Kljub zapletom je bil zelo prijeten večer. Tema je bila aktualna: istrski refošk, kraški teran in istrski teran bi nastopili skupaj v spremljavi Rizibizijevih krožnikov. Kot verjetno veste je Kraški teran zaščiten, njegova pridelava je močno regulirana in ustrezati mora točno določenim in strogim normativom. V nasprotnem se lahko imenuje ‘zgolj’ Refošk. Res je, tudi terani so danes drugačni, ne drugačni, odlični so. Težava nastane, ker v sosednji Hrvaški Istri ravno tako pridelujejo teran in sicer istrski teran, ki ga pa ob vstopu v Evropsko unijo ne bodo smeli več tako imenovati. Kljub tej regulativi ostaja nesporno dejstvo, da je teran v Istri obstajal in še obstaja (prvi opis sorte teran je iz leta 1825). Poleg tega je teran na Kraški planoti daleč najpomembnejše vino, v Istri je pa danes precej pomembnejša malvazija. Poleg tega Hrvati trdijo, da sta teran in refošk pri njih različni sorti in ni tako kot pri nas, ko ista sorta na Krasu da kraški teran, v Istri pa refošk. Skušal sem sicer ugotoviti kako je s tem, vendar pri pogovorih z vinogradniki in raziskovalci ter s prebiranjem literature težko ugotovim katere sorte pravzaprav primerjajo. Če pogledamo delo Vida Vivode, vidimo da kot sorto teran opiše naš istrski refošk, medtem ko kot refošk opiše t.i. sladki refošk, ki ima gladek list in majhne grozde, torej sorto, ki sploh ni razširjena in je omejena na zgolj nekaj trsov. Sam sem sicer vedno bolj prepričan, da je tisto kar čez mejo imenujejo teran v večini primerov dejansko naš refošk, čeprav je tudi pri njih cela zmešnjava, saj je poimenovanje zelo odvisno tudi od področja. Poleg tega so v preteklosti na Vipavskem nabavljali cepljenke refoška in jih sadili kot teran. Tukaj je torej še veliko nejasnega. V EU je torej prepovedano prodajati vino teran, ki ni iz Krasa. Mi smo to včeraj, v izobraževalne namene, zavestno prekršili, je pa šlo za vina letnikov 2007 in 2008, ko ta pravila za Hrvaško še niso veljala. Žal smo na večerji iz protesta ostali brez Kraškega terana…
Tilen Praprotnik
Ja, lahko bi. Lahko bi naredil najboljše vino na svetu, samo dajte mi najboljše grozdje na svetu je nekoč izjavil znani enolog. Bom na hitro zaključil: ni ju, niti najboljšega vina, niti najboljšega grozdja. Pa saj to se iz drugega stavka tudi razume. Zakaj bi si sploh nekdo želel pridelati najboljše vino na svetu? Že samo tovrstna želja hitro razkrije popolno nerazumevanje vina in njegovih zapletenih povezav s kolosalno množičnostjo človeških brbončic in drugih vijug. Še pred leti se je veliko govorilo o terroirju. Kot študent podiplomskega študija, sem se zagrel za preučevanje tega pojma in po tisočih prebranih straneh ugotovil, da nima smisla. Nima smisla preučevati in se spuščati v nekaj, kar je tako raznoliko in pestro, da nobena raziskava ne bi dala konkretnih in hkrati statistično verodostojnih rezultatov. Vplivov je mnogo: sorta, klima, tla in človek s svojim hotenjem in vedenjem. Nobeden od teh dejavnikov ni nespremenljiv. Ne v prostoru in še manj v času. Marsikje mislijo, da imajo posajen cabernet franc, pa imajo v resnici carmenere, nekateri mislijo, da imajo v vinogradu refošk pa imajo v resnici teran (istrski teran, katerega v zadnjem času raziskujejo hrvati in ugoravljajo, da je drugačen od refoška) – takšnih primerov je nebroj. Klima se itak spreminja, tako v prostoru, kot v času in nekaj neverjetnega je, kakšnim ekstremom smo lahko priča. Kako naj v tej medletniški variabilnosti sploh izvlečemo neke skupne imenovalce? Tla znotraj nekega vinograda so morda še najbolj homogen sistem, no ja, vsaj na prvi pogled. Izjemno je namreč pomembna tudi interakcija med klimo in tlemi, saj lahko popolnoma predrugači vpliv posameznega dejavnika na kakovost grozdja. Naj navedem primer, Bordeaux je območje, kjer prevladujejo rdeče sorte, kot so Cabernet sauvignon, Merlot in Cabernet franc. Če pogledamo klimatske razmere v tej pokrajini, ugotovimo da so padavinske razmere precej neugodne za gojenje rdečih sort. Vendar se skrivnost skriva v tleh, ta so namreč peščena zatorej viški vode hitro odtečejo in omogočajo ustrezno dozorevanje rdečih sort. V nekih drugačnih klimatskih razmerah, bi bila ta tla neprimerna za gojenje rdečih sort (v določenih letih seveda). In nazadnje še človek, s svojim vedenjem in hotenjem: katere kvasovke, avtohtone ali selekcionirane? Katere selekcionirane? Čas maceracije? Temperatura fermentacije? Zorenje v lesu? Zorenje na drožeh?….itd. Ima sploh smisel? Nešteto jih je namreč, načinov kako pridelati dobro vino.
