NERODNA SITUACIJA

Prebral pismo gospoda Polaniča, prebral članek v Reporterju (Kralj Prekmurja, Številka 30, leto 2010, Ponedeljek, 26. julij 2010) in komentarje na blogu ter vse skupaj dodal vprašanjem, komentarjem, mnenjem, ki so me zadeli na ulici. Po vsemu prebavljanemu moje počutje niha med običajno slabostjo, ko poješ nekaj zares slabega in napadom smeha po dobri epizodi Monty Pythona…

Je pa res, da sem v vsej zgodbi večkrat posredno ali neposredno vpleten, zato par mojih mnenj. 

Začnimo pri izhodišču, osnovah. Kot sem slišal »na ulici« je gospod Polanič, verjetno iz najčistejših vzgibov, želel pomagati vsem vinogradnikom in vinarjem in zato v njihovem (našem?) imenu napisal omenjeno pismo. Vsaj tako je nerodno situacijo predstavil potnik Panvite, vinska klet Marof, d.o.o. v eni izmed gostiln na Bledu. Želel je postati naš(?) rešitelj, deux ex machina. Če se v življenju koga bojim se bojim (od)rešiteljev. Največkrat naredijo več škode kot koristi. In nadalje gospod Polanič ni vinogradnik in vinar in zato ne more govoriti v imenu vinogradnikov in vinarjev. To dilemo razčisti že kar sam gospod v velikem intervjuju, ki je čisto slučajno v isti številki kot tudi omenjeno pismo. Jože Rozman: »Ste s trto gor rasli?« Gospod Polanič: »Niti ne. S trto že ne, z vinom nekoliko, ker je imela mati gostilno v Soboti«. Povprečen slovenski vinogradnik vinar zjutraj obdela vinograd, opoldne etiketira steklenice, ki jih popoldne pelje na prodajo, da bo zasluženo investiral v posestvo. In tako dela(mo) že leta (in v tem početju celo uživamo, saj smo s trto gor rasli). Razlika je torej očitna, gospod so investitor na področju vinogradništva in vinarstva, ki jih, da ne bo pomote, slovenska vinska scena krvavo potrebuje in si bi jih osebno želel se več, predvsem preudarnih in pametnih. Vinogradniki in vinarji si bomo glede nerodnih situacij in problemov pomagali sami, kot sami dobro znamo. Če že širše, bomo probleme reševali v okvirih našega združenja, Združenja družinskih vinogradnikov vinarjev Slovenije.

Se slabši od vzgiba, razloga, za pisanje omenjenega pisma je način in vsebina pisma. Če je gospod imel (ali ima) probleme z neplačevanjem s strani podjetja Evino d.o.o. bi verjetno kot uspešen poslovnež na področju gradbeništva lahko ubral bolj zrel in pameten način, kot pa ponesrečeno užaljeno stokanje in jadikovanje, zavito v celofan moralne neoporečnosti (kje sem to slišal, morda pri urah Samoupravljanja?). Kot otrok, ki (letos) ni dobil bonbona! Nehote, ali hote, pri tem spravlja na slab glas še projekt, ki z omenjenim poslovnim odnosom Panvita, vinska klet Marof, d.o.o. in Evino d.o.o. nima nobene veze. To je ocenjevanje Decanter, ki ostaja eno izmed najboljših orodij, da se promovira slovenska vina. Nisem prav doma v poslovnem svetu, ampak če je to poslovna praksa?

Kot povedano, pismo je smešno in nezrelo, in ga kot takega tudi jemljem. Razlog je zgrešen.

Evino d.o.o ni idealen plačnik, je pa zelo daleč od neplačnika. Zaradi tega lastnik podjetja Evino d.o.o., Gašper Čarman ni moralno oporečna oseba. Če bom kot vinogradnik-vinar, oziroma bomo, imeli poslovne probleme z podjetjem Evino d.o.o si bomo pomagali sami, po priučeni poslovni praksi. Sigurno ne bomo stokali po revijah in časopisih in ustvarjali fiktivnih povezav in ob tem naredili še ogromno škode.

P.S. Z Gašperjem Čarmanom poslovno sodelujem že sedmo leto, in ob tem sva postala prijatelja. Cenim ga kot poznavalca vina in cenim vse kar je storil na področju urejene prodaje vina v Sloveniji. Ampak, ko govoriva o poslu in ko rešujeva morebitne probleme med podjetjem Evino d.o.o in Posestvom Burja ni prijateljstva. Večino problemov rešiva na štiri oči.