REVIJA VINO

Rimski bog posvetnih užitkov Bakhos je imel obetavnega sina, ki je še bolj kot oče užival v tuzemskih radostih. Ime mu je bilo Luso. Ko so Rimljani okrog leta 300 pr. n. št. postavili prve naselbine na skrajnem zahodnem robu Evrope, so tamkajšnjo kolonijo poimenovali po njem – Lustanija. To antično ime današnje Portugalske je občasno še vedno v rabi, predvsem v nekaterih proznih in pesniških delih. Rimljani pa so dobro vedeli, zakaj je to dežela užitkov. Ker je zanje takrat imela vse, kar so veliki hedonisti starega veka cenili. Danes ni nič drugače.

Dežela užitkov

Vrsta odvisnežev
»Kdor ni videl Lizbone, ni videl ničesar!« je po svojem prvem obisku portugalskega glavnega mesta zapisal lord Byron (1788–1824), eden najboljših angleških pesnikov. Tja se je še večkrat vračal in vedno znova so se mu različne primerjave ob pomoči portovca zlivale na papir: od »evropskega paradiža«, ko je mesto gledal z ladje, do »kurbe Evrope«, ko se je vrnil z nekajdnevnega potikanja po beznicah Alfame. Tako kot vsi njegovi otoški sodobniki je bil tudi lord Byron skoraj odvisen od porta, enega najbolj svojstvenih vin na svetu. Že takrat (in tudi veliko prej) je to vino navduševalo angleške plemiče, poznavalce in ljubitelje dobrih vin pa privablja še zdaj. To posebno vino je v angleški kulturi in zgodovini pustilo velik pečat.
Portovec. Beseda, ki se mi je pri branju angleških romanov večkrat pojavila pred očmi. O njem so že pred časom viktorijanske Anglije pisali zelo spoštljivo, ob vseh slovesnih priložnostih je bil na mizi. Kozarci so včasih »dobili mlade« in postali steklenice. Podobe zariplih lordov z razkošnimi sivimi zalizki so oživele, burne debate o vseh mogočih temah so dobile obliko. Potem, nekaj desetletij pozneje, sem v neki restavraciji okusil svoj prvi portovec. Še zdaj se ga spominjam, bil je Sandeman, eden najbolj legendarnih. Omamen orehov vonj se je razlival čez rob kozarca, v katerem je kraljevala temna rubinasta dobrota. V ustih pa je dobesedno eksplodiral, sicer sladko, a odlično, sveže in močno. Ko smo zraven dobili še sladico iz črne in grenke čokolade, mi je bilo jasno, zakaj gredo k tovrstnim posebnostim samo posebna vina. Portovec je eden od njih, ki si zasluži globok kraljevski priklon. Izvira iz doline reke Douro ter ima od vseh svetovnih vin in vinskih regij najdaljšo tradicijo zaščitenega poimenovanja – od leta 1756.

Da se ne bi kvarilo
Zaradi večnih vojn s Francozi je bil od vina odvisen angleški dvor prisiljen poiskati si druge dežele z novimi, toda dobrimi vini. V 17. stoletju so jih našli na severu Portugalske, v dolini reke Douro, kjer ob njenem izlivu v Atlantski ocean kraljuje mesto Oporto, ki so ga Angleži prekrstili v Port. Vina so bila še močnejša kot francoska, temna barva zaradi posebnih sort še intenzivnejša. Težava pa je bila v tem, da so se na dolgi poti do angleških pristanišč večkrat pokvarila. Zato se je neki trgovec spomnil, kaj je videl pri portugalskih menihih v enem od samostanov nad reko Douro: vinu so dodali alkohol. Od tukaj do portovca, kakršnega poznamo zdaj, ni bilo več daleč. Stabilizirana, močna vina so osvojila ne samo Anglijo, temveč ves svet. Ja, v zameno za to so Angleži osvojili Oporto. Trgovci so v mestu začeli ustanavljati svoja podjetja in vina z njihovimi oznakami živijo še danes: Sandeman, Graham’s (družina Symington), Taylor’s, Dow’s, Cockburn, Churchill, Croft in še bi lahko naštevali. Sloves portovca so širile tudi portugalske kleti, in če boste v Vili Nova de Gaia, jih vsekakor obiščite, saj so druga poleg druge: Fonseca, A. A. Ferreira, Quinta do Noval, Quinta do Portal, Ramos Pinto … Slednja je sploh slikovita in ob ogledu muzeja pripoveduje zgodbo o Adrianu Ramosu Pintu (http://www.ramospinto.pt), prvem človeku, ki je že pred sto leti izvajal ustvarjalne in duhovite marketinške akcije za svoja skoraj popolna vina.

