Domov arrow Zapisano arrow Slovenija, svet arrow Napa in Opus One – »must« za vinoljube
Napa in Opus One – »must« za vinoljube | Natisni |
Besedilo: Jana Jereb, foto: Matej Pangerc   
Napa Valley je zagotovo »must« za vse vinske navdušence, ki obiščejo zahodno obalo ZDA. Tako je bilo tudi za štiri Slovence, ki smo se zaradi različnih obveznosti (z)našli v San Franciscu in se za konec tedna odpravili v slabi dve uri oddaljeno (obljubljeno) vinsko deželo. Ob prihodu v Napa Valley smo doživeli pravi kulturni šok. Glede na to, da smo na domačih tleh in še kje čez mejo vajeni najaviti se v kleti, kjer nas nato čakata prijeten sprejem in bogata degustacija vin, marsikdaj tudi kar iz sodov, je pri tem Amerika čisto nasprotje – »Business is Business« (Posel je posel, op. ur.), kar brez odstopanj velja tudi za njihove vinarje. Kleti so zasnovane kot razstavni oziroma predstavni prostor za vino ter kot močno orodje pri promociji in kreiranju blagovnih znamk. Zato ne preseneča, da je izbira spominkov neke kleti lahko celo večja od izbire njihovih vin. V kleteh tudi dosledno upoštevajo točno določene urnike ogledov in svoja vrata zapirajo ob 15. uri, v najbolj priznanih kleteh pa je obvezna nekajtedenska vnaprejšnja najava – skupaj s številko kreditne kartice kot garancijo. Da o cestah, polnih limuzin, ki zaradi strogega cestnega nadzora vozijo vinoljube po kleteh, niti ne govorim ... Res, zares vse tam je biznis.

Naš »must«
Za obisk Nape smo imeli v mislih oziroma kot »must« dve kleti (ostale so prišle sproti). Ker v klet Screaming Eagle (www.screamingeagle.com) nismo mogli, saj je za javnost zaprta, smo se toliko bolj veselili obiska kleti Opus One (www.opusonewinery.com). Kleti, katere nadvse uspešen poslovni model sta konec sedemdesetih let preteklega stoletja spletla Robert Mondavi in baron Philippe de Rotschild ter po modelu katere so bile zgrajene mnoge kleti po vsem svetu, ne nazadnje pa kleti, ki prideluje pravega »ameriškega bordojca«, enega najbolj zaželenih in iskanih vin (tudi na dražbah).

opus_one_klet.jpg

Klet ...
Ko se pripelješ pred klet in zagledaš njeno zunanjost, veš, da je to nekaj drugačnega, nekaj s posebno vrednostjo, nekaj, kar želi izstopati. Že sam vstop v mogočno kamnito stavbo, ki vse svoje razkošje (ogromno podzemno klet) skriva pod zatravljenem nasipom, ti da jasno vedeti, da sta bila oba ustanovitelja zaljubljena v umetnost. Zgodovino kleti so nam namreč predstavili v sobani, v kateri se prepletata francoski (psevdo)barok in recimo temu ameriški modernizem, na stenah pa visijo slike svetovno znanih slikarjev.
Ogled nas je nato peljal mimo laboratorija, ki bi ga skoraj lahko primerjali z laboratorijem farmacevtskega podjetja. Od tam pa naprej v halo, kjer poteka predelava grozdja v mošt. V naši skupini so bili še Američani in Mehičani, ki niso mogli skriti navdušenja nad razlago o »v svetovnem merilu edinstvenem laserju«, ki skenira vsako jagodo posebej in ob nepravilni obliki, barvi in še dodatnih kriterijih ustavi stroj, da lahko človeška roka tako jagodo izloči ... Ne podcenjujem tehnologije, vendar mi je ta zgodba še enkrat več pokazala, kaj vse oziroma da se da danes vse prodati. Ljudje so namreč tudi zaradi »edinstvenega laserja« prepričani, da je vino vredno precej več od drugih. Prijatelj ljubiteljski fotograf je med ogledom te hale iskal pravo svetlobo, zaradi česar smo zelo hitro imeli manjše težave – vodič se je namreč prestrašil, da bi lahko Matej poslikal kaj izven do potankosti dodelane kulise ... In spet smo se spomnili, da smo v Ameriki. Nato je sledil še ogled vinograda, kar je prava redkost v Napi, saj jih skoraj ne vidiš, ker je dolina pravzaprav ravnina. Pri ogledu je šlo, če smo natančni, pravzaprav za pogled, saj smo vinograde lahko opazovali samo skozi okno kleti, kaj več kot to pa je bilo spet prepovedano. Najlepše presenečenje in pika na i ogleda je bila znamenita polkrožna klet z delno rdeče pobarvanimi bariki. Ta ti po impresivni zunanjosti ponovno potrdi občutek, da je Opus One res nekaj posebnega ... in »must see« (vreden ogleda, op. ur.).

