Vinalije

Na vas se obračam v lastni stiski in dilemi, brez zamer in politiziranja. Recimo, da vas sprašujem za nasvet.

Situacija je sledeča: po univerzitetni diplomi iz agronomije (leta 2000) sem enajst let preživel v univerzitetnih in raziskovalnih vodah na področju vinogradništva. Za seboj imam nekaj delovnih izkušenj na področju vinogradništva in vinarstva iz tujine (Makedonija, Italija, Izrael, Avstralija, Burgundija, hkrati pa sem bil aktiven doma in bil aktivno vpleten v razvoj in izgraditev uspešne družinske vinogradniške blagovne znamke.

V letu 2008 sem začel graditi svojo blagovno znamko in dokaj aktivno kupovati, oziroma najemati stare vinograde, in saditi nove. Za to je potrebno v našem okolju veliko truda in potrpežljivosti (razdrobljenost zemljišč, neznana lastninska struktura, nepripravljenost lastnikov), ampak na to sem bil pripravljen. Razpoznavnost in prvi uspehi na domačem in tujem tržišču so po treh letih začeli prihajati, zadovoljstvo je bilo še večje ob dejstvu, da sem to uspel doseči z lokalnimi sortami vinske trte in močnemu poudarjanju provinence in zgodovine izvora vina –Vipavska, Slovenija.

Hkrati sem načrtoval graditev kleti in degustacijskih prostorov, ter ureditev stanovanja za družino. V ta namen sem kupil zemljišče, ki je bilo v naravi opuščen vinograd in gozd, torej v zaraščanju. Parcela je v bližini stanovanjskega jedra, oziroma hiš (15 metrov), 50 metrov od občinske ceste in v postopku pridobitve komunalne opreme. Zemljišče je s stališča kmetijske uporabe dokaj težavno, oziroma manjvredno: nagib je 50 do 60 %, skeletni del tal presega 40 %. Z zelo visokimi stroški (premiki zemljine, dreniranje, izdelava teras…) in uporabo sodobne mehanizacije drobljenja kamenja ga je sicer možno spremeniti v dokaj dostojen vinograd. Vsa ostala zemljišča v moji lasti in najemu (6 ha vinograda) so neprimerno boljše agronomske vrednosti, težje dostopna in relativno daleč od komunalnih vodov, oziroma naselij (minimalno 500 m).

Moja prošnja pri oblikovanju občinskega prostorskega načrta za uvrstitev zemljišča za namen gradnje je bila po 5 (petih!) letih obravnave zavrnjena z utemeljitvijo, da gre za gradnjo na kmetijskih zemljiščih prvega razreda (katastrska uvrstitev je pašnik!).

Prvo začudenje in šok se je spremenilo v iskanje rezervnih planov, saj se z upoštevanjem dejstva o nezmožnosti graditve, zgodba o preživetju kmetije zaključi.

Radikalen načrt je odprodaja kmetije v celoti (nekaj interesa s strani italijanskih vinarjev je bilo izraženih že v preteklosti) in selitev na tuje, morda od Slovenije oddaljenih vinogradniških regij. Posebej pri srcu sta mi Finger Lakes ali Oregon, zato sem v namen preučitve pogojev nakupa in pridobitve državljanstva izpostavil stike z ambasado ZDA v Sloveniji. Informacij še nimam.

Mehkejši plan je selitev na italijansko stran (Collio, Carso), zato sem se odpravil na poizvedovanje v italijansko Gorico. Izvedel sem naslednje: spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijske v gradbene namene je v Republiki Italiji dokaj težaven proces, vendar ga na nivoju občin in regij stalno usklajujejo, gre torej za neprekinjen proces, ki se v splošnem vsake tri do štiri leta udejanji v novem prostorskem načrtu. Obstajajo pa izjeme za gradnjo v kmetijske namene. Kmet zaprosi občino, oziroma regijo, za graditev objekta, ki ga nujno potrebuje za spravilo, skladiščenje ali promocijo svojih pridelkov na zemljišču, ki ga ima v lasti in je po možnosti kategorizirano kot najboljše kmetijsko zemljišče. Oglednik v roku 6 (šestih) mesecev opravi ogled zemljišča, ter preuči upravičenost lastnikove ideje o graditvi ter razišče še druge možnosti o graditvi na zemljiščih, ki so v lasti prosilca. V splošnem je gradbeno dovoljenje za tak namen v Italiji izdano povprečno v 1 (enem) letu!!!!

