REVIJA VINO

V redu, tam doli v Medani, ne plešejo cigani. Tisti so v Toskani. Tako vsaj prepeva Benč. Ampak ko vam pogled zdrsne s slemen hiš na vinorodne griče, ko vmes uzrete kakšno oljko, pa mogoče še cipreso, se vam zares zazdi, da niste več v (običajni) Sloveniji, ampak sredi Apeninskega polotoka. Saj ne, da bi si zares želeli biti tam doli, ampak vsakomur godi, če ga primerjajo z nekom bolj znanim, uveljavljenim, cenjenim. In za Brda pač mnogi rečejo, da jih spominjajo na Toskano. Potem se tako zamaknjeno, s priprtimi očmi, pripravljajo, da nazdravijo s prvim kozarcem. In se skoraj presenečeno zdrznejo, ko ugotovijo, da je vino preveč elegantno, da bi bilo iz Toskane. Da ne srebajo nekih »super Tuscans«, ampak »Brda elegance«

Oče in petero sinov
Na to sem pomislil, ko sem zapeljal na dvorišče posestva Ščurkovih na Plešivem. Večina udeležencev nepozabnega vinskega večera revije Vino, že enajstega po vrsti, je bila tam. Marijan je veselo pritiskal na sprožilec fotoaparata, Andreja je delala kljukice ob imenih prispelih, Jože je poskušal doreči scenarij, Stojan, Ščurek seveda, se je veselo smejal in kot mantro ponavljal zapoved večera: »Ma prepusti se, človek!« Iz nizkih oblakov je rahlo pršilo. Ne, to ni bil pravi dež, le nekakšen blag opomin, da v Brdih ne sije vedno sonce. Trta rabi tudi močo, in če se zemlja pomladi dobro prepoji, se ni bati za letino, so znali povedati starejši. Tokrat pa se okrog nas vrtijo predvsem mladi. Stojanovi sinovi nam prijazno pomagajo najti parkirišče, postrežejo s pijačo, ponudijo jedačo. Tomaž je glavni pri vinu, kar je tudi prav, saj je kletarjenje zadnje čase predvsem njegova skrb. Uroš je v kuhinji, in tudi to je prav, saj se med lonci vrti njegovo dekle, Andreja iz Kmetije pri Andrejevih, iz Narina pri Pivki. Nejc je najmlajši, zato mora biti na razpolago vsem, Primož pa najstarejši, in s pravico, ki pripada prvorojencem, si je dodelil mesto prvega pokuševalca krožnikov in njihovega ujemanja s ponujenimi vini. Ostane še Matjaž, ki je skrbel, da ni nihče zdrsnil z avtom po grivi ali koga zaparkiral.

Mladenič iz 1996
Ob taki ekipi in tako lepo razporejenih vlogah smo se takoj počutili domače in si veselo nazdravljali z osvežujočim rosejem. Kot zelo resno vino ga ne smeš jemati, upirati pa se mu tudi ne moreš! Še zlasti, ker so Ščurkovi fantje neutrudno ponujali zraven okusne maslene kruhke z različnimi sredicami. Smo veselo segli nekajkrat v košaro in si pustili osvežiti vino v kozarcu. Pa je kmalu prišel ukaz za premik. V sobi za degustacije so nas čakale pogrnjene mize, v kozarcih se je zaiskrila rumena rebula zadnjega letnika, skoraj istočasno pa v drugem kozarcu še leto starejši beli pinot. Stojan vztraja pri tej sorti, ki zadnje čase nekako ne najde pravega stika s kupci. In to povsem neupravičeno. Vino je polno, lepo strukturirano, v ponos kletarju, ki mu je posvetil dobrega pol leta pozornosti, najprej s kratko hladno maceracijo, nato z nežnim stiskanjem, in končno z dolgim počivanjem na drožeh. Ob dvojni ponudbi vina naj bi našli pravega partnerja za kuhan goveji jezik na motovilcu in namaz iz piščančjega mesa. Večini se je bolj prikupila naveza z belim pinotom. V naslednjem paru smo spoznavali sveže sadne odtenke sauvignonassa 2007 in ugibali, kaj je in koliko je staro dokaj mladostno vino v drugem. Brez večjih težav smo se zedinili, da gre za sauvignon, pri letniku pa se je zapletlo. Ta je menil, da je 2006, drugi mu je pripisal kakšno leto več, najbolj pogumni smo mu dodelili (vsaj) deset let. Izkazalo pa se je, da je vino še starejše, saj je bilo pridelano davnega leta 1996. »Barve ni menjalo dosti, ker je bilo takrat v navadi, da se je vino kar izdatno žveplalo,« se je smejal Tomaž ob še vedno mladostnem in poskočnem gospodu. V kuhinji so to dvojno igro pospremili z rižoto z beluši in paradižnikom.

Včasih cela vas posluša
Andreja ve, kako stopnjevati okuse, prav tako Tomaž, in tretji ljubezenski trikotnik je bil prava eksplozija okusov. Na krožniku špinačni njoki v krepki smetanovi omaki z jurčki in panceto, v kozarcu chardonnay 2007, tretjinsko zoren v leseni posodi, in bela Stara brajda. Tega vina ne piješ za žejo, tako je strukturno, da deluje kot samostojna hrana, obenem pa tako opojno, da navdihuje umetniške duše. V kar smo se kmalu prepričali, ko smo si ogledovali sode, ki so jih poslikali številni znani slikarji. Stojan nas je namreč povabil na ogled kleti, kjer je sicer ponovno prepustil besedo Tomažu. »Dvanajst let sem imel, ko sem začel pomagati v kleti, in to je tisti del posla, ki me najbolj veseli,« nam je zaupal mladenič. Pozneje je šaljivo dodal, da včasih cela vas posluša, kako se prepirata z očetom, vendar se bo verjetno večina dobrih poznavalcev Ščurkovih vin strinjala, da je potekal prenos znanja dokaj neboleče. V steklenicah z murnom in goslimi na etiketi je ves čas ostajal nek prepoznaven hišni stil, ki so ga seveda z leti nadgrajevale nove zamisli in polnitve, toda Ščurek je bil in je jamstvo svežine in elegance.

