Vinalije

O motnih vinih se danes veliko govori. Predvsem zaradi tega, ker se zadnjih nekaj let vse pogosteje pojavljajo na tržišču in burijo duhove. Nekoč se je vino pilo iz kelihov, glinastih ali lesenih posod in kaj vem iz česa še vse. Šlo je predvsem za posode, ki niso bile prozorne in zato lahko sklepam, da ni bilo toliko pomembno ali je vino bistro ali ne, saj med pitjem, tega ni bilo mogoče videti. Verjetno je le premožnejša gospoda pila iz steklenih kozarcev, pa še ti so bili iz motnega stekla. Če k temu dodam, da so vinu v času rimskega imperija dodajali med, morsko vodo in celo vrsto začimb, je ponovno jasno, da vino v marsikaterem primeru ponovno ni bilo ravno bistro. Kdaj se je pojavila potreba po bistrem vinu seveda težko rečem, ker ta blog ni raziskava, temveč zgolj razmišljanje vsekakor pa lahko domnevam, da se je to dogajalo vzporedno s pojavom prozornih kozarcev, ki so očem razkrili videz vina. Tako vse do nastanka prozornih kozarcev primernih za degustacijo (konec 17. začetek 18. stoletja) vina po vsej verjetnosti niso vrednotili na podlagi videza. Nedvomno pojav ustreznih kozarcev močno dvigne nivo kulture uživanja vina, pojavljati se pa začne potreba po čimbolj bistrem vinu.

Čas je najbolj naraven dejavnik, ki zagotavlja stabilnost in s tem bistrost vina. Danes si velikokrat zaradi zahtev trga vinarji ne morejo privoščiti, da bi kar čakali, da se vino stabilizira in zbistri, zato se z določenimi posegi, (ki vino seveda tudi siromašijo), kot je dodajanje enoloških sredstev in filtracija, vina zelo hitro pripravijo za trg popolnoma stabilna in bistra. Problematični sta predvsem stabilizacija na vinski kamen in stabilizacija na beljakovine, ki je posebej izpostavljena pri belih vinih (da ne omenjam posebej malvazije, ki je zelo bogata na nestabilnih beljakovinah). Se pravi, če ne želimo v steklenicah dobiti kristalov vinskega kamna ali beljakovinske meglice, moramo iz vina odvečne beljakovine in tartrate odstraniti ali onemogočiti njihovo pojavnost. Videz vina je s tem seveda bolj privlačen, izgube se pa poznajo na vonju in okusu in naraščajo z intenziteto tretiranja. Vsekakor so vina bogata z beljakovinami bolj polna in harmonična, tako da okus nedvomno govori v prid ‘motnim’ vinom, vendar vino ocenjujemo tudi z očmi, tako da lahko za marsikoga izgubo na okusu in aromi nadoknadi pridobljena trajna bistrost – stvar presoje pač. Predvsem je odvisno, kaj želi vinar z nekim vinom povedati, tako da motna vina nedvomno niso nezaželjena, temveč imajo veliko sporočilno vrednost. Nekateri vinarji na etikete celo zapišejo ‘pred uporabo pretresi’, da se tako usedlina dvigne in vino zmotni – originalno, mar ne?

Težava nastane, ko neuko strežno osebje tovrstna vina streže neukim gostom, ki jih pogosto zavračajo in jih prisotnost kakršnekoli usedline ali meglice prestraši do te mere, da se sprašujejo, kaj neki je vinar dodal v vino, da se je zdaj posedlo na dno? Nič za božjo voljo… Ta vina so lahko povsem brez dodatkov. Zaradi okusa pač trpi videz…, no vsaj večinoma je tako. Pa ne narobe razumeti mojega pisanja, da popolnoma odobravam motna vina in jih apriori smatram za pozitivna. Daleč od tega. Zaključim lahko le, da bistrost vina ni garancija za kvaliteto in tudi med motnimi vini lahko najdemo velika vina.

Tilen Praprotnik