Vinalije

Hja, saj načeloma imaš prav. A eden od problemov nastane, ker pač vinarji seveda tudi svojim pravljicam rečejo zgodbe. In jim včasih celo verjamejo.

… Po drugi strani pa je ZGODBA po SSKJ zgodba to, “kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto”, PRAVLJICA pa tudi spada med zgodbe in je “pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro”.

Ne gre torej za zgodbe na eni strani in pravljice na drugi, temveč le za zgodbe. Ki naj bi v našem primeru seveda pomagale prodajati. In zato so pač včasih okrašene, napihnjene, neredko tudi izmišljene. Kadar pa se ne skladajo z dejstvi, toliko slabše za dejstva.

Močko, hvala za posredovani natančni definiciji zgodbe in pravljice. Bistvo pa ostaja isto .

Bistvo vsega je to da vino napiše še nenapisano zgodbo in ne obratno – kar se na žalost zelo velikokrat dogaja pri naših vinarjih.
Samo toliko….

Bistvo vsega je, da je vino dobro. In da osebek, ki ga pije, začuti to dobroto / dobrohotnost in ob tem uživa.

Ali ob tem kdo doživlja orgazem zaradi takšnih in drugačnih zgodb, pravljic, basni, pripovedk, legend etc. je popolnoma nepomembna stvar oziroma je še toliko bolj subjektivna stvar kot samo mnenje o vinu.

Kako je že tisto… “Life’s too short to drink bad wine”…

M

Ali je mogoče kdo pomislil, da obstaja neposredna povezava med ceno steklenice in dolžino zgodbe, pravljice?

Ne obstaja.

V resnem globalnem (tudi vinskem) poslu je dosezena cena na trgu recimo v 90% v povezavi z plus/minus dolocljivo kakovostjo. Govorim o rangu do cca. 40,00 eur po steklenici do kjer je se mozno povezati ceno in narascajoce stroske zaradi povecevanja kakovosti (majhne pridelke, veliko rocnega dela, visja cena najboljsih vinogradniskih leg, stare trte, dobra vinarska oprema). Od te cene naprej pravila ne veljajo vec, cena se oblikuje zgolj na dosezenem in presezenem imidzu (zgodba, oziroma nekaj vec), seveda je kakovost zagotovljena. Ce pa kupec preplaca vino je to grobo receno njegov problem, pa naj se izobrazuje ali pri nakupu kaoga kaj vprasa.

Glede na to da je “resno globalno” malo zelo nedefinirano, je težko komentirati .
Na splošno in z mojo percepcijo “resno globalno” pa bi rekel da zadeva ni čist tako. Kakovost in blagovna znamka sta namreč za ceno dva zelo pomembna faktorja, ki bi lahko gornji komentar ali potrdila ali ovrgla… odvisno od branže (primer: v branži v kateri delam je “made in germany” tako zelo močna blagovna znamka, da lahko imaš ti enako ali boljšo kvaliteto in ne boš niti blizu po ceni, čeprav je dejansko tisti “nemški” proizvod proizveden v SLO ali pa na Poljskem…).
Kar se tiče pa cen NAD 40,00 EUR pa vse skupaj gradi na prestizu in imidzu, ki je spet plod investicji (marketing, prodaja, etc.), dela in domišljije in NE NUJNO zagotavlja kakovosti za svojo ceno. Jebiga.
O marginalni koristnosti (mogoče raje: marginalnem zadovoljstvu) ter o tem da ljudje radi pijejo “ta pravo domače”… je pa najbrž škoda izgubljat besede.
Se bi pa strinjal s tezo, če bi jo kdo postavil, da si najbrž “trend setterji” ne morejo velikokrat privoščiti da bi kakšno “prestižno ime” v svojih objavah sesuli, ker bi lahko to pomenilo izgubo kredibilnosti pri… ovcah

Na zdravje.

Lp, Grozni

Ampak Grozni – tvoj stavek (del stavka) : “Kar se tiče pa cen NAD 40,00 EUR pa vse skupaj gradi na prestizu in imidzu, ki je spet plod investicji (marketing, prodaja, etc.)”, je,v moji percepciji, točno to, kar sem 3 poste višje “vprašal” – dolžina zgodbe. Ali ne?

