Vinalije

Jutra so vedno lepa, še posebej takrat, ko se prebudim z zavestjo, da bom imel v nastajajočem dnevu priložnost degustirati kopico izvrstnih vin. Tako se je zgodilo tudi tistega majskega dne, ko sem se počasi odpravljal na tradicionalno marežgansko degustacijo. V Marezigah je pred 37. leti pričela nastajati zgodba o refošku, katere korenine segajo daleč v tradicijo istrskega vinogradništva in vinarstva, saj je ta sorta najbolj razširjena v našem delu Istre. Pot refoška, ni bila lahka in poizkusi nadebudnih Istranov s konca 19. Stoletja, da tej sorti dajo mednarodni sloves, so se večinoma izjalovili z neugodnimi kritikami tujih strokovnjakov. Moralo je preteči kar nekaj let in popularnost belih vin v osemdesetih letih se je zaključila z neverjetnim vzponom refoška sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Francoski paradoks ponudil odskočno desko za rdeča vina,še posebej tista dobro obdarjena z resveratrolom. Refošk je postal vino za množice in izjemno priljubljen pri vseh, ki so vino radi uživali v večjih količinah. Besedna zveza ‘po njem ne boli glava’ je postala že kar nekakšna krilatica. Marezige so postale Meka za vse častilce, morda bi jih raje imenoval vernike, te istrske črnine, ki so se trumoma zgrinjali v prestolnico dežele refoška in slednji je tekel v potokih. Vsekakor dobrodošlo za vse pridelovalce kralja črnih vendar se je to dejstvo vrnilo kot bumerang, saj ga ‘vzvišeni’ krogi vinoljubcev zaradi tega niso nikoli hoteli priznati za svojega. ‘Refošk je kislica, refoška se ne da starati’, marsikje odmeva še danes. Ali če se spomnim še hujše pripombe žene svetovno priznanega vinarja iz Collia, ki je zatrjevala, da je primerjati njihova vina z refoškom tako, kot bi primerjali fičkota z mercedesom. Prizadetih raje ne bom imenoval, čeprav sem bil ob teh besedah še najbolj prizadet jaz sam. Očitno je treba nekaj spremeniti – v glavah, vinogradih, kleteh.

V sklopu praznika že od samega začetka poteka tudi izbiranje najboljših refoškov tekočega letnika. No refošk je še danes za marsikoga vino tekočega letnika saj ga je v zadnjih petnajstih letih vedno zmanjkalo. Na Vinakopru je še danes shranjena tablica z napisom ‘Refoška ni več’ in spominja na tiste evforične čase, ko je še vladala refoškova mrzlica. No, roko na srce, refošk je še vedno najbolje prodajano slovensko rdeče vino in mislim, da se to prav gotovo še dolgo ne bo spremenilo. Res je, da se je evforija nekoliko umirila, vendar to predvsem zaradi novih vinogradov zasajenih s to sorto, ki so se namnožili v zadnjih nekaj letih in počasi prihajajo v rodnost. Skratka refošk je po zatrjevanju mnogih enoletno vino in kakršnikoli poskusi iz te sorte narediti veliko rdečino naj bi bili že vnaprej obsojeni na propad… Očitno se je začela pisati drugačna zgodovina …

Ludvik Nazarij Glavina morda bolj poznan kot Santomas je pred dobrimi desetimi leti nekoliko vizionarsko pričel graditi novo podobo refoška, ki danes počasi a vztrajno postaja realnost. Z angažiranjem francoskega enologa je v svojo klet prinesel popolnoma nov način razmišljanja, katerega cilj je pridelati refošk primeren za daljše zorenje. In to mu je vsekakor uspelo, kakor sem imel sam priložnost okušati na seriji degustacij, ki so jih priredili v kleti Santomas. Svoje zrele Refoške so primerjali s svetovno uveljavljenimi in dragimi rdečinami in verjemite mi, Refošk ni zaostajal prav v ničemer, morda je bil v nekaterih primerih celo v prednosti. Leta 2005 je na najstarejšem svetovnem ocenjevanju vin Vino Ljubljana Refošk 1999 Capo d’Istria iz kleti Vinakoper postal šampion rdečih vin, zreli Refoški v zadnjih letih pobirajo medalje na ocenjevanjih izven meja naše države, a najlepši preobrat se je zgodil v epicentru, v vinorodnem okolišu Slovenska Istra. Aktualna županovo vino mestne občine Koper in Šampion praznika Refoška sta oba zrela in pridelana z letnico 2006. Preobrat, ki prestavlja mejnike predvsem tiste v dojemanju refoška. Refošk ni več zgolj enoletno vino, refošk se da starati, oooo pa še kako … Refošk je car!

Tilen Praprotnik