Iz hribov do morja
Porto je eno najbolj simpatičnih in slikovitih mest na Portugalskem. Ker se razteza na obeh bregovih reke Douro, je tudi sestavljen iz dveh, skoraj ločenih delov, ki ju združuje množica bolj ali manj akrobatsko postavljenih mostov. Tam, kjer se je Porto začel (oziroma so ga začeli Rimljani), je veliko šarmantnih hiš, starih, kot kocke zloženih pisanih naselij ter seveda mogočnih palač in cerkva z obveznimi modrimi ploščicami (azuelos). Ker so bila skladišča za hrano in dobrine na drugi strani reke, ni bilo nič čudnega, da so prvi trgovci s portom stara skladišča preuredili v vinske kleti. Ta del se imenuje Vila Nova de Gaia ter velja za vinsko in poslovno središče mesta. Obiskovalcu najprej v oči padejo slikovite ladjice, naložene s sodi. Gre za nizke rečne ladje, imenovane barcos rabelos, ki so jih pretekla stoletja uporabljali za transport sodov iz vinskih kleti (quintas) ob vinogradih, ki so več kot sto kilometrov oddaljeni od Porta. V pristanišču Vila Nova de Gaia zdaj ladjice večinoma mirujejo na privezih in s pisanimi jadri opozarjajo na svoje blagovne znamke. Enkrat letno pa priredijo nekakšno regato, ki je prava paša za oči. • V quintah še zdaj grozdje ponekod stiskajo tako kot včasih – z nogami v velikih bazenih, imenovanih lagares. To trdo in mukotrpno delo po urah, prebitih v vinogradu, po navadi opravijo obiralci grozdja, k boljšemu počutju pa pripomorejo glasbeniki. Tudi ta folklorna znamenitost bo kmalu šla v pozabo, saj je nekdo iz družine Symingtonov, ki imajo v lasti klet Graham’s (http://www.grahams-port.com), izumil posebno napravo, ki uspešno nadomešča utrujene noge delavcev. Mošt nato pretočijo v 550-litrske hrastove sode, in ko med fermentacijo dodajo alkohol, je osnova portovca narejena. Zatem so sode naložili na barcos rabelos in jih spustili po reki navzdol do kleti v Vili Nova de Gaia, kjer se enologi odločijo, kaj in kako. Zdaj ko je ob reki zgrajena vijugasta cesta, sode raje vozijo s tovornjaki, saj se je pogosto zgodilo, da se je na brzicah kakšna barca prekucnila.

Portovci po vrsti
To ni navadno vino, ampak alkoholizirano, saj mu med vrenjem (fermentacijo) v ključnem trenutku, ko je vino še dovolj sladko, dodajo 77-odstotni vinski destilat, ki ga imenujejo brandy. Ta ustavi vrenje, uniči kvasovke in vino se umiri. Potem je vse odvisno od tega, kaj bi vinar rad s tem naredil, saj je portovcev več vrst. Ko je vino v steklenici, ima po navadi med 18 in 21 odstotki alkohola. Močna reč torej.
Port pridelujejo iz avtohtonih portugalskih sort, prevladujejo pa touriga nacional, tinta barroca in touriga franca. Včasih so to vino izdelovali iz več kot trideset različnih sort. Vinogradi so večinoma na strmih pobočjih ob reki Douro, terasasti in kamniti (skrilavec), z malo prsti. Domačini pravijo, da dajo dobro grozdje šele tiste trte, katerih korenine segajo vsaj pet metrov globoko. Poleti je v vinogradih več kot 40 stopinj Celzija; ti kraji nosijo tudi portugalski vročinski rekord – 61 stopinj Celzija.
Iz belih sort (esgana cao, folgosao, verdelho in druge) pridelujejo suhi beli port, večinoma brez ostanka sladkorja. Ohlajen je več kot odlično aperitivno vino, poleti pa ga priporočajo kot dodatek schweppsu. Ruby port je eden najbolj preprostih, mladih, svežih in cenovno ugodnih portovcev. Hranijo ga v velikih lesenih sodih, stekleničijo še mladega. Ime je dobil po značilni lepi rubinasti barvi. Tawny (dobesedno rjavkastorumen) zorijo v 550-litrskih sodih več let, kjer dobi bolj oksidativno barvo in terciarne arome. Aged tawny starajo vsaj šest let. Večina jih ima na etiketi oznako 10, 20, 30 ali 40 let. Ker je zvrst različnih letnikov, govorijo te številke o povprečni starosti vin v steklenici. Okus je omamen, orehast in svilnat. Port LBV (Late Bottled Vintage) je samo iz izjemnega letnika, stekleničen po dobrih dveh letih staranja v sodih. Ima poskočnost mladega rubyja in zrelo okroglost tawnyja. Pitno je takoj, ko pride na trg. Vintage port je najdražji portovec, saj gre samo za res izjemne letnike. V sodih preživi od dve do tri leta, nato ga stekleničijo. Piten postane šele po tridesetih letih in taka vina na avkcijah dosegajo astronomske cene. Tudi zato, ker so portovci sploh zelo dolgoživi. Sto let in več je zanje nekaj vsakdanjega.

»Bottle men«
Konec 18. stoletja je bila priljubljenost portovca v Angliji na višku. Pili so ga vsi: kralj, plemstvo, duhovščina, trgovci, umetniki … Na začetku v razumnih merah, potem pa vse bolj. Eden glavnih pobudnikov ekstremnega pitja je bil ministrski predsednik William Pitt, ki je premaknil meje opijanja v višje sfere. Ustanovil je društva, kjer so se družili tisti, ki so lahko v enem dnevu spili toliko in toliko steklenic portovca. Pitt jih je v enem dnevu ruknil pet in tako postal utemeljitelj kluba »five bottles men«. S tem je prekosil vse, ki so se zbirali v klubih le »four bottles men«. Gre za steklenice, ne kozarce portovca na dan. Pitt je prvo steklenico spraznil že med zajtrkom. Pa ni bil dolgo na prestolu, saj ga je spodmaknil Squire Mytton, ekscentrik in športnik (!), ki je ustanovil klub »six bottles men«, saj je prvi steklenici pogledal do dna že med jutranjim britjem. Znan je bil tudi po tem, da si je zažgal brado, ker se je hotel tako šokirati, da bi prenehal kolcati. Med vožnjo s kočijo s konjskih dirk, kjer je zadel glavni dobitek (10.000 funtov; današnjih milijon funtov ali še več), je med štetjem denarja zaspal, prepih pa mu je bankovce odnesel skozi okno. To je stoično komentiral z »Easy come, easy go« (Lahko pridobljeno, lahko izgubljeno). Vse pa je potolkel literat in politik Auberon Waugh s »seven bottles men club«. Ugotovil je, da prvo steklenico portovca lahko sprazni, še preden vstane iz postelje, drugo med britjem, in ko je prišel v službo (parlament), je imel že štiri za seboj. Je pa res, da so take podvige napovedovali vnaprej in njihovi sekundanti so vse pridno beležili. Pa tudi pili. Olajševalna okoliščina je, da so takrat portovec polnili v pollitrske steklenice.

