Arhiv

Arhiv za april, 2012

A,B,C,D,E

25 april, 2012

Vinistra, svet malvazij. Po degustaciji 34 vzorcev in dveh pavzah smo naposled prišli do finala. Šest komisij, v vsaki 6 degustatorjev je izluščilo najboljše od najboljšega. Pred seboj imam 5 kozarcev in v njih sveže malvazije, ki so prejele največje število točk ter se tako borijo za izbor najboljše sveže malvazije. A, B, C, D, E so oznake pod kozarci. Naloga: izmed teh petih izbrati najboljšo. Povoham prvo, že na vonju je preveč sovinjonska, jo poskusim: aromatika se potrdi. Sicer lepa malvazija, s prijetno izraženo svežino. A to ni to, malvazija mora biti nekaj drugega. K nosu približam drugi kozarec. Skozi nosnice zavrtinčim vinske hlape z vonjem po tropskem sadju, akaciji… Ja, to je to. V ustih ponovno prijetna malvazija, dovolj polna, dovolj bogata a vendar dovolj sveža. Gremo dalje…vzorec C. Ponovno aromatsko značilna malvazija, podobna prejšnji. Obetavno. Zaznave se v ustih zgolj potrdijo, v štartu je prijetna mehka. Ustno votlino oblije občutek polnosti in mehkobe, ki se čudovito zaključi s prijetno zaznavo svežine. Sledi pookus….traja. Odložim kozarec in sežem po naslednjem. Aromatika je ponovno značilna, podobna prejšnjim dvem. Odločala bodo usta… Težka bo, v ustih podobni občutki kakor pri prejšnjem vzorcu. Če zadnji vzorec ne bo najbolj prepričljiv, bom C in D degustiral še enkrat. Povoham zadnji kozarec. Vonj me ne navduši. Ponovno sovinjonska malvazija, tokrat niti ni v ospredju bezeg temveč zelena paprika, špargelj. Zadnji vzorec me razočara, vonj je sicer prijeten, a to ni vonj malvazije. Zavoljo doslednosti ga postavim na brbončice in res, vtis se zelo popravi. A vendar to ni to… Škoda, ta harmonija z bolj značilnimi vonjavami malvazije bi lahko bila zmagovalna. Za trenutek se zamislim in ponovno povoham in okušam vseh 5 vzorcev, če se je morda kaj spremenilo. Spremembe so sicer zaznavne, a kaj ko so razmerja ostala ista. Poglobim se v vzorca C in D, ki sta si zelo blizu. Odloči tisti kanček daljšega pookusa, ki me je pri vzorcu C navdušil. Pa ga imamo, zmagovalca… Tokrat delim mnenje večine.

Orange

Vino je kompleksna a vendar vsakdanja tekočina. Res je, da razumevanje vina ni ravno enostavno, a vendar sem žalosten takrat, ko ljudje, ki bi morali vino najbolje razumeti, enostavno ne zmorejo toliko širine da bi mu pustili povedati, kar pač ima za povedati. Če sem bolj konkreten… Hlapne kisline so ena od tistih sestavin vina, ki so velikokrat predmet mnenjskih razhajanj. Nekateri jih tolerirajo, drugi jih ne prenesejo, tretji jih pa enostavno skušajo razumeti. Slovenska vinska zakonodaja precej natančno določa koncentracijo hlapnih kislin pri kateri je vino še sposobno za promet. Težava nastane, ko nekateri preveč občutljivi ‘degustatorji’ samovoljno ta prag znižajo na precej nižjo vrednost od zakonsko določene. So pač tako občutljivi… Velikokrat sem že sodeloval na različnih ocenjevanjih, kjer je bilo vino slabo ocenjeno ali izločeno zaradi povišane vsebnosti hlapnih kislin. A vendar je šlo za vina, ki so npr. s strani pooblaščene organizacije dobila tudi vrhunske ocene. Ali pa dejstvo, da je neko vino, ki ga pošlješ na organoleptično oceno pooblaščeni organizaciji najprej zavrnjeno, čez kakšne tri tedne pa dobi skoraj vrhunsko oceno. Zamenjala se je komisija, zamenjali so se kriteriji… Vino se v tem kratkem času ni bistveno spremenilo. Včasih se zgodi, da morajo vinarji, ki želijo vrhunsko oceno svojega vina, le-tega na komisijo poslati tudi dvakrat ali celo večkrat. Ponovno se vino ni bistveno spremenilo, spremenila se je pa komisija in spet so bili kriteriji drugačni. Morda bo to zvenelo bogokletno, vendar so v nekaterih vinih hlapne kisline, Brettanomyces ton ali pa morda tudi določena stopnja oksidacije dejansko obogatitev vina. Naredijo ga kompleksnejšega, zanimivejšega, bogatejšega…, če seveda niso edina oziroma prevladujoča sestavina. Mislim, da dober poznavalec vina to razume in nekega vina ne zavrne zato, ker je pač v njem zaznal hlapne kisline ampak zato, ker poleg hlapnih kislin, v tem vinu ni bilo kaj dosti drugega. Ko degustiraš vino, ga povohaj, zavrti ga in počakaj, še enkrat ga povohaj in to ponovi nekajkrat. Mogoče, dragi degustator, ti bo potem kaj bolj jasno.  K temu pisanju me je spodbudil ravno minuli festival oranžnih vin v Izoli. Tam je bilo vse od zgoraj naštetega. A vendar so bila nekatera med njimi velika vina, čeprav marsikdo tega morda ne razume.