Kakovost je zelo subjektiven pojem, verjetno je vsakemu, ki vsaj malo razmišlja o temu, to popolnoma jasno in razumljivo. Vino je velikokrat predmet takšnih in drugačnih debat in seveda so pogosta tudi razhajanja o tem, ali je neko vino dobro ali ne. Pred časom se je razvnela polemika o vinskih ocenjevanjih in sam sem bil deležen kar nekaj kritik, v stilu kdo pravzaprav sem, da si dovolim kritizirati slovensko strokovno javnost (naj spomnim: v reviji vino sem napisal mnenje na to temo). Imam pač svoje oči, svoje izkušnje in imam vso pravico, da si oblikujem svoje mnenje in ga tudi povem, če se kdo ne strinja je dobrodošel, da svoje mnenje dostojanstveno izrazi. Kakovost in svet okoli sebe torej zaznavamo na nam lasten način in v vinskem svetu obstajajo avtoritete, ki si na vse pretege prizadevajo uveljaviti svojo strokovnost in svoj prav ter svoje mnenje postavljajo nad mnenje drugih… Potem se vmeša še zakonodaja, ki skuša vse popredalčkati, postaviti meje in pravila, vse skupaj se banalno zbirokratizira in tisto kar naj bi povzročilo večjo poštenost in transparentnost, začenja delati krivice in seveda ustvarjati stroške vinarjem in tudi marsikomu drugemu. Zanimivo bi bilo izračunati, koliko stroškov povzročajo kmetom, podjetjem in ostalim banalni zakoni ter nesmiselne birokratske odločitve. Kar se mi zdi pomembno, je to, da se vsak posameznik zaveda, da je gospodar svojega okusa in prav vesel sem, ko zna nekdo utemeljiti zakaj mu je neko vino všeč in zakaj mu neko drugo ni in ne pljuva kar tako, vse povprek brez kakršnih koli argumentov, po možnosti zato, da zagovarja neko namišljeno avtoriteto in skuša vinarju dopovedati, kaj je in kaj ni v nekem vinu. Ja, malvazija lahko velikokrat diši kakor sauvignon, nekatere spominja tudi na muškat – kdo bi rekel? Pa tudi črna vina obstajajo… V Italiji in Brdih je cabernet franc, kar naenkrat postal carmenere – kako to, da tega ni nihče opazil v vinu? Besede, besede, besede…in še veliko je takih zgodbic, ki so še veliko bolj povedne…ampak ne bi zdaj o tem. Kar je dobro je dobro: verjemite tistemu, kar vidite, vohate in okušate in ne tistemu kar preberete ali slišite. Bodite gospodar svojega okusa.
Tilen Praprotnik
Na Primorskem so bila rdeča vina vedno črna. Le zakaj? Morda zaradi intenzivne barve naše značilne sorte. Res, refoški in terani so tako temni, da niso več rdeči ampak črni. Zanimivo, da se tudi Modri pinot v originalu imenuje pinot noir, kar pomeni črni pinot, čeprav ta sorta ne spada ravno med temnejše. Ime refošk naj bi izviralo iz besedne zveze Re Fosco, kar pomeni kralj temnih, črnih. Včasih so nekatera ‘rdeča’ vina celo vijoličasta… Je pa res, da v svoji zrelosti večina ‘rdečih’ vin izkazuje lep rubinasti odtenek, ki je še najbližje rdeči barvi.
Tilen Praprotnik
Bil je verjetno edini prost večer, ki sem si ga lahko privoščil v času trajanja trgatve. Sovpadal je s predstavitvijo argentinskih vin iz kleti Finca Flichman v Štrigonu, ki jih v Slovenijo uvaža Federico Teraš, rojen Argentinec s slovenskimi koreninami. Degustirali smo tri vina iz te kleti in sicer Rose (50 % malbec in 50 % syrah), malbec roble in reserva malbec. Poleg je bilo serviranih nekaj primerkov argentinskega fast fooda. Vsa tri vina so bila lepi primerki svoje kategorije, edino rose je bilo morda nekoliko preveč krepak. Malbec v Argentini dobiva domovinsko pravico, saj se vina iz te sorte vse bolj enačijo s to deželo in velikokrat pozabimo, da je izvorno iz Bordeauxa, kjer ga skupaj s sorto Petit Verdot uporabljajo za začinjanje tamkajšnjih vin. Podobno se dogaja s sorto Tannat v Urugvaju. Ponovno sorta francoskega izvora, ki postaja vse bolj poznana kot vino iz južne Amerike, kjer ga polnijo sortno čistega. Če dobro pomislimo, se je nekaj podobnega dogajalo tudi s sorto syrah, le da je njegova druga domovina postala Avstralija, kjer so ga rahlo preimenovali v shiraz in tako, verjetno nehote, ustvarili kar nekaj zmede. Francozi svoja vina večinoma imenujejo po geografskem poreklu, če imamo srečo je sortni sestav vina naveden na zadnji etiketi v nasprotnem pa moramo biti veliki poznavalci, da razumemo za kakšno vino sploh gre. Na nek način, postajajo tako francoske sorte bistveno bolj prepoznavne preko nekih drugih, eksotičnih vinskih dežel in prepričan sem, da marsikateri ljubitelj vina misli, da je npr. malbec, dejansko argentinska sorta. Iz tega izhaja, da ime sorte lahko uporabljamo kjerkoli na svetu, medtem ko geografskega porekla ne moremo kar tako povzemati. Bordojce tako težko primerjamo s katerim koli drugim vinom, če seveda obstajajo bistvene razlike v sortnem sestavu. Mar ni za običajnega ljubitelja vina lažje in bolj zanimivo primerjati npr. Malbec iz Francije z Malbecom iz Argentine, kot pa npr. bordojca z neko rdečo zvrstjo iz doline Napa? Prepuščam vam razmislek…
Tilen Praprotnik
Padel je tudi veliki Refošk. Čakam samo še na Cabernet sauvignon. Vsi mošti lepo, skladno in umirjeno fermentirajo. Refoški so začeli že precej veneti, predvsem na sušnih in bolj izpostavljenih legah. Sladkorji so tako precej visoki, osnova za Refošk Kocinski je dosegla zavidljivih 26 % Brixa oz. 111 Oe. Kar je cca. 15 vol % potencialnega alkohola. Se pravi, da smo spet tam…po neugodnem letniku 2010, so spet doseženi standardi za črno etiketo. In to potrgano 1. septembra..uau. Čakam še Cabernet…nisem opravil še nobenih meritev, verjetno jih bom v torek ali sredo, vendar pričakujem visoke vrednosti…ampak za Cabernet se to spodobi.
Tilen Praprotnik
Najnovejši komentarji