Vinalije

Tisti kratek dež je vse skupaj malo zavlekel. Mošti v kleti lepo brbotajo in iz sladkorja nastaja alkohol. Počasi a zanesljivo, res da ga bo manj a bo vseeno še veselo in to je navsezadnje najbolj pomembno. V vinogradih je še glavnina Refoška, Syrah in Cabernet sauvignon. Pobrali smo refoške, ki so bili najbolj na udaru in ki jih je pomanjkanje vode že dobro načelo. Prišel je tisti kratek dež in jim pač ni utegnil pomagati. A vendar je ostalo še veliko dobrega, tistega ki je na močnejših tleh, starejših trtah in v zatravljenih vinogradih. Včeraj in danes je suša ponovno pričela kazati zobe, kakor da so se padavine izpred nekaj dni izgubile, odtekle v globine ali izhlapele v višave. Za nekaj dni se je ozračje ohladilo in nakazalo, da sonce izgublja svojo moč in da se vendarle bliža konec poletja. Morda do včeraj … A jutri bo zgleda vročina zares popustila, zgodil se bo naliv in nič več ne bo, kot je bilo…vsaj do naslednjega poletja. Kaj bo prinesla zima je skrivnost in kakšen bo naslednji letnik je zapisano v zvezdah. Le kdo jih zna brati? A tako pač je, navajeni smo že tega, da je vsako leto znova ekstremno. Vzamemo tisto kar dobimo in smo s tem zadovoljni. Vino bo spet dobro, polno veselja in pripovedovalo nam bo o dolgem, suhem in vročem poletju kakršnega menda še ni bilo. Čakam Cabernet, kaže odlično…

Tilen Praprotnik

Prišli smo nekje do polovice malvazije. Trgamo samo zjutraj, od 6.00 do 10.00, kasneje postane prevroče. Seveda je precej izpada, a ne toliko kolikor sem pričakoval. Malvazija se dobro drži in mislim, da bom ob koncu prav zadovoljen. Sladkorne stopnje res niso visoke, trgatev je namreč zgodnja, pa trta v tej vročini izjemno težko akumulira sladkorje v grozdnih jagodah, tako da je dozorevanje upočasnjeno. V bistvu se s čakanjem več izgubi na količini, kakor se pridobi na kvaliteti, če seveda upoštevam tiste vinograde, ki se kolikor toliko držijo. V nekaterih je pa itak že prepozno. Za nedeljo je napovedan dež, a imam občutek, da nas bo, kakor že tolikokrat doslej, obšel. Tako pač je tukaj v Istri: suho in vroče, Čakam na Refoške, a zgleda, da tam pozitivnega presenečanje vendarle ne bo…a vendar počakajmo….danes teden je štart.

Tilen Praprotnik

Pa smo začeli, včeraj je padel vinograd sivega. Suša in vročina sta trto prisilili v zgodnje dozorevanje. Količine je seveda manj, bistveno manj. A upati je, da bo po selekciji najbolj prizadetega grozdja vsaj kakovost dobra. Jutri se nadaljuje s trgatvijo dokler pač ne končamo. Najprej modri, pa malvazija, refošk, syrah in cabernet, nekako v tem vrstnem redu. Pravega dežja že zares dolgo ni bilo in zgleda, da ga še kar nekaj časa ne bo. Tako da ni kaj čakati, čim je sladkorna stopnja minimalno ustrezna se prične s trganjem. Vsak dan je dragocen, saj so v teh razmerah izgube hitre in visoke, kakovost pa ne narašča. V zadnjih desetih letih je to že tretji letnik (2003, 2007, 2012), ko je suša povzročila občutno škodo. To je pač kmetijstvo. To lahko sprejmeš ali se pa boriš proti temu z namakanjem, ki seveda ni majhen strošek, še posebej na območjih, kjer vode že tako ali tako primanjkuje. Hmmm, leta 2010 ni nihče govoril o namakanju…
Pa se vrnimo k sivemu…grozdje je bilo lepo in zdravo. Jagode so bile drobne in za čuda nič ovele, čeprav je količina suhega listja nakazovala precejšnje pomanjkanje vode. Meritev v kleti je pokazala 23,2 % Brix, kar je optimalna zrelost in tudi degustacija mošta nakazuje na dobro kakovost. Običajno sivega pustim na trtah, da dočaka prekomerno dozorelost, vendar bi bilo letos to precej nespametno, saj bi bil izpad še večji od že tako visokega (60 % izpad glede na dolgoletno povprečje).