Kot dojenčka dvojčka
Naj bo vinograd še tako pomemben, usodo porta pomembno določajo tudi enologi in master blenderji (mojstri mešalci), ki sestavijo zvrst. Armando Almeida, eden glavnih enologov pri Sandemanu (http://www.sandeman.eu), pravi: »Moje zadovoljstvo je, da lahko pridelam najboljše vino na svetu. Porta ne morete dobiti iz ravninskih vinogradov. K vrhunskemu vinu nam ne pomaga bog, pač pa večna bitka z naravo.« Njegov kolega master blender Carlos Silva dodaja: »Ob zares dosledni pridelavi v vinogradu dobimo odlično osnovo za vina. Moje težave nastopijo potem, v kleti. Predstavljate si dojenčka dvojčka. Dobro moram pregledati njune lastnosti in se odločiti, kako ju bom najbolje vzgojil in izobrazil. Enega bom poslal živet na obalo, kjer se bo igral in imel zelo razgibano življenje. Drugi bo odraščal v mestu in bo večinoma notri. Tako jaz vidim razliko med rubyjem in tawnyjem.«

S severa …
Portugalska pa ni samo porto. Na severu meji na špansko Galicijo, kjer je glavna vinska sorta albarino. Gre za suho belo lahkotno vino, ki se odlično poda k morskim jedem, saj glavne jedi tega dela Iberskega polotoka prihajajo iz morja. Seveda raste albarino tudi na Portugalskem, kjer je alvarinho in je ena od sort za vinho verde (dobesedno zeleno vino, sicer pa oznaka za mlado in sveže vino). Po njihovem poimenovanju v to skupino spadajo vsa severna lažja vina, ki so lahko tudi rdeča. Velikih vin tukaj ne boste našli, gre za eno- do največ dvoletna vina, ki so več kot prijetna za k lahkim jedem. Preprosto, množično in pitno. Če preskočimo pokrajine Dao, Beiras, Estramedura in Ribatejo, ki ponujajo sicer korektna, predvsem rdeča vina, se moramo obvezno ustaviti v Alenteju (izg. Alentežu).

Za kuho in užitke
Sodoben način življenja je portovcu dodal nove naloge. Zdaj to ni samo aperitivno ali desertno vino, ampak ga priporočajo k cigaram, čokoladi in postaja vedno bolj nepogrešljiv del kuhinj široma po svetu. Za nekatere omake raje uporabljajo portovec kot navadno vino, saj je bolj strukturno in doda sladkasto fineso, ki bi jo kuhar sicer moral pridobiti kako drugače.

… na jug
Ena od glavnih rdečih vinskih sort juga Portugalske je aragonez (izg. aragoneš), kot tu pravijo veličastnemu tempranillu, ki kraljuje v sosednji Španiji. Ta sorta daje alentejskim zvrstem moč in sadnost, bistvo pa je v avtohtoni sorti trincadeira preta, ki poskrbi za terciarne arome, krepke tanine in mineralnost. Včasih dodajo še syrah, cabernet sauvignon in alicante bouschet, najboljša kombinacija pa sta še vedno prej omenjeni sorti.
Zgodovina te pokrajine je polna vzponov in padcev. Med vzpone štejemo to, da je bila vedno pri vrhu, takoj za portovcem, med padce pa odločitev samodržca Salazarja (1889–1970), ki se je odločil, da bo Alentejo spremenil v žitnico Portugalske, zato je velel posekati vinograde. Njegov namen, prehraniti deželo in kolonije, niti ni bil tako napačen, vendar je »pozabil«, da so v Alenteju poletja izredno suha in vroča, zato iz silnih žetev ni bilo nič. Šele po njegovi smrti so se vinogradniki vrnili in nadaljevali nedokončano vinsko zgodbo. Posestva so nova, tehnologija tudi, najboljši brez težav pobirajo prestižne svetovne nagrade. Zdaj vina iz Alenteja slovijo po vsem svetu.

Po kleteh

Končno sediva, Barbi in moja preobilnost, po tretjem letalu tiste nedelje v najetem avtomobilčku in kljub povsem jasnim navodilom najinega prijaznega agenta za rent-a-car že na prvem križišču ne veva povsem natančno, pozneje pa sploh ne več, kam naj zavijeva, da se kar najhitreje in najbolj enostavno prebijeva iz bližine portskega letališča proti severu. A naju izposojeni GPS, ko ga prvič uspešno priključiva in vključiva ter se mu najprej malo nezaupljivo prepustiva, uspešno pripelje na avtocesto in usmeri dalje. Najin cilj je nekaj vinskih kleti na območjih Douro in Vinho Verde, katerih vina so na voljo tudi pri nas (Juve, d.o.o., http://www.vinart.si ). Slednje je tudi razlog, da se tu raje kot konkretnim vinom posvetimo njihovemu ozadju in namigu za morebitne poznejše popotnike po tej deželi.