... in vino
Opus One prideluje samo eno vino – zvrst cabernet sauvignona, merlota, cabernet franka, petit verdota in malbeca. Približno en mesec maceracije in od 17 do 20 mesecev v novih francoskih barikih. O Opus One letnika 2006, s 14,4 vol. % alkohola in ceno 170 dolarjev se mi je zapisalo naslednje: rubinasto rdeč, v nosu čokolada, kava, likviricija, borovnice, žgan les, po okusu mehak, taničen, eleganten, intenziven, z dolgim pookusom. Vino mora odležati vsaj še nekaj let v kleti.

Pripis
Kljub temu da Opus One velja za tisto klet, ki je (na novo) postavila merila (sodobni) vinski arhitekturi (pod arhitekturo kleti se je podpisal Scott Johnson, op. ur.), me je izjemno presenetila njena dvoličnost. Medtem ko zunanja podoba spominja na tempelj iz kamna, z razglednim stolpom in popolno dovršenostjo detajlov, pa notranjost, z izjemo sprejemne sobane, obvladujeta enostavnost in lahko bi rekla celo skromnost (večinoma gre za kombinacijo vidnega betona in posameznih lesenih tramov). Moje ekonomsko znanje je hitro sklepalo na racionalnost – kar je očem skrito ...

Zgodovina Opus One
Američan Robert Mondavi (pionir med kalifornijskimi vinarji) in Francoz baron Philippe de Rothschild (lastnik Chateau Mouton Rohtschild) sta se prvič srečala leta 1970 na Havajih, osem let pozneje pa v Bordoju. Eno uro je trajalo, da sta se zmenila za joint venture (skupni podjem, op. ur.) partnerstvo v Kaliforniji, v Napi, z namenom uporabe znanja in obeh imen za lansiranja najdražjih vin v Kaliforniji. Prvi letnik Opus One se je rodil leta 1979 v Mondavijevi kleti, ki je gostila vse letnike do leta 1991, ko so odprli klet, ki je na novo opredelila pojem vinske arhitekture. Po smrti barona Rothschilda leta 1988 je vinski del družinskega posla prevzela njegova hči baronesa Philippine de Rothschild. Leta 2004 je Robert Mondavi prodal svoj delež znani mednarodni družbi na področju pridelave in trgovanja z alkoholnimi pijačami Constellation Brands. Tako si zdaj lastništvo Opus One delita znana francoska vinarska družina in ameriška korporacija. Predsednik uprave je David Pearson, glavni enolog Michael Silacci, posedujejo pa 56 hektarjev vinogradov. Vina do zdaj niso bila namenjena izvozu izven ZDA, od letos pa so dosegljiva še pri ekskluzivnih francoskih zastopnikih.

Zabeleženo še:
  • Grgich Hills – www.grgich.com – Hrvat, Dalmatinec, ki se je v šestdesetih preselil v Napo, prideluje samo biodinamična vina, dokazal je povezavo zinfandela in plavac malega
  • Stony Hill – www.stonyhillvineyard.com – zelo majhna družinska, neznačilna ameriška zgodba
  • Robert Mondavi – www.robertmondavi.com – oče Nape
  • Cakebread Cellars – www.cakebread.com – veliko pompa brez prave vsebine
  • Silver Oak – www.silveroak.com – najbolj gostoljubna klet v Napi

---------------------------------------------------------------------------------------
Opišite dogajanje, sporočite ali dodajte svoje mnenje:
---------------------------------------------------------------------------------------
 
< Nazaj   Naprej >