Tilen Praprotnik

Dobro je zakurilo tole poletje in suša že začenja kazati svoje zobe. Do sedaj smo prišli dobro skozi in kar nekako manjka je le en dober dež… Jah Kocina je itak nekakšna izjema in ko vse naokoli pada je pri nas vse suho. Napoved za naslednjih nekaj dni je pa itak…suha. Grozdje je pa sicer lepo, po toči 12. junija, ki je oplazila naše vinograde, si je dodobra opomoglo in kaže na najboljše. Ravno včeraj smo končali s friziranjem in sedaj le še čakamo na tiste zadnje 2-3 tedne, ko se dejansko vse odloči. Jp…do tega trenutka smo opravili vse brezhibno in od danes naprej je vse odvisno od narave. Letos pravzaprav trte še ‘špricati’ ne bi bilo treba, saj so bili pogoji nadvse neugodni za razvoj tako peronospore, kot oidija. A vendar…morda nas pred trgatvijo čaka še eno opravilo. Čiščenje listja iz območja grozdja in če bo vremenska napoved mokra, bo vsekakor potrebno storiti tudi to.

Tilen Praprotnik

Lepa so junijska jutra. Sonce na vzhodu še ni pokukalo izza obzorja, a vendar je svetlobe že dovolj, da so zaznavni obrisi istrskega gričevja. Vse je še zeleno. Istra se bohoti v tej barvi življenja, barvi klorofila. Lahko smo mu hvaležni, da obstaja, da si ga je nekdo izmislil in nam ga podaril. Brez klorofila na zemlji ne bi bilo ničesar. Je verjetno najpomembnejša in najdejavnejša molekula, ki je vsem na očeh a je pravzaprav skoraj nihče ne opazi. Energija svetlobe se preko klorofila pretvori v energijo sladkorjev. Tako nam je na voljo. Da rastemo, se razvijamo in se veselimo. Rezerve za brstenje so porabljene, sedaj je listne mase več kot dovolj, da se začne ustvarjati novo življenje. Jagode se počasi debelijo in v kratkem se bodo grozdiči povesili in se polnili z vodo, kislino. Danes so grozdne jagode še majhne, trde in zelene. Polne so klorofila, ki ustvarja sladkorje iz katerih še ne bo vina, bo le rast. A vendar čez čas nastopi mehčanje in nastajati začnejo tisti pravi sladkorji, katerih skelet bo končal v alkoholu. Še malo… Hvala ti, klorofil!

Tilen Praprotnik

Pa je tukaj, junij namreč. Dejansko je to najtežji mesec za vinogradnika. Ogromno je zelenih del v vinogradu in občutljivost na bolezni je največja. Trta že cveti in naslednji dnevi bodo pokazali ali so razmere ugodne za razvoj peronospore. V naslednjih dneh je vremenska napoved slaba – dež. Napovedan je bil že za danes popoldan, pa ni bilo na srečo nič, upajmo da je napoved za naslednje dni podobno točna. Kabrnki počasi odmetavajo kapice in na plano kukajo prašniki in pestič. Večinoma se oploditev zgodi že pod kapico, a vendar bližina različnih sort v vinogradu precej izboljša ta proces. Vonjave, ki so zdaj prisotne v vinogradu, so ene izmed najbolj dišečih, kar jih premore narava. Opojne dišave cveta vinske trte so pravi balzam za rumeno pego. Zdi se, kakor da vinska trta z vonjem pove, da je zdaj najbolj občutljiva, najbolj nežna in najbolj ranljiva. Po cvetenju se pričnejo debeliti jagode in nova nevarnost je že na vidiku….

Tilen Praprotnik

Vsako leto znova se izkaže, kako velik pomen ima lega. Ne samo lega, že položaj trte v vrsti je velikokrat izjemno pomemben. Pred dnevi je divjala burja. Pri nas je to že kar običajno, da konec maja ali začetek junija zapiha močnejši veter, ki lomi mladike. Ampak letos je bil ta veter nekoliko manj običajen, a vseeno močan. Zanimivo pa niso toliko trpele mladike, ki so bile večinoma že zataknjene med prvi par žic, temveč listni peclji, ki so bili na bolj izpostavljenih legah precej polomljeni. Tam kjer je torej veter najbolj divjal, so mladike povsem oskubljene, skoraj brez listja. Na legi, ki je obrnjena na severovzhod je to še posebej izrazito in to še najbolj na tisti vrsti, ki je na robu terase. Znotraj vrste pa na tistem delu, kamor se veter najmočneje upre. Vinogradi na hribu, ki so usmerjeni od severa do jugozahoda so najbolj trpeli, tam je pogled žalosten. A na srečo so zalistniki že v nizkem štartu… Lege, ki so v zavetrju, predvsem jugozahodne pozicije, ki imajo na svoji severovzhodni strani naravno pregrado, niso niti približno občutile sile vetra. Tam zgleda, kakor da se ni zgodilo nič.