Šegava pomočnica
Jane, kot so programerji poimenovali glas v usmerjevalni škatlici, je čisto pomirjujoče prijazen ter naju recimo v primerjavi s Kenom ne usmerja z avstralskim naglasom in nama namesto jardov in milj sporoča metre in kilometre. Kar nama bolj ustreza. Že naslednji dan sicer ugotoviva, da napravici ne gre vselej in brezpogojno zaupati. V Ponte de Lima (severno od Porta) je najetega malega peugeota recimo na vsak način želela spraviti na drugo stran reke po rimskem mostu, rezerviranem za pešce in tudi sicer preozkem za štirikolesnika. Pa to niti ni bil edini in tudi ne najbolj nenavaden preizkus voznikove pozornosti. Slabo uro pozneje je Jane mirno zahtevala prečkanje magistralne ceste po nadvozu, ki ga še ni bilo ali pa ga ni bilo več. Se je pa na avtocestah zelo lepo znašla in se ni zlagala glede nobenega odcepa.
Kljub drugačnim napovedim in svarilom so se mobilni Portugalci izkazali za precej neagresivne, tako da sva na koncu avto vrnila povsem nepoškodovan. Imel pa sem občutek, da je najinega agenta v nesramno zgodnji jutranji uri bolj kot sam avto skrbelo, kdo bo plačal tisto uro parkirnine v letališki parkirni hiši, ko smo se iskali. Evro in pol ali dva je šlo potem na moj račun. Tudi zato, ker nama debele maskirne plasti prahu, s katerim je bilo vozilo prekrito, v izposojevalnici prijazno niso šteli v slabo. Ni pa morda odveč bodočim popotnikom prišepniti, da je gorivo tam trenutno dražje kot pri nas in tudi za cestnine je treba seči globlje v žep kot pri nas v predvinjetnem obdobju. A to naj nikakor ne bo razlog za zapečkanje. Vse drugo odtehta. Obiskani predeli Portugalske so se izkazali za obiska in pozornosti vredno vinsko-turistično destinacijo. Lahko tudi samo prvo ali drugo.

Port in vino
Ker je naša revija osnovno šolo portugalskega vinarjenja že odpravila v prejšnji številki (na straneh od 60 do 67), tu le nekaj dodatnih ali ponovljenih praktičnih navedb. Prvič: temu, kar v Franciji in potem v posnemanju ali vzbujanju vtisa pomembnosti še kje drugje rečejo château (izg. šato), je na Portugalskem quinta (izg. kinta), kar pomeni posestvo. Drugič: za vse, ki se jim zdi preveč komplicirano enciklopedično poglabljanje v portovce, verjetno najbolj znano portugalsko vino, ki ni vino, sem v obiskanih kleteh, kjer ga pridelujejo, povprašal po kar najbolj enostavno povedani razliki med osnovnima – ruby in tawny portom. Kot da so se dogovorili, je bil odgovor za našo malo šolo vedno enak: ruby se stara v steklenicah, tawny pa v sodih. Malo poenostavljeno – od tod izvirajo potem pač tudi razlike med obema osnovnima tipoma, od tod večja sadnost rubyja. Ostalo so potem pač izpeljanke. Tretjič: glede tega, da to vino ni vino. Ko se boste pogovarjali z domačini, ne bodo govorili o portu kot vinu, ampak o portu in o vinu.

Kuhinjska sorodnost
Prehranjevanje vsaj v obiskanem delu Portugalske niti bolj ortodoksnim Slovenceljnom, razen morda onim, ki vedno in povsod ziheraško ali vehementno prisegajo izključno na »pomfri in vineršnicl«, ne bi smelo povzročati težav. Če pa že prisegate na kulinarično ziheraštvo, pričakujte podoben povratni udarec: redko se boste izognili sladici v obliki ene od inačic na temo creme brulée. Sicer pa vse skupaj v grobem presenetljivo zelo spominja na našo kuhinjo, morda nekoliko bolj tisto mediteransko, vključno z nepogrešljivimi juhami ali mineštrami, ki se drugod po svetu običajno ne zdijo tako samoumevne. Z nekoliko več odprtosti in zanimanja za podrobnosti in lokalne posebnosti se zna zadeva preleviti v prijetna kulinarična iskanja in doživetja.
Da so turizem ljudje, tamkajšnjih domačinov ni treba učiti in prišlek se tudi po tej strani počuti prijetno, domače, varno. Razen morda manjših občasnih zadreg, ki izvirajo iz dejstva, da je jezik za sporazumevanje na ulici pač portugalščina in še enkrat portugalščina in spet portugalščina. Domačinov to sicer ne moti, in če bo treba, vam bodo odgovor na vaše vprašanje prijazno in strpno ponavljali v nedogled, dokler ne dojamete jezika ali dokler se ne vdate v usodo. Delno je uporabna še francoščina, ker se je v letih revščine tja gor podalo precej Portugalcev in so nekaj znanja tega jezika potem prinesli nazaj, angleščina pa na ulici po najinih izkušnjah res ni omembe vreden element mednarodnega sporazumevanja. Kljub vsej zgodovini, vključno z lastninskim in zgodovinskim vplivom Angležev na pridelavo porta. Ali pa morda protestno ravno zato.

Quinta do Crasto
Douro. Najina prva tukajšnja klet. V popoldanski svetlobi do tja po ovinkasti cesti, čeprav je menda najbolj enostaven dostop kar po vodi. Miquel Roquette, eden od obeh bratov, ki vodita posestvo, skrbi za trženje in izvoz vina, pokaže svoj motorni čoln, privezan tam spodaj. Klet čepi zgoraj, v bregu. Crasto je namreč prelevitev prvotnega rimskega imena za takratno tamkajšnjo utrdbo (castrum).
Miquel je študiral čez lužo, tako da mu angleščina ne dela preglavic. Na hitro nama pokaže, kje bova to noč prespala in se takrat seznanila še z enim čarom tistih pobočij, s spokojno tišino. Prenočevanje je na posestvu trenutno mogoče le ob predhodni najavi, zaradi povpraševanja pa načrtujejo nekaj ležišč.
Sledi povabilo k skupnemu ogledu nogometne tekme. Stanje je smrtno resno. Ceste so izumrle, reka je prazna. Evropsko prvenstvo. Španija proti Italiji. Po krvavih skupnih stoletjih naj se ne bi pretirano navdušeno navijalo za iberijsko sosedo, a glede na preostalo izbiro so vseeno raje vsi enotno proti Italijanom.

