REVIJA VINO - Slovenski večeri in vina v L’Allegru v Nici

Po zaslugi moža s francoskima imenoma in slovenskim priimkom. Jean-Pierre Škrlj se je leta 1966 v turističnem sredozemskem kraju Antibesu rodil slovenskima staršema, očetu Milanu iz Dupelj pri Vrhpolju in mami Angeli iz Gornjega Lokavca nad Čepovanom, ki sta se spoznala leto poprej na delu v Franciji. Jean-Pierre je nato končal srednjo gostinsko šolo v Izoli, potem ob delu opravil še triletno someljejsko šolanje v Nici, ki je v Franciji del srednješolskega izobraževanja. Da bi kmalu nato postal šef somelje v restavraciji Le Cagnard, ki sodi v verigo Relais & Châteaux in domuje v kraju Cagnes-sur-Mer ob Azurni obali.

Zaradi očetove bolezni je nato prišel v Slovenijo in leta 1993 v novogoriški Perli postal vodja strežbe in dejavno pomagal pri takratnih začetkih someljejstva v Novi Gorici. Slovenijo je kar nekajkrat zastopal na prvenstvih someljejev, bil dvakrat polfinalist na svetovnem in štirikrat na evropskem prvenstvu. Potem se je do 2004 kot sodelavec bordojskega podjetja Grand Vin de Gironde preskušal v mednarodni vinski trgovini in obredel dobršen del sveta. In zdaj smo, po tem življenjepisnem uvodu, pri pomembni prelomnici, saj je Jean-Pierre Škrlj leta 1997 uspel prodati štiri tisoč buteljk slovenskega vina na francoskem trgu. In to rdečo zvrst, letnik 1995, Martina Krapeža iz Vrhpolja. Francozom prodati rdeče slovensko vino ni kar tako. Za kaj takega morata biti dobra oba: vino in trgovec, ki zna pritegniti pozornost zelo domoljubnih francoskih pivcev za kako novost. Ker Francija, če se odpravimo na drugi konec sveta, ni podprla Busheve militantnosti v Iraku, so Američani bojkotirali francoska vina, trgovina z njimi je začela pešati, in Jean-Pierre se je odločil, da gre na svoje. Leta 2005 je ustanovil podjetje za uvoz in izvoz, za vinske prireditve, svetovanje in izobraževanje Divin, kmalu zatem pa kupil v Nici še znano in ugledno restavracijo L'Allegro. Že ime namiguje na italijansko kuhinjo, ob tej pa je vse več prostora tudi za slovensko. Ne le z rednim slovenskim menijem, tudi s posebnimi tematskimi večeri, za katere po kuharski plati poskrbi gostujoči slovenski kuhar, po vinski pa gostujoči vinar. Odzivi na slovenske večere, tako Jean-Pierre, so zelo spodbudni, saj si gostje želijo novih doživetij in spoznavati manj znano ali neznano, če imamo v mislih predvsem naše avtohtone sorte. Na vinski karti restavracije L'Allegro so tako že omenjeni Krapež, kateremu delajo družbo Vipavci Mansus (Brje), Monvi (Duplje), Štokelj (Planina), Brica Kabaj (Šlovrenc) in Movia (Ceglo) ter Skaza (Ptuj), slovenska vinska četica pa bo v kratkem bogatejša še za koga, saj so slovenska vina zanimiva tržna niša, pravi Jean-Pierre. In nato pokaže še zadnje priznanje, ki ga je dobil za najboljšo vinsko karto v letu 2008 za območje Azurne obale in Korzike. Na njej je 1200 različnih vin, od tega polovica francoskih, slovensko zastopstvo pa tudi ni od muh. Najdražje vino, naj bo, je Pétrus 1988 iz Pomerola, ki velja 3882 €, slovenska so od 25 € do 366 €, kolikor je treba odšteti za arhivski merlot 1964 iz Vinske kleti Goriška brda. Ampak niti sloviti Pétrus niti častitljivi briški merlot nista prinesla prvenstva Škrljevi vinski karti, pač pa celoten vtis, saj odločajo preglednost, informativnost, zakonska doslednost, torej navedba letnika, cene, lege, porekla itn. Prva stran vinske karte je rezervirana za vino meseca po Jean-Pierrovem izboru, na njej pa se kar pogosto znajde prav slovensko vino. Tako se torej naše gore list trudi za promocijo in prodajo slovenskih vin v razvajenem in vsega dobrega vajenem okolju, spodbuja pa tudi vinoteke v Nici in Monte Carlu, da bi sledile njegovemu zgledu.

Dodaj komentar

JComments

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]