Tilen Praprotnik
Pred časom sem brskal po internetu, ker sem želel najti nekaj podatkov o vplivu lune na sečnjo drevja z namenom uporabe za vinogradniško kolje. Predvsem me je zanimalo ob kateri luni bi bilo primerno sekati za kole. Tako brskajoč sem naletel na zanimiv prispevek nekega profesorja na Biotehniški fakulteti, ki je preučil različne vire, ki govorijo o teh vplivih. Zatopil sem se v članek in pričakoval, kako bo profesor skušal dokazati, da luna dejansko vpliva na lastnosti lesa ob sečnji. Nekoliko presenečen sem kmalu ugotovil, da se avtor iz vpliva lune na nek način posmehuje, zgleda, kakor da je članek napisal bolj hudomušno, za zabavo, z namenom ovreči kakršenkoli vpliv zemljinega satelita na kakovost lesa. Dejansko dovolj prepričljivo navaja različne vire, ki za enak rezultat v kakovosti lesa navajajo povsem različne lunine mene, tako da je lahko bralec kaj hitro zmeden in lahko zaključi, da se nikakor ne velja ozirati na lunine mene. Profesor članek zaključi, da je za kakovost lesa bistveno bolj pomembno, kje drevo raste in kako je bilo oskrbovano po sečnji. Pri pridelavi vrtnin je luna dosegla že nekakšen kultni status. Poznamo dneve za plod, korenino, list in cvet. Glede na namen pridelave, moramo vsa opravila vezana na določeno rastlino opravljati v natančno določenem časovnem obdobju, ali če hočete, trenutku. Če bomo torej sejali paradižnik, ga moramo ob dnevu za plod, če ga okopavamo, ga moramo ob dnevu za plod itd. Tako si bomo zagotovili velike in kakovostne pridelke, ki bodo celo bolj vzdržljivi in ne vem še kaj vse zraven. Mar ni tudi pri vrtnarstvu jasno, da je bistveno večjega pomena to, da npr. pravočasno in dobro pripravimo prst za sajenje. Na področju vinogradništva naj bi bil vpliv lune ravno tako zelo pomemben. Tako obstajajo točno določeni dnevi, ko je primerno npr. rezati trto in teh dni tekom zime ni veliko. Tako si težko predstavljam, kako vinogradnik, ki ima večje število trt sploh uspe porezati vse trte ob ustreznih luninih menah…
Tilen Praprotnik
Končno se po dolgem času lahko spet normalno dela v vinogradu. Od konca trgatve pa do zadnjih dni smo bili priča obilnim padavinam in neznosni vlagi. Kakor, da je vse tisto, kar ni padlo v lanskem vinskem letu, skoncentrirano na zadnje tri mesece… Letno povprečje je itak skoraj vsako leto enako, le razporeditev je drugačna. Hmmm, takrat ko ga rabiš, ga običajno ni, ko ga pa ne rabiš, ga dobiš v izobilju. V zadnjih nekaj letih imam občutek, da so postale zimske klimatske razmere v naših krajih prav neznosne. Ali dolga obdobja dežuje kakor iz škafa, ali pa brije burja in je mrzlo, da ti gre skozi kosti. Se mi zdi, kakor da je tistih lepih, umirjenih zimskih dni vse manj. No, ne glede na to, narava ima svojo računico in vsekakor je treba vsake toliko malo ‘počistiti’ in tako dobimo orkanski veter, poplave, mraz in podobne neprilike. Upam, da bo vreme zadnjih dveh dni trajalo vsaj nekaj časa.
