Arhiv

Arhiv za kategorijo ‘Primož Lavrenčič’

SPOŠTOVANI POLITIKI

14 November, 2012

Na vas se obračam v lastni stiski in dilemi, brez zamer in politiziranja. Recimo, da vas sprašujem za nasvet.

Situacija je sledeča: po univerzitetni diplomi iz agronomije (leta 2000) sem enajst let preživel v univerzitetnih in raziskovalnih vodah na področju vinogradništva. Za seboj imam nekaj delovnih izkušenj na področju vinogradništva in vinarstva iz tujine (Makedonija, Italija, Izrael, Avstralija, Burgundija, hkrati pa sem bil aktiven doma in bil aktivno vpleten v razvoj in izgraditev uspešne družinske vinogradniške blagovne znamke.

V letu 2008 sem začel graditi svojo blagovno znamko in dokaj aktivno kupovati, oziroma najemati stare vinograde, in saditi nove. Za to je potrebno v našem okolju veliko truda in potrpežljivosti (razdrobljenost zemljišč, neznana lastninska struktura, nepripravljenost lastnikov), ampak na to sem bil pripravljen. Razpoznavnost in prvi uspehi na domačem in tujem tržišču so po treh letih začeli prihajati, zadovoljstvo je bilo še večje ob dejstvu, da sem to uspel doseči z lokalnimi sortami vinske trte in močnemu poudarjanju provinence in zgodovine izvora vina –Vipavska, Slovenija.

Hkrati sem načrtoval graditev kleti in degustacijskih prostorov, ter ureditev stanovanja za družino. V ta namen sem kupil zemljišče, ki je bilo v naravi opuščen vinograd in gozd, torej v zaraščanju. Parcela je v bližini stanovanjskega jedra, oziroma hiš (15 metrov), 50 metrov od občinske ceste in v postopku pridobitve komunalne opreme. Zemljišče je s stališča kmetijske uporabe dokaj težavno, oziroma manjvredno: nagib je 50 do 60 %, skeletni del tal presega 40 %. Z zelo visokimi stroški (premiki zemljine, dreniranje, izdelava teras…) in uporabo sodobne mehanizacije drobljenja kamenja ga je sicer možno spremeniti v dokaj dostojen vinograd. Vsa ostala zemljišča v moji lasti in najemu (6 ha vinograda) so neprimerno boljše agronomske vrednosti, težje dostopna in relativno daleč od komunalnih vodov, oziroma naselij (minimalno 500 m).

Moja prošnja pri oblikovanju občinskega prostorskega načrta za uvrstitev zemljišča za namen gradnje je bila po 5 (petih!) letih obravnave zavrnjena z utemeljitvijo, da gre za gradnjo na kmetijskih zemljiščih prvega razreda (katastrska uvrstitev je pašnik!).

Prvo začudenje in šok se je spremenilo v iskanje rezervnih planov, saj se z upoštevanjem dejstva o nezmožnosti graditve, zgodba o preživetju kmetije zaključi.

Radikalen načrt je odprodaja kmetije v celoti (nekaj interesa s strani italijanskih vinarjev je bilo izraženih že v preteklosti) in selitev na tuje, morda od Slovenije oddaljenih vinogradniških regij. Posebej pri srcu sta mi Finger Lakes ali Oregon, zato sem v namen preučitve pogojev nakupa in pridobitve državljanstva izpostavil stike z ambasado ZDA v Sloveniji. Informacij še nimam.

Mehkejši plan je selitev na italijansko stran (Collio, Carso), zato sem se odpravil na poizvedovanje v italijansko Gorico. Izvedel sem naslednje: spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijske v gradbene namene je v Republiki Italiji dokaj težaven proces, vendar ga na nivoju občin in regij stalno usklajujejo, gre torej za neprekinjen proces, ki se v splošnem vsake tri do štiri leta udejanji v novem prostorskem načrtu. Obstajajo pa izjeme za gradnjo v kmetijske namene. Kmet zaprosi občino, oziroma regijo, za graditev objekta, ki ga nujno potrebuje za spravilo, skladiščenje ali promocijo svojih pridelkov na zemljišču, ki ga ima v lasti in je po možnosti kategorizirano kot najboljše kmetijsko zemljišče. Oglednik v roku 6 (šestih) mesecev opravi ogled zemljišča, ter preuči upravičenost lastnikove ideje o graditvi ter razišče še druge možnosti o graditvi na zemljiščih, ki so v lasti prosilca. V splošnem je gradbeno dovoljenje za tak namen v Italiji izdano povprečno v 1 (enem) letu!!!!

