Stilska dilema
Festival Malvazije je mimo in kakor se mi dogaja že nekaj let zapored se po festivalu izgubim v kopici dela, ki ga je potrebno nadoknaditi zaradi dni posvečenih naši beli kraljici. Preprosto povedano, bilo je lepo. Festival bil je živ in mislim, da je bila večina sodelujočih zadovoljna. Veliko jih je bilo letos, tako vin, kot obiskovalcev in mislim, da je prav vsak našel svojo izbranko v vsej stilski diverziteti malvazij, ki so se ponujale na pokušino. V pestrosti, ki smo ji bili priča, je vendarle na površje splavalo nekaj, kar daje misliti, kar upravičeno sproža vprašanje kam pravzaprav želimo pluti… Vsako leto znova, odkar pač sodelujem pri tem festivalu, se oglasi nekdo, ki izjavi, da je raznolikost malvazije enostavno prevelika in da bi se morali poenotiti in svetu pokazati en in edinstven stil žlahtnega okusa mediterana. Postavili naj bi standard, kaj malvazija pravzaprav je, kakšen naj bo njen vonj, okus, pookus itd…. Ok, se strinjam, morda bi to res pomagalo pri prepoznavnosti te sorte, predvsem za laično občinstvo. In verjetno bi bilo res dobrodošlo, da bi stil malvazije postavili na skupni imenovalec in začeli z njo prodirati v svet. A vendar se mi ob tem poraja kopica dvomov. Mar ni ravno ta širina nekaj edinstvenega, nekaj kar pravzaprav pooseblja malvazijo. Saj ni vse v številkah, ni vse v trendih in ni vse v tem, da si vedno prvi in najboljši. Mar ni bolj pomembno, da si enostavno zvest samemu sebi in prideluješ tisto, kar ti je všeč. Tebi in kupcem tvojega vina. Roko na srce, če bi se nekoliko poglobil v dejansko reprezentativne malvazije, bi zlahka oblikoval le dve kategoriji in sicer zrele in sveže. Penine, maceracije in slajše malvazije so trenutno bolj obrobnega pomena in so prej posebnosti, kot karkoli drugega. Med svežimi malvazijami se zgodba nekako razcepi. In sicer smo na eni strani priča modernim malvazijam, kjer kraljujejo moderni tehnološki pristopi, uporaba selekcioniranih kvasovk, hlajenje, reduktivni pogoji fermentacije, ki v sinergiji pripeljejo do malvazij z izrazito sauvignonskim karakterje. To je OK, če enostavno napenjamo mišice in želimo pokazati v katere razsežnosti nas malvazija lahko zapelje, vendar po mojem mnenju to ne sme biti nek standard. Malvazije s sauvignonskim karakterjem so posebnost in zanesljivo ne nekaj, kar bi želeli v prihodnosti svetu pokazati kot najbolj značilno istrsko belo vino. Malvazija je vse kaj drugega kot to. Na drugi strani svežih malvazij pa lahko občudujemo značilne cvetlično sadne malvazije, kjer prednjači akacija, brnistra, tropsko sadje. Tukaj ne moremo govoriti o nekih ekstremnih tehnologijah, vsekakor pa lahko veliko povemo o edinstvenosti, neponovljivosti in razburljivosti teh malvazij, kot tipičnih belih vinih istrskega polotoka. Med zrelimi malvazijami se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja zorenje v sodih iz akacijevega lesa, kar je vsekakor dobrodošlo in predstavlja nek unikum. Poleg tega se arome malvazije lepo podajo k aromatiki lesa iz akacije. Če se strinjate, toliko bolje. Na drugi strani pa standardno zorjene malvazije v hrastovih sodih, ki vsekakor zgovorno pričajo o tem, da jim tudi ta kombinacija ni tuja. Vsekakor s tem zapisom ne bom rešil nobene dileme in ne bom odgovoril na nobeno vprašanje. Na koncu upam, da bo ostalo le zavedanje, da je malvazija velika sorta. In je naša.
Passion vs. business.
Če bi radi furali “avtorska vina” in “raznolikost” je ena stvar. (passion)
Če bi radi postavljali trende in uveljavljali Istrsko Malvazijo kot prepoznavno vino ob boku trenutnih “trendy” vin in ji s tem večali možnost široke potrošnje izven naših meja je druga stvar. (business)
Glede na količine, ki jih imamo, je oboje mogoče (razen če postane zadeva tolko trendy da bo začelo zmanjkovat malvazije…
))
Najbrž pa ste Društvo vinarjev Istre nekako najmočnejša entiteta na tem področju in če bi se sami odločili kaj in kako, bi vsi ostali (vsaj Slovenci) sledili… Ker bi nekako morali sledit… Ker če ne bi počasi postali “čudaki”.
