»UMNI GOSPODARJI«
Za mano je spet dan usklajevanj in diskusij. Vinogradniki in vinarji zopet premlevamo pravilnike in zakone, ki nam določajo pravila igre. Znova in spet… in rezultat je bolj ali manj kilav. Krpamo in dopolnjujemo pravilnike in zakone, ki tako postajajo nepregledni, neuporabni in nedosledni. Sliko dogodkov je najlažje opisati s potapljajočo se barko, kjer se (najmanj) dve skupini prerekajo kdo ima prav, orkester vinogradniško – vinarske stroke pa še kar igra.
Slovenska »vinogradniško – vinrska stroka« je še vedno ujetnica iz prejšnjih časov podedovanega načina razmišljanja o svoji superiornosti, nenadomestljivosti in nezmotljivosti. Stroka še vedno jemlje kmeta – vinogradnika, vinarja, pa tudi poljedelca in živinorejca, kot neuk objekt, ki ga je potrebno voditi in razsvetliti. Če bi kdo izmed te »stroke« sestopil iz oblakov bi spoznal, da je realna situacija precej drugačna. Mnogi izmed kmetov so iskrivih misli in idej, sledijo dogajanju svoje stroke in se jim tiho in preudarno prilagajajo. S strani svoje stroke potrebujejo le podporo, ne pa onemogočanje.
Par stoletij nazaj so take kmete imenovali umni gospodarji. In kot nas zgodovina uči so ti umni slovenski gospodarji preživeli vse prilike in neprilike. Pa ni hudič, da ne bodo (bomo) preživeli še te, sicer že videne, situacije kjer se družba boji pametnega, dobrostoječega, kmeta.
P.S. Menim, da mi je taka kritika dovoljena saj sem z eno nogo del »vinogradniško – vinarske stroke« z drugo pa kmet. Samokritika pa ja pozitivna stvar, čeprav je nevarno blizu samohvali.