Če k naštetemu dodamo še relativno dobro bivanjsko okolje (urejenost, bližina mesta…), boljših davčnih zahtev države (v Republiki Italiji je obdavčitev po katastrskem dohodku, v Republiki Sloveniji se napoveduje obdavčitev po realiziranem prihodku) in veliko lažjo prodajo vin italijanskega izvora (velika diaspora, razpoznavna kulinarika, relativno veliko število italijanskih distributerjev vina po svetu…) sem v resni dilemi. Na drugi strani ostaja le čustvena pripadnost slovenskemu narodu in državi. Ampak to čustvo postaja (pre)drago.
Kaj mi je storiti?

Vipava, november 2012

OCENJEVANJA (TUDI DECANTER) …

1 Avgust, 2011

Osnovni aksiom vsega je dejstvo: Ocenjevanje vina je subjektivno, po definiciji! Zanimiv, novejši, članek o tem pišeta Jonathan Hope in Pierre-Louis Patoine. 2009. “Does a Glass of White Wine Taste Like a Glass of Domain Sigalas Santorini Asirtiko Athiri 2005?” A Biosemiotic Approach to Wine-Tasting. (Revija Biosemiotics, št. 1., str. 65 – 76). Povzemimo kar nas zanima: ideja zaznavanja okusa (vina) je odvisna od mnogoterih predstav pokuševalca in je podprta z znanjem osebe in kroži v subjektivnem kulturnem okolju. Preberite več …

VINSKA MEDIACIJA

To nedeljo sem bil povabljen na Hrvaško, v Istro, v vinski bar Tinja (GPS: lat. 44.857435° in long. 13.895507°) na zbor modrih pinotov iz vseh vetrov. Tako rekoč eno mini prvenstvo, recimo vsaj odprto balkansko. Domačini so nastopili v naslednji postavi: Pinot Crni, Korak, 2007, Plešivica {14,3 %}, Crni Pinot, Tomac, 2006, Plešivica, 3. Pinot Crni, Krauthaker, 2006, Kutjevo {13,0 %}. Srbi so na igrišče poslali: Pinot Noir, World of Wine, 2006{15,5 %}, Dina Pinot Noir Barrique, Braća Rajković, 2006, Aleksandrovac {12,6%}. Slovenci smo poskušali zabiti gol preko: Modri Pinot, Movia, 1998, Goriška Brda {13,0 %}, Modri Pinot Pavó (limited edition), Kristančič, 2006, Goriška Brda {14,5%}, Modri Pinot Selekcija, Marijan Simčič, 2006, Goriška Brda {14,0 %} in Modri Pinot, Sutor, 2006 Jereboam, Vipavska dolina {13,0 %}. Mojstri iz Francije so v neznane kraje poslali drugo ekipo: Pinot noir, Maison Jean-Claude Frromont, 2004, Bourgogne {12,0 %}, Hautes Cotes de Beaune, Domaine Rollin Père & Fils, 2000, Bourgogne {12,5 %}, Hubert Chauvenet-Chopin Nuits Saint Georges, Domaine Jean Chauvenet, 1999, Bourgogne {13,0 %}. Azzuri so se ozrli proti severu, proti nemški zansljivosti, normalno: Bartheneau (Vigna S. Urbano), J. Hofstätter, 2005, Alto Adige {13,5 %}in Villa Nigra – Pinot Nero, Colterenzio, 2005, Alto Adige {13 %}.

Torej rezime: Francozi so nasproti vsem stali z nizkimi alkoholi in eleganco. Strukturno – alkoholni zmagovalec je bil World of Wine, logično z vplivom lokalne klime in globalno miselnostjo in enologi novega sveta. World of Wine je projekt g. Živojina Đorđevića, ex lastnika blagovne znamke sokov »Next«, ki jo je prodal, komu drugemu kot Coca-coli in investiral na veliko v vino (www.wowwinery.com). Na veliko! Popolnoma obratno se je kazal Tomac (www.tomac.hr), pošten modri pinot, brez veliko tehnologije. Nemci ostajajo precizni, zame malce preveč predvidljivi. Slovenci? O sebi in svoji ekipi ne bi bilo higiensko napisati hvale in/ali kritike. Posebej ne v teh občutljivih časih, ko bi hoteli politiki z vseh strani, da »raja« sosednjih držav diskutira kdo ima prav in kdo narobe in da tako ni pozorna na prave probleme. Mi jim tega užitka nismo dali. Atmosfera večera je bila naravnost fantastična. Predlagamo Vino za mediatorja!

P.S. Res, nisem najbolj priden bloger. To opozorilo sem potiho povedal že ko smo se menili o moji vlogi pisca spletnega dnevnika. Sedaj ga povem malo bolj naglas: spoštovano občinstvo, spoštovana Revija Vino, pričakujte dva prispevka na mesec. Pač nimam dovolj pametnih stvari, ki bi jih napisal in delil z vami…. to bo torej spletni štirinajstdnevnik.

FESTIVALI VINA

Po kratkem predahu, ki je trajal od decembra sem, se je za vinogradnike – vinarje zopet začel predstavitveno – prodajni ples. Festivali, sejmi, degustacije, večerje… To obdobje, vse tja do začetka junija, je za tistega, ki v sebi združuje obraze vinogradnika, vinarja in prodajnika divje. Prebujati se začnejo tako naši kupci, kot naši vinogradi.

