Vinalije

To nedeljo sem bil povabljen na Hrvaško, v Istro, v vinski bar Tinja (GPS: lat. 44.857435° in long. 13.895507°) na zbor modrih pinotov iz vseh vetrov. Tako rekoč eno mini prvenstvo, recimo vsaj odprto balkansko. Domačini so nastopili v naslednji postavi: Pinot Crni, Korak, 2007, Plešivica {14,3 %}, Crni Pinot, Tomac, 2006, Plešivica, 3. Pinot Crni, Krauthaker, 2006, Kutjevo {13,0 %}. Srbi so na igrišče poslali: Pinot Noir, World of Wine, 2006{15,5 %}, Dina Pinot Noir Barrique, Braća Rajković, 2006, Aleksandrovac {12,6%}. Slovenci smo poskušali zabiti gol preko: Modri Pinot, Movia, 1998, Goriška Brda {13,0 %}, Modri Pinot Pavó (limited edition), Kristančič, 2006, Goriška Brda {14,5%}, Modri Pinot Selekcija, Marijan Simčič, 2006, Goriška Brda {14,0 %} in Modri Pinot, Sutor, 2006 Jereboam, Vipavska dolina {13,0 %}. Mojstri iz Francije so v neznane kraje poslali drugo ekipo: Pinot noir, Maison Jean-Claude Frromont, 2004, Bourgogne {12,0 %}, Hautes Cotes de Beaune, Domaine Rollin Père & Fils, 2000, Bourgogne {12,5 %}, Hubert Chauvenet-Chopin Nuits Saint Georges, Domaine Jean Chauvenet, 1999, Bourgogne {13,0 %}. Azzuri so se ozrli proti severu, proti nemški zansljivosti, normalno: Bartheneau (Vigna S. Urbano), J. Hofstätter, 2005, Alto Adige {13,5 %}in Villa Nigra – Pinot Nero, Colterenzio, 2005, Alto Adige {13 %}.

Torej rezime: Francozi so nasproti vsem stali z nizkimi alkoholi in eleganco. Strukturno – alkoholni zmagovalec je bil World of Wine, logično z vplivom lokalne klime in globalno miselnostjo in enologi novega sveta. World of Wine je projekt g. Živojina Đorđevića, ex lastnika blagovne znamke sokov »Next«, ki jo je prodal, komu drugemu kot Coca-coli in investiral na veliko v vino (www.wowwinery.com). Na veliko! Popolnoma obratno se je kazal Tomac (www.tomac.hr), pošten modri pinot, brez veliko tehnologije. Nemci ostajajo precizni, zame malce preveč predvidljivi. Slovenci? O sebi in svoji ekipi ne bi bilo higiensko napisati hvale in/ali kritike. Posebej ne v teh občutljivih časih, ko bi hoteli politiki z vseh strani, da »raja« sosednjih držav diskutira kdo ima prav in kdo narobe in da tako ni pozorna na prave probleme. Mi jim tega užitka nismo dali. Atmosfera večera je bila naravnost fantastična. Predlagamo Vino za mediatorja!

P.S. Res, nisem najbolj priden bloger. To opozorilo sem potiho povedal že ko smo se menili o moji vlogi pisca spletnega dnevnika. Sedaj ga povem malo bolj naglas: spoštovano občinstvo, spoštovana Revija Vino, pričakujte dva prispevka na mesec. Pač nimam dovolj pametnih stvari, ki bi jih napisal in delil z vami…. to bo torej spletni štirinajstdnevnik.

Primož Lavrenčič

Po kratkem predahu, ki je trajal od decembra sem, se je za vinogradnike – vinarje zopet začel predstavitveno – prodajni ples. Festivali, sejmi, degustacije, večerje… To obdobje, vse tja do začetka junija, je za tistega, ki v sebi združuje obraze vinogradnika, vinarja in prodajnika divje. Prebujati se začnejo tako naši kupci, kot naši vinogradi.

In tako padeš tja za mizo nekega sejma, rahlo zmahan in zmerno otopel. V eni roki vihtiš odpirač, v drugi vinski kozarec. Odpreš, pokušaš, zamašek o.k., temperatura o.k., se prijazno nasmehneš, nagneš glavo rahlo v desno in blokiraš ostrino pogleda. Pred teboj stoji neznani človek in čaka na skrivnosti tvojega pridelka, realno in verbalno. In vpraša: »Kaj, kako, kdaj zakaj…???« Sedaj je potrebno povedati ravno dovolj, ne premalo, ne preveč in to tisto pravo, bistvo. Abrakadabra in metek v čelo, istočasno. Prodano.