če je mišljeno dolžina kot vsota $$$, potem se strinjam.

jst sm razumel kot “več kot blwdiš, več lohk zaračunaš”… s tem pa se ne bi strinjal… predvsem ne, ker nekateri ne “blwdijo” dosti in upravičeno zaračunajo ceno

@Grozni
1A ! Frekvenca je ista…

Pravljice, ki glede na zgornjo Močkovo definicijo niti niso pravljice (so nakladanja, marsikdaj pa kar izmišljotine in laži), zelo lahkotno rojevajo RELATIVNO majhni zasebni vinarji – one man bandi.
V Sloveniji jih seveda mrgoli in kdor od njih ne macerira belega grozdja, za fermentacijo morda uporabi selekcionirane kvasovke (in ne samo takrat, ko z avtohtonimi kvasovkami ne gre samo od sebe – ter to celo prizna), če se na tešče ne hodi olajšat v vinograd (lahko pa se preveže z velikim terencem), je hitro označen kot sovražnik PRAVEGA vina in tradicije, tehnolog, goljuf, industrija ali pa kar vse hkrati.

One man bande je seveda težko preverjati. Curljanja informacij s postavljanjem na laž ni. Marsikdaj so tudi dovolj nepomembni, da jih nihče ne preverja. Njihovi verniki so pa veselo seveda slepi. Druga skrajnost znajo biti dovolj veliki pridelovalci, kjer skoraj nihče od vpletenih nima vpogleda v vsak detajl in je lepo vpleteno okrasje tudi razmeroma težko dokazati. Nihče se seveda na zadnji ne promovira z grozdjem, ki je bilo komaj sprejemljivo, pa so vseeno pridelali tako ali drugačno vino, ki je zdaj na mizi. Grozdje je bilo vedno čudovito zrelo, najboljše kakovosti in opremljeno s še mnogimi podobnimi pridevniki.

A če se vrnemo h prvim: ali je kdo že preveril eno do zgodb vinarja (za naše razmere niti ni tako zelo majhen), ki je zadnja leta od vekomaj biodinamik? Kaj je v vinogradih in v kleti počel pred 15 leti? Ali je namakal koprive ali proti peronospori kot skoraj vsi ostali kupoval sistemike? Zakaj se takrat o tem ni govorilo? O drugih čudakih se recimo je. V kleti v glavnem dela sam (!!! – ni prič!?!). Šolal se je tudi v Franciji. Ali je kdo preveril, kdaj natančno in kakšno šolanje je to bilo. Koliko ur, dni, tednov, mesecev ali let) je bival v Ch. Petrus in kaj natančno je tam počel, kaj je moral delati ali bolje, kaj je (menda kot mladenič) tam sploh smel delati. Če počakamo še nekaj let, se bomo morda lahko celo čudili, ko bomo nekje brali, da se je Petrusova ekipa pravzaparav šolala pri njegovem nonotu.

Dokler takim (zaenkrat domnevnim) nebulozam nekateri verjemejo, ostali se pa le hahljamo, bo pač tako in do takrat se bo TUDI TEMU reklo zgodba o vinu. Če bo nekdo globje in temeljiteje pobrskal, bo to morda postala PRAVLJICA, bolj verjetno pa kar LAŽ.

@Marička
Aleluja.

@Marička.
Ja. To je to. Možno (v tej opisani meri)le v SLO majhnosti.

Grozni hvala za dobre pripombe, skoda da diskutirava virtualno in ne realno ob kozarcu. Sprejmem kritiko o nedefiniranem prostoru “resno globalno”. Hotel sem le lociti dva prostora: “slovensko domace” in “ostali svet”…(ha). Realnost prodaje slovenskih vin v ostalem svetu je huda stvar: percepcija kupcev o imidzu Slovenije kot (vinske) drzave je skoraj ista kot ce bi Slovenci ocenjevali imidz in kupovali vino iz Armenije. Kaksen je trzni delez armenskih vin v Sloveniji? Tako da smo lahko hitri zelo blizu Grozni tvojei drugi branzi: za vino “made in Slovenia” ne pomeni nic in zgolj nic. Fora je le v tem da lahko z isto ali boljso kakovostjo in 5x vec opravljenih kilometrov in 10x vec predstavitev in vec povedanih zgodb od mojega italijanskega (da ne govorimo o mojih francoskih kolegih kjer je faktor se krat 2) kompenziras manko imidza (ali slab imidz) in vsaj nekaj prodas… Da ne bi izgubljal besed o situacijah kjer se jaz vcasih jezim na moje distributerje in/ali restavracije zakaj sem v vinski karti pod Italijo, ampak vseeno pise Slovenija itd. Ves kaj recejo: brez tega ne bi prodali nit teh sest steklenic… Toliko o nasi startni poziciji. Realno, lahko pa se se naprej doma v SLO trepljamo po ramah kako dobri da smo.