Tilen Praprotnik

Vinistra, svet malvazij. Po degustaciji 34 vzorcev in dveh pavzah smo naposled prišli do finala. Šest komisij, v vsaki 6 degustatorjev je izluščilo najboljše od najboljšega. Pred seboj imam 5 kozarcev in v njih sveže malvazije, ki so prejele največje število točk ter se tako borijo za izbor najboljše sveže malvazije. A, B, C, D, E so oznake pod kozarci. Naloga: izmed teh petih izbrati najboljšo. Povoham prvo, že na vonju je preveč sovinjonska, jo poskusim: aromatika se potrdi. Sicer lepa malvazija, s prijetno izraženo svežino. A to ni to, malvazija mora biti nekaj drugega. K nosu približam drugi kozarec. Skozi nosnice zavrtinčim vinske hlape z vonjem po tropskem sadju, akaciji… Ja, to je to. V ustih ponovno prijetna malvazija, dovolj polna, dovolj bogata a vendar dovolj sveža. Gremo dalje…vzorec C. Ponovno aromatsko značilna malvazija, podobna prejšnji. Obetavno. Zaznave se v ustih zgolj potrdijo, v štartu je prijetna mehka. Ustno votlino oblije občutek polnosti in mehkobe, ki se čudovito zaključi s prijetno zaznavo svežine. Sledi pookus….traja. Odložim kozarec in sežem po naslednjem. Aromatika je ponovno značilna, podobna prejšnjim dvem. Odločala bodo usta… Težka bo, v ustih podobni občutki kakor pri prejšnjem vzorcu. Če zadnji vzorec ne bo najbolj prepričljiv, bom C in D degustiral še enkrat. Povoham zadnji kozarec. Vonj me ne navduši. Ponovno sovinjonska malvazija, tokrat niti ni v ospredju bezeg temveč zelena paprika, špargelj. Zadnji vzorec me razočara, vonj je sicer prijeten, a to ni vonj malvazije. Zavoljo doslednosti ga postavim na brbončice in res, vtis se zelo popravi. A vendar to ni to… Škoda, ta harmonija z bolj značilnimi vonjavami malvazije bi lahko bila zmagovalna. Za trenutek se zamislim in ponovno povoham in okušam vseh 5 vzorcev, če se je morda kaj spremenilo. Spremembe so sicer zaznavne, a kaj ko so razmerja ostala ista. Poglobim se v vzorca C in D, ki sta si zelo blizu. Odloči tisti kanček daljšega pookusa, ki me je pri vzorcu C navdušil. Pa ga imamo, zmagovalca… Tokrat delim mnenje večine.

Tilen Praprotnik

Vino je kompleksna a vendar vsakdanja tekočina. Res je, da razumevanje vina ni ravno enostavno, a vendar sem žalosten takrat, ko ljudje, ki bi morali vino najbolje razumeti, enostavno ne zmorejo toliko širine da bi mu pustili povedati, kar pač ima za povedati. Če sem bolj konkreten… Hlapne kisline so ena od tistih sestavin vina, ki so velikokrat predmet mnenjskih razhajanj. Nekateri jih tolerirajo, drugi jih ne prenesejo, tretji jih pa enostavno skušajo razumeti. Slovenska vinska zakonodaja precej natančno določa koncentracijo hlapnih kislin pri kateri je vino še sposobno za promet. Težava nastane, ko nekateri preveč občutljivi ‘degustatorji’ samovoljno ta prag znižajo na precej nižjo vrednost od zakonsko določene. So pač tako občutljivi… Velikokrat sem že sodeloval na različnih ocenjevanjih, kjer je bilo vino slabo ocenjeno ali izločeno zaradi povišane vsebnosti hlapnih kislin. A vendar je šlo za vina, ki so npr. s strani pooblaščene organizacije dobila tudi vrhunske ocene. Ali pa dejstvo, da je neko vino, ki ga pošlješ na organoleptično oceno pooblaščeni organizaciji najprej zavrnjeno, čez kakšne tri tedne pa dobi skoraj vrhunsko oceno. Zamenjala se je komisija, zamenjali so se kriteriji… Vino se v tem kratkem času ni bistveno spremenilo. Včasih se zgodi, da morajo vinarji, ki želijo vrhunsko oceno svojega vina, le-tega na komisijo poslati tudi dvakrat ali celo večkrat. Ponovno se vino ni bistveno spremenilo, spremenila se je pa komisija in spet so bili kriteriji drugačni. Morda bo to zvenelo bogokletno, vendar so v nekaterih vinih hlapne kisline, Brettanomyces ton ali pa morda tudi določena stopnja oksidacije dejansko obogatitev vina. Naredijo ga kompleksnejšega, zanimivejšega, bogatejšega…, če seveda niso edina oziroma prevladujoča sestavina. Mislim, da dober poznavalec vina to razume in nekega vina ne zavrne zato, ker je pač v njem zaznal hlapne kisline ampak zato, ker poleg hlapnih kislin, v tem vinu ni bilo kaj dosti drugega. Ko degustiraš vino, ga povohaj, zavrti ga in počakaj, še enkrat ga povohaj in to ponovi nekajkrat. Mogoče, dragi degustator, ti bo potem kaj bolj jasno.  K temu pisanju me je spodbudil ravno minuli festival oranžnih vin v Izoli. Tam je bilo vse od zgoraj naštetega. A vendar so bila nekatera med njimi velika vina, čeprav marsikdo tega morda ne razume.

