REVIJA VINO

Pogosto vprašanje: kakšni kozarci za katero vino in ali je res treba imeti za vsako vrsto vina drugačen kozarec? Pomislimo samo, koliko prostora za shranjevanje bi morali imeti. In denarja, seveda. Račun je preprost: šest kozarcev za penino, šest za lahko belo vino, šest za kompleksno belo, šest za elegantno rdeče, šest za polno in dozorelo rdeče, šest za sladko, pa še šest za vodo. Ker pa šest prijateljev za mizo ni vedno dovolj, recimo raje osem, deset ...

Vsako vino ne gre v vsak kozarec

Kakšne oblike?
Kozarci za bela vina so ponavadi v obliki tulipana: širši v spodnji tretjini in rahlo zoženi pri vrhu. Tisti za lažja, mladostna vina so manjši, če pa so namenjeni vinom intenzivnejših vonjav in okusov, ki so zorela več let, se po velikosti približujejo kozarcem za rdeča vina (500 ml in več), ki so ponavadi bolj trebušaste oblike.

Kako okušamo?
Najprej z očmi (vid), ko smo se naposlušali, kako vino teče v kozarec. Pozorno opazovanje barve in njenih nians ter odbleskov je prvi korak pri uživanju vina. Za to potrebujemo kozarec s čim tanjšimi stenami iz enakomernega kristalnega stekla in brez napak pri izdelavi.
Potem z nosom (vonj). Vonj vina je sestavljen iz številnih arom, ki se med seboj prepletajo. Nepozornemu pivcu (ali takemu, ki vino samo »pije« in na vonjave ni pozoren) uide večji del lepote vina. Človek lahko zazna tisoče vonjav, a samo štiri okuse! Primeren kozarec nam vonjanje lahko zelo olajša. Vino vanj natočimo do največ tretjine, do tiste točke, kjer je kozarec najširši. Tako je površina vina kar največja in ko kozarec rahlo zavrtimo in s tem vznemirimo površino, se sprosti še več hlapnih snovi kot v mirujočem kozarcu. Te se nato dvignejo proti vrhu kozarca, ki je zožen in se zato skoncentrirajo, zato jih lažje zaznamo.
Vrhunski proizvajalci kozarcev izdelujejo posebne modele za skoraj vsako veliko svetovno vino. Primer: kozarec za chardonnay iz Chablisa je drugačen kot za vino iste sorte iz lege Montrachet. Razlog je preprost: razlike v stilu, koncentraciji vonjav in okusov med prvim in drugim vinom so lahko prav dramatične. Sam sem se na slepih degustacijah, ko nisem vedel, katero vino je v kozarcih, prepričal, da zadeva deluje in ima svoj smisel. Razlike so za pivca, ki ni dnevno v stiku z ducati vzorcev, premajhne, da bi upravičile nakup ponavadi ročno narejenega kozarca prestižne linije. Pa še »grand crujev« ne pijemo ravno vsak dan. Vendar, če prisegate na priljubljeno vinsko pokrajino in sorto, zakaj pa ne. Privoščite sebi in tistim, s katerimi boste užitke delili, nekaj vrhunskega.
Potem še z usti (okus). Oblika vinskega kozarca je pomembna tudi pri okušanju. Kozarec ima pecelj zato, da vina z dotikanjem čaše ne segrejemo in s prstnimi odtisi ne zastiramo lepote njegove barve. Ker kozarec natočimo samo do tretjine, imamo še dovolj prostora, da vino v kozarcu zavrtimo in prezračimo, ne da bi nam pljusknilo čez rob. Kar se rado zgodi pri kozarcih, oblikovanih samo s šestilom. Pomembna je tudi oblika roba kozarca in še to, kako nam vino oblije jezik in nato ustno votlino.

Moja izkušnja
Do sedaj sem vinske kozarce zamenjal (in plačal) že prevečkrat. Vzporedno z večanjem mojega znanja o vinu so se povečevale tudi zahteve in pričakovanja v zvezi z kozarci. Vsako leto sem kupoval nove in – boljše. Zato nasvet: preskočite vse tiste nakupe »saj so dobri« in začnite na vrhu. Omislite si kozarce priznanega izdelovalca, denimo Riedel ali Spiegelau. Za začetek kozarce za bela vina, za rdeča in za penine (šampanjce). Ponudba na našem trgu je dobra. Po nesreči razbite ne bo težko dokupiti, če pa boste začeli uživati v niansah in si boste zaželeli posebnosti, vas te v trgovinah že čakajo.

< Nazaj		Naprej >

[ Nazaj ]