Skrb za naš planet, bi morala biti globoko vsidrana v zavesti vsakega posameznika. Še posebej pri tistih, ki vsakodnevno s svojo dejavnostjo potencialno obremenjujemo okolje. Po nekaterih podatkih je kmetijstvo zaradi svoje razširjenosti eden od večjih onesnaževalcev. Zaradi tega se je pojavila potreba po drugačnem kmetijstvu, ki bi temeljilo na sonaravnosti oz. ohranjanju naravnih virov za naše zanamce. Vzporedno se v zadnjem času pojavljajo vinarji, ki svoja vina pridelujejo na tradicionalen, kar se da konzervativen način, ki dopušča le minimalne posege v vino in sicer brez dodajanja česar koli. Slučajno se pristop te struje sklada z načeli ekološkega kmetijstva, čeprav je v bistvu marsikdaj precej bolj ekstremen in presega pojmovanje ekološkega kmetijstva kot takega. Bistvo ekološkega pristopa je v tem, da čim manj obremenjujemo okolje (da ga ne bi je pač nemogoče), to pa ni vedno povezano tudi z ekstremnimi prijemi, ki izvirajo iz nekega drugega časa, ko so vino še pridelovali v amforah in niso vedeli kaj se pravzaprav v njem dogaja. Težava nastopi v tem, ker se želijo nekateri razlikovati od drugih, želijo pokazati, da so boljši ter na etikete svojih vin lepijo oznake eko, bio in podobno, vse s ciljem večje prodaje, pridobitve subvencij in s tem zaslužka. Ta želja gre pogosto tako daleč, da ekološki vinogradniki kupujejo grozdje ali vino od neekoloških vinogradnikov in ga prodajajo kot eko. Ostali pa izpademo le navadni prasci, ki serjemo po naših vinogradih. No ja, važen je itak samo certifikat. Mar ni to skregano z logiko sonaravnosti? Mislim, da je integrirano vinogradništvo kot sodobna praksa zelo prijazno do okolja in omogoča pridelavo zdravega in primernega grozdja za pridelavo odličnih vin. Ekološko vinogradništvo zahteva velike napore, s katerimi često ne uspemo pridelati grozdja odlične kakovosti, hkrati pa obremenjevanje okolja, predvsem zaradi uporabe bakra, sploh ni tako zanemarljivo. Menim, da dokler ne odkrijejo spojine (ki bi bila učinkovita in biološko sprejemljiva) kot nadomestek bakra, v vinogradništvu sploh ne bi smeli uporabljati pridevnika ekološki, ker je to kompromis. Glede nefiltracije, neuporabe žvepla (oz. zmanjšanja uporabe) itd., se pa vračamo v nek oddaljen čas. Mar so takrat res pridelovali boljše vino? Močno dvomim.
Tilen Praprotnik
Najzgodnejši datum začetka cvetenja v mojih beležkah je 23. maj 2003. Tisto je bilo res sušno leto. Od 18. aprila do 27. avgusta ni bilo dežja. Letos se je cvetenje pričelo še 4 dni bolj zgodaj in sicer 19. maja. Odcvetelo je hitro in v lepem vremenu, sledil je deževen teden in zdaj čudovito, sončno in toplo vreme. Grozdje je v tem trenutku brezhibno. Jagode so večje od grahovega zrna oz. se grozdi ponekod že zapirajo (fenofaze 31 do 33 po Eichornu in Lorenzu). To je precej bolj zgodaj kakor lani, ko se je ob tem času cvetenje komaj dobro zaključilo. Vse skupaj sicer še nič ne pomeni, vendar je dobra popotnica za ciljni šprint. Za zadnje 2-3 tedne zorenja, ko nas lahko vreme povzdigne v višave ali potunka v blato. Kakor lani…ko je bilo celo leto ena sama moča in moča.
Tilen Praprotnik
Muškat ruža, moscato rosa ali cipro po domače. Zanimiva sorta, ki je v Istri razširjena že precej časa in se oživlja zaradi svojevrstnega značaja in seveda tradicionalne patine. Na naši strani istrske meje je primerkov te sorte malo oz. so količine teh primerkov skromne. Butuli so na dan Terra madre zbrali kar 15 primerkov, ki so bili po svoje zelo zanimivi, hitro so dali vedeti, da je sorta zanimiva in da ima potencial, skratka vzorci so dali misliti, hkrati je pa zmanjkala pika na i, ki bi temu vinu dala nek širši pomen. Dolgo sem bil mnenja, predvsem glede na pripovedovanje nekaterih kolegov, da je na Hrvaški strani Istre drugače, da so tam Ruže bolj dodelane in homogene. Motil sem se. Južno od Dragonje je sicer kar nekaj pridelovalcev, ki to sorto tržijo in raziskujejo, vendar je njen karakter podobno variabilen kot pri nas. Nenazadnje sem se lahko tudi iz ust Hrvaških strokovnjakov prepričal, da jih bega njen karakter, da ji težko najdejo mesto ob krožniku, da je variabilnost stilov zelo velika. Od roseja, preko zavidljive (zapeljive) rdečine do likersko desertnega nektarja. Na ocenjevanjih dobiva običajno nižje ocene, kot bi pričakovali,zlahka preseneti vendar težko navduši, skratka vedno dobiš občutek, da nekaj manjka, da ni vse tako, kot bi lahko bilo. Nekaj obvisi v zraku in nihče ne zna povedati zgodbe do konca. Za sabo imam že deset trgatev cipra in s tem deset različnih vinifikacij. Vsakič nekaj spremenim, iščem kaj se ji najbolja poda…normalna ali pozna trgatev, različna obdobja sušenja, rose različica, strukturirano rdeče, peneče,…. a vendar težko najdem odgovor. Ujeti je treba interakcijo letnika in značilnosti sorte, težko si dosleden in vsako leto pridelaš vsaj podoben stil vina. Pri Cipru je potrebno veliko prilagajanja. Njegov stil je zelo odvisen od letnika, bolj kot pri katerikoli drugi sorti. Morda je v tem njegova veličina.
Za zaključek: zmotil me je komentar nekoga, ki je bil presenečen nad barvo Ruže, ki je bila zelo intenzivna ‘ljubičasta’, kar naj bi dokazovalo, da ji je bila primešana kakšna druga sorta. O ja….Ruža ima lahko izjemno intenzivno barvo, pa še kako…
Tilen Praprotnik
Najnovejši komentarji