Vinalije

Tistih zadnjih nekaj dni pred trgatvijo je vedno najtežjih….kot zatišje pred nevihto… Ko opazuješ vinograde, ki se lesketajo v soncu poznega poletja se čas ne premakne nikamor, teče zelo počasi, skoraj stoji. Nasprotno pa srce utripa vedno hitreje v goreči želji da bi se že enkrat začelo, da bi padel prvi grozd in pogasil žejo nestrpnega pričakovanja. Trgatev je nad stanje telesa in duha, je lebdenje v nekem drugem času in prostoru, ko ni važno nič drugega kakor grozdje, mošt, vino… Včeraj je bil težak trenutek, črni oblaki so se zgrinjali nad Kocino, bilo je napovedano tudi trdo….ampak preveč časa je trajalo, ritem kopičenja oblakov je bil enostavno prepočasen, da bi bilo kaj zares nevarnega  in ko so padle prve kaplje sem bil dokončno pomirjen. Zadnji dež je prinesel rahlo ohladitev, ki je osvežila barve vinorodne pokrajine, zdaj je spet vse odeto v temnejši odtenek, pogled je bolj razločen in bister. Vročinska meglica je izpuhtela, trta je ponovno zadihala in v svojih jagodah kopiči tisto, kar bo skozi vino vedrilo duha. Vse pride iz vesolja, sončni žarek zadene ob list vinske trte in njegova energija se uporabi za izgradnjo sladkorja iz katerega nastane veselje.  Le še nekaj dni bo tako…potem začnem, utrgal bom prvi grozd malvazije in že sedaj vem, da mi bo odleglo. Stisnil bom prvi mošt in  klet bo v kratkem spet polna veselja. Zgodil se bo čudež…iz sonca je nastal sladkor iz sladkorja bo nastala sreča…iz vesolja in nazaj, pride in izgine…od trte do trte, od grozda do grozda… In tako do konca, do zadnje brente caberneta, ko sonce že toliko opeša, da ne more več ustvarjati veselja. Jaz ga bom ujel, shranil v sode in skrbno varoval. Iz poletja bo nastala jesen in vinogradi ne bodo več zeleni, rdeči bodo in rumeni, kakor da so ukradli poletje in ga skrili v svoje liste. A ne za dolgo….čez nekaj dni jih odvržejo in z njimi sprhni še zadnji otipljiv spomin na dolgo vroče poletje…

Tilen Praprotnik