Vinalije

Ko degustiramo vino, ga najprej poslušamo, kako se zliva v kozarec. Naslednja vzbudi  pozornost barva, ki o vinu lahko pove že zelo veliko. In tukaj se bom tokrat ustavil….pri barvi. Obstajajo namreč ljudje, ki imajo drugačne oči in življenje vidijo v drugačnih barvah. Kar doživljajo znajo na njim lasten način posredovati svetu – preko barv.

Ali verjamete, da ima vsaka dežela svoje barve? Ali verjamete, da se te barve najlepše vidijo v vinu? To niso barve, ki jih vidimo v naravi, to so barve, ki jih čutimo.  To so barve, ki jih ljudje nosimo v sebi in govorijo o značaju. Iste so kot barve, ki se skozi čopič slikarja prelijejo na platno. Tistega slikarja, ki je svojo deželo čutil z vsem svojim bitjem. Včasih se zdi, kakor da je imel na paleti vijoličen refošk, živordeč maločrn, zlatorumeno malvazijo in jantaren muškat. S temi barvami je risal podobo šavrinskega gričevja ter beneškega zaliva in  zraven srknil kozarec svoje malvazije. Zato, da je bil čopič bolj sproščen, da je lahkotneje stekel po platnu in z barvami vina risal podobe, ki jih je videl samo on. Iskrive oči in zadovoljen nasmešek ob polnem kozarcu istrskega vina so bili obet za velike stvari. Ženske na obali, pejsaži, trgatev, bik, šavrinke in čisto nazadnje štrigon, kot krona tistega, kar je bil on sam. Mitološka figura predelana z njemu lastno domišljijo je postala šavrinski Dioniz, ki je iz istrskega olimpa razgrajala po istrskih kleteh in spalnicah.

Odločen pogled, tam nekje izmed čela in naočnikov usmerjen postrani je dajal slutiti, da bo v kratkem privrela na dan nova, izvirna domislica in kar je še trenutek pred tem izgledalo nemogoče ali skrajno težko je v hipu postalo samoumevno in povsem enostavno. In tako je nastal tudi Štrigon – ob kozarcu brtošanske malvazije seveda.

Barve istrskih vin so močne, puščajo sledi in se vtisnejo v spomin. Bil je Zvest svojim barvam .

Tilen Praprotnik

Moj prvi prispevek na blogu revije Vino želim začeti z nečim, kar diši po prvinskem, z zgodbo, za katero mnogi sploh ne vedo, da je kdaj obstajala, nekateri starejši so pa nanjo po vsej verjetnosti pozabili. Le malo je tistih vinogradnikov, ki jim ni bilo vseeno, kaj se z njimi dogaja in so se odločili, da jih ohranijo, običajno vsak eno, tisto svojo, ki jo je v vinogradu podedoval od svojih prednikov in je nanjo posebno navezan. Ido Kocjančič – Cipro, Rado Kozlovič – Dornia, Bruno Zaro – Maločrn, Davor Mrzlić – Istrska Belina, Guerino Ruzzier – Pinjola, Bontempa, Gašper Čehovin – Kanarjola, Dolfo Kaligarič – Vardaca, Dario Slama – Tržačanka, Guido Mahnič – Črna borgonja, če jih naštejem le nekaj.  Ta zgodba nastaja ponovno, govori pa o tistih istrskih sortah vinske trte, ki so jih umni in srčni vinogradniki iztrgali genski eroziji. Pravzaprav me sogovorniki velikokrat prav debelo in nejeverno pogledajo, ko jim pričnem naštevati imena vseh tistih starih istrskih sort, ki so bile nekoč razširjene v Slovenski Istri, res veliko jih je in njihova imena zvenijo velikokrat zelo eksotično in nenavadno. A vendar so, obstajajo od nekdaj in so bile predvsem zaradi škodljivcev in bolezni, ki so prišli k nam iz Amerike v 19. stoletju potisnjene v stran.

Na nek način je odkrivanje teh starih sort danes precej moderno in če se ozrem k sosedom Italijanom mi hitro postane jasno, da pri njih ta zgodba dobiva zares velike razsežnosti, saj je ampelografsko bogastvo apeninskega polotoka, verjetno eno od najobilnejših v celotnem vinskem svetu. Italija je seveda tista, ki ima vinograde bolj ali manj enakomerno posejane po vsem svojem škornju. Z intenzivnim raziskovanjem in popisovanjem teh starih oz. manj pomembnih sort (vitigni minori), kakor jih sami imenujejo so začeli pred cca. 30 leti.  Do danes so popisali približno 1600 različnih sort , od katerih jih je bilo veliko tik pred tem, da se za vedno izgubijo. Veliko in lepo delo, definitivno. Pri nas teh sort seveda ni toliko, sam jih imam evidentiranih le okoli 15 in te sem tudi zasadil v svoj ampelografski vrt.

Čista, sortna vina pridelana izključno iz teh sort je danes težko dobiti. Le nekaj zanesenjakov jih vinificira ločeno od drugih sort. Maločrn (negratenera) in cipro sta marsikomu morda že prišla v uho, ostale so pa popolna neznanka. Ena od lepših stvari, ki so se pričele dogajati v zadnjih 2-3 letih je prav gotovo Festival Žlahtna dediščina Slovenije v Šempasu in je namenjen slovenskim avtohtonim sortam vinske trte. Tiste prave, neznane sorte so na samem festivalu sicer še redkost, ker močno prevladajo refoški, terani, malvazije, rebule in druge, vendar je upanje, če bodo seveda s tem nadaljevali, da bo zraven vedno več ‘avtohtončkov’.

Odkrivanje starih sort je v Evropi nedvomno modna muha, v novem svetu si tega pač ne morejo privoščiti! Na nek način je to ampelografsko protiglobalizacijsko gibanje, ki postavlja evropsko vinogradništvo in vinarstvo ponovno v bolj zanimivo pozicijo, vsaj iz vidika potrošnika. Vsekakor pa ne sme ostati zgolj modna muha, ker gre prav gotovo za izjemno priložnost, da ohranimo za tiste ki prihajajo nekaj, kar je bilo izgubljeno … no skoraj.

Tilen Praprotnik