In tako padeš tja za mizo nekega sejma, rahlo zmahan in zmerno otopel. V eni roki vihtiš odpirač, v drugi vinski kozarec. Odpreš, pokušaš, zamašek o.k., temperatura o.k., se prijazno nasmehneš, nagneš glavo rahlo v desno in blokiraš ostrino pogleda. Pred teboj stoji neznani človek in čaka na skrivnosti tvojega pridelka, realno in verbalno. In vpraša: »Kaj, kako, kdaj zakaj…???« Sedaj je potrebno povedati ravno dovolj, ne premalo, ne preveč in to tisto pravo, bistvo. Abrakadabra in metek v čelo, istočasno. Prodano.

To intuitivno prepoznavanje človeka na drugi strani in izbiranje kaj od vsega znanja in izkušenj v tistem trenutku izpostaviti nas verjetno dela drug od drugega drugačne. Ekonomisti bi rekli boljšega ali slabšega prodajalca. Ampak če nisi šolan prodajalec in ti je biti vinogradnik-vinar predvsem način življenja zaideš v zagato. V svoji glavi imaš o trti in vinu shranjenih milijon informacij, hkrati pa se iskreno zavedaš, da je na koncu koncev, se pravi v kozarcu, vino le dveh vrst: dobro in slabo. In ko takole, rahlo zmahan in zmerno otopel (vzroki za tako stanje se radi množijo in potencirajo) v tistem dramatičnem trenutku tišine med vesoljem besed izbiraš metke na »Kaj, kako, kdaj zakaj…???«, zavedajoč se hkrati enostavnosti igre dobro in slabo, se zgodi, da ti obraz postane rahlo preveč zdolgočasen, morda vzvišen, nezainteresiran. Moj prijatelj Deniz, “gastro zabavljač”, je med dolgotrajno analizo mojega stila predstavitve na nedavnem festivalu v Zagrebu v takem šibkem trenutku na mojem obrazu prebral stavek: »Pij i ne tumbaj«. Ampak, če dobro premislim, pravzaprav za to gre!

Zato moj pogled in nasvet. Ne začenjamo degustacije s vprašanji, raje se posvetimo vinu, ki ga držimo v roki, poglejmo, povonjamo, pokušajmo. Ustvarimo svojo sliko in svoje mnenje (dobro, slabo, morda po kaki drugi kakovostni lestvici). Brez predustvarjenih pogledov, pohval in sodb zaradi pravih ali nepravih besed, ki so vas doletele, oziroma ne. Potem iščimo informacije.

Tisti, ki se z menoj strinjate ne berite naprej. Ostali pa, v imenu vseh vinogradnikov-vinarjev oprostite če ste kdaj doživeli kako tako za vas zdolgočaseno, nezainteresirano situacijo. Poboljšali se bomo!

»UMNI GOSPODARJI«

Za mano je spet dan usklajevanj in diskusij. Vinogradniki in vinarji zopet premlevamo pravilnike in zakone, ki nam določajo pravila igre. Znova in spet… in rezultat je bolj ali manj kilav. Krpamo in dopolnjujemo pravilnike in zakone, ki tako postajajo nepregledni, neuporabni in nedosledni. Sliko dogodkov je najlažje opisati s potapljajočo se barko, kjer se (najmanj) dve skupini prerekajo kdo ima prav, orkester vinogradniško – vinarske stroke pa še kar igra.

Slovenska »vinogradniško – vinrska stroka« je še vedno ujetnica iz prejšnjih časov podedovanega načina razmišljanja o svoji superiornosti, nenadomestljivosti in nezmotljivosti. Stroka še vedno jemlje kmeta – vinogradnika, vinarja, pa tudi poljedelca in živinorejca, kot neuk objekt, ki ga je potrebno voditi in razsvetliti. Če bi kdo izmed te »stroke« sestopil iz oblakov bi spoznal, da je realna situacija precej drugačna. Mnogi izmed kmetov so iskrivih misli in idej, sledijo dogajanju svoje stroke in se jim tiho in preudarno prilagajajo. S strani svoje stroke potrebujejo le podporo, ne pa onemogočanje.

Par stoletij nazaj so take kmete imenovali umni gospodarji. In kot nas zgodovina uči so ti umni slovenski gospodarji preživeli vse prilike in neprilike. Pa ni hudič, da ne bodo (bomo) preživeli še te, sicer že videne, situacije kjer se družba boji pametnega, dobrostoječega, kmeta.

P.S. Menim, da mi je taka kritika dovoljena saj sem z eno nogo del »vinogradniško – vinarske stroke« z drugo pa kmet. Samokritika pa ja pozitivna stvar, čeprav je nevarno blizu samohvali.