Svet se seli na splet. Oziroma se je že preselil. Saj so še vrabci nehali čivkati, da je svetovno medmrežje najpomembnejši bazen informacij. Naklada časopisov pada, ljudje novice prebirajo predvsem na spletnih medijih in tudi prodaja vina se počasi seli na internet. Če človeka kaj zanima, enostavno poguglaš in ena, dva, tri…dobiš odgovor, kadarkoli, za karkoli. Kar objaviš na spletu, je v trenutku dostopno milijonom ali pa milijardam ljudi. Splet postaja sejem, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Še malo, pa bodo sejmi in festivali postali popolnoma nepotrebni, če niso že. Enostavno boš na spletu poiskal vinarja, katerega filozofija, lokacija itd. ti najbolj ustrezajo, ga obiščeš, degustiraš vina, kupiš kako flaško…. Ne sliši se lepo, vendar gre vse v tej smeri. Na internetu lahko intimno izbereš karkoli, ne da bi se počutil posiljenega. In obratno – ponudiš karkoli, ne da bi imel občutek, da posiljuješ. V udobju fotelja se sprehajaš po vinskih deželah, vinogradih in kleteh ter si izbereš, kar ti pač ustreza. Množični sejmi in festivali izgubljajo pomen, ker se v njihovi gneči izgublja pristnost, ker ljubitelji in pivci vina pri desetem vinu izgubijo nit in je vse kar temu sledi navadno nalivanje, ki ne vodi nikamor. Pa še tisto kar si probal v štartu je že zdavnaj potisnjeno v zaprašeni kotiček možganov, kjer so še pajki zapustili svoje mreže. Ko je vsega preveč je pač tako, da po strogi selekciji ostane: nič! Potrebno se je resetirati in začeti znova, nekje drugje, na nekem drugem kraju, morda le par vzorcev, takih ki si jih zapomniš. Ko na nekem sejmu ali festivalu stojiš sredi čete kolegov vinarjev, cel dan, točiš vino in razlagaš kaj in kako, se mimo tvojega štanta zvrsti cela paleta obrazov, bolj kot tečejo ure manj jim je jasno, za kaj se pravzaprav gre. Vina si postajajo vedno bolj podobna, pogled vedno bolj zamegljen in nekaterim vztrajnežem prične pešati ravnotežje. Ko se pa začne za vprašanji ali imaš kako flašo za šenk, postane jasno, da je konec in da se je bolje odpraviti domov.
Tilen Praprotnik
Okoli martinovega se je v Primorskih novicah pojavil oglas s tekstom Bla, bla, bla… v smislu, da vinar, ki je naročil ta oglas, dela vina in ne zgodbe. Ok, nekako razumem odklonilen odnos do pretiranega besedičenja okoli vina, ki se velikokrat prelevi v nakladanje (vinarji to baje dobro znamo), vendar je tudi res, da za vsakim vinom stoji zgodba. In predvsem zgodba je tista, ki danes dela vino drugačno, ki ga diferencira od drugih vin. Sam sem mnenja, da je okus vina izjemno pomemben in ko se kupec odloča za nakup nekega vina, je glavni dejavnik odločitve vsekakor okus in zgodba stopi v drugi plan. Že res, vendar kljub temu, da je v drugem planu, nikakor ne smemo zanemariti njenega pomena, saj ni lepšega, če neko vino ponudimo gostom in ga pospremimo z nekaj besedami o tem, kdo in kako ga je delal, od kod prihaja in zakaj je pravzaprav takšno kakršno je. To je pa seveda zgodba, ki lahko utrdi in utemelji pozitiven vtis, ki ga je napravil okus samega vina. Ko nekoga neko vino zares navduši, ga v 99 % zanima tudi kaj več, želi pridobiti informacije oz. želi slišati zgodbo. Zgodba ima verjetno negativen prizvok, ker ljudje marsikdaj mislijo, da gre za nekaj izmišljenega. Izmišljene so pravljice, ne zgodbe. Včasih se zgodi obratno, da najprej slišimo zgodbo, ki nas tako pritegne, da želimo poskusiti tudi vino. Le-to nas lahko razočara, navduši ali pusti ravnodušne. Zgodbe okoli vin so torej izjemno pomembne in lepo je, če so tudi resnične. Nekaj je vsekakor res, pa tudi, če si marsikdo tega ne želi priznati: če delaš vino, delaš tudi zgodbo.
Tilen Praprotnik
Ob tem toplem vremenu sem se ponovno spomnil na vinske mušice. Drosophila melanogaster je baje genetsko najbolje raziskani organizem, če pomislim, je tudi vino ena od najbolje raziskanih pijač. Njeno strokovno ime ima v prevodu pomenljivo ime: ljubiteljica rose s temnim trebuhom. Čudno, da je niso poimenovali enogaster, bi bilo bolj primerno… Njeno življenje je močno odvisno od temperature in je v idealnih razmerah dolgo 8,5 dni ter je namenjeno izključno njegovemu visočanstvu…vinu. Novembra jih običajno ni več, mraz jih prežene in razen, če nimajo na razpolago obilice hrane in toplega vremena, so za ta čas nenavaden pojav. Prav zares, vinska mušica je vinu zvesta do smrti – samo spomnite se na pozabljene kozarce vina v katerih plavajo te simpatične žuželke. Če nič drugega, poginile so srečne…
Tilen Praprotnik
Najnovejši komentarji