Vinalije

Muškat ruža, moscato rosa ali cipro po domače. Zanimiva sorta, ki je v Istri razširjena že precej časa in se oživlja zaradi svojevrstnega značaja in seveda tradicionalne patine. Na naši strani istrske meje je primerkov te sorte malo oz. so količine teh primerkov skromne. Butuli so na dan Terra madre zbrali kar 15 primerkov, ki so bili po svoje zelo zanimivi, hitro so dali vedeti, da je sorta zanimiva in da ima potencial, skratka vzorci so dali misliti, hkrati je pa zmanjkala pika na i, ki bi temu vinu dala nek širši pomen. Dolgo sem bil mnenja, predvsem glede na pripovedovanje nekaterih kolegov, da je na Hrvaški strani Istre drugače, da so tam Ruže bolj dodelane in homogene. Motil sem se. Južno od Dragonje je sicer kar nekaj pridelovalcev, ki to sorto tržijo in raziskujejo, vendar je njen karakter podobno variabilen kot pri nas. Nenazadnje sem se lahko tudi iz ust Hrvaških strokovnjakov prepričal, da jih bega njen karakter, da ji težko najdejo mesto ob krožniku, da je variabilnost stilov zelo velika. Od roseja, preko zavidljive (zapeljive) rdečine do likersko desertnega nektarja. Na ocenjevanjih dobiva običajno nižje ocene, kot bi pričakovali,zlahka preseneti vendar težko navduši, skratka vedno dobiš občutek, da nekaj manjka, da ni vse tako, kot bi lahko bilo. Nekaj obvisi v zraku in nihče ne zna povedati zgodbe do konca. Za sabo imam že deset trgatev cipra in s tem deset različnih vinifikacij. Vsakič nekaj spremenim, iščem kaj se ji najbolja poda…normalna ali pozna trgatev, različna obdobja sušenja, rose različica, strukturirano rdeče, peneče,…. a vendar težko najdem odgovor. Ujeti je treba interakcijo letnika in značilnosti sorte, težko si dosleden in vsako leto pridelaš vsaj podoben stil vina. Pri Cipru je potrebno veliko prilagajanja. Njegov stil je zelo odvisen od letnika, bolj kot pri katerikoli drugi sorti. Morda je v tem njegova veličina.
Za zaključek: zmotil me je komentar nekoga, ki je bil presenečen nad barvo Ruže, ki je bila zelo intenzivna ‘ljubičasta’, kar naj bi dokazovalo, da ji je bila primešana kakšna druga sorta. O ja….Ruža ima lahko izjemno intenzivno barvo, pa še kako…

Tilen Praprotnik

O motnih vinih se danes veliko govori. Predvsem zaradi tega, ker se zadnjih nekaj let vse pogosteje pojavljajo na tržišču in burijo duhove. Nekoč se je vino pilo iz kelihov, glinastih ali lesenih posod in kaj vem iz česa še vse. Šlo je predvsem za posode, ki niso bile prozorne in zato lahko sklepam, da ni bilo toliko pomembno ali je vino bistro ali ne, saj med pitjem, tega ni bilo mogoče videti. Verjetno je le premožnejša gospoda pila iz steklenih kozarcev, pa še ti so bili iz motnega stekla. Če k temu dodam, da so vinu v času rimskega imperija dodajali med, morsko vodo in celo vrsto začimb, je ponovno jasno, da vino v marsikaterem primeru ponovno ni bilo ravno bistro. Kdaj se je pojavila potreba po bistrem vinu seveda težko rečem, ker ta blog ni raziskava, temveč zgolj razmišljanje vsekakor pa lahko domnevam, da se je to dogajalo vzporedno s pojavom prozornih kozarcev, ki so očem razkrili videz vina. Tako vse do nastanka prozornih kozarcev primernih za degustacijo (konec 17. začetek 18. stoletja) vina po vsej verjetnosti niso vrednotili na podlagi videza. Nedvomno pojav ustreznih kozarcev močno dvigne nivo kulture uživanja vina, pojavljati se pa začne potreba po čimbolj bistrem vinu.

