Sanjska zima

Zima je letos res dolga. In taka kot mora bit: mrzla torej. V začetku januarja so temperature padle na -7,5 stopinj celzija. Zemlja je dobro premrznila in je mehka in rahla kot maslo. V vinogradih hitimo z rezjo, ker bo kmalu začelo vse odganjati. Bezeg je že štartal in kmalu bomo nabirali prve šparglje. Manadarine so preživele brez večjih posledic, tistih nekaj pomaranč, ki sem si jih drznil posaditi pa najbrž ne. A vendar ostajam optimist in upam, da bo kasneje spomladi vseeno še kaj odgnalo. Za trto so bile te nizke temperature mačji kašelj, oljke pa na srečo niso bile v soku in škode ni. A zime še ni konec, vsaj tja do maja se lahko zgodi še marsikaj, le spomnimo se, kaj se je dogajalo lani spomladi na Štajerskem. V Istri je to seveda manj verjetno. Tudi letos sem pobral nekaj cepičev za obogatitev svoje zbirke zanimivih sort – predvsem istrskih seveda, ki jim gre največ moje pozornosti. Tako sem evidentiral tri zaraščene trte in iz njih pobral cepiče. Nimam pojma za katere sorte gre, a upati je, da bom končno lahko v zbirko dodal tudi Črno Izolanko, ki je bila poleg bele razširjena na tem območju. Malvazija di Candia verjetno prihaja iz Krete, pa tudi v Istri je prisotna v nekaj vinogradih. Pa Malašija, Vardaca, Mali Refošk, ki mi jih je prinesel Valentin, in še kakšna se najde. Pa nekaj trt Malega Plavca za priokus po Dalmaciji. Le še trenutek in že bo tukaj pomlad, ko se pokrajina odene v opojno dišeče barve cvetja in ponovno zažvrgoli ptičje petje. Prebuja se življenje!

O vinu zelen in aktualnem dogajanju okrog njega

Primož Lavrenčič

Primož Lavrenčič

Pogovor s Primožem Lavrenčičem, predsednikom Konzorcija Zelen


Matija Vertovec je zelen uvrstil med ”bele bolj žlahtne plemena ali sorte” in ga leta 1844 v delu Vinoreja za Slovence opisal kot ”zelen, pri nas tako imenovan z posebno žlahtnim duham”. S katerimi besedami bi to domačo vipavsko sorto vi na kratko predstavili nekomu, ki je ne pozna, recimo tujcu, ki prvič obišče Vipavsko dolino?

Zelen je vipavska avtohtona sorta, ki uspeva na 60 hektarjih vinogradov. Torej je neke vrste njegova značilnost tudi majhnost pridelave, včasih je to prednost, včasih pomanjkljivost. Vonj vina zelen je res posebno žlahten, kot pravi Vertovec. Večkrat spominja na sadne arome od olupka pomaranče, jabolka ali hruške pa vse zeliščno pikantnih not, kar je tudi njegova značilnost v okusu. Zanimivo je, da je taka paleta okusa in vonja značilna za relativno dobro zrