SPOŠTOVANI POLITIKI
Na vas se obračam v lastni stiski in dilemi, brez zamer in politiziranja. Recimo, da vas sprašujem za nasvet.
Situacija je sledeča: po univerzitetni diplomi iz agronomije (leta 2000) sem enajst let preživel v univerzitetnih in raziskovalnih vodah na področju vinogradništva. Za seboj imam nekaj delovnih izkušenj na področju vinogradništva in vinarstva iz tujine (Makedonija, Italija, Izrael, Avstralija, Burgundija, hkrati pa sem bil aktiven doma in bil aktivno vpleten v razvoj in izgraditev uspešne družinske vinogradniške blagovne znamke.
V letu 2008 sem začel graditi svojo blagovno znamko in dokaj aktivno kupovati, oziroma najemati stare vinograde, in saditi nove. Za to je potrebno v našem okolju veliko truda in potrpežljivosti (razdrobljenost zemljišč, neznana lastninska struktura, nepripravljenost lastnikov), ampak na to sem bil pripravljen. Razpoznavnost in prvi uspehi na domačem in tujem tržišču so po treh letih začeli prihajati, zadovoljstvo je bilo še večje ob dejstvu, da sem to uspel doseči z lokalnimi sortami vinske trte in močnemu poudarjanju provinence in zgodovine izvora vina –Vipavska, Slovenija.
Hkrati sem načrtoval graditev kleti in degustacijskih prostorov, ter ureditev stanovanja za družino. V ta namen sem kupil zemljišče, ki je bilo v naravi opuščen vinograd in gozd, torej v zaraščanju. Parcela je v bližini stanovanjskega jedra, oziroma hiš (15 metrov), 50 metrov od občinske ceste in v postopku pridobitve komunalne opreme. Zemljišče je s stališča kmetijske uporabe dokaj težavno, oziroma manjvredno: nagib je 50 do 60 %, skeletni del tal presega 40 %. Z zelo visokimi stroški (premiki zemljine, dreniranje, izdelava teras…) in uporabo sodobne mehanizacije drobljenja kamenja ga je sicer možno spremeniti v dokaj dostojen vinograd. Vsa ostala zemljišča v moji lasti in najemu (6 ha vinograda) so neprimerno boljše agronomske vrednosti, težje dostopna in relativno daleč od komunalnih vodov, oziroma naselij (minimalno 500 m).
Moja prošnja pri oblikovanju občinskega prostorskega načrta za uvrstitev zemljišča za namen gradnje je bila po 5 (petih!) letih obravnave zavrnjena z utemeljitvijo, da gre za gradnjo na kmetijskih zemljiščih prvega razreda (katastrska uvrstitev je pašnik!).
Prvo začudenje in šok se je spremenilo v iskanje rezervnih planov, saj se z upoštevanjem dejstva o nezmožnosti graditve, zgodba o preživetju kmetije zaključi.
Radikalen načrt je odprodaja kmetije v celoti (nekaj interesa s strani italijanskih vinarjev je bilo izraženih že v preteklosti) in selitev na tuje, morda od Slovenije oddaljenih vinogradniških regij. Posebej pri srcu sta mi Finger Lakes ali Oregon, zato sem v namen preučitve pogojev nakupa in pridobitve državljanstva izpostavil stike z ambasado ZDA v Sloveniji. Informacij še nimam.
Mehkejši plan je selitev na italijansko stran (Collio, Carso), zato sem se odpravil na poizvedovanje v italijansko Gorico. Izvedel sem naslednje: spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijske v gradbene namene je v Republiki Italiji dokaj težaven proces, vendar ga na nivoju občin in regij stalno usklajujejo, gre torej za neprekinjen proces, ki se v splošnem vsake tri do štiri leta udejanji v novem prostorskem načrtu. Obstajajo pa izjeme za gradnjo v kmetijske namene. Kmet zaprosi občino, oziroma regijo, za graditev objekta, ki ga nujno potrebuje za spravilo, skladiščenje ali promocijo svojih pridelkov na zemljišču, ki ga ima v lasti in je po možnosti kategorizirano kot najboljše kmetijsko zemljišče. Oglednik v roku 6 (šestih) mesecev opravi ogled zemljišča, ter preuči upravičenost lastnikove ideje o graditvi ter razišče še druge možnosti o graditvi na zemljiščih, ki so v lasti prosilca. V splošnem je gradbeno dovoljenje za tak namen v Italiji izdano povprečno v 1 (enem) letu!!!!
Če k naštetemu dodamo še relativno dobro bivanjsko okolje (urejenost, bližina mesta…), boljših davčnih zahtev države (v Republiki Italiji je obdavčitev po katastrskem dohodku, v Republiki Sloveniji se napoveduje obdavčitev po realiziranem prihodku) in veliko lažjo prodajo vin italijanskega izvora (velika diaspora, razpoznavna kulinarika, relativno veliko število italijanskih distributerjev vina po svetu…) sem v resni dilemi. Na drugi strani ostaja le čustvena pripadnost slovenskemu narodu in državi. Ampak to čustvo postaja (pre)drago.
Kaj mi je storiti?
Vipava, november 2012
Najnovejši komentarji