|
|
|
Pri Damjanu Finku v Novem Mestu |
| Natisni |
|
|
Besedilo: Jože Rozman, foto: Marijan Močivnik
|
|
sobota, 25 september 2010 |
 Ko sem pogledal Tanjine čevlje, mi je skoraj postalo jasno, kje se utegne razplesti ta večer. Mlada in sicer zelo urejena dama je bila namreč skrivnostna, kam gremo, ko smo se tisto soboto, 25. septembra 2010, zbrali pred Mestno hišo v Novem mestu. Dobra dva ducata nas za 11. nepozabni kulinarični večer z Damjanom Finkom, mladim, prodornim in inovativnim novomeškim kuharskim mojstrom, ki je v letošnji poletni številki revije Vino razgrnil svoje poglede na kuharske veščine. Kot je v navadi, taki predstavitvi sledi nepozabni večer. Tanja Kos je Damjanova poslovna in zasebna partnerica, zato so bile organizacijske niti tega večera tudi v njenih rokah, odtisi zemlje na njenih zloščenih čevljih pa so govorili, da je po nas prišla prav s prizorišča, ki zna biti zelo posebno in v njuni maniri nadvse izvirno.
V koloni smo potem sledili Tanji skozi Novo mesto do Otočca in naprej do Lutrškega sela ter zaselka Prapreče. Kmetija Pleško je pisalo na smerokazu. To je domačija moje babice Branke, nam je Tanja zaupala med svojo dobrodošlico, ko smo malce nagnjeno, sicer pa udobno sedeli za elegantno pogrnjenimi belimi mizami, že ob prihodu in še potem pa je za prijetno ozadje poskrbela violinistka Tjaša Kastelic iz Novega mesta. Ne notri, na kmetiji, a še vedno notri. Sredi paradižnikov, v enem od Pleškovih rastlinjakov. Na sredi je bilo nekaj rastlin žrtvovanih, da je Damjan s svojo ekipo Zavoda okus dva dni pripravljal podij za ta večer in je bilo potem vse tako kot v najbolj imenitni, a prav posebni restavraciji, do katere so nas vodile sveče med paradižniki. Zaradi tistih žrtvovanih ni bilo velike škode, ker se njihov čas izteka, so nas pa na mizah namesto podložnega krožnika pričakali stekleni kubusi z vodo, plavajočo vejico češnjevih paradižničkov in posebno stekleničko z menijem, ki se je začel lepo po vrsti odvijati. Kako se v takem primeru streže loncem in ponvam, smo lahko videli na lastne oči, saj je Damjan ustvarjal pred nami, v živo.
Najprej smo z jurčkovim karpačom, lisičkami, brusnicami in malinami pokukali v dolenjski gozd, juha iz blitve, krompirja in šalotke s hrustljavim šopkom stebelne zelene, bučke, pora in paprike je bila prav tako imenitna, a se je še stopnjevalo s krompirjevim in radičevim raviolom v fižolovi kremi in dimljeno slanino povrhu. Damjanova prefinjena različica krompirja, fižola in slanine. Postrvji file s pehtranovim ješprenjem in limonino peno je deloval tako osvežilno, da je nato razkošno teknil goveji jezik, počasi kuhan s klinčki, cimetom in rožmarinom, kot puh mehki skutni cmočki ter pire iz muškatne buče pa so bili več kot dostojna spremljava. Damjanov oče je mojster žarne peke, mama pa dobra kot njen kruh, ki smo ga dobivali na mize, a sem se vseeno spraševal, kako mu je uspel tako hrustljavo zapečen odojek. Grozdni sladoled s solato iz breskvic je bil sladki predah pred zadnjim dejanjem, Damjanovim sirom iz planine Bošca nad Kobariškim stolom. Tja je letos poleti dal na pašo nekaj najetih krav, da bo imel svoj sir, skuto in maslo.
Koliko krav je najel, kako visoko je Bošca in za koliko je nagnjen podij, pa je bilo troje nagradnih vprašanj, kot je v navadi na naših nepozabnih večerih. S petero krav ni bilo težav, 1650 metrom so se nekateri kar približali, štiriodstotni nagib (stekleni kubus je lahko pomagal kot vodna tehtnica) pa ob slovesu nikomur ni povzročal težav. Rastlinjakova tla so pač nagnjena, Pleškovi že vedo zakaj, a nam to sploh ni bilo mar. Raje smo ves večer uživali tudi ob zelenjavi in zeliščih iz njihovih rastlinjakov, Damjan pa je vse to znal povezati v čiste, pristne in nežne okuse. Spremljali so jih Jeleničev laški rizling 2008, Martinčičev sivi pinot 2008 pa Kerinov sivi pinot 2009, rose Pletér 2008, Kosova modra frankinja 2009, njihov sladki chardonnay in barikirana frankinja 2007 ter Kerinov Keros 2008.
Nagrajenci
Lično in uporabno knjigo Igra okusov – Kulinarični zakladi Slovenije (izdal Zavod okus, 2007) so si zaslužili Metka Leskovšek in Mito Trefalt (Dvorje pri Cerkljah na Gorenjskem), Slavojka in Bojan Črtalič (Novo mesto) ter Stanko Rabzelj (Dolenjske Toplice).
|
Vesna Opalk, Ljubljana:
Zelo pozitivno odbit večer.
Mito Trefalt, Dvorje:
Še prideva kdaj. Odlične jedi, razpoznavni okusi, le vina so tu in tam zašepala.
Jasmina Keuc Ajlec, Maribor:
Vse skupaj odlično. Pa ambient, kaj takega?
Info: www.zavodokus.si |
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
| Nepozabni večeri iz preteklih let
|
|
Dogajanje 