Zanimiva dilema. Bi bilo super vedet mnenje od čim večih vinarjev.
Lp, Grozni
Khm, khm, khm…ne morem si pomagati, da si v spomin ne bi priklical ne tako davno nazaj “odprte fronte”, za enoten okoliš Istra, ki bo postal aktualen 01/07/2013, ko bo Hrvaška postala polnopravna članica EU.
In potem?
Po mojem vinarsko “unificiranje” itak odpade (malo spominja na neke zaprašene ideje o t.i. “Slovenskem vinu”), hkrati pa boste večina “malvarjev” tripali na tip, ki je prodajno uspešen. Če sem malo žleht : upam, da se boste uspešno našlepali na HR-Istrsko zgodbo, ki je identitetno precej dlje kot naša. A ne?
Jaz mislim, da je ta debata o nekih sortnih standardih lahko v vsakem trenutku aktualna za vsak okoliš in vsako sorto v Sloveniji. Zakaj se ravno na malvaziji najbolj lomijo kopja, mi še danes ni jasno. Običajno gre za ljudi, ki niso od tu, največkrat niti vinarji ne. Po moje ni nobene potrebe, da bi katerokoli vino standardizirali. Tako ali tako bo vedno obstajal velik mainstream, ki ga je Tilen dokaj dobro opisal, pa tiste redkejše stranske poti, ki so lahko izjemne, lahko pa tudi katastrofa. Dejstvo je, da je malvazija sorta neštetih možnosti, in v vsaki lahko doseže zvezde. To zadnje pa je tisti standard, ki bi nam moral biti cilj.
Zakaj se na malvaziji najbolj lomijo kopja? Saj se ne. Podobno je z rebulo. Po moje zato, ker skušajo vinarji na teh dveh sortah prevsem pokazati svoje avtorstvo (to pač sorti očitno omogočata), nek mainstream pa je prešibek da bi definiral eno ali drugo sorto (kljub trditvam da obstaja) in gradil identiteto. Zdaj naročiš/kupiš malvazijo ali rebulo in vragsigavedi, kaj boš dobil: nekaj brezbarvnega, rumenkastega, rjavega ali oranžnega, bistrega ali skoraj blatnega, z alkoholom med 11,5 in 15 odstotki, z aromami od pekla do nebes, na steklenici bo pa v vsakem primeru pisalo malvazija ali rebula. In naročeno boš seveda plačal. Če si naletel na nekaj, kar ti ni všeč, pač le enkrat. Če bi obstajal mainstream, bi bila večina malvazij z njim nekako definiranih, ostalo bi bila pa avtorska odstopanja, ki bi lahko bila tako tudi označena (z močjo blagovnih znamk ali deklarativno).
Raznolikost je že v redu. Temu se ne bi smel nihče upirat. Vprašanje je, ali so vinarji sposobni slediti SVOJI zgodbi in ohranjati rdečo nit med letniki. Tukaj se večina okuševalcev izgubi.
In kdo od vinarjev je po tvojem okuševalcem v pomoč, podporo, da najdejo rdečo nit med letniki? Kaj šele povprečnim ljubiteljem…
Marička, to je vinska Slovenija danes – anything goes. Zagnanega vinoljubca čaka trdo delo ločevanja zrnja od plev.
Bolje da sam ločuje zrnje od plev, kot da to počnejo drugi. Kaj je zrnje in kaj so pleve je v svetu vina seveda odvisno od zornega kota in je zelo subjektivno. Pravi vinoljubec je tega nedvomno sposoben, verjetno si tega celo želi.
Seveda je subjektivno, gre za okus vsakega posameznika. Kljub temu pa ne morem mimo dejstva, da gremo vedno bolj v tiste vode, ko je čisto vse lahko zrnje ali pa pleve, odvisno je le od tega, kdo kupuje in kdo prodaja. Izkušnje v zadnjem času mi to žal potrjujejo.
O sortnem izrazu npr. rebule
V Brdih imajo odlične sveže, dobra penina (Sinefinis) … pa vse do ekstremno macerirane (Dario Prinčič).
Kaj je torej sortni izraz?
Osebno se na daleč izogibam vsem vinom, ki jih skreira in označi in pobonboni »sodobna« tehnologija.