To intuitivno prepoznavanje človeka na drugi strani in izbiranje kaj od vsega znanja in izkušenj v tistem trenutku izpostaviti nas verjetno dela drug od drugega drugačne. Ekonomisti bi rekli boljšega ali slabšega prodajalca. Ampak če nisi šolan prodajalec in ti je biti vinogradnik-vinar predvsem način življenja zaideš v zagato. V svoji glavi imaš o trti in vinu shranjenih milijon informacij, hkrati pa se iskreno zavedaš, da je na koncu koncev, se pravi v kozarcu, vino le dveh vrst: dobro in slabo. In ko takole, rahlo zmahan in zmerno otopel (vzroki za tako stanje se radi množijo in potencirajo) v tistem dramatičnem trenutku tišine med vesoljem besed izbiraš metke na »Kaj, kako, kdaj zakaj…???«, zavedajoč se hkrati enostavnosti igre dobro in slabo, se zgodi, da ti obraz postane rahlo preveč zdolgočasen, morda vzvišen, nezainteresiran. Moj prijatelj Deniz, “gastro zabavljač”, je med dolgotrajno analizo mojega stila predstavitve na nedavnem festivalu v Zagrebu v takem šibkem trenutku na mojem obrazu prebral stavek: »Pij i ne tumbaj«. Ampak, če dobro premislim, pravzaprav za to gre!

Zato moj pogled in nasvet. Ne začenjamo degustacije s vprašanji, raje se posvetimo vinu, ki ga držimo v roki, poglejmo, povonjamo, pokušajmo. Ustvarimo svojo sliko in svoje mnenje (dobro, slabo, morda po kaki drugi kakovostni lestvici). Brez predustvarjenih pogledov, pohval in sodb zaradi pravih ali nepravih besed, ki so vas doletele, oziroma ne. Potem iščimo informacije.

Tisti, ki se z menoj strinjate ne berite naprej. Ostali pa, v imenu vseh vinogradnikov-vinarjev oprostite če ste kdaj doživeli kako tako za vas zdolgočaseno, nezainteresirano situacijo. Poboljšali se bomo!

Primož Lavrenčič

Za mano je spet dan usklajevanj in diskusij. Vinogradniki in vinarji zopet premlevamo pravilnike in zakone, ki nam določajo pravila igre. Znova in spet… in rezultat je bolj ali manj kilav. Krpamo in dopolnjujemo pravilnike in zakone, ki tako postajajo nepregledni, neuporabni in nedosledni. Sliko dogodkov je najlažje opisati s potapljajočo se barko, kjer se (najmanj) dve skupini prerekajo kdo ima prav, orkester vinogradniško – vinarske stroke pa še kar igra.

Slovenska »vinogradniško – vinrska stroka« je še vedno ujetnica iz prejšnjih časov podedovanega načina razmišljanja o svoji superiornosti, nenadomestljivosti in nezmotljivosti. Stroka še vedno jemlje kmeta – vinogradnika, vinarja, pa tudi poljedelca in živinorejca, kot neuk objekt, ki ga je potrebno voditi in razsvetliti. Če bi kdo izmed te »stroke« sestopil iz oblakov bi spoznal, da je realna situacija precej drugačna. Mnogi izmed kmetov so iskrivih misli in idej, sledijo dogajanju svoje stroke in se jim tiho in preudarno prilagajajo. S strani svoje stroke potrebujejo le podporo, ne pa onemogočanje.

Par stoletij nazaj so take kmete imenovali umni gospodarji. In kot nas zgodovina uči so ti umni slovenski gospodarji preživeli vse prilike in neprilike. Pa ni hudič, da ne bodo (bomo) preživeli še te, sicer že videne, situacije kjer se družba boji pametnega, dobrostoječega, kmeta.

P.S. Menim, da mi je taka kritika dovoljena saj sem z eno nogo del »vinogradniško – vinarske stroke« z drugo pa kmet. Samokritika pa ja pozitivna stvar, čeprav je nevarno blizu samohvali.

Primož Lavrenčič