V četrtek, 9. decembra, smo se, večina novinarji, zbrali v restavracija
Harfa v Ljubljani na kosilu, ki ga je
organizirala klet Jeruzalem Ormož. Namen
srečanja je bil, da novo vodstvo kleti medijem predstavi vina letnika
2009 in delo v kleti.
Nazdravili smo s penino Brut, prijetno vsesplošno všečno penino. Ogljikov dioksid pospeši absorpcijo vina. Posebej intenzivno se to dogaja v praznem želodcu, tako da sem že po prvih dveh požirkih dobila rdeča lica.
Ob prijetnem klepetu z direktorico za trženje in finance, Andrejo Komel, in direktorjem za enologijo in razvoj vinogradništva in vinarstva, Mitjem Hergo, smo se preselili za mizo, kjer nas je čakala zvrst sauvignona in šipona ter prva predjed: meso iz tunke z nastrganim hrenom na cvetovih kreše z bučnim oljem in zaseko. Odlično modernizirana tipična prleška jed, ki jo je vino lepo dopolnilo. Zvrst je lažjega telesa, vendar je zaradi svoje svežine odlično parirala mesu in maščobi hladne predjedi.
Naslednje vino, ki vedno mnogo pove o pridelovalcu, je bil šipon. Šipon je posebnost Podravja, ki vedno bolj pridobiva na veljavi. Ni pa to sorta, ki že sama po sebi pomeni kakovost. Ta pride v kozarec le ob skrbnem delu v vinogradu in kleti. Šipon tako predstavlja kar nekakšen indikator kakovosti vinarja. Šipon, ki smo ga dobili v kozarec, je dozorel na terasah na Kogu, na starih, že umirjenih trtah. Vzorec je bil zelo sorten in prijeten. Svež, vendar ne prekisel. Odlično se je ujemal z gobovo juho s piro. Tudi ocenjevalci na mednarodnem tekmovanju Mundus Vini v Nemčiji so ga odlično ocenili in mu dodelili zlato medaljo.
Sledil je renski rizling, ki ne spada med klasične primerke te sorte, ampak ima sodoben stil, ki ne išče več petroleja in podobnih not. Igra na karte lahkotnosti, všečnosti in sadnosti. Postrežen je bil poleg bučnega zvitka s pečenimi gosjimi jetri, šalotkino omako in slanino.
Čeprav sem zaradi sitosti pričakovala le še sladico, nas je restavracija presenetila z še enim krožnikom: telečji medaljon z nadevom iz priželjca in omako iz timijana ter skutnimi žličniki z žajbljem. Poleg pa Mitjas’s chardonnay. Strukturno vino, zorjeno na drožeh v velikih lesenih sodih.
Ob sladici, orehovi tortici z vaniljevinm sladoledom in bučnim oljem, smo popili še slajši traminec, ki mu je bila posebej všeč orehova tortica.
Poskusili smo gostinsko linijo, razen zadnjega vina, traminec, ki spada v rumeno linijo. Vina so povsem suha, moderna in precizna, sveža, pitna ter nezamaskirana, z ostankom sladkorja. Pridelujejo jih tako, da jih med predelavo čim bolj ščitijo pred dostopom kisika oziroma zraka. Na ta način dobijo vina, ki so lažja in bolj sveža, kar postaja trend. Pomembno je, da je grozdje zdravo in da je pridelek po trsu ustrezno nizek, sicer postanejo vina tanka. Ker gredo vina na trg po enem letu, si med predelavo ne smejo privoščiti napak, ker čas pri uporabi te vrste tehnologije ni zaveznik enologa. Vse mora biti narejeno v pravem trenutku. Zmotno je mnenje, da so sveža enoletna vina lahko narejena z levo roko. Je pa ta stil vina pri pivcih vedno bolj priljubljen in njihovo mnenje bo pač treba upoštevati, sicer bodo posegali po tujih vinih.
Restavracija Harfa je imela poleg zgoraj opisanega mesnega menija, pripravljen tudi vegetarijanski meni, ki je bil zelo inovativen in prijeten. Fantje se ukvarjajo s vsako podrobnostjo in pravijo, da je uživanje dobre jedi čustveno doživetje, ki nasiti gosta fizično in psihično. Spadajo med odlične slovenske restavracije, katerih obisk toplo priporočamo. /Tekst: B.V.M./
|
Zapisano 