Čas je najbolj naraven dejavnik, ki zagotavlja stabilnost in s tem bistrost vina. Danes si velikokrat zaradi zahtev trga vinarji ne morejo privoščiti, da bi kar čakali, da se vino stabilizira in zbistri, zato se z določenimi posegi, (ki vino seveda tudi siromašijo), kot je dodajanje enoloških sredstev in filtracija, vina zelo hitro pripravijo za trg popolnoma stabilna in bistra. Problematični sta predvsem stabilizacija na vinski kamen in stabilizacija na beljakovine, ki je posebej izpostavljena pri belih vinih (da ne omenjam posebej malvazije, ki je zelo bogata na nestabilnih beljakovinah). Se pravi, če ne želimo v steklenicah dobiti kristalov vinskega kamna ali beljakovinske meglice, moramo iz vina odvečne beljakovine in tartrate odstraniti ali onemogočiti njihovo pojavnost. Videz vina je s tem seveda bolj privlačen, izgube se pa poznajo na vonju in okusu in naraščajo z intenziteto tretiranja. Vsekakor so vina bogata z beljakovinami bolj polna in harmonična, tako da okus nedvomno govori v prid ‘motnim’ vinom, vendar vino ocenjujemo tudi z očmi, tako da lahko za marsikoga izgubo na okusu in aromi nadoknadi pridobljena trajna bistrost – stvar presoje pač. Predvsem je odvisno, kaj želi vinar z nekim vinom povedati, tako da motna vina nedvomno niso nezaželjena, temveč imajo veliko sporočilno vrednost. Nekateri vinarji na etikete celo zapišejo ‘pred uporabo pretresi’, da se tako usedlina dvigne in vino zmotni – originalno, mar ne?

Težava nastane, ko neuko strežno osebje tovrstna vina streže neukim gostom, ki jih pogosto zavračajo in jih prisotnost kakršnekoli usedline ali meglice prestraši do te mere, da se sprašujejo, kaj neki je vinar dodal v vino, da se je zdaj posedlo na dno? Nič za božjo voljo… Ta vina so lahko povsem brez dodatkov. Zaradi okusa pač trpi videz…, no vsaj večinoma je tako. Pa ne narobe razumeti mojega pisanja, da popolnoma odobravam motna vina in jih apriori smatram za pozitivna. Daleč od tega. Zaključim lahko le, da bistrost vina ni garancija za kvaliteto in tudi med motnimi vini lahko najdemo velika vina.

Tilen Praprotnik

Tistih zadnjih nekaj dni pred trgatvijo je vedno najtežjih….kot zatišje pred nevihto… Ko opazuješ vinograde, ki se lesketajo v soncu poznega poletja se čas ne premakne nikamor, teče zelo počasi, skoraj stoji. Nasprotno pa srce utripa vedno hitreje v goreči želji da bi se že enkrat začelo, da bi padel prvi grozd in pogasil žejo nestrpnega pričakovanja. Trgatev je nad stanje telesa in duha, je lebdenje v nekem drugem času in prostoru, ko ni važno nič drugega kakor grozdje, mošt, vino… Včeraj je bil težak trenutek, črni oblaki so se zgrinjali nad Kocino, bilo je napovedano tudi trdo….ampak preveč časa je trajalo, ritem kopičenja oblakov je bil enostavno prepočasen, da bi bilo kaj zares nevarnega  in ko so padle prve kaplje sem bil dokončno pomirjen. Zadnji dež je prinesel rahlo ohladitev, ki je osvežila barve vinorodne pokrajine, zdaj je spet vse odeto v temnejši odtenek, pogled je bolj razločen in bister. Vročinska meglica je izpuhtela, trta je ponovno zadihala in v svojih jagodah kopiči tisto, kar bo skozi vino vedrilo duha. Vse pride iz vesolja, sončni žarek zadene ob list vinske trte in njegova energija se uporabi za izgradnjo sladkorja iz katerega nastane veselje.  Le še nekaj dni bo tako…potem začnem, utrgal bom prvi grozd malvazije in že sedaj vem, da mi bo odleglo. Stisnil bom prvi mošt in  klet bo v kratkem spet polna veselja. Zgodil se bo čudež…iz sonca je nastal sladkor iz sladkorja bo nastala sreča…iz vesolja in nazaj, pride in izgine…od trte do trte, od grozda do grozda… In tako do konca, do zadnje brente caberneta, ko sonce že toliko opeša, da ne more več ustvarjati veselja. Jaz ga bom ujel, shranil v sode in skrbno varoval. Iz poletja bo nastala jesen in vinogradi ne bodo več zeleni, rdeči bodo in rumeni, kakor da so ukradli poletje in ga skrili v svoje liste. A ne za dolgo….čez nekaj dni jih odvržejo in z njimi sprhni še zadnji otipljiv spomin na dolgo vroče poletje…

Tilen Praprotnik

Podoba Štrigona je impresivna, nadnaravna s potezami božanskega, kakor da ni iz tega sveta. A vendar ni lep, je zgolj nenavaden in strašljiv. Njegovo telo ni v celoti človeško, temveč nosi izrazite poteze antropomorfizma. Je kozel s človeškimi okončinami in pokončno držo. Kozji obraz z rogovi in poudarjena grba, ki se zaključi v kratek, štrleč rep. Nekateri še danes verjamejo, da kdor se uspe dotakniti njegovega repa bo varen pred vsemi nadlogami življenja. Nogi sta neenake dolžine z velikimi stopali, zato je težko hodil in šepal je ter sopihal, da so ga že od daleč slišali kadar je prihajal.  Zaradi njegove zunanje podobe so ga imeli za hudiča, demona ki pije kri. Pravijo da se je ponoči priplazil k lepim poročenim ženskam in z njimi spal.  Verjetno zato, ker je postopal naokoli napol gol in prav rad razkazoval svoje imetje.
Da, celo bali so se ga zaradi tega njegovega izgleda in si izmišljevali vse mogoče zgodbice o njegovih zlobnih dejanjih. Pa ni bilo nič res…no morda, če si se mu zameril in mu nisi ponudil dobrega vina se ti je lahko kaj zgodilo ampak nič usodnega, zjutraj si se lahko vstal s slabim počutjem ali glavobolom. Če te je Štrigon tako uročil so te zdravili z žerjavico, skodelico vode in molitvami, ko si ga ponovno srečal je pomagalo v žepu ‘držati roge’ in drobno pljuvati vstran ali pa zavihati hlačnico in vsaj en kos spodnjega perila obrniti narobe. Saj drugače je rad pomagal in izrabljal svoje čarovniške sposobnosti za zdravljenje tako ljudi kot živali. In tisti, katerim je tako pomagal so ga radi nagradili z dobrim vinom, drugega tudi ni zahteval.
Zgledalo je, kakor da Štrigon ne more najti svojega miru, postopal je po istrskih vaseh, zganjal štrigonerije in iskal dobrega vina. Nekaterim je pomagal druge uročil, povsod pa pustil kak prijeten ali neprijeten spomin, odvisno od tega seveda, kako ga je kdo sprejel. Danes Štrigon ne postopa več naokoli, in Istrani se sprašujejo kje neki je končal. Nekateri ga pogrešajo, saj jim je pomagal, drugi so pa veseli ker se jim ga ni treba več bati. A Štrigon je zgolj našel svoje mesto pod soncem v vinoteki sredi Portoroža, kjer lahko ves čas uživa v družbi dobrih in veselih ljudi, predvsem pa vina nikoli ne zmanjka, kakor se mu je to dogajalo med njegovim tavanjem po šavrinskem gričevju. Tako so njegove oči postale iskrive, srce zvrhano dobrote in čaša polna žlahtne tekočine.

P.S. Od 3.7.2009 je Slovenska Istra bogatejša za nov wine bar z imenom Štrigon.

Tilen Praprotnik

Morda poznate enega od boljših pridelovalcev vina v Furlaniji Julijski Krajini, Livia Fellugo? Njegova zgodba je v bistvu povezana tudi z južno obalo tržaškega zaliva oz. s tem, kar je danes Slovenska Istra. Danes je Livio Felluga sicer starejši možak, šteje jih preko devetdeset, z družinskim podjetjem – kletjo pa upravljajo njegovi otroci, trije sinovi in hči. Lanskega poletja sta se njegova sinova Maurizio in Andrea, odločila da ostarelega očeta morda še zadnjič odpeljeta v njemu tako drago Izolo, mesto v katerem se je Livio tudi rodil in preživljal otroštvo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, so se v njegovi številčni družini, ki se je ukvarjala s pridelavo vina, odločili, da se mora del družine preseliti v Gradež in od tam prodajati vino po Furlaniji. Tako se Livijev oče s svojo družino na parniku, ki je takrat vozil na redni liniji med Izolo in Gradežem odpravil čez zaliv. Od šestih otrok so bili štirje rojeni v Izoli, dva kasneje v Gradežu. Po drugi svetovni vojni se je za družino zgodil boleč dogodek in sicer priključitev Istre k Jugoslaviji, padla je železna zavesa, ki je družino Felluga odrezala od njihovega rojstnega mesta. Od Izole so tako ostali le spomini, ki so pri Liviu ostali še posebej živi. Tako se spominja, kako je v Izoli preživljal počitnice in s svojim dedkom hodil v brenti na osličku rezat trte v njihove vinograde na Šaredu.  In tako smo se tudi srečali, zaradi Šareda. Maurizio, Andrea in Livio so v restavraciji Hotela Marina izbirali buteljke za degustacijo pri kosilu, med njimi je bila tudi moja… Natančno so prebrali, kaj piše na etiketi in Šared jim je očitno hitro padel v oči, to so namreč iskali, tam so bili nekoč njihovi vinogradi… Niso odlašali, odpravili so se k meni na Šared in verjetno jim je bilo toplo pri srcu, ko so odkrivali sledi svojih prednikov, čeprav niso natančno vedeli kje so pravzaprav potekale – čutili so jih v zraku. Po krajši degustaciji vin smo se odpravili na krajšo panoramsko vožnjo saj se iz Šareda vidi celoten tržaški zaliv, Izola in alpe v ozadju. ‘Ara Isola papa, ara che bella Isola!’, (Poglej Izolo oče, poglej kako je lepa) je vzkliknil Andrea in oče je obstal z ustnicami razširjenimi v širok nasmeh in iz oči mu je sijala sreča, kakor da je bil včeraj nazadnje tukaj in je strigel trte v enem od svojih vinogradov.

Tilen Praprotnik

Jutra so vedno lepa, še posebej takrat, ko se prebudim z zavestjo, da bom imel v nastajajočem dnevu priložnost degustirati kopico izvrstnih vin. Tako se je zgodilo tudi tistega majskega dne, ko sem se počasi odpravljal na tradicionalno marežgansko degustacijo. V Marezigah je pred 37. leti pričela nastajati zgodba o refošku, katere korenine segajo daleč v tradicijo istrskega vinogradništva in vinarstva, saj je ta sorta najbolj razširjena v našem delu Istre. Pot refoška, ni bila lahka in poizkusi nadebudnih Istranov s konca 19. Stoletja, da tej sorti dajo mednarodni sloves, so se večinoma izjalovili z neugodnimi kritikami tujih strokovnjakov. Moralo je preteči kar nekaj let in popularnost belih vin v osemdesetih letih se je zaključila z neverjetnim vzponom refoška sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Francoski paradoks ponudil odskočno desko za rdeča vina,še posebej tista dobro obdarjena z resveratrolom. Refošk je postal vino za množice in izjemno priljubljen pri vseh, ki so vino radi uživali v večjih količinah. Besedna zveza ‘po njem ne boli glava’ je postala že kar nekakšna krilatica. Marezige so postale Meka za vse častilce, morda bi jih raje imenoval vernike, te istrske črnine, ki so se trumoma zgrinjali v prestolnico dežele refoška in slednji je tekel v potokih. Vsekakor dobrodošlo za vse pridelovalce kralja črnih vendar se je to dejstvo vrnilo kot bumerang, saj ga ‘vzvišeni’ krogi vinoljubcev zaradi tega niso nikoli hoteli priznati za svojega. ‘Refošk je kislica, refoška se ne da starati’, marsikje odmeva še danes. Ali če se spomnim še hujše pripombe žene svetovno priznanega vinarja iz Collia, ki je zatrjevala, da je primerjati njihova vina z refoškom tako, kot bi primerjali fičkota z mercedesom. Prizadetih raje ne bom imenoval, čeprav sem bil ob teh besedah še najbolj prizadet jaz sam. Očitno je treba nekaj spremeniti – v glavah, vinogradih, kleteh.

V sklopu praznika že od samega začetka poteka tudi izbiranje najboljših refoškov tekočega letnika. No refošk je še danes za marsikoga vino tekočega letnika saj ga je v zadnjih petnajstih letih vedno zmanjkalo. Na Vinakopru je še danes shranjena tablica z napisom ‘Refoška ni več’ in spominja na tiste evforične čase, ko je še vladala refoškova mrzlica. No, roko na srce, refošk je še vedno najbolje prodajano slovensko rdeče vino in mislim, da se to prav gotovo še dolgo ne bo spremenilo. Res je, da se je evforija nekoliko umirila, vendar to predvsem zaradi novih vinogradov zasajenih s to sorto, ki so se namnožili v zadnjih nekaj letih in počasi prihajajo v rodnost. Skratka refošk je po zatrjevanju mnogih enoletno vino in kakršnikoli poskusi iz te sorte narediti veliko rdečino naj bi bili že vnaprej obsojeni na propad… Očitno se je začela pisati drugačna zgodovina …

Ludvik Nazarij Glavina morda bolj poznan kot Santomas je pred dobrimi desetimi leti nekoliko vizionarsko pričel graditi novo podobo refoška, ki danes počasi a vztrajno postaja realnost. Z angažiranjem francoskega enologa je v svojo klet prinesel popolnoma nov način razmišljanja, katerega cilj je pridelati refošk primeren za daljše zorenje. In to mu je vsekakor uspelo, kakor sem imel sam priložnost okušati na seriji degustacij, ki so jih priredili v kleti Santomas. Svoje zrele Refoške so primerjali s svetovno uveljavljenimi in dragimi rdečinami in verjemite mi, Refošk ni zaostajal prav v ničemer, morda je bil v nekaterih primerih celo v prednosti. Leta 2005 je na najstarejšem svetovnem ocenjevanju vin Vino Ljubljana Refošk 1999 Capo d’Istria iz kleti Vinakoper postal šampion rdečih vin, zreli Refoški v zadnjih letih pobirajo medalje na ocenjevanjih izven meja naše države, a najlepši preobrat se je zgodil v epicentru, v vinorodnem okolišu Slovenska Istra. Aktualna županovo vino mestne občine Koper in Šampion praznika Refoška sta oba zrela in pridelana z letnico 2006. Preobrat, ki prestavlja mejnike predvsem tiste v dojemanju refoška. Refošk ni več zgolj enoletno vino, refošk se da starati, oooo pa še kako … Refošk je car!

Tilen Praprotnik

Ko degustiramo vino, ga najprej poslušamo, kako se zliva v kozarec. Naslednja vzbudi  pozornost barva, ki o vinu lahko pove že zelo veliko. In tukaj se bom tokrat ustavil….pri barvi. Obstajajo namreč ljudje, ki imajo drugačne oči in življenje vidijo v drugačnih barvah. Kar doživljajo znajo na njim lasten način posredovati svetu – preko barv.

Ali verjamete, da ima vsaka dežela svoje barve? Ali verjamete, da se te barve najlepše vidijo v vinu? To niso barve, ki jih vidimo v naravi, to so barve, ki jih čutimo.  To so barve, ki jih ljudje nosimo v sebi in govorijo o značaju. Iste so kot barve, ki se skozi čopič slikarja prelijejo na platno. Tistega slikarja, ki je svojo deželo čutil z vsem svojim bitjem. Včasih se zdi, kakor da je imel na paleti vijoličen refošk, živordeč maločrn, zlatorumeno malvazijo in jantaren muškat. S temi barvami je risal podobo šavrinskega gričevja ter beneškega zaliva in  zraven srknil kozarec svoje malvazije. Zato, da je bil čopič bolj sproščen, da je lahkotneje stekel po platnu in z barvami vina risal podobe, ki jih je videl samo on. Iskrive oči in zadovoljen nasmešek ob polnem kozarcu istrskega vina so bili obet za velike stvari. Ženske na obali, pejsaži, trgatev, bik, šavrinke in čisto nazadnje štrigon, kot krona tistega, kar je bil on sam. Mitološka figura predelana z njemu lastno domišljijo je postala šavrinski Dioniz, ki je iz istrskega olimpa razgrajala po istrskih kleteh in spalnicah.