Problem pravljic ali nakladanj je v tem, da očitno razsaja kriza zdrave pameti. Oziroma je vinsko znanje med ljubitelji vina na nekem zelo abstraktnem nivoju saj le-ti asimilirajo tisto, kar jim vinarji pač serviramo. Tako na primer neko vino diši po papriki, ker je zraven vinograda večji nasad….paprike, ali po bezgu, ker je zraven veliko bezgovih grmov.

Poleg tega se avtohtone kvasovke v kleti namnožijo na sledeč način:grozdje iz katerega pripravimo kvasni nastavek potrgamo nekoliko prej, ter ga sprešamo v cisterno, ko začne vreti, gredo težke, škodljive kvasovke na dno, kvasovke, ki proizvajajo hlapne kisline gredo na vrh posode, na sredini ostanejo dobre kvasovke. Iz sredine posode se torej vzame dobre kvasovke za inokulacijo vina. Upam, da nadaljnje razlage in komentarji niso potrebni.

Problem pravljic je problem prodaje. Dejstvo, ki mi ga kolegi večkrat omenijo, je, da Slovenci pač ne znamo prodajati (in tudi sam sem imel žal v več podjetjih priložnost videti da je temu velikokrat tako). Drugo dejstvo pa je, da Slovenci nekoga, ki “dosti govori” ali “naklada” ali pa “blwdi” gledamo kot nekoga ki “je rojen prodajalec”, kar je zgrešeno. V tujini je zelo pomembno da oseba zna “close a deal” ne pa da je nekdo “a great showman”. Če znaš “close a deal” potem si dober prodajalec. Če ne si pač dober showman.

@Kocinski: in kako je tisto z zaznavanjem arom po bitumnu, če so bili stebri predhodno namočeni v bitumenski emulziji?

@Primoz: never ending story.
New Zaeland, leta 2000. cca 10.000 hektarjev vinogradov.
Slovenija, leta 2000. cca 25.000 hektarjev vinogradov.
Armenija, leta 2000. cca 15.000 hektarjev vinogradov.
To so bile štartne pozicije 2000. Približno.
A je treba komentirat kje smo danes?
Kar si napisal je vse kul, vse logično, vse razumljivo.
Kar jst vztrajam težit je… da… Francozi, Italjani,…., Novozelandci in Avstrijci… niso prepoznavni zato ker je to pač samoumevno, temveč zato ker so desetletja in desetletja na tem gradili.

Bo. Že. Enkrat.
Slej ali prej.
Najbrž slej, ker prej ni blo.
LP, M

Eh, po moje sploh ni vprašljivo, če nek vinar pove zgodbo o vinu ali sebi … kadar pač preceni, da je to nekomu zanimivo. Zgodbe pač obstajajo in/ali jih ustvarjajo povsod – večina oglasov skuša biti zgodba … avtomobilskih, političnih, vinskih, nepremičninskih, kulinaričnih … Problem je obrnjena logika: neka dejstva na vsak način predstaviti zanimivo, četudi na račun dejstev. Tako se je pač nabralo cel kup neverjetnih, marsikdaj izmišljenih vinskih pripovedi, pogosto napačno interpretiranih dejstev, pretiranih in zato napačno razumljenih poenostavitev, izkrivljanja … Ali drugače: nekateri vinarji so pač šli predaleč in o tem ima smisel razpravljati. Mediji in ovce jim namreč nekritično in z veseljem sledijo in mnogokrat ponovljena laž začne postajati resnica …

Grozni: “Kar jst vztrajam težit je… da… Francozi, Italjani,…., Novozelandci in Avstrijci… niso prepoznavni zato ker je to pač samoumevno, temveč zato ker so desetletja in desetletja na tem gradili.”

