Domov arrow Dogajanje arrow Nepozabni večeri arrow Arhiv arrow Hiša Joannes Protner, Vodole
Prodajna mesta
Zadnja številka
Naročilnica na revijo
Nepozabni večeri
Nepozabni večeri - ARHIV
Stiki
---------------------------------------
Arhiv zapisano
Arhiv dogajamo
---------------------------------------
Hiša Joannes Protner, Vodole | Natisni |
Besedilo: Jože Rozman, foto: Marijan Močivnik   
četrtek, 12 junij 2008
Nepozaben vinski večer v Hiši Joannes ProtnerČeprav je bil petek in trinajstega, pa še vreme se je tistega dne ohladilo in se kar naprej sililo z dežjem, vse to ni moglo pokvariti prijetnega razpoloženja na 7. nepozabnem vinskem večeru revije Vino v Protnerjevi hiši Joannes v Vodolah 34, gori nad Malečnikom. Samo načrtovani ogled vinograda na bližnji Šempetrski gorci, ki so ga kupili leta 1984 in je skupaj z njim prišel v družinsko last tudi kip Janeza Nepomuka, je moral zaradi mokrote in blata odpasti. Tja smo pač želeli, da bi videli kiparsko upodobitev tega češkega mučenca, ki je z latinskim poimenovanjem Janeza, torej Joannesom, dal ime nosilni blagovni znamki Protnerjevih vin, pa tudi zato, ker se od tam odpira prelep pogled na spodaj tekočo Dravo in Maribor ter seže naprej do Pohorja in še dlje. A smo, vsem v zadovoljstvo, ostali lepo pod streho in na toplem, saj je Gregor že pred tem zakuril v krušni peči, pa ne toliko zato, ker bi naše damstvo zmrzovalo, pač pa predvsem zaradi jedilnika, ki se je imel zaključiti s kvasenico iz krušne peči.

Češnje, jagode in penina
Da se je tistega dne precej ohladilo, smo moževali ob prihodu, ki je bil zaukazan ob 17. uri, in smo z Jožetom Protnerjem kar takoj rekli nekaj o vremenu, kot se med vinogradniki v tem času spodobi. Da se bo zaradi ohladitve vsaj inkubacijska doba pri peronospori razvlekla na nekaj dni več, če se zaradi razmočenih tal in padavin že ne da škropiti, kot bi človek želel. In je k temu takoj dodal sin Boštjan, da že od torka naprej, ko se je vrnil z vinskih poslov iz Stockholma, vsak dan lovi vsaj nekaj suhih ur, da se s traktorjem in škropilnico zapodi med trte. Ker so se tik ob domačiji na drevesih ponujale slastne češnje, smo pogledovali proti njim, a nas je Jože napotil notri, saj je bila njegova dopoldanska naloga, da za goste nabere rdečih sadežev, ki so nas res čakali na mizi, skupaj z velikimi in prav okusnimi vrtnimi jagodami. Se razume, da je Boštjan takoj segel po prvi steklenici penine Joannes brut 2004, ki je rose iz modrega pinota, in nato še po naslednjih, da ni bil nihče ob dobrodošlico, nekateri pa so jo tudi ponovili. Pozdravni nagovor je nato, kot se spodobi, izrekel oče Jože, kar je bil znak, da Protnerjev trio vzame stvari v svoje roke.