Ko se po osvežilni prhi in hladnem pivu odzoveva vabilu, se družina počasi zbira k večerji. Tekma je menda tako dolgočasna, da vino s hrano spet prihaja v prvi plan. Vse, kar je za začetek na mizi, je hišno, od oljk do pršuta in praženih mandljev. Vse odlično. Za začetek pijemo njihovo belo. Crasto. Sveže. Tomás, drugi od bratov, je zadolžen za tisti del enologije, ki ni prepuščen Avstralcu Dominicu Morrisu, predvsem za portovce torej. Odgovarja na najina vprašanja.
Njihova vina tudi v svetovnem merilu visoko kotirajo. K nam zaenkrat prihajajo s svojim vstopnim razredom, čas pa bo pokazal, ali smo pripravljeni na kaj več. Mimogrede navržejo, da bi zlahka prodali približno petkrat toliko kot tistih 700 tisoč steklenic konstantne kakovosti, ki jih napolnijo zdaj. Je kdo omenil vinsko krizo? Pred kratkim kupijo še eno posestvo v Douro Superior in v sodelovanju z bordojskim enologom Jean-Michel Cazesom (Château Lynch-Bages) pridelajo vino Xisto.
Potem, med odlično večerjo, še nekaj drugih njihovih vin, vključno s portovcem LBV. Odličen.
Naslednji dan se s Tomásom sprehodimo po najbližjih vinogradih. Ugibam, od kod stebričkom temno siva, skoraj črna barva lesa, potem ugotovim, da gre za kamen. Xisto. Skrilavec. Geološko bistvo vin z območja Douro. Plastnata struktura kamenine, ki se kolje v pokončne plošče, kar prisili trte, da poženejo med njimi svoje korenine metre in metre globoko.

Zatem še po kleti. Grozdje za port tu najprej v odprtih kadeh, bazenih, še vedno po starem pretlačijo z golimi nogami. Robot s kovinskimi okroglo lopatastimi nogami priskoči na pomoč pozneje. Tomás razlaga, da je vino tako boljše, kot če bi vse prepustil strojem. Potem glede bretanomicesa, ki mnogim vinom po svetu, tudi pri nas, daje značilen animaličen vonj. Po konjih, po konjskem znoju. V njihovih vinih ga ni. Enkrat se mu je zgodil. Potem je, kot se je izrazil, skoraj doktoriral na tem problemu, ga rešil z dosledno čistočo in stalno kontrolo žvepla, zato od takrat taka vina prezira. V čistem prostoru stojijo jeklene cisterne. Natančno take je želel, z možnostjo uravnavanja temperature po celotnem plašču, tako da so razmere za kvasovke v posodi enakomernejše in vino spet za odtenek boljše. Malenkost tu, malenkost tam in na koncu se nabere. Miquel nama pripravi še uradno degustacijo in naju s terencem odpelje gor v vinograde, od koder je med drugim tudi fantastičen razgled. Da začutiva in da vidiva, kaj je Douro. Zdaj, konec junija, je še prijetno, dobrih 30 stopinj, v kratkem in potem vse poletje se bo vrtelo okoli 40, tudi več. Branko Čotar mi je pripovedoval, kako se je topil asfalt, ko je bil on tam. Nekaj sto metrov višinske razlike od reke do najvišje rastočih trt in razgibano pobočje skupaj jim dajeta veliko različnost v dozorevanju grozdja. Na voljo imajo več časa in celo paleto možnosti za odločitve o času trgatve. Strmo. Terase visoke po nekaj metrov, za kakovost le po ena vrsta trt na teraso – na njenem zunanjem robu, kjer je zemlja globlja. V vinogradih razen nas nikogar, sicer pa precej žensk in menda sploh ni samo po sebi umevno, da so na primer na tem posestvu plačane enako kot moški. Ker ne naredijo nič manj, celo bolje, pravi Tomás. Čistilne naprave postajajo obvezne, tehnološka voda se reciklira. Za konec se spomnim še bazena. V dolini Douro je to the pool, pravi Miquel. Zasnoval ga je legendarni Alvaro Siza Viera. Korito z vodo je umeščeno v pobočje in stoje ob njem ali uživajoč v njem ni videti njegovega zunanjega, izpostavljenega roba. Voda v njem in potem vinogradi na sosednjih pobočjih. Vmes ničesar. Fascinira. Časa za namakanje v njem tokrat žal ni bilo.
Info: http://www.quintadocrasto.pt.

Quinta do Portal
Po ovinkasti cesti gor in dol, gor in dol. In gor.
Na tržišču so od začetka devetdesetih let. Družina Branco, lastniki, ima dotlej izkušnje le s pridelavo grozdja za portovce, cilj pa so odlična vina DOC. Najamejo Pascala Chatonneta, znanega enologa iz Bordeauxa. Rezultat so ena najboljših vin območja Douro. Danes mlada ekipa, najstarejši je enolog. Samo 36 let.