Tilen Praprotnik

Festival Malvazije je mimo in kakor se mi dogaja že nekaj let zapored se po festivalu izgubim v kopici dela, ki ga je potrebno nadoknaditi zaradi dni posvečenih naši beli kraljici. Preprosto povedano, bilo je lepo. Festival bil je živ in mislim, da je bila večina sodelujočih zadovoljna. Veliko jih je bilo letos, tako vin, kot obiskovalcev in mislim, da je prav vsak našel svojo izbranko v vsej stilski diverziteti malvazij, ki so se ponujale na pokušino. V pestrosti, ki smo ji bili priča, je vendarle na površje splavalo nekaj, kar daje misliti, kar upravičeno sproža vprašanje kam pravzaprav želimo pluti… Vsako leto znova, odkar pač sodelujem pri tem festivalu, se oglasi nekdo, ki izjavi, da je raznolikost malvazije enostavno prevelika in da bi se morali poenotiti in svetu pokazati en in edinstven stil žlahtnega okusa mediterana. Postavili naj bi standard, kaj malvazija pravzaprav je, kakšen naj bo njen vonj, okus, pookus itd…. Ok, se strinjam, morda bi to res pomagalo pri prepoznavnosti te sorte, predvsem za laično občinstvo. In verjetno bi bilo res dobrodošlo, da bi stil malvazije postavili na skupni imenovalec in začeli z njo prodirati v svet. A vendar se mi ob tem poraja kopica dvomov. Mar ni ravno ta širina nekaj edinstvenega, nekaj kar pravzaprav pooseblja malvazijo. Saj ni vse v številkah, ni vse v trendih in ni vse v tem, da si vedno prvi in najboljši. Mar ni bolj pomembno, da si enostavno zvest samemu sebi in prideluješ tisto, kar ti je všeč. Tebi in kupcem tvojega vina. Roko na srce, če bi se nekoliko poglobil v dejansko reprezentativne malvazije, bi zlahka oblikoval le dve kategoriji in sicer zrele in sveže. Penine, maceracije in slajše malvazije so trenutno bolj obrobnega pomena in so prej posebnosti, kot karkoli drugega. Med svežimi malvazijami se zgodba nekako razcepi. In sicer smo na eni strani priča modernim malvazijam, kjer kraljujejo moderni tehnološki pristopi, uporaba selekcioniranih kvasovk, hlajenje, reduktivni pogoji fermentacije, ki v sinergiji pripeljejo do malvazij z izrazito sauvignonskim karakterje. To je OK, če enostavno napenjamo mišice in želimo pokazati v katere razsežnosti nas malvazija lahko zapelje, vendar po mojem mnenju to ne sme biti nek standard. Malvazije s sauvignonskim karakterjem so posebnost in zanesljivo ne nekaj, kar bi želeli v prihodnosti svetu pokazati kot najbolj značilno istrsko belo vino. Malvazija je vse kaj drugega kot to. Na drugi strani svežih malvazij pa lahko občudujemo značilne cvetlično sadne malvazije, kjer prednjači akacija, brnistra, tropsko sadje. Tukaj ne moremo govoriti o nekih ekstremnih tehnologijah, vsekakor pa lahko veliko povemo o edinstvenosti, neponovljivosti in razburljivosti teh malvazij, kot tipičnih belih vinih istrskega polotoka. Med zrelimi malvazijami se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja zorenje v sodih iz akacijevega lesa, kar je vsekakor dobrodošlo in predstavlja nek unikum. Poleg tega se arome malvazije lepo podajo k aromatiki lesa iz akacije. Če se strinjate, toliko bolje. Na drugi strani pa standardno zorjene malvazije v hrastovih sodih, ki vsekakor zgovorno pričajo o tem, da jim tudi ta kombinacija ni tuja. Vsekakor s tem zapisom ne bom rešil nobene dileme in ne bom odgovoril na nobeno vprašanje. Na koncu upam, da bo ostalo le zavedanje, da je malvazija velika sorta. In je naša.

Tilen Praprotnik