100% se strinjam s tem. Za tem stoji toliko in toliko (100) let dela na povecevanju imidza, vlaganje v trzenje, strateski industrijski plani, tudi neposredne spodbude drzave (npr. Avstrija ki je poleg 50 % evropskih subvencij za kleti ponujala se 25 % svojih)… kar vse pomeni denar… Bezen pregled volilnih letakov nasih strank pa pokaze da sploh ne vedo da kmetijstvo (vinogradnistvo) obstaja…

Ker tega drzavnega imidza ni (skoraj) vsak slovenski vinar v tujini poskusa to kompenzirati z ZGODBO… Poglejte koliko % slo vinarjev je v raznih vinih verih, vinnatural, in podobnih skupin z neko plus/minus prepznavno ZGODBO. Glede na ostali svet nenormalno velik delez. Po moje prav zato, ker ni nekega dokaj dobrega in prezentnega imidza SLO drzave, oziroma je prej cokla kot spodbudna brca…

Problem pa je ko Zgodba pozre dejstva in postane Pravljica (kot pise Mocko).

Na ustanovnem sestanki italijanskih neodvisnih vinogradnikov (ekvivalent nasih druzinskih) je Carlo Petrini izpostavil predvsem eno dejstvo: na dolgi rok je najbolji nacin trzenja za tako velika posestva ISKRENOST, POSTENOST….

@Primoz: OK. Lepo si povzel situacijo. Kaj naredimo? “Idemo dalje za iste pare?” Al bomo kej naredili na tem?
Al je odgovor preprosto ostat pri “iskrenosti in poštenosti” in vse ostalo bo prišlo samo od sebe?

Za intermezzo. Tistega, ki ga briga.
21.11.2011. 40 dni po Martinovem pripada KROTEGINOVO.
Se vidimo na Gradu Kromberk!

LP, Grozni

Glede na včerajšnje volitve… bi sklepal da smo se demokratično odločli da… “IDEMO DALJE ZA ISTE PARE!”.

HAHAHAHAHAHAHA.

KRODEVIN je šel mimo. Bilo je fino.
8 hodov kroteginov. Na takšen in drugačen način.

Hvala vsem darovalcem organov, kot tudi darovalcem kroteginov, darovalcem vina in seveda prostora za pripravo.
Naslednje leto, 40 dni po Martinovem pa se vidimo. Vabilo ni potrebno. Dejte si že danes datum v svoj “smartphone” pa določite da se ponavlja “yearly”

LP, Grozni

Jooooj, kako mi je žal, da tegale bloga že toliko časa nisem pogledala! Zdajle, po več kot treh mesecih nadaljevati debato, je namreč skoraj brez veze. Pa vseeno, mogoče bo še kdo kaj pogledal.Do neke mere razumem tvojo dilemo, Tilen, in se v osnovi celo strinjam s tabo. Zgodbo imamo, upam si trditi, da celo zelo zanimivo, tudi mi. Žal pa je danes naša vinarska realnost drugačna, in s tem se moramo najprej sprijazniti in pogledat resnici v oči, če želimo kdaj kaj spremeniti. Dejstvo je, da se je v Sloveniji danes treba nujno najprej trkati po prsih, češ jaz sem najboljši, pripovedovati in šarmirati tako ali drugače, šele nato pa pride na vrsto kakovost vina, prav za prav je prej še cena. Tudi zato še danes v marsikateri gostilni, kljub temu, da nam že nekaj let ostaja, lahko dobimo le slabo ali slabše vino. Popolnoma se temu nikoli ne bomo mogli izogniti, to je jasno, ne morem pa se sprijazniti s tem, da je to vodilno načelo pri prodiranju vin na trg in njihovi uspešnosti pri prodaji.
Moram reči, da je kar nekaj ljudi oglas videlo, in pozitivno komentiralo, kar nas je razveselilo, saj kaže na zametke neke kritične distance do zgodb okoli vina. Verjemi, tako kot ti tudi mi delamo kot črna živina in se zavedamo vrednosti vsake kapljice, ki napolni steklenico, ampak pretiravanje z “zgodbami”, marsikdaj že nakladanji, ki jih lahko slišiš in bereš v zadnjih letih, je pa res že nekaj časa klicalo po nekem odzivu.

lp, če ne prej, se vidimo v četrti obalni občini čez dva tedna…

Barbara