Vinalije

Vinistra, svet malvazij. Po degustaciji 34 vzorcev in dveh pavzah smo naposled prišli do finala. Šest komisij, v vsaki 6 degustatorjev je izluščilo najboljše od najboljšega. Pred seboj imam 5 kozarcev in v njih sveže malvazije, ki so prejele največje število točk ter se tako borijo za izbor najboljše sveže malvazije. A, B, C, D, E so oznake pod kozarci. Naloga: izmed teh petih izbrati najboljšo. Povoham prvo, že na vonju je preveč sovinjonska, jo poskusim: aromatika se potrdi. Sicer lepa malvazija, s prijetno izraženo svežino. A to ni to, malvazija mora biti nekaj drugega. K nosu približam drugi kozarec. Skozi nosnice zavrtinčim vinske hlape z vonjem po tropskem sadju, akaciji… Ja, to je to. V ustih ponovno prijetna malvazija, dovolj polna, dovolj bogata a vendar dovolj sveža. Gremo dalje…vzorec C. Ponovno aromatsko značilna malvazija, podobna prejšnji. Obetavno. Zaznave se v ustih zgolj potrdijo, v štartu je prijetna mehka. Ustno votlino oblije občutek polnosti in mehkobe, ki se čudovito zaključi s prijetno zaznavo svežine. Sledi pookus….traja. Odložim kozarec in sežem po naslednjem. Aromatika je ponovno značilna, podobna prejšnjim dvem. Odločala bodo usta… Težka bo, v ustih podobni občutki kakor pri prejšnjem vzorcu. Če zadnji vzorec ne bo najbolj prepričljiv, bom C in D degustiral še enkrat. Povoham zadnji kozarec. Vonj me ne navduši. Ponovno sovinjonska malvazija, tokrat niti ni v ospredju bezeg temveč zelena paprika, špargelj. Zadnji vzorec me razočara, vonj je sicer prijeten, a to ni vonj malvazije. Zavoljo doslednosti ga postavim na brbončice in res, vtis se zelo popravi. A vendar to ni to… Škoda, ta harmonija z bolj značilnimi vonjavami malvazije bi lahko bila zmagovalna. Za trenutek se zamislim in ponovno povoham in okušam vseh 5 vzorcev, če se je morda kaj spremenilo. Spremembe so sicer zaznavne, a kaj ko so razmerja ostala ista. Poglobim se v vzorca C in D, ki sta si zelo blizu. Odloči tisti kanček daljšega pookusa, ki me je pri vzorcu C navdušil. Pa ga imamo, zmagovalca… Tokrat delim mnenje večine.

Tilen Praprotnik

Vino je kompleksna a vendar vsakdanja tekočina. Res je, da razumevanje vina ni ravno enostavno, a vendar sem žalosten takrat, ko ljudje, ki bi morali vino najbolje razumeti, enostavno ne zmorejo toliko širine da bi mu pustili povedati, kar pač ima za povedati. Če sem bolj konkreten… Hlapne kisline so ena od tistih sestavin vina, ki so velikokrat predmet mnenjskih razhajanj. Nekateri jih tolerirajo, drugi jih ne prenesejo, tretji jih pa enostavno skušajo razumeti. Slovenska vinska zakonodaja precej natančno določa koncentracijo hlapnih kislin pri kateri je vino še sposobno za promet. Težava nastane, ko nekateri preveč občutljivi ‘degustatorji’ samovoljno ta prag znižajo na precej nižjo vrednost od zakonsko določene. So pač tako občutljivi… Velikokrat sem že sodeloval na različnih ocenjevanjih, kjer je bilo vino slabo ocenjeno ali izločeno zaradi povišane vsebnosti hlapnih kislin. A vendar je šlo za vina, ki so npr. s strani pooblaščene organizacije dobila tudi vrhunske ocene. Ali pa dejstvo, da je neko vino, ki ga pošlješ na organoleptično oceno pooblaščeni organizaciji najprej zavrnjeno, čez kakšne tri tedne pa dobi skoraj vrhunsko oceno. Zamenjala se je komisija, zamenjali so se kriteriji… Vino se v tem kratkem času ni bistveno spremenilo. Včasih se zgodi, da morajo vinarji, ki želijo vrhunsko oceno svojega vina, le-tega na komisijo poslati tudi dvakrat ali celo večkrat. Ponovno se vino ni bistveno spremenilo, spremenila se je pa komisija in spet so bili kriteriji drugačni. Morda bo to zvenelo bogokletno, vendar so v nekaterih vinih hlapne kisline, Brettanomyces ton ali pa morda tudi določena stopnja oksidacije dejansko obogatitev vina. Naredijo ga kompleksnejšega, zanimivejšega, bogatejšega…, če seveda niso edina oziroma prevladujoča sestavina. Mislim, da dober poznavalec vina to razume in nekega vina ne zavrne zato, ker je pač v njem zaznal hlapne kisline ampak zato, ker poleg hlapnih kislin, v tem vinu ni bilo kaj dosti drugega. Ko degustiraš vino, ga povohaj, zavrti ga in počakaj, še enkrat ga povohaj in to ponovi nekajkrat. Mogoče, dragi degustator, ti bo potem kaj bolj jasno.  K temu pisanju me je spodbudil ravno minuli festival oranžnih vin v Izoli. Tam je bilo vse od zgoraj naštetega. A vendar so bila nekatera med njimi velika vina, čeprav marsikdo tega morda ne razume.

Tilen Praprotnik

Festival Malvazije je mimo in kakor se mi dogaja že nekaj let zapored se po festivalu izgubim v kopici dela, ki ga je potrebno nadoknaditi zaradi dni posvečenih naši beli kraljici. Preprosto povedano, bilo je lepo. Festival bil je živ in mislim, da je bila večina sodelujočih zadovoljna. Veliko jih je bilo letos, tako vin, kot obiskovalcev in mislim, da je prav vsak našel svojo izbranko v vsej stilski diverziteti malvazij, ki so se ponujale na pokušino. V pestrosti, ki smo ji bili priča, je vendarle na površje splavalo nekaj, kar daje misliti, kar upravičeno sproža vprašanje kam pravzaprav želimo pluti… Vsako leto znova, odkar pač sodelujem pri tem festivalu, se oglasi nekdo, ki izjavi, da je raznolikost malvazije enostavno prevelika in da bi se morali poenotiti in svetu pokazati en in edinstven stil žlahtnega okusa mediterana. Postavili naj bi standard, kaj malvazija pravzaprav je, kakšen naj bo njen vonj, okus, pookus itd…. Ok, se strinjam, morda bi to res pomagalo pri prepoznavnosti te sorte, predvsem za laično občinstvo. In verjetno bi bilo res dobrodošlo, da bi stil malvazije postavili na skupni imenovalec in začeli z njo prodirati v svet. A vendar se mi ob tem poraja kopica dvomov. Mar ni ravno ta širina nekaj edinstvenega, nekaj kar pravzaprav pooseblja malvazijo. Saj ni vse v številkah, ni vse v trendih in ni vse v tem, da si vedno prvi in najboljši. Mar ni bolj pomembno, da si enostavno zvest samemu sebi in prideluješ tisto, kar ti je všeč. Tebi in kupcem tvojega vina. Roko na srce, če bi se nekoliko poglobil v dejansko reprezentativne malvazije, bi zlahka oblikoval le dve kategoriji in sicer zrele in sveže. Penine, maceracije in slajše malvazije so trenutno bolj obrobnega pomena in so prej posebnosti, kot karkoli drugega. Med svežimi malvazijami se zgodba nekako razcepi. In sicer smo na eni strani priča modernim malvazijam, kjer kraljujejo moderni tehnološki pristopi, uporaba selekcioniranih kvasovk, hlajenje, reduktivni pogoji fermentacije, ki v sinergiji pripeljejo do malvazij z izrazito sauvignonskim karakterje. To je OK, če enostavno napenjamo mišice in želimo pokazati v katere razsežnosti nas malvazija lahko zapelje, vendar po mojem mnenju to ne sme biti nek standard. Malvazije s sauvignonskim karakterjem so posebnost in zanesljivo ne nekaj, kar bi želeli v prihodnosti svetu pokazati kot najbolj značilno istrsko belo vino. Malvazija je vse kaj drugega kot to. Na drugi strani svežih malvazij pa lahko občudujemo značilne cvetlično sadne malvazije, kjer prednjači akacija, brnistra, tropsko sadje. Tukaj ne moremo govoriti o nekih ekstremnih tehnologijah, vsekakor pa lahko veliko povemo o edinstvenosti, neponovljivosti in razburljivosti teh malvazij, kot tipičnih belih vinih istrskega polotoka. Med zrelimi malvazijami se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja zorenje v sodih iz akacijevega lesa, kar je vsekakor dobrodošlo in predstavlja nek unikum. Poleg tega se arome malvazije lepo podajo k aromatiki lesa iz akacije. Če se strinjate, toliko bolje. Na drugi strani pa standardno zorjene malvazije v hrastovih sodih, ki vsekakor zgovorno pričajo o tem, da jim tudi ta kombinacija ni tuja. Vsekakor s tem zapisom ne bom rešil nobene dileme in ne bom odgovoril na nobeno vprašanje. Na koncu upam, da bo ostalo le zavedanje, da je malvazija velika sorta. In je naša.

Tilen Praprotnik

Bil je petek zvečer, v Gradežu je bil dogovorjen predstavitveni večer štirih vinarjev. Vinska klet Mahnič, Robi in Dorjano Korenika, Montemoro in Steras. Antica trattoria alla fortuna je pokala po šivih, odziv je bil zelo dober. Gradež ali Grado je turistično mestece nedaleč od Tržiča (Monfalcone) in pozimi je podobno kakor Portorož, bolj podoben mestu duhov, kakor pa turističnemu središču. A kljub vsemu je bil interes tistih, ki so na dogodek prišli, dovolj velik, da so enega od poslednjih zimskih večerov namenili okušanju Istrskih vin in uživanju dobrot, ki jih je pripravil chef Gunther Piccolruaz. Bilo je šest hodov (ne bom vseh našteval, ker si slike in menu lahko ogledate na facebook profilu Steras Wines) in prav vsi so nakazovali mojstrstvo tega mladega kuharja. Kar me pri vrhunski kuhinji vedno znova preseneča je to, kako so okusi teh jedi zelo razčlenjeni. Čutiš okus prav vsake sestavine posebej a vendar je celota neverjetno skladna. Kakor, da je vsaka sestavina glavna in kakor da je vse ena sestavina. V isti sapi. Ta paradoks navdušuje.

Tilen Praprotnik

Ko prihaja pomlad, jo najprej začutiš, potem zavohaš in nazadnje okusiš. Seveda so prvi šparglji na mizi in komaj čakam na tiste prvinske fritaje s šparglji in klobaso ali pa s panceto. Pa zraven kozarec mladega refoška, tistega direkt iz soda, ki ga kar razganja od mladostne energije. Morda bo kdo porekel, da to ni ravno dobra kombinacija…A vam povem, pašeeeeee. Pa še kako. Pred časom sem zasledil razpis, preko katerega bodo izbirali vina, ki se lepo podajo npr. k špargljem, ribjim jedem in jedem iz govedine ali divjačine. Prvi vtis je bil nekako pozitiven, rekel sem si no poglej, pa le nekdo skuša najti vinu pravo mesto. A vendar se po krajšem premisleku nisem mogel znebiti nekaterih pomislekov. Ok, šparglji imajo nek specifičen okus in vsekakor bi lahko spravili vina na nek skupni imenovalec in jih po določenih njihovih lastnostih opredelili kot dober sopotnik špargljev. Pri ribjih in govejih oz. divjačinskih jedeh se mi pa nekako zdi, da je to početje precej nesmiselno, razen če prej ne definiraš: Katera riba? Kako pripravljena riba? Kateri kos govedine, divjačine? Na kakšen način pripravljeno meso? S kakšno prilogo? Nekako se mi zdi to prehudo posploševanje… Ampak dobro, ne želim biti preveč kritičen. Omenjeni razpis mi je na nek način dal misliti predvsem o diagramih, s katerimi so nekateri skušali grafično ponazoriti ujemanje hrane in vina in s tem teoretično in praktično utemeljiti ustreznost določene kombinacije hrana in vino. Velikokrat sem bil že prisoten pri omizjih, kjer se je iskalo idealne kombinacije med krožnikom in kozarcem in vselej so se mnenja udeležencev zelo razlikovala. Nekomu je bila npr. kombinacija odlična, tistemu drugemu pa popolna polomija. Sto ljudi sto čudi, sto žena dvesto sisa je rekel moj prijatelj Željko. Pa še kako res je to, še posebej, ko govorimo o okusih.

Tilen Praprotnik

Na suho gremo v sušec in pri nas ga pravzaprav še niti ne rabimo. V Brdih je baje že zelo suho in nekateri celo razmišljajo o zalivanju mladih trt. Pa saj ne bo treba… Vsekakor se pa obeta zelo delaven in pester mesec, na vseh področjih. Sredi meseca festival malvazije v Ankaranu, en kup predstavitvenih večerov: malvazija tour, samostojno ali pa s kolegi iz našega novo nastalega vinskega kvarteta 4Istra, s katerim se kar uspešno predstavljamo v sosednji Italiji. No, mimogrede je objavljena tudi nova spletna stran www.steras.com, tako da ste vabljeni k ogledu. Sicer manjka še intro, sledi pa še verzija v Italijanščini in Angleščini…upam da kmalu. V vinogradih se pridno veže in do aprila bo pod streho tudi to opravilo. V kleti pa komaj čakajo na stekleničenje vina iz nove, sveže linije tekočega letnika: bela zvrst Zlati cvet, Malvazija, Rose, Refošk, Cabernet sauvignon in Muškat. Vabljeni k pokušnji!

Tilen Praprotnik

Kolesje se je naposled začelo vrteti… Sicer tik pred zdajci, a kaj ko smo sami volonterji in imamo ogromno svojega dela. Torej festival Malvazija žlahtni okus mediterana bo letos v hotelu Adria v Ankaranu in sicer 18. in 19. marca. Prej pa lahko pričakujete vrsto dogodkov v sklopu Malvazija tour-a, ki se bodo odvijali v Restavraciji Solni cvet v Sečoveljskih solinah, pri Špacapanovih v Komnu, v Rizi Biziju v Portorožu (dve lokaciji še nista dorečeni, pa jih tokrat ne bom omenjal). Poleg tega bo zanimivo tudi pri Vesni v Izoli, kjer boste lahko degustirali malvazije, ki so 1 leto zorele na globini 22 metrov sredi Piranskega zaliva, za primerjavo bodo seveda ponujeni tudi kontra-vzorci, ki so bili medtem na kopnem. V Štrigonu bomo pa 4 istrski vinarji predstavili svoje malvazije tekočega letnika, pa še kako bomo imeli zraven. Dogajalo se bo, pred, med in po festivalu. Verjamem, da bo pestro, zanimivo in da bo prav vsak našel kakšno malvazijo po svojem okusu. Sicer pa več informacij pride v kratkem, zato le spremljajte www.malvazija.info, poslušajte radio in berite časopise…

Tilen Praprotnik

Burja se je zaenkrat umirila, mraz pa še kar stiska. Res, da je malo popustil a je to le občutek…zaradi Burje. Ko piha burja, lahko v miru odštejemo še kakih 10 stopinj. Ko je torej nula, je kakor da bi bilo -10. No, ampak zdaj je vse mirno, kakor da je apokalipsa zaključila svoje delo in je čas za nov začetek. Izza oblakov je posijalo sonce in vinogradi že kličejo po delu. Še povezat je treba, pa korone počistit, v modrem napeljati žico, zamenjat kakšno frkado, pa še se kaj najde. To zimo nekateri primerjajo s tistimi iz let 1929, 1956 in 1985, ko so v naši ljubi Istri oljke množično pomrzovale, kako bo letos bomo videli kmalu. No, pri nas je tistih nekaj mandarin in limon, ki so bile posajene v loncih odšlo v večna lovišča, tiste v zemlji bodo zgleda preživele. Trta pa itak ni bila pretirano občutljiva na minule vremenske razmere. Vina so se pri tem mrazu lepo stabilizirala na vinski kamen, tako da so letos v vseh pogledih ugodne razmere za vina z nizkimi kislinami. Včasih razmišljam, da v tistih kleteh, kjer ni temperaturne kontrole, o veličini letnika ne odločajo samo vremenske razmere tekom letnika v vinogradu, temveč veliko prispevajo tudi vremenske oz. temperaturne razmere po trgatvi in med zorenjem vina. Tako bi bilo zelo fajn, če bi pri trgatvi malvazije, nekje začetek septembra, temperature padle na kakih 10 stopinj celzija, okoli 20. septembra, ko trgamo refošk, bi se pa spet dvignile na kakih 25. Pa naj tako ostane dokler se ne končajo razkisi, pol pa mraz, vsaj kakih 14 dni, naj bo par stopinj pod nulo, za stabilizacijo in bistrenje… OK, šalo na stran. Žal so tako idealne razmere sila redke in je pač treba poseči vmes. Je pa temperatura zagotovo najpomembnejši dejavnik pri pridelavi vina in zelo vpliva v vseh fazah pridelave in razvoja vina.

Tilen Praprotnik

Verjetno se je vse začelo čisto po naključju. Pobrali so grozdje iz njega iztisnili sok in ker niso vsega spili takoj je iz te tekočine nastalo vino. Iz sladkorja je nastal etanol, spremenile so se arome, spremenil se je okus, spremenil se je svet. Ja, brez vina bi bilo čisto drugače… Ali kako že gre tisti vic: “Fantje, puste stat kulo, sm si zmislu alkol!”. Torej, začelo naj bi se v Mezopotamiji in prvi dokazi o obstoju vina nam pokažejo letnico 4000 pr.n.š.. Prvi dokazi so seveda vezani na odkritje naprav oziroma pripomočkov, ki so služile za ločevanje tekočine od trdih delcev, se pravi pečk, kožic in pecljevine. Vse skupaj se je pa lahko zgodilo in dogajalo že veliko prej. V tretjem tisočletju se pojavijo prvi pisani dokazi o obstoju vina in od takrat dalje, lahko nedvoumno govorimo o obstoju in pomenu te žlahtne pijače. Prestavimo se sedaj iz daljne Mezopotamije v našo ljubo Istro. V tem času se Istranom o vinu verjetno ni niti sanjalo ali pač. Dokazi, da so Istrani uživali vino pred prihodom Rimljanov seveda obstajajo in so vezani predvsem na pivske prizore, ki so upodobljeni na različnem posodju. Vino pa naj bi bilo takrat vezano predvsem na uvoz. Ker pač ni drugih, materialnih dokazov je to edini logični zaključek. Zadnji kralj Histrov, ki se je upiral prodoru Rimljanov v Istro je imel zelo zanimivo ime, in sicer Epul, kar v prevodu pomeni pijanec in vsekakor nakazuje na tesno povezanost istrskega prebivalstva z vinom. Torej od leta 177 pr.n.š. dalje, ko so Rimljani osvojili Istrski polotok lahko tudi na kozjih tleh govorimo o gojenju vinske trte in pridelavi vina. Dokaze o tem najdemo v podeželskih vilah (Vila Rustica), ki so bile precej samozadostne kmetijske enote posejane po celotnem rimskem imperiju. Veliko so jih izkopali tudi v Istri in v njihovi notranjosti odkrili stiskalnice za olje in vino. Z rimsko osvojitvijo postane Istra dežela trte in vina in to je tudi podkrepljeno z arheološkimi dokazi. No, kakor že rečeno, vse skupaj se je lahko zgodilo že veliko prej… Še posebej ne morem mimo grške in feničanske prisotnosti v tem prostoru, ki sta ravno tako veljali za izrazito vinski civilizaciji. Dokazov torej ni, a vendar kaštelirji še skrivajo marsikatero skrivnost.

Tilen Praprotnik

Zdaj, ko je čas obrezovanja vinske trte….no po pravici povedano smo praktično na koncu, sem se spomnil našega profesorja za sadjarstvo, ki nas je vedno opominjal, ko smo rekli, da strižemo trto. Ne, se je razhudil, strižemo ovce, trto pa režemo. Ok, pravim jaz, če za obrezovanje trte uporabljamo škarje jih vendar strižemo in ne režemo. Če bi jih rezali bi uporabljali nož, mar ne? Od kdaj torej s škarjami režemo?
No, z januarjem bomo v naših vinogradih zaključili z rezjo, sledi zamenjava slabih kolov, napenjanje žic in takoj nato vezanje. Pa bo spet tukaj pomlad in začetek novega letnika z novimi presenečenji. Če je kaj, kar pri vinarstvu zagotovo vem je to, da je vedno kje skrito kakšno presenečenje.

Tilen Praprotnik