Če k naštetemu dodamo še relativno dobro bivanjsko okolje (urejenost, bližina mesta…), boljših davčnih zahtev države (v Republiki Italiji je obdavčitev po katastrskem dohodku, v Republiki Sloveniji se napoveduje obdavčitev po realiziranem prihodku) in veliko lažjo prodajo vin italijanskega izvora (velika diaspora, razpoznavna kulinarika, relativno veliko število italijanskih distributerjev vina po svetu…) sem v resni dilemi. Na drugi strani ostaja le čustvena pripadnost slovenskemu narodu in državi. Ampak to čustvo postaja (pre)drago.
Kaj mi je storiti?

Vipava, november 2012

Primož Lavrenčič

Morda poznate enega od boljših pridelovalcev vina v Furlaniji Julijski Krajini, Livia Fellugo? Njegova zgodba je v bistvu povezana tudi z južno obalo tržaškega zaliva oz. s tem, kar je danes Slovenska Istra. Danes je Livio Felluga sicer starejši možak, šteje jih preko devetdeset, z družinskim podjetjem – kletjo pa upravljajo njegovi otroci, trije sinovi in hči. Lanskega poletja sta se njegova sinova Maurizio in Andrea, odločila da ostarelega očeta morda še zadnjič odpeljeta v njemu tako drago Izolo, mesto v katerem se je Livio tudi rodil in preživljal otroštvo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, so se v njegovi številčni družini, ki se je ukvarjala s pridelavo vina, odločili, da se mora del družine preseliti v Gradež in od tam prodajati vino po Furlaniji. Tako se Livijev oče s svojo družino na parniku, ki je takrat vozil na redni liniji med Izolo in Gradežem odpravil čez zaliv. Od šestih otrok so bili štirje rojeni v Izoli, dva kasneje v Gradežu. Po drugi svetovni vojni se je za družino zgodil boleč dogodek in sicer priključitev Istre k Jugoslaviji, padla je železna zavesa, ki je družino Felluga odrezala od njihovega rojstnega mesta. Od Izole so tako ostali le spomini, ki so pri Liviu ostali še posebej živi. Tako se spominja, kako je v Izoli preživljal počitnice in s svojim dedkom hodil v brenti na osličku rezat trte v njihove vinograde na Šaredu.  In tako smo se tudi srečali, zaradi Šareda. Maurizio, Andrea in Livio so v restavraciji Hotela Marina izbirali buteljke za degustacijo pri kosilu, med njimi je bila tudi moja… Natančno so prebrali, kaj piše na etiketi in Šared jim je očitno hitro padel v oči, to so namreč iskali, tam so bili nekoč njihovi vinogradi… Niso odlašali, odpravili so se k meni na Šared in verjetno jim je bilo toplo pri srcu, ko so odkrivali sledi svojih prednikov, čeprav niso natančno vedeli kje so pravzaprav potekale – čutili so jih v zraku. Po krajši degustaciji vin smo se odpravili na krajšo panoramsko vožnjo saj se iz Šareda vidi celoten tržaški zaliv, Izola in alpe v ozadju. ‘Ara Isola papa, ara che bella Isola!’, (Poglej Izolo oče, poglej kako je lepa) je vzkliknil Andrea in oče je obstal z ustnicami razširjenimi v širok nasmeh in iz oči mu je sijala sreča, kakor da je bil včeraj nazadnje tukaj in je strigel trte v enem od svojih vinogradov.

Tilen Praprotnik

Ko degustiramo vino, ga najprej poslušamo, kako se zliva v kozarec. Naslednja vzbudi  pozornost barva, ki o vinu lahko pove že zelo veliko. In tukaj se bom tokrat ustavil….pri barvi. Obstajajo namreč ljudje, ki imajo drugačne oči in življenje vidijo v drugačnih barvah. Kar doživljajo znajo na njim lasten način posredovati svetu – preko barv.

