REVIJA VINO

Celo toplo jesensko sonce nas je obdarilo tistega petkovega popoldneva, 28. oktobra, ko smo se prvi začeli zbirati na Majeriji za petnajsti nepozabni kulinarični večer. Toliko se jih je zvrstilo doslej, vinskih še nekaj več. V kuhinji je umirjeno in organizirano vrvelo, vsake toliko časa smo namreč radovedno pokukali skozi dvoriščno okno v notranjost, kaj neki za ta večer pripravlja Matej Tomažič, kuharski mojster in ustvarjalna duša na njegovi oziroma družinski Majeriji na Slapu pri Vipavi, prav na zahodnem robu vasi, na samem. Nekoč oskrbniška hiša grofov Lanthieri, zdaj skrbno in s posluhom za tradicijo obnovljena in preurejena v imeniten gostinski lokal, ki je zaživel z junijem 2006. Po dvanajstih letih dela in iskanja najboljših rešitev, ki se skrivajo tudi v komaj opaznih a pomembnih podrobnostih in finesah.

Z dvorišča na senik
Z dobrodošlico smo začeli na dvorišču, se potem preselili na senik in bili tam najdlje, ker je ta preurejen v jedilnico, končali pa kot se spodobi v kleti. Vse pod taktirko pozornega in natančnega gostitelja Mateja in njegove uglašene ekipe. Vmes je hitro minilo pet ur za tiste, ki so ob enajsti večerni uri odšli prvi in dobrih šest za najbolj vztrajne. Je bilo pač prijetno, družabno in sproščeno, kot to že prislovično velja za naše nepozabne večere, kar so potrdili tudi trije spodaj anketirani. Vzrok za vse skupaj je bil intervju v prejšnji številke revije, posledica pa Nepozabna jesen na Majeriji, kot je na vrh jedilnega lista zapisal Matej. Ker so bile jedi pretežno sezonsko uglašene: od okusnega trisa dobrodošlice, ki je takoj dal slutiti, da se bomo tudi v nadaljevanju prefinjeno razvajali, do osvežilno sladkega zaključka, vmes pa še peterica raznovrstnih krožnikov z vipavskim navdihom, saj tudi na krajevnost jedi in njihovih sestavin Matej uspešno prisega. Je pa mimogrede naznanil, da ima kar nekaj tradicionalnih vipavskih dobrot še na zalogi, seveda v njegovi preobleki, in kaže že zato Majerijo še kdaj obiskati.

Za kuharske navdušence
Na seniku smo torej uživali, popotnica za tistih nekaj korakov z dvorišča navzgor so bili dobrodošli pozdravčki iz kuhinje: na popečenem kruhu pehtranova skuta z rezino surovega jurčka in oljčnim oljem; štrauba s sirovo kremo, rezino slanine in zeliščno omako; ter rezina klobase na nanoškem sladkem zelju. Jurčki so bili nabrani dan pred tem na Nanosu, izpod snega na tisoč sto metrih, štrauba pa je tenko slano testo, kot mu rečejo na Vipavskem. Za tekoči del je poskrbel Tomaž Vodopivec s kmetije Slavček, Potok pri Dornberku, z belo in rose penino Viktorija, obe brut nature (manj kot tri grame sladkorja) in obe letnika 2008. Prijeten začetek, postreči smo si dali večkrat, a so nas zgoraj čakale elegantno pogrnjene mize s pregrešno toplim domačim kruhom in jesenskim listjem po tleh ter video predstava z nekaterimi fotografijami iz monografije Vipavska, ki ima v kratkem zagledati luč sveta. Seveda je potem Matej vsako jed podrobneje predstavil, zakaj prav taka in kako nastane, da se niti testenine niti krompir skupaj na krožniku, torej dvakrat škrobnato, ne stepejo, če se stvari pravilno lotiš, in še kako skrivnost je mimogrede razkril, da bi gostom, če bi se v svojih kuhinjah lotili česa podobnega, skoraj ne smelo spodleteti.