Najprej pozdrav, degustacija, zatem klet. Sledijo vinogradi in na koncu večerja. Po koncu uradne degustacije si zaželim pokušine še dveh ali treh dodatnih vin, in ja, seveda, a če nimava nič proti, jih lahko dobiva pri večerji, ker zdaj niso ohlajena. Seveda nimava nič proti. Čeprav sva s tem nekoliko posegla v predvideno spremljavo krožnikov, se izkaže, da se je chef temu hitro in dobro prilagodil. Na koncu nekoliko šokirana spoznava v tej vlogi 18-letnega golobradca. Čestitava. Manuel Fereira, eden od članov omenjene mlade ekipe, zadolžen za turistični del posestva, potrdi, da je vse, kar so ta večer pripravili izključno za naju, bolj ali manj v redni ponudbi restavracije. Razen jedi, za katere sva bila pač danes poskusna zajčka. A tudi te da razvijajo z istim namenom. Odlično. Doma sem se potem nekajkrat pošalil, da sva na prvih krožnikih te večerje verjetno pojedla vse cvetje, ki rase po tratah v bližnji in manj bližnji okolici, a čista resnica je tudi, da bi to z užitkom kadar koli ponovil. Če k vinom in večerji prištejem še sredi vinogradov stoječ hotelček Casa das Pipas (hiša sodov), kjer sva bila poleg plavanja v njegovem bazenčku deležna prepotrebnega krepčilnega spanca in naslednje jutro zajtrka, če se spomnim še ostalih sob v bližnji obnovljeni hiši in muzejčka v njej, dobi njihov prejem naziva najboljše vinsko-turistične destinacije na Portugalskem polno opravičilo.

Klet je klet, približno 500 metrov nad morjem, predvsem je funkcionalna, vertikalna in hitra predelava, hlajenje, brez črpalk. Grozdje za portovce tu v odprtih bazenih v celoti teptajo z robotiziranimi mehaničnimi stopali. Ob sedanji kleti gradijo novo, tudi oni po načrtih že omenjenega Alvara Siza Viera. Zgradba je sicer že krepko pognala iz tal, radovednežem pa je za zdaj na voljo virtualni računalniški prikaz. • Portal ima v regiji Douro poleg obiskanega še tri druga posestva. Večina vinogradov je na višjih legah, kar pripomore k večji svežini njihovih vin. Zanje skrbi Miguel Sousa. Od njihovega načrtovanja do grozdja. Skupaj si ogledujemo na novo zasajen kompleks. Kjer ni prestrmo, vertikala, potem terase. Tudi tu le s po eno vrsto trt na njenem zunanjem robu. Cilj je izključno kakovost. Ki jo je tudi tu potem zaznati v vinih.
Info: http://www.quintadoportal.com.

Quinta do Côtto
Še enkrat: vino je vino, port je pa port. Miguel Champalimaud, lastnik Quinte do Côtto, posestva v osrčju pokrajine Douro, namreč začne tamkajšnjo pridelavo dobrih vin, ko povsod naokoli še prevladuje port in ko so drugi vina prodajali samo posrednikom, na veliko. Pionir. Nekateri ga imajo sploh za enega od začetnikov počasne revolucije portugalskega vinarstva, ki po svojih treh desetletjih še vedno ne izgublja sape. Pred kratkim Portugalce, ti na našem svetu pridelajo največ plute, protestno, spet prvi, šokira z navojnimi zamaški za nekatera vina. Ne gre povsem gladko, pove gospa Roso Carvalho, stoletja tradicionalne prevlade plute imajo tam z vsem, kar se posredno veže nanjo, zelo pomembno vlogo. Zanima jo najin odnos do tega. In kaj lahko glede tega pričakujejo pri nastopu v Sloveniji. Sam mirno in brez pomislekov dam dobremu vinu v kozarcu prednost pred tradicionalnim teatrom pri odpiranju s pluto zaprte steklenice. Ne pomnim, da bi mi bil kdaj navojni ali plutovinasti zamašek razlog za nakup ali nenakup katerega koli vina.

Ime posestva, Côtto, izhaja iz srednjega veka. Kaže na takratne njihove obveznosti do krone in pravice, povezane s tem (Couto do Honour). Dvorec iz 18. stoletja na pobočju malo nad vaško cerkvijo, s slikovitim vrtom na notranjem dvorišču, je sicer družinska hiša, a na voljo tudi vinski kleti za njene protokolarne potrebe. V najinem primeru recimo za prijetno degustacijo vin z obeh njihovih posestev in za kosilo, kjer imava ob vinih s pokušine priložnost bolj sproščeno uživati še ob lokalni hrani. Za slednjo smo pa že povedali, da presenetljivo spominja na našo. Po obedu naju gospa, kljub temu da ne skriva zadnjih mesecev nosečnosti, sprehodi še po kleti. V spominu ostane žareča belina. Navzven je vse obarvano belo, da se pod žgočim soncem čim manj segreva.

Zatem naju Rosa zapelje še na drugo posestvo, Paço de Teixeró na južnem pobočju Serra do Marao. Iz Doura smo tako spet skočili v Minho (izg. Minjo), katerega del je tudi največji portugalski DOC – Vinho Verde. Med 1880 in 1885 je vinograde Paço de Teixeró uničila trtna uš in deset hektarjev je bilo obnovljenih šele po dobrih devetdesetih letih, 1985 pa je bil prvi letnik vina, ki je spet šel med pivce. Manjši dvorec je značilen primer gradnje iz 14. in 15 stoletja. Vina Paço de Teixeró, belo in rose, prihajajo iz bolj svežega podnebja, pač značilnega za Vinho Verde, a s skrilaste matične podlage (xisto), ki sicer opredeljuje Douro. Od tod potem, vključno z mlečnokislinskim razkisom belega, osnovne lastnosti vin Paço de Teixeró. Da nakažejo razliko, tega belega vina tudi ne imenujejo zeleno (vinho verde), temveč Vinho Regional Minho. V vročem dnevu željo po vinu poudari še steklenica. Steklo je ravno toliko zelenkasto obarvano, da vse skupaj deluje prijetno hladno in napeljuje na osvežilen požirek.
Vrbe ob vinogradih. Tudi te, enako kot pri nas, včasih namenjene vezanju.
Info: http://www.quintadocotto.pt, http://www.pacodeteixeiro.com/en.