Ali verjamete, da ima vsaka dežela svoje barve? Ali verjamete, da se te barve najlepše vidijo v vinu? To niso barve, ki jih vidimo v naravi, to so barve, ki jih čutimo.  To so barve, ki jih ljudje nosimo v sebi in govorijo o značaju. Iste so kot barve, ki se skozi čopič slikarja prelijejo na platno. Tistega slikarja, ki je svojo deželo čutil z vsem svojim bitjem. Včasih se zdi, kakor da je imel na paleti vijoličen refošk, živordeč maločrn, zlatorumeno malvazijo in jantaren muškat. S temi barvami je risal podobo šavrinskega gričevja ter beneškega zaliva in  zraven srknil kozarec svoje malvazije. Zato, da je bil čopič bolj sproščen, da je lahkotneje stekel po platnu in z barvami vina risal podobe, ki jih je videl samo on. Iskrive oči in zadovoljen nasmešek ob polnem kozarcu istrskega vina so bili obet za velike stvari. Ženske na obali, pejsaži, trgatev, bik, šavrinke in čisto nazadnje štrigon, kot krona tistega, kar je bil on sam. Mitološka figura predelana z njemu lastno domišljijo je postala šavrinski Dioniz, ki je iz istrskega olimpa razgrajala po istrskih kleteh in spalnicah.

Odločen pogled, tam nekje izmed čela in naočnikov usmerjen postrani je dajal slutiti, da bo v kratkem privrela na dan nova, izvirna domislica in kar je še trenutek pred tem izgledalo nemogoče ali skrajno težko je v hipu postalo samoumevno in povsem enostavno. In tako je nastal tudi Štrigon – ob kozarcu brtošanske malvazije seveda.

Barve istrskih vin so močne, puščajo sledi in se vtisnejo v spomin. Bil je Zvest svojim barvam .

Tilen Praprotnik

Moj prvi prispevek na blogu revije Vino želim začeti z nečim, kar diši po prvinskem, z zgodbo, za katero mnogi sploh ne vedo, da je kdaj obstajala, nekateri starejši so pa nanjo po vsej verjetnosti pozabili. Le malo je tistih vinogradnikov, ki jim ni bilo vseeno, kaj se z njimi dogaja in so se odločili, da jih ohranijo, običajno vsak eno, tisto svojo, ki jo je v vinogradu podedoval od svojih prednikov in je nanjo posebno navezan. Ido Kocjančič – Cipro, Rado Kozlovič – Dornia, Bruno Zaro – Maločrn, Davor Mrzlić – Istrska Belina, Guerino Ruzzier – Pinjola, Bontempa, Gašper Čehovin – Kanarjola, Dolfo Kaligarič – Vardaca, Dario Slama – Tržačanka, Guido Mahnič – Črna borgonja, če jih naštejem le nekaj.  Ta zgodba nastaja ponovno, govori pa o tistih istrskih sortah vinske trte, ki so jih umni in srčni vinogradniki iztrgali genski eroziji. Pravzaprav me sogovorniki velikokrat prav debelo in nejeverno pogledajo, ko jim pričnem naštevati imena vseh tistih starih istrskih sort, ki so bile nekoč razširjene v Slovenski Istri, res veliko jih je in njihova imena zvenijo velikokrat zelo eksotično in nenavadno. A vendar so, obstajajo od nekdaj in so bile predvsem zaradi škodljivcev in bolezni, ki so prišli k nam iz Amerike v 19. stoletju potisnjene v stran.

Na nek način je odkrivanje teh starih sort danes precej moderno in če se ozrem k sosedom Italijanom mi hitro postane jasno, da pri njih ta zgodba dobiva zares velike razsežnosti, saj je ampelografsko bogastvo apeninskega polotoka, verjetno eno od najobilnejših v celotnem vinskem svetu. Italija je seveda tista, ki ima vinograde bolj ali manj enakomerno posejane po vsem svojem škornju. Z intenzivnim raziskovanjem in popisovanjem teh starih oz. manj pomembnih sort (vitigni minori), kakor jih sami imenujejo so začeli pred cca. 30 leti.  Do danes so popisali približno 1600 različnih sort , od katerih jih je bilo veliko tik pred tem, da se za vedno izgubijo. Veliko in lepo delo, definitivno. Pri nas teh sort seveda ni toliko, sam jih imam evidentiranih le okoli 15 in te sem tudi zasadil v svoj ampelografski vrt.