Vino jemo iz roke
Tomaž nas povabi na degustacijo iz soda. Primerjamo rebulo iz starega vinograda, ki bo šla za belo Staro brajdo (mednjo je pomešanih nekaj odstotkov starih briških sort pike, glere in tržarke) in rebulo, ki bo postala Kontra. Na vrhu soda, ki ga sicer ne odpirajo, je nekaj še celih jagod, v njih pa – vino. Tomaž nam jih ponudi in jemo mu iz roke. Opiše nam postopek priprave Kontre: s celimi jagodami napolnijo sod, potem pa zalijejo s samotokom rebule in chardonnaya. Ko se bodo vse jagode polegle (v nekaterih sodih so se že), bodo to izjemno kapljico pretočili v steklenice. Brez žvepla, brez filtriranja. In z minimalno oksidacijo barve. Ja, saj veste, prav zaradi tega se to vino imenuje Kontra (glejte intervju s Stojanom Ščurkom v reviji Vino, marec 2009, strani 12 do 23). Zraven grizljamo sire kmetije Pustotnik in se obredno podpisujemo na sod z obljubo, da bo vsak podpisani dobil steklenico Kontre. Lepo!

Bela in rdeča Stara brajda ter traktor
Teh treh stvari se je tikal nagradni kviz, na katerega tudi tokrat nismo pozabili. Treba je bilo navesti sortno sestavo obeh znanih Ščurkovih zvrsti in ugotoviti, koliko je star skrbno obnovljen traktor Deutz, ki stoji ob domačiji. Kupil ga je davnega leta 1959 Stojanov stric, a je bilo treba nevesti še mesec, da bi laže podelili tri nagrade – buteljko bele Stare brajde v lični leseni embalaži. Pravilen odgovor se je glasil: januar 1959 in prav mesec je povzročil največ težav, vendar so se mu nekateri zelo približali. Da je bela Stara brajda iz rebule, malvazije, pike, glere, tržarke in pikolita, rdeča pa iz merlota, refoška, cabernet sauvignona in cabernet franca, je večina dobro vedela in tako je na koncu odločil traktor. Enakovredne nagrade so si prislužili Marjetka Plesničar iz Nove Gorice, Jožica Čuka iz Hruševa pri Ljubljani ter Trio adijo, ki so ga za to priložnost sestavljali naključno skupaj sedeči Urška Orlič iz Celja, Gorazd Selič iz Laškega in Smiljan Miljavec iz Nove Gorice.

Trilitrski Up
Podprti z novimi spoznanji se vrnemo k jedilni mizi, kjer se v novem trikotniku znajdejo jagenjček s krompirjem, Kontra 2007 in modri pinot letnika 2005. Kontra je dobra, ampak modri pinot se lepše znajde v družbi zares okusnega jagenjčka. Da se je pasel po travnikih v okolici Pivke, nam je dano izvedeti, prav tako kot žrebiček, ki zaključuje ta del večera. Za prvo topovsko salvo poskrbi rdeča Stara brajda 2006, ki ji zlasti prisotnost refoška ohranja sadne note, in Up 2005 (od Uživaj počasi), krepak težkokategornik bordojskega tipa, toda Stojan ustreli še iz možnarja: elegantno kot baletnik plesalko dvigne trilitrsko steklenico, v njej Up 2001, in zaokroži z njo med do konca razneženimi gosti. V beležnici se vrstijo klicaji, saj bi še nedolgo tega dvomili, da je pri nas možno pridelati tako bogata rdeča vina.

Nazaj v klet
Vino iz (rdečega) sušenega grozdja Story 2006 v kozarcu in čokoladni mousse s piškoti od none na krožniku naznanjajo, da se ta del večera bliža koncu. Nizu nepozabnih je dodan še eden, po katerem je kar težko domov. »Večer je končan, začenja se noč. Vračamo se v klet! Rezali bomo domač šalam in sire, vi pa mi boste povedali, kako kaže vinu v sodih, ki jih še nismo poskusili,« je naznanil gospodar. Če bi Črtomir na tak način povabil svoje tovariše v »zadnji boj«, bi Slovenci še danes častili Svaruna, Živo in drugo božjo druščino! Hvala, Stojan in vsi Ščurki, za nepozaben večer!

Robert Medle, Nove mesto: Imeniten večer, vse skupaj odlično in vsako posebej: hrana, vina itak, prav tako kombinacije. Ambient pa fascinanten, zlasti klet s poslikanimi bariki.

Marjeta Bergant, Vrhnika: Lepo presenečenje, čeprav sem nekaj takega potihem tudi pričakovala. Prevzeli sta me ljubeznivost Ščurkove družine in prijetno domače okolje.

Gorazd Selič, Laško: Enkratno, nepozabno in poučno. Hvala! Se še oglasim v teh krajih in pri teh ljudeh.

Info: www.scurek.com | Nepozabni večeri iz preteklih let

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]