Tilen Praprotnik
Natočil sem si kozarec črnega. Počasi je klokotalo v čašo in pljuskalo ob njene robove. Črno kot tinta je zlagoma drselo po stenah steklovine in se vztrajno spuščalo proti gladini. Razburkal sem jo, globoko vdihnil skozi nos in oživel je spomin na neki drugi čas, ko so peli škržati in pekli sončni žarki. Bil je to vonj po vinu, resničnem vinu, ki ti vzbudi željo, da bi ga poizkusil in v njem začutil vse tisto, kar do sedaj nisi nikoli. In ko ga poizkusiš, ga želiš piti. Zato, da se odžejaš, zato da se sprostiš, zato da ga spiješ in se potem zasanjano zaziblješ v lepši svet.
Tilen Praprotnik
Včasih se kar ne morem načuditi, kako kratkovidni so bili včasih vinogradniški in vinski strokovnjaki. V Slovenijo so navlekli vse mogoče tuje sorte in trdili, da tisto, kar je pri nas prisotno že stoletja enostavno ni dovolj kakovostno. Tako so se v Sloveniji prijeli Sauvignon, Cabernet sauvignon, Merlot, Pinoti, Chardonnay, če naštejem najbolj izpostavljene. Zakonodajno se je uveljavila vinogradniška rajonizacija, kjer so uvedli priporočene in dovoljene sorte in le-te je bilo mogoče v nekem vinorodnem okolišu tudi gojiti… Kakšen nesmisel! Vse skupaj je privedlo do tega, da so še danes nekateri prepričani, da npr. Renski rizling v Slovenski Istri sploh ne more uspevati. Ker ga pač ni niti med dovoljenimi, niti med priporočenimi sortami za ta okoliš. Zakoni nam torej nadevajo plašnice, zakoni nas omejujejo in nam povzročajo preglavice. Zakoni osvobajajo kriminalce in zatirajo svobodomiselnost in kreativnost. Zakoni in vse hujše birokratske zahteve so krivi, da večino ljudi mine volja do dela. Karkoli danes počneš, grešiš in če grešiš si lahko kaznovan in danes se pravzaprav vse kazni obesijo na naše denarnice, tako da imaš potem še manj in seveda še manj volje do tega, da bi karkoli ustvaril. Seveda so zakoni pisani za nas, navadne državljane in vsekakor ne za izbrano elito, ki lahko počne karkoli. Ok, malo me je zaneslo, sem še pod vtisom Primoževega pisanja, če se vrnem k vinogradništvu… Vsekakor lahko Renski rizling zelo uspeva v Slovenski Istri in trdno sem prepričan, da lahko iz njega pridelamo čudovito vino. Zagotovo bi se čutil mediteranski vpliv in bi bil ta Renc drugačen kot na Štajerskem a še vedno bi bil odlično, samosvoje vino. Ne, nisem sadil Renskega rizlinga in niti ne razmišljam o tem. Mogoče bo pa koga spodbudilo to pisanje. Saj je dovolj nekaj trt, za kak flaškon.