Čista, sortna vina pridelana izključno iz teh sort je danes težko dobiti. Le nekaj zanesenjakov jih vinificira ločeno od drugih sort. Maločrn (negratenera) in cipro sta marsikomu morda že prišla v uho, ostale so pa popolna neznanka. Ena od lepših stvari, ki so se pričele dogajati v zadnjih 2-3 letih je prav gotovo Festival Žlahtna dediščina Slovenije v Šempasu in je namenjen slovenskim avtohtonim sortam vinske trte. Tiste prave, neznane sorte so na samem festivalu sicer še redkost, ker močno prevladajo refoški, terani, malvazije, rebule in druge, vendar je upanje, če bodo seveda s tem nadaljevali, da bo zraven vedno več ‘avtohtončkov’.

Odkrivanje starih sort je v Evropi nedvomno modna muha, v novem svetu si tega pač ne morejo privoščiti! Na nek način je to ampelografsko protiglobalizacijsko gibanje, ki postavlja evropsko vinogradništvo in vinarstvo ponovno v bolj zanimivo pozicijo, vsaj iz vidika potrošnika. Vsekakor pa ne sme ostati zgolj modna muha, ker gre prav gotovo za izjemno priložnost, da ohranimo za tiste ki prihajajo nekaj, kar je bilo izgubljeno … no skoraj.

Tilen Praprotnik

To nedeljo sem bil povabljen na Hrvaško, v Istro, v vinski bar Tinja (GPS: lat. 44.857435° in long. 13.895507°) na zbor modrih pinotov iz vseh vetrov. Tako rekoč eno mini prvenstvo, recimo vsaj odprto balkansko. Domačini so nastopili v naslednji postavi: Pinot Crni, Korak, 2007, Plešivica {14,3 %}, Crni Pinot, Tomac, 2006, Plešivica, 3. Pinot Crni, Krauthaker, 2006, Kutjevo {13,0 %}. Srbi so na igrišče poslali: Pinot Noir, World of Wine, 2006{15,5 %}, Dina Pinot Noir Barrique, Braća Rajković, 2006, Aleksandrovac {12,6%}. Slovenci smo poskušali zabiti gol preko: Modri Pinot, Movia, 1998, Goriška Brda {13,0 %}, Modri Pinot Pavó (limited edition), Kristančič, 2006, Goriška Brda {14,5%}, Modri Pinot Selekcija, Marijan Simčič, 2006, Goriška Brda {14,0 %} in Modri Pinot, Sutor, 2006 Jereboam, Vipavska dolina {13,0 %}. Mojstri iz Francije so v neznane kraje poslali drugo ekipo: Pinot noir, Maison Jean-Claude Frromont, 2004, Bourgogne {12,0 %}, Hautes Cotes de Beaune, Domaine Rollin Père & Fils, 2000, Bourgogne {12,5 %}, Hubert Chauvenet-Chopin Nuits Saint Georges, Domaine Jean Chauvenet, 1999, Bourgogne {13,0 %}. Azzuri so se ozrli proti severu, proti nemški zansljivosti, normalno: Bartheneau (Vigna S. Urbano), J. Hofstätter, 2005, Alto Adige {13,5 %}in Villa Nigra – Pinot Nero, Colterenzio, 2005, Alto Adige {13 %}.

Torej rezime: Francozi so nasproti vsem stali z nizkimi alkoholi in eleganco. Strukturno – alkoholni zmagovalec je bil World of Wine, logično z vplivom lokalne klime in globalno miselnostjo in enologi novega sveta. World of Wine je projekt g. Živojina Đorđevića, ex lastnika blagovne znamke sokov »Next«, ki jo je prodal, komu drugemu kot Coca-coli in investiral na veliko v vino (www.wowwinery.com). Na veliko! Popolnoma obratno se je kazal Tomac (www.tomac.hr), pošten modri pinot, brez veliko tehnologije. Nemci ostajajo precizni, zame malce preveč predvidljivi. Slovenci? O sebi in svoji ekipi ne bi bilo higiensko napisati hvale in/ali kritike. Posebej ne v teh občutljivih časih, ko bi hoteli politiki z vseh strani, da »raja« sosednjih držav diskutira kdo ima prav in kdo narobe in da tako ni pozorna na prave probleme. Mi jim tega užitka nismo dali. Atmosfera večera je bila naravnost fantastična. Predlagamo Vino za mediatorja!

