ZGODBA O ŠTRIGONU
Podoba Štrigona je impresivna, nadnaravna s potezami božanskega, kakor da ni iz tega sveta. A vendar ni lep, je zgolj nenavaden in strašljiv. Njegovo telo ni v celoti človeško, temveč nosi izrazite poteze antropomorfizma. Je kozel s človeškimi okončinami in pokončno držo. Kozji obraz z rogovi in poudarjena grba, ki se zaključi v kratek, štrleč rep. Nekateri še danes verjamejo, da kdor se uspe dotakniti njegovega repa bo varen pred vsemi nadlogami življenja. Nogi sta neenake dolžine z velikimi stopali, zato je težko hodil in šepal je ter sopihal, da so ga že od daleč slišali kadar je prihajal. Zaradi njegove zunanje podobe so ga imeli za hudiča, demona ki pije kri. Pravijo da se je ponoči priplazil k lepim poročenim ženskam in z njimi spal. Verjetno zato, ker je postopal naokoli napol gol in prav rad razkazoval svoje imetje.
Da, celo bali so se ga zaradi tega njegovega izgleda in si izmišljevali vse mogoče zgodbice o njegovih zlobnih dejanjih. Pa ni bilo nič res…no morda, če si se mu zameril in mu nisi ponudil dobrega vina se ti je lahko kaj zgodilo ampak nič usodnega, zjutraj si se lahko vstal s slabim počutjem ali glavobolom. Če te je Štrigon tako uročil so te zdravili z žerjavico, skodelico vode in molitvami, ko si ga ponovno srečal je pomagalo v žepu ‘držati roge’ in drobno pljuvati vstran ali pa zavihati hlačnico in vsaj en kos spodnjega perila obrniti narobe. Saj drugače je rad pomagal in izrabljal svoje čarovniške sposobnosti za zdravljenje tako ljudi kot živali. In tisti, katerim je tako pomagal so ga radi nagradili z dobrim vinom, drugega tudi ni zahteval.
Zgledalo je, kakor da Štrigon ne more najti svojega miru, postopal je po istrskih vaseh, zganjal štrigonerije in iskal dobrega vina. Nekaterim je pomagal druge uročil, povsod pa pustil kak prijeten ali neprijeten spomin, odvisno od tega seveda, kako ga je kdo sprejel. Danes Štrigon ne postopa več naokoli, in Istrani se sprašujejo kje neki je končal. Nekateri ga pogrešajo, saj jim je pomagal, drugi so pa veseli ker se jim ga ni treba več bati. A Štrigon je zgolj našel svoje mesto pod soncem v vinoteki sredi Portoroža, kjer lahko ves čas uživa v družbi dobrih in veselih ljudi, predvsem pa vina nikoli ne zmanjka, kakor se mu je to dogajalo med njegovim tavanjem po šavrinskem gričevju. Tako so njegove oči postale iskrive, srce zvrhano dobrote in čaša polna žlahtne tekočine.
P.S. Od 3.7.2009 je Slovenska Istra bogatejša za nov wine bar z imenom Štrigon.
Najnovejši komentarji