Bakovcev pri Murski Soboti, pa je na listek celo točno napisal, kaj je bil vzorec A in B, čeprav to ni bila naloga. Kdor ve, pač ve! 
Ko smo že pri njem, njegova ekipa je tistega večera skrbela za naše želodce. Pena prekajene postrvi v maslenih pastetkah, ajdov kruh s skuto in bučnimi semeni, črn kruh s tunko, ocvrte mesne kroglice, bel kruh z gorgonzolo, ocvrti beluši, pa oviti s panceto, porova pita z mesom, piščančja bedrca, pečena ajdova in prosena kaša z zelenjavo, pa seveda prekmurska gibanica in čarna sladica iz temne čokolade so si sledili iz enega desetletja v drugega.

  Mateja Krašovec Pogorelčnik, Velenje: Sploh si nisem predstavljala, da bom lahko poskusila toliko različnih penin. Poučno je bilo poslušati stare in izkušene mojstre peničarje in seveda profesorico Šikovec. Zanimiv delček zgodovine so nam odkrili. Penine so me navdušile, tako stare, pa tako dobre! Boris Ostan z recitatorskimi vložki je bil primerna popestritev zame nepozabnega vinskega večera.

Ptuj je dobil prvi semafor
Devetdeseta smo sklenili s suho Zlato 1994, ki ji rečejo tudi šampionska, saj je doma in po svetu pobrala kopico medalj, da bi nato v osemdeseta stopili s suho Zlato 1986. In tako kot že prej in tudi pozneje se izkaže kronist Lojze Filipič, ki občestvu pred okušanjem naznani, da je tistega leta v Wimbledonu slavil Boris Becker in da je Ptuj dobil – prvi semafor. Lojze je navdušen teniški igralec, vedo povedati njegovi kolegi in teniški partnerji. Če pomislimo, da je bil letnik 1986 degoržiran dve leti zatem, torej pred 19 leti … Nič starikavosti, nič oksidativnega pridiha, poživljajoča svežina.

Kot prva ljubezen
Nato kaj drugega kot Zlata radgonska penina 1984, ob kateri se razgovorita dr. Mojmir Wondra in seveda Slavica Šikovec. Ker je bila to njegova magistrska naloga, ona pa njegova mentorica. Si lahko mislite, da sem imel težko nalogo. Tu imaš sto sevov kvasovk, mi je rekla, in med njimi je bilo treba izbrati najprimernejšega za penine. Sto, ljubi bog, ali veste, koliko je to? Poskus smo potem delali s 30 sevi, je razlagal Mojmir, profesorica pa se je ob tem čisto raznežila, češ da so zanjo radgonske penine kot prva ljubezen. Ta »magistrska« letnika 1984 je dve leti pozneje segla po šampionu na ljubljanskem mednarodnem ocenjevanju in lahko smo se prepričali, da se še vedno odlično drži. Ima vse tiste lastnosti (nizek pH, skupne kisline 8,5 g/l itn.), zaradi katerih je še vedno živa in počasi zori.

  Samo Kočevar, Ptuj: Enkratno! Od navdušenja sem skoraj brez besed. Okolje, druščina, penine, hrana, vmesni vložki, poznavalski komentarji, obujanje spominov, vse se mi je zdelo naravnost odlično. Lep, krasen in sproščujoč večer, primeren za konec tedna, enkratno doživetje.

Papež je padel iz džipa
Nadaljujemo v šampionskem slogu, torej s suho Zlato 1981, ki je presenetljivo poskočna, da bi potem sestopili v sedemdeseta leta, dokler nazaj se pač da. Zato najprej suha 1979 in nato še polsuha letnika 1977, saj se je tistega leta vrnila v slovensko izrazoslovje beseda penina. Po zaslugi Lojzeta Filipiča. Presenečenja se nadaljujejo, kot da bi veljajo pravilo, da jim leta ne morejo do živega, obe pa sta mehki in okrogli, prijetni, sveži. Mimogrede še zvemo, da je leta 1979 papež Janez Pavel II. na ovinku padel iz džipa in pristal v naročju spretne nune, zato šoferju niti ni zameril prehitre vožnje. Boris Ostan pove Aškerčevo balado o sv. Martinu in še katero prleško vmes, pa Ivana Roba in Milana Deklevo za nameček, nekdanja direktorja Franček Plavec in Ferdo Matvoz obujata spomine iz kombinatskih časov, sedanji Borut Cvetkovič je imel uvodno besedo, gostje so dobre volje, in ker nihče nikogar nikamor ne priganja, ob mlajših peninah, s katerimi nam gostoljubno polnijo kozarce, izmenjujemo vtise in se še sami počutimo vse bolj mladostno.