Sami poznavalci
Nagradni kviz tudi tokrat ni izostal, le da smo namesto običajnih treh nagrad podelili pet, ker je bilo toliko pravilnih odgovorov. Pač, veliko poznavalcev na kupu. Najprej so okušali tri v vodi razredčene zeliščne sirupe, ki jih pripravljajo na Majeriji, potem so morali našteti čim več zelišč z vrta ob hiši, ki so njihov zaščitni in prepoznavni znak ter nepogrešljiva pri Matejevem kuharskem ustvarjanju. Za nameček pa še navesti, od kje imena Jeroboam, Rehabeam, Matuzalem, Salmazanar, Baltazar in tako naprej, saj oni šestlitrski metuzalem ni ostal neopažen. Napačnih odgovorov skoraj ni bilo, le tu in tam je kdo napisal premalo ali celo preveč zelišč in tistim, ki so jih gladko prepisali iz revije, saj jih je Matej v intervjuju na strani 41 naštel lepo po vrsti, tega nismo šteli v slabo. Ker vedo, kje je kaj napisano. Tako so zmagovalci navedli po osemnajst zelišč, napitki za ugotavljanje so bili iz rožmarina, žajblja in pehtrana, Majerija pa premore še bezgovega, metinega in timijanovega, poleg domačih žganjic in različnih marmelad, ki jih seveda delajo sami in so jih vsak po tri dobili nagrajenci: Manuela Krašna iz Ajdovščine, Romana Krejan Muževič, Andrej Muževič in Boštjan Modic, vsi iz Ljubljane, ter ekipa Štefana, Ivota ter Gorana iz Gorice in Trsta. Kaj pa Metuzalem in oni pred njim ter za njim? To so biblijski očaki, v vinskem svetu po njih poimenujejo manjše in večje steklenice: jeroboam premore tri litre (dva magnuma skupaj), rehabeam štiri in pol, za metuzalem smo že rekli, salmazanar devet litrov, baltazar dvanajst, nebukadnezar petnajst, melhior osemnajst in zadnji v tej vrsti salomon dvajset litrov. Samo mimogrede: Metuzalem, sicer Noetov ded, je dočakal 969 let. Bi rekel, da se vina ni branil.

Vipavska z eno izjemo
Po premišljenem scenosledu so si tako sledili in se brez pripomb ujeli: narezan goveji tatarski z jabolkom in hrenom ter Mlečnikova oranžna (macerirana) rebula 2007; kremna juha iz doma pridelanih buč maslenk s cimetom ter praženimi bučnimi semeni in po želji prejšnje vino; s sokom rdeče pese obarvani domači rezanci z zeliščno omako, krompirjem in paradižnikovim konkasejem (olupljeno, sesekljano, surovo) ter še vedno sveža Sutorjeva malvazija 2008; hrustljavo zapečene palačinke, nadevane z bučkami, njih cvetovi in jurčki ter Batičeva bela zvrst Bonisimus 2007 iz šestlitrskega metuzalema (glej okvirček) in samo ob najboljših letnikih; račje prsi v omaki z brusnicami in sivko, matevžem iz črnega fižola in kristaliziranim nanoškim zeljem ter Krapežev Lapor 2006 iz magnuma, ki je pretežno cabernet sauvignon z nekaj malega merlota; pa še timijanov sorbet, obdan z belo čokolado, na hladni juhi iz jagod in jagodičja in brez vina, ker tu res ni imelo kaj iskati. Smo pa zato potem v vinski kleti ob sladkih grižljajčkih lepo srkali deset let star in seveda sladek portovec tawny iz Quinte do Vallado, ki ga pri nas distribuira spletna trgovina eVino.si.

Kot je bilo tega večera z Matejevimi izčrpnimi pojasnili poskrbljeno za kuharske radovedneže, tudi vinski niso odšli nepotešeni, saj so vinarji, vsak na sebi lasten način, besedno izrisali podobo svojih vin: mladi Klemen Mlečnik, Mitja Lavrenčič, ki se podpisuje pod Sutorja, in Martin Krapež, od Batičevih pa nihče ni mogel priti na ta večer. Torej sami vipavski vinarji, na katere sicer, razen nekaj primerkov od drugje, prisegata Matej in njegova klet. Portovec je bil tokrat izjema, sprejeta z radovednostjo in naklonjenostjo. Ne posebej zaradi njega, tudi nasploh nekateri kar niso mogli oditi.

Simeon Gulič, Kopriva pri Dutovljah: Čeprav moja žena odlično kuha in pijemo dobra vina, je bil to v vseh pogledih res nepozaben večer.

Nataša Sterle, Ljubljana: Sem bom še prišla,
s tem sem vse povedala.

Goran Krizmancic, Trst: Odlično vzdušje, festival pristnih in izvrstnih okusov, s profesionalizmom nadgrajena domačnost,
kot to Matej dobro zna.

Info: www.majerija.si | E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript | Nepozabni večeri iz preteklih let

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]