Vinalije

Festival Malvazije je mimo in kakor se mi dogaja že nekaj let zapored se po festivalu izgubim v kopici dela, ki ga je potrebno nadoknaditi zaradi dni posvečenih naši beli kraljici. Preprosto povedano, bilo je lepo. Festival bil je živ in mislim, da je bila večina sodelujočih zadovoljna. Veliko jih je bilo letos, tako vin, kot obiskovalcev in mislim, da je prav vsak našel svojo izbranko v vsej stilski diverziteti malvazij, ki so se ponujale na pokušino. V pestrosti, ki smo ji bili priča, je vendarle na površje splavalo nekaj, kar daje misliti, kar upravičeno sproža vprašanje kam pravzaprav želimo pluti… Vsako leto znova, odkar pač sodelujem pri tem festivalu, se oglasi nekdo, ki izjavi, da je raznolikost malvazije enostavno prevelika in da bi se morali poenotiti in svetu pokazati en in edinstven stil žlahtnega okusa mediterana. Postavili naj bi standard, kaj malvazija pravzaprav je, kakšen naj bo njen vonj, okus, pookus itd…. Ok, se strinjam, morda bi to res pomagalo pri prepoznavnosti te sorte, predvsem za laično občinstvo. In verjetno bi bilo res dobrodošlo, da bi stil malvazije postavili na skupni imenovalec in začeli z njo prodirati v svet. A vendar se mi ob tem poraja kopica dvomov. Mar ni ravno ta širina nekaj edinstvenega, nekaj kar pravzaprav pooseblja malvazijo. Saj ni vse v številkah, ni vse v trendih in ni vse v tem, da si vedno prvi in najboljši. Mar ni bolj pomembno, da si enostavno zvest samemu sebi in prideluješ tisto, kar ti je všeč. Tebi in kupcem tvojega vina. Roko na srce, če bi se nekoliko poglobil v dejansko reprezentativne malvazije, bi zlahka oblikoval le dve kategoriji in sicer zrele in sveže. Penine, maceracije in slajše malvazije so trenutno bolj obrobnega pomena in so prej posebnosti, kot karkoli drugega. Med svežimi malvazijami se zgodba nekako razcepi. In sicer smo na eni strani priča modernim malvazijam, kjer kraljujejo moderni tehnološki pristopi, uporaba selekcioniranih kvasovk, hlajenje, reduktivni pogoji fermentacije, ki v sinergiji pripeljejo do malvazij z izrazito sauvignonskim karakterje. To je OK, če enostavno napenjamo mišice in želimo pokazati v katere razsežnosti nas malvazija lahko zapelje, vendar po mojem mnenju to ne sme biti nek standard. Malvazije s sauvignonskim karakterjem so posebnost in zanesljivo ne nekaj, kar bi želeli v prihodnosti svetu pokazati kot najbolj značilno istrsko belo vino. Malvazija je vse kaj drugega kot to. Na drugi strani svežih malvazij pa lahko občudujemo značilne cvetlično sadne malvazije, kjer prednjači akacija, brnistra, tropsko sadje. Tukaj ne moremo govoriti o nekih ekstremnih tehnologijah, vsekakor pa lahko veliko povemo o edinstvenosti, neponovljivosti in razburljivosti teh malvazij, kot tipičnih belih vinih istrskega polotoka. Med zrelimi malvazijami se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja zorenje v sodih iz akacijevega lesa, kar je vsekakor dobrodošlo in predstavlja nek unikum. Poleg tega se arome malvazije lepo podajo k aromatiki lesa iz akacije. Če se strinjate, toliko bolje. Na drugi strani pa standardno zorjene malvazije v hrastovih sodih, ki vsekakor zgovorno pričajo o tem, da jim tudi ta kombinacija ni tuja. Vsekakor s tem zapisom ne bom rešil nobene dileme in ne bom odgovoril na nobeno vprašanje. Na koncu upam, da bo ostalo le zavedanje, da je malvazija velika sorta. In je naša.

Tilen Praprotnik

Bil je petek zvečer, v Gradežu je bil dogovorjen predstavitveni večer štirih vinarjev. Vinska klet Mahnič, Robi in Dorjano Korenika, Montemoro in Steras. Antica trattoria alla fortuna je pokala po šivih, odziv je bil zelo dober. Gradež ali Grado je turistično mestece nedaleč od Tržiča (Monfalcone) in pozimi je podobno kakor Portorož, bolj podoben mestu duhov, kakor pa turističnemu središču. A kljub vsemu je bil interes tistih, ki so na dogodek prišli, dovolj velik, da so enega od poslednjih zimskih večerov namenili okušanju Istrskih vin in uživanju dobrot, ki jih je pripravil chef Gunther Piccolruaz. Bilo je šest hodov (ne bom vseh našteval, ker si slike in menu lahko ogledate na facebook profilu Steras Wines) in prav vsi so nakazovali mojstrstvo tega mladega kuharja. Kar me pri vrhunski kuhinji vedno znova preseneča je to, kako so okusi teh jedi zelo razčlenjeni. Čutiš okus prav vsake sestavine posebej a vendar je celota neverjetno skladna. Kakor, da je vsaka sestavina glavna in kakor da je vse ena sestavina. V isti sapi. Ta paradoks navdušuje.

Tilen Praprotnik

Ko prihaja pomlad, jo najprej začutiš, potem zavohaš in nazadnje okusiš. Seveda so prvi šparglji na mizi in komaj čakam na tiste prvinske fritaje s šparglji in klobaso ali pa s panceto. Pa zraven kozarec mladega refoška, tistega direkt iz soda, ki ga kar razganja od mladostne energije. Morda bo kdo porekel, da to ni ravno dobra kombinacija…A vam povem, pašeeeeee. Pa še kako. Pred časom sem zasledil razpis, preko katerega bodo izbirali vina, ki se lepo podajo npr. k špargljem, ribjim jedem in jedem iz govedine ali divjačine. Prvi vtis je bil nekako pozitiven, rekel sem si no poglej, pa le nekdo skuša najti vinu pravo mesto. A vendar se po krajšem premisleku nisem mogel znebiti nekaterih pomislekov. Ok, šparglji imajo nek specifičen okus in vsekakor bi lahko spravili vina na nek skupni imenovalec in jih po določenih njihovih lastnostih opredelili kot dober sopotnik špargljev. Pri ribjih in govejih oz. divjačinskih jedeh se mi pa nekako zdi, da je to početje precej nesmiselno, razen če prej ne definiraš: Katera riba? Kako pripravljena riba? Kateri kos govedine, divjačine? Na kakšen način pripravljeno meso? S kakšno prilogo? Nekako se mi zdi to prehudo posploševanje… Ampak dobro, ne želim biti preveč kritičen. Omenjeni razpis mi je na nek način dal misliti predvsem o diagramih, s katerimi so nekateri skušali grafično ponazoriti ujemanje hrane in vina in s tem teoretično in praktično utemeljiti ustreznost določene kombinacije hrana in vino. Velikokrat sem bil že prisoten pri omizjih, kjer se je iskalo idealne kombinacije med krožnikom in kozarcem in vselej so se mnenja udeležencev zelo razlikovala. Nekomu je bila npr. kombinacija odlična, tistemu drugemu pa popolna polomija. Sto ljudi sto čudi, sto žena dvesto sisa je rekel moj prijatelj Željko. Pa še kako res je to, še posebej, ko govorimo o okusih.

Tilen Praprotnik