P.S. Res, nisem najbolj priden bloger. To opozorilo sem potiho povedal že ko smo se menili o moji vlogi pisca spletnega dnevnika. Sedaj ga povem malo bolj naglas: spoštovano občinstvo, spoštovana Revija Vino, pričakujte dva prispevka na mesec. Pač nimam dovolj pametnih stvari, ki bi jih napisal in delil z vami…. to bo torej spletni štirinajstdnevnik.

Primož Lavrenčič

Po kratkem predahu, ki je trajal od decembra sem, se je za vinogradnike – vinarje zopet začel predstavitveno – prodajni ples. Festivali, sejmi, degustacije, večerje… To obdobje, vse tja do začetka junija, je za tistega, ki v sebi združuje obraze vinogradnika, vinarja in prodajnika divje. Prebujati se začnejo tako naši kupci, kot naši vinogradi.

In tako padeš tja za mizo nekega sejma, rahlo zmahan in zmerno otopel. V eni roki vihtiš odpirač, v drugi vinski kozarec. Odpreš, pokušaš, zamašek o.k., temperatura o.k., se prijazno nasmehneš, nagneš glavo rahlo v desno in blokiraš ostrino pogleda. Pred teboj stoji neznani človek in čaka na skrivnosti tvojega pridelka, realno in verbalno. In vpraša: »Kaj, kako, kdaj zakaj…???« Sedaj je potrebno povedati ravno dovolj, ne premalo, ne preveč in to tisto pravo, bistvo. Abrakadabra in metek v čelo, istočasno. Prodano.

To intuitivno prepoznavanje človeka na drugi strani in izbiranje kaj od vsega znanja in izkušenj v tistem trenutku izpostaviti nas verjetno dela drug od drugega drugačne. Ekonomisti bi rekli boljšega ali slabšega prodajalca. Ampak če nisi šolan prodajalec in ti je biti vinogradnik-vinar predvsem način življenja zaideš v zagato. V svoji glavi imaš o trti in vinu shranjenih milijon informacij, hkrati pa se iskreno zavedaš, da je na koncu koncev, se pravi v kozarcu, vino le dveh vrst: dobro in slabo. In ko takole, rahlo zmahan in zmerno otopel (vzroki za tako stanje se radi množijo in potencirajo) v tistem dramatičnem trenutku tišine med vesoljem besed izbiraš metke na »Kaj, kako, kdaj zakaj…???«, zavedajoč se hkrati enostavnosti igre dobro in slabo, se zgodi, da ti obraz postane rahlo preveč zdolgočasen, morda vzvišen, nezainteresiran. Moj prijatelj Deniz, “gastro zabavljač”, je med dolgotrajno analizo mojega stila predstavitve na nedavnem festivalu v Zagrebu v takem šibkem trenutku na mojem obrazu prebral stavek: »Pij i ne tumbaj«. Ampak, če dobro premislim, pravzaprav za to gre!

Zato moj pogled in nasvet. Ne začenjamo degustacije s vprašanji, raje se posvetimo vinu, ki ga držimo v roki, poglejmo, povonjamo, pokušajmo. Ustvarimo svojo sliko in svoje mnenje (dobro, slabo, morda po kaki drugi kakovostni lestvici). Brez predustvarjenih pogledov, pohval in sodb zaradi pravih ali nepravih besed, ki so vas doletele, oziroma ne. Potem iščimo informacije.

Tisti, ki se z menoj strinjate ne berite naprej. Ostali pa, v imenu vseh vinogradnikov-vinarjev oprostite če ste kdaj doživeli kako tako za vas zdolgočaseno, nezainteresirano situacijo. Poboljšali se bomo!

Primož Lavrenčič