Po večerji smo se odpravili v klet Ogled kleti Seveda je treba v kleti tudi kaj poskusiti ... ... in če se ob pokušanju posluša poezijo, še toliko bolje Še dobrote za udeležence Brez nagrad na naših večerih seveda ne gre
Nekaj »malega« za južino
Gregor jih je imel prav takrat polne dela, saj je na samopostrežno mizo neumorno nosil nekaj za južino, kot se po štajersko reče malici: štiri različne vrste doma pečenega kruha, dimljeno klobaso in svinjsko ribico, skuto z drobnjakom, pa skuto z bučnimi semeni in bučnim oljem ter še terino iz svinjskega mesa, da smo mirno obsedeli in se Boštjanu prepustili streči z belim in rosejem Non + Ultra, pa še z zelenim silvancem povrhu. Drugače se ne bo izšlo, je razložil, saj se je tega večera namenil predstaviti in nam v kozarce stočiti kakih dvajset različnih vin. Ker sem jih štel vse od začetka in skoraj do konca, sem se ustavil pri številki 23, ni pa rečeno, da niso najbolj vztrajni, ki so pri Protnerjevih tudi prespali, da bi se ob jutranjem žvrgolenju ptic lepo zbudili sredi vinogradov, zvestobo vinu prisegli še ob kakem nadaljnjem vzorcu. Ampak tudi mi, ki smo okrog polnočne ure odrinili proti Ljubljani, nismo imeli med vožnjo nikakršnih težav.

Štirikrat pravilno
Samo Lenča Založnik Legiša je pravilno odgovorila na vsa štiri vprašanja, ki smo jih tokrat zastavili udeležencem: da je bila tista stara klet zgrajena leta 1812, da je Joannesov renski rizling 2004 dobil srebrno Decanterjevo medaljo, leto mlajši bronasto, enako medaljo pa bi, če bi bila ona v vlogi Decanterjeve ocenjevalke, podelila izboru renskega rizlinga 2001, kar se tudi sklada z njihovo presojo. Za nagrado je dobila vse tri v Londonu nagrajene buteljke renskega rizlinga.

Vinarske …
Saj je Gregor tudi naprej vztrajno skrbel za primerno podlago, ki smo se je najprej lotili v obliki »hrtiševe« juhe z ribano kašo, postreženo v pogretih krožnikih, v kozarcih pa so se zvrstili čvrst, sočen, saden in vabljivo piten sauvignon 2007, pa enakih lastnosti in istega letnika rumeni muškat z značilno, a diskretno muškatno cvetico, in nato še sivi pinot 2006, vsi trije suhi. O vinih sta si složno podajala besede Boštjan in Jože, da smo o njih zvedeli vse, kar je občestvo zanimalo. Tako sta nam razkrila tudi skrivnost njihovega sivega pinota 1998, ki ga je vplivni angleški vinski kritik Steven Spurrier, ko je junija 2000 na Bledu degustiral 65 slovenskih vin, uvrstil med nekaj najbolj zanimivih in obetavnih vin. Čeprav iz prvič rodnega vinograda, sta ga zaznamovala polletno zorenje na drožeh in nekaj botritisa. »Ugotavljamo, da sivemu pinotu enostavno paše malo botritisa in tisti iz leta 1998 ga je imel kakih 15 odstotkov,« je pojasnil Jože.

Izjava   Franz Horvat, Lingen, Nemčija: Zanimiv večer, škoda, da ni več takih. In poučen, ker sem poskusil nekaj vin, ki jih doslej nisem poznal. Vse skupaj – odlično!

… in kuharske skrivnosti
Kar pa je naše gospe zanimalo okrog priprave posameznih jedi in drobnih kuharskih skrivnosti, je rade volje in do potankosti razložil Gregor. Denimo, da je treba kosti za juho iz svinjskega hrbta, zato se ji reče »hrtiševa«, prej blanširati, da je juha potem bistra, v njej pa se je kuhalo tudi pleče, ki smo ga potem dobili na krožnike skupaj s hrenovo omako. Bila je primerno blaga, da ni prevpila naslednje trojice vin, torej niti chardonnayja 2006 in modrega pinota 2006 ter še manj chardonnayja 2001 iz magnuma, ki je bilo prvo njihovo vino, katero je leto dni brez žvepla ležalo na drožeh, leta 2005 pa se povzpelo do šampionskega naslova na novembrskem festivalu vin v Ljubljani in za seboj pustilo tudi kakega slavnega Brica. Še zdaj je zelo sveže, polno in bogato vino, da je brez omahovanja zmoglo tudi glavno jed, v vinu kuhano klobaso z različnimi prilogami.

Izjava   Brigita Pušnik, Ptuj: Zaradi mene bi bilo lahko tudi manj vin, a štajerska gostoljubnost je pač taka. Jedi so bile odlične, zato moja pohvala vsem v kuhinji. Uživala sem!

Z renskimi do 1995
Tako lepo so tekle besede iz ust enega, drugega ali tretjega gostitelja, teklo je vino in tekle so ure, zato je bilo treba vstati od mize. Ampak le za toliko, da smo se podali v bližnjo klet in nato v njen »pododdelek«, ki je bil nekdaj osrednji in nosi letnico 1812, danes pa služi za degustacijska doživetja manjših družb. Denimo evropskih kmetijskih ministrov, ki so jih gostili ob koncu maja, ali pa za našo druščino. Boštjan si je v tej častitljivi kleti zamislil vertikalni festival renskih rizlingov, ki se mu nihče ni hotel odreči. Začeli samo z 2006 in končali z 1995, ki je leto pozneje pobral šampionski naslov v Gornji Radgoni, vmes pa 2005 (bronasta medalja na letošnjem Decanterjevem ocenjevanju; mineralen in rahlo botritičen), 2004 (srebrna medalja na lanskem Decanterjevem ocenjevanju; kombinacija običajne in pozne trgatve z nekaj botritisa, zaradi razkisa mehko in polno vino), najbolj suh od vseh 2001 (bi ga rad še enkrat poskusili čez pet ali deset let), pa značilno mineralna 1998 in 1996 ter petrolejsko-botritičen polsladki 1997 z rahlo hrenovo noto v ozadju. Si lahko predstavljate?

Izjava   Boštjan Bračko, Jakobski dol: Vina so bila dobro predstavljena, jedi imenitne, kombinacije dovršene. Čeprav imam raje slajša vina, so me navdušila tudi suha, zlasti nekaj lepih renskih rizlingov.

Sladkanje z Dolce in čokolado
Ker se je medtem kvasenica primerno ohladila, to je v velik krog razvlečeno kvašeno testo, premazano z ne preveč sladko skuto, smo se podali nazaj za mize in nadaljevali, kakopak, s slajšima rencema, izboroma 2006 in 2001, za povrh pa še hišna posebnost, ki se ji reče Dolce No. 1 in je likersko vino, kar pomeni, da je osnovi, ki jo sestavljata do stopnje izbora prezrela beli pinot in laški rizling, dodan vinski destilat, v taki meri in ob takem času, da ob 17 odstotkih alkohola ostane 90 gramov nepovretega sladkorja. Skoraj bi s tem končali, če ne bi za primerjavo srknili še brata, torej Dolce No. 1, ki je samo iz laškega rizlinga in potrebuje še nekaj časa, da se vse poveže v pravo celoto, a nam radovednost ni dala miru in smo bila tako deležni njegove premierne pokušnje. Ko je nekdo iz omizja kar tako navrgel, da bi se k temu sladkemu še kako podala grenka čokolada, ni bilo treba dolgo čakati na izpolnitev bolj po tihem izrečene želje. Bila je tista prava, ravno prav grenka in slastna, s polnilom iz vinskega destilata, pripravljena po hišnem receptu. Torej Joannesova, bi rekli.

Bi še ostali, a …
Kot vem, je potem prišel na mize vsaj še sivi pinot iz magnuma, čeprav ga ni več v beležki. Ker smo morali na pot. Včasih je treba vstati od mize, ko je najlepše. Da se potem raje še kdaj vrneš.

info: www.joannes.si

Nepozabni večeri iz preteklih let: 2007 | 2006
 
< Nazaj   Naprej >