Borges, Quinta de Simaens
Quinta de Simaens leži sredi območja za pridelavo vin vinho verde. Je eno od posestev v lasti Vinhos Borges, katerega začetki segajo v leto 1884, ko sta brata Francisco in António Borges ustanovila banko in podjetje za port. Blizu posestva z vinogradi je ena od njihovih dveh kleti ali vinifikacijskih središč. Prispeva z zamudo, gospod Ricardo Campos, zadolžen za prodajo, naju je vmes že nekajkrat poklical, izgubljava se, GPS ne ve za Lixo. Potem ko po občutku sodeč nisva prav daleč od cilja, a dokler iščeva sama, tudi blizu ne, se naju nekdo v vaški gostilni po portugalsko prijazno usmili in se odpelje pred nama do kleti. Z njegovimi navodili v portugalščini si namreč nisva uspela dosti pomagati.

Klet predvsem za pridelavo vin vinho verde. Gatao je mačkon. In je klasika. To, kar si običajen pivec predstavlja kot to. Kar je med njihovimi vini najbolj podobno ostalim zelenim. Devet odstotkov alkohola, polsuho, rahlo mozirajoče. Vinho Verde Quinta de Simaens je v primerjavi s prejšnjim konkretnejša različica tega vina. Alkohola več kot 12 odstotkov, suho. Naši pivci ga verjetno ne bi primerjali z drugimi zelenimi, temveč se jim bo takoj ponudila primerjava z obilico odličnih slovenskih belih vin. Nehvaležna vloga in malo verjetno je, da bi bil pri nas dovolj prepričljiv. Zanimivo je bilo, da sva s tem mnenjem le potrdila odločitev njihovega slovenskega kupca, kot so nama povedali. Od leta 2000 lahko v kleti ponudijo tudi sortni vinho verde. Alvarinho.

V degustacijski sobi se z enologom Raúlom Soaresom Albergario (na vizitki mu piše direktor proizvodnje) lotimo vin. Od zelenega mačkona in njegovega rose vrstnika preko vin Douro do portov – z letniškim 2005 za zaključek. Zanj priporočajo dekantiranje in potem porabo v 24 urah. Ker je to, kar se kleti tiče, najina zadnja postaja pred letalom, se na koncu v njihovi trgovinici odločiva, da gre z nama steklenica njihovega dve leti starejšega letniškega porta.
Klet, največja od obiskanih, vina precizna, tehnološko dodelana. Na posestvu kot prvi uvedejo za taka vina na novo razvito vzgojno obliko trt, imenovano lys (zračen dvojni kordon za čim več osvetljenih listov). Višjo kakovost grozdja in zato vina pripisujejo predvsem svojemu vinogradništvu. Večina posestva je pripravljena za mehanizirano trgatev. Več pozornosti namenjajo kar najbolj hitri trgatvi grozdja v optimalni tehnološki zrelosti kot organizaciji nekaj desetin trgačev, ki bi isto delo opravljali nekaj tednov. Barbi ob pogledu na trte takoj prepozna vpliv Richarda Smarta in pri gostiteljih dobiva še eno točko. Prva je bila ta, da Ricardo dobro pozna tudi Ljubljano in Gorico ter ima v Ljubljani izbrano celo svojo najljubšo restavracijo, a za to si pač ne moreva lastiti zaslug. Po degustaciji okusen obed v kletni menzi, sproščen pogovor o tem in onem, ob tem pa še izveva, da pozna njihova kuhinja več kot tisoč receptov za pripravo polenovke. Zatem v podzemlje, kjer med drugim v steklenicah zorijo tudi njihove penine. Kljub temu da ni bil naš namen, so pač najbolj fotogenične, in tako največ kletnih posnetkov naredimo prav tam. Čisto na koncu si zaželim poskusiti še eno od penin. Katero koli. Raúl izbere Real Senhor Velha Reserva 2001. Pravšnja. Suha, kompleksna, resna, pitna.
Info: http.//www.vinhosborges.pt.

Solares de Portugal

Ob klasičnih hotelskih zmogljivostih in njihovi ponudbi zna biti na Portugalskem za marsikoga privlačna ponudba, ki se jo najde pod skupnim imenom Solares de Portugal. Ta ponuja v okviru 25 let starega združenja za podeželski turizem (Associacao do Turismo de Habitcao – Turihab) bolj osebno izkušnjo. Združenje je ustanovil eden naših gostiteljev, neutrudni grof Francisco de Calheiros iz okolice slikovitega mesta Ponte de Lima, ki je med drugim tudi častni konzul Slovenije v Portu. Od svojih prednikov je nasledil dvorec, in naj se sliši še tako lepo, njegovo ohranjanje in vzdrževanje je seveda tudi znatno breme. Zato mu je namenil vlogo, ki ga bo delno sama pomagala vzdrževati. Obnovil je stavbo, ohranil prvotno opremo, vso zadevo usmeril v turizem in za zamisel pridobil še nekaj somišljenikov, lastnikov podobnih kapacitet, saj je bilo jasno, da sam s svojim dvorcem ne bo dosegel dovolj. • Hrana in postrežba sta v okviru ponudbe Solares de Portugal domači, nepretenciozni. Na plazme, jacuzzije in podobno novodobno razkošje v sobah raje kar pozabite, ravno tako na tri jedilnike ali celo a la carte ponudbo za večerjo, ni pa po drugi strani nič neobičajnega, če ob prijetnem pogovoru obedujete in popijete kozarec ali dva kar z gostitelji. • Ponudba se v grobem deli na Casas Rústicas (podeželske hiše), Quintas e Herdades (kmečka posestva) in Casas Antigas (dvorci, večinoma iz 17. in 18. stoletja). Slednji so pogosto tudi arhitekturno ali zgodovinsko zanimive stavbe v prijetnih okoljih. Povejmo pa še, ker pač tudi v tem primeru ni vse enako všečno vsakomur, da je po izkušnjah vsaj pri Casas Antigas užitek lahko zelo odvisen od večje ali manjše privlačnosti pogosto kar muzejskih razmer. Od privlačnosti vonja preteklih stoletij, recimo. Precej torej stvar osebnega okusa. Info: http://www.solaresdeportugal.pt/EN/