Odločen pogled, tam nekje izmed čela in naočnikov usmerjen postrani je dajal slutiti, da bo v kratkem privrela na dan nova, izvirna domislica in kar je še trenutek pred tem izgledalo nemogoče ali skrajno težko je v hipu postalo samoumevno in povsem enostavno. In tako je nastal tudi Štrigon – ob kozarcu brtošanske malvazije seveda.

Barve istrskih vin so močne, puščajo sledi in se vtisnejo v spomin. Bil je Zvest svojim barvam .

Tilen Praprotnik

Moj prvi prispevek na blogu revije Vino želim začeti z nečim, kar diši po prvinskem, z zgodbo, za katero mnogi sploh ne vedo, da je kdaj obstajala, nekateri starejši so pa nanjo po vsej verjetnosti pozabili. Le malo je tistih vinogradnikov, ki jim ni bilo vseeno, kaj se z njimi dogaja in so se odločili, da jih ohranijo, običajno vsak eno, tisto svojo, ki jo je v vinogradu podedoval od svojih prednikov in je nanjo posebno navezan. Ido Kocjančič – Cipro, Rado Kozlovič – Dornia, Bruno Zaro – Maločrn, Davor Mrzlić – Istrska Belina, Guerino Ruzzier – Pinjola, Bontempa, Gašper Čehovin – Kanarjola, Dolfo Kaligarič – Vardaca, Dario Slama – Tržačanka, Guido Mahnič – Črna borgonja, če jih naštejem le nekaj.  Ta zgodba nastaja ponovno, govori pa o tistih istrskih sortah vinske trte, ki so jih umni in srčni vinogradniki iztrgali genski eroziji. Pravzaprav me sogovorniki velikokrat prav debelo in nejeverno pogledajo, ko jim pričnem naštevati imena vseh tistih starih istrskih sort, ki so bile nekoč razširjene v Slovenski Istri, res veliko jih je in njihova imena zvenijo velikokrat zelo eksotično in nenavadno. A vendar so, obstajajo od nekdaj in so bile predvsem zaradi škodljivcev in bolezni, ki so prišli k nam iz Amerike v 19. stoletju potisnjene v stran.

Na nek način je odkrivanje teh starih sort danes precej moderno in če se ozrem k sosedom Italijanom mi hitro postane jasno, da pri njih ta zgodba dobiva zares velike razsežnosti, saj je ampelografsko bogastvo apeninskega polotoka, verjetno eno od najobilnejših v celotnem vinskem svetu. Italija je seveda tista, ki ima vinograde bolj ali manj enakomerno posejane po vsem svojem škornju. Z intenzivnim raziskovanjem in popisovanjem teh starih oz. manj pomembnih sort (vitigni minori), kakor jih sami imenujejo so začeli pred cca. 30 leti.  Do danes so popisali približno 1600 različnih sort , od katerih jih je bilo veliko tik pred tem, da se za vedno izgubijo. Veliko in lepo delo, definitivno. Pri nas teh sort seveda ni toliko, sam jih imam evidentiranih le okoli 15 in te sem tudi zasadil v svoj ampelografski vrt.

Čista, sortna vina pridelana izključno iz teh sort je danes težko dobiti. Le nekaj zanesenjakov jih vinificira ločeno od drugih sort. Maločrn (negratenera) in cipro sta marsikomu morda že prišla v uho, ostale so pa popolna neznanka. Ena od lepših stvari, ki so se pričele dogajati v zadnjih 2-3 letih je prav gotovo Festival Žlahtna dediščina Slovenije v Šempasu in je namenjen slovenskim avtohtonim sortam vinske trte. Tiste prave, neznane sorte so na samem festivalu sicer še redkost, ker močno prevladajo refoški, terani, malvazije, rebule in druge, vendar je upanje, če bodo seveda s tem nadaljevali, da bo zraven vedno več ‘avtohtončkov’.

Odkrivanje starih sort je v Evropi nedvomno modna muha, v novem svetu si tega pač ne morejo privoščiti! Na nek način je to ampelografsko protiglobalizacijsko gibanje, ki postavlja evropsko vinogradništvo in vinarstvo ponovno v bolj zanimivo pozicijo, vsaj iz vidika potrošnika. Vsekakor pa ne sme ostati zgolj modna muha, ker gre prav gotovo za izjemno priložnost, da ohranimo za tiste ki prihajajo nekaj, kar je bilo izgubljeno … no skoraj.

Tilen Praprotnik