Tilen Praprotnik
Prišel je čas prvih pretokov, pravzaprav sem že krepko zarezal vanj. Malvazija, rose in tudi že prve cisterne refoška so pretočeni. Jutri in v naslednjih dneh zaključim še z refoški, dostavim vina na pooblaščeno organizacijo in lahko začnemo s prodajo novega letnika 2012. Na stekleničenje čakajo Refošk, Syrah ter letošnji novosti Pinot noir in Sin Sonca (vsi letnika 2011 in z enoletnim zorenjem v leseni posodi). Moram reči, da je bil letnik 2011 zares dober za rdeča vina. So polna, bogata a hkrati mehka, zaokrožena in harmonična. Skratka letnik se je pokazal v vsem svojem razkošju in mislim, da bo vsaj za našo klet predstavljal nekakšen standard, ki se ga bomo še dolgo spominjali in stremeli k njemu. Po pretokih je takoj Martin in za njim se začne obdobje intenzivnih predstavitev in prodaje mladega vina, kar traja do silvestrovega in potem…zatišje za krajši čas in nato ponovna rast dinamike. V zadnjem času je dogodkov in prireditev, ki zadevajo vino zares ogromno, preveč… Vsak okoliš, vsaka sorta ima svojo kraljico ali kralja, festivalov posvečenih sortam, regijam in vsem mogočim skupnim imenovalcem je vse več. Kakor, da smo kar naenkrat ugotovili, da brez tega enostavno ne gre več. Ko pogledam to vinsko sceno se ne morem znebiti občutka kaosa, zmede in streljanja v prazno z mislijo, mogoče bomo pa kaj zadeli. Vsakdo vleče voz v svojo smer in Slovensko vinarstvo ostaja brez prave vizije. Vinska družba na eni strani, združenje družinskih vinogradnikov na drugi strani, vmes različna lokalna društva vinogradnikov in različni dobičkarji, ki se vsak po svoje trudijo, da bi uveljavili svojo. Realnost je pač takšna, pestra in Slovenska vinska scena se bo težko kdaj poenotila. Velike kleti, družinski vinarji in na koncu še ekofrajerji se resda prepletajo a vendar stojijo vsak na svojih okopih in branijo svoj prav. Kar je pa pozitivnega v vsem skupaj je to, da ima pivec vina veliko izbiro in vedno bolj imam občutek, da se odloča po svojem okusu. In to je dobro.
Tilen Praprotnik
Južni veter je zapihal čez terase in rodil se je Sin Sonca. A vendar ni bilo vse tako enostavno. Najprej je bil vzgib in nato misel iz katere je letnik 2011 ustvaril jagode in iz njih mošt natočen v lesene sode. Sin Sonca je sin sonca in istrske zemlje, v svojih genih nosi zapis vročega poletja, blagega južnega vetra in nepopustljive mediteranske prsti. Vile Rojenice so mu določile dolgo in polno življenje v katerem bo popotoval od ust do ust in na njih risal nasmeh. Ljudje ga bodo imeli radi in on se bo vračal poln dobrih obetov ter pripovedoval o svoji materi zemlji, svojem očetu soncu in o svojem srcu v katerem utripajo Refošk, Cabernet sauvignon, Syrah in Pinot noir. Kakšno bo pa rekel tudi o meni, saj mu kot prijatelj stojim ob strani.
Tilen Praprotnik
Bilo je zadnje dni avgusta, trgali smo rdeče sorte za rose. Po drozganju smo pospravljali kašete in v eni izmed njih sem zagledal pozabljen grozd pristavskega terana, ki mu rečejo tudi sladki refošk. Obesil sem ga na žebelj v gredi pred kletjo in nanj ponovno pozabil. Ni kaj, lepo se je posušil. Da bi zdaj imel kakšne pol tone takšnega posušenega grozdja….hmmmm…..
Pristavski Teran
Tilen Praprotnik
Sonce se počasi dviguje nad obzorje. Ne vem zakaj, a danes se mi zdi, da to počne nekoliko počasneje kakor ponavadi. Pahljačasto razpre svoje žarke in razsvetli v meglice ovito pokrajino. Mine še nekaj dolgih minut in naraščajoča toplota zlagoma razpusti megleno kopreno, pogled postaja iz sekunde v sekundo bolj razločen. Vinogradi so prazni, nikogar ni več v njih. La kakšen ptič se tu pa tam spusti skozi vrste iščoč grozde, ki so jih pozabili trgači. Jesen je prikorakala v zelenje. Jutra so postala hladna, dnevi vse krajši. Pogled na vinograde vzbudi spokojne občutke in mir mi leže na srce, ker je pridelek pospravljen. Konec je.
Tilen Praprotnik
Najnovejši komentarji