Paco del Calheiros
Dvorec iz 17. stoletja je od samega začetka v rokah prednikov sedanjega lastnika, prej omenjenega grofa Francisca de Calheirosa (Conte de Calheiros). Na najin prvi dan na Portugalskem se iz Porta pripeljeva ravno dovolj zgodaj, da stavbo od znotraj in še prej od zunaj s pripadajočimi vrtovi ovekovečim skupaj z gostiteljem, in prepozno, da bi se utrujen namočil v bazenčku. Pri okusni skupni večerji, ki nam jo na krožnike lastnoročno razdeli kar gostitelj in za katero so večino sestavin pridelali na samem posestvu, se drugim gostom pridruži še skupina slovenskih golfistov. Čeprav omenjen zdaj na koncu, najin prvi pristen stik z vinhom verde. Tam, kjer je doma. Beli je odličen, klasičen, saden, alkoholno blizu našega cvička. Z nekaj mehurčki ogljikovega dioksida izjemno piten, osvežujoč. Omizje se nikakor ne brani dodatnih kupic. Potem gospodar kot zanimivost predstavi še rdečega. Slednji izpade v svojem bistvu precej manj prepričljivo, celo nekoliko bizarno, kislina, lahkotnost in svežina ne gredo vštric s tanini, a mu kot lokalni posebnosti vseeno brez pomislekov priznamo pravico do obstoja, v širšem smislu pa tako ali tako še ne namerava igrati pomembne vloge. • Po okusnem zajtrku ogled dvorca, postanek v Ponte de Lima, kjer imajo ravno folklorni festival ... in potem proti dolinam ob reki Douro.
Info: http://www.pacodecalheiros.com.

Casa das Torres de Oliveira
Dvorec iz leta 1740. Spet v skladu z uvodom precej muzejsko. Še ena okusna večerja, tokrat s hišnim vinom. Ta so dobila ime Sedinhas, po enem od prednikov, ki si je poimenovanje prislužil s svojim odnosom do svilenih (sedas) oblačil. Sprejmeva še povabilo v klet in tam ugotoviva, da bi se s slabimi nameni, z nekaj mizarskega orodja in dovolj dolgo lestvijo lahko dol podala tudi skozi lesen pod najinega prenočišča. Naslednji dan si privoščiva še spodobno degustacijo hišnih portovcev. Povsem objektivna merila za kakovosten izbor vključujejo letnik sinovega rojstva, letnik najstarejšega do takrat popitega vina, letnik najstarejšega obstoječega slovenskega vina in podobno. Kakovost kriterijev najinega izbora je potrdila tudi gostiteljica. Za vsak primer, domnevala sva pač, da njihova vina pozna bolje od naju, sva jo namreč poprosila še za njen neodvisen predlog, in spiska sta se presenetljivo dobro ujemala. K ostalim opisanim objektivnim merilom sva dodala še najstarejšo letnico na spisku ponujenih možnosti – 1888. Celota je pokazala lep razvoj in staranje teh ojačanih vin, sam stodvajsetletnik pa se je tudi izkazal za zelo šarmantnega. O portovski sadnosti seveda pri njem ni bilo več sledu. Že pri precej mlajšem letniku 1917 jo je bilo več v domišljiji kot v kozarcu, a usta se nikakor niso upirala požirku in so v početju celo uživala. Če bi moral, bi zaznave na hitro še najlažje opisal s podobnostjo manj alkoholnega konjaka.
Info: http://www.quintadastorres.com.

Casa de Sezim
Antonio Pinto de Mesguita piše na vizitki in pod imenom samo še Embaixdor. Gospod je nekdanji portugalski ambasador na Poljskem. Ob odhodu v pokoj je pri svojih šestdesetih prevzel posestvo in se po posvetu odločil za vinogradništvo. Najino zadnje prenočišče v njegovem dvorcu sva ob nekoliko dvomljivih pisnih navodilih iskala precej drugje, a ga na koncu le našla blizu prve portugalske prestolnice, mesta Guimaraes. Zgodovinsko poslopje datira v leto 1396. Gospodar mu s svojo diskretno prisotnostjo in duhovitostjo še danes daje dušo in kljub svojim devetdesetim prisede k večerji. Poklepetamo. Izjemno razgledan, vitalen, zanimiv sogovornik. Spijemo odličen, klasičen, nežen hišni vinho verde. Prija. Zelena vina s posestva Sezim so bila cenjena že v srednjem veku, ohranjena je omemba v zapisu iz leta 1390. Danes ga tudi uspešno izvažajo. • Ob vsakem pomembnejšem gibu moje gospe pokaže gospod de Mesguita lekcijo obnašanja iz visokega bontona, verjetno že povsem podzavestno. V spodnjih prostorih dvorca, ki so menda na voljo tudi za družabne in protokolarne dogodke, si zatem z njegovo razlago ogledava bogate stenske poslikave iz zgodnjega 19. stoletja. Noč ni več prav dolga. Zgodaj zjutraj najetega peugeota že peljeva nazaj proti portskemu letališču.
Info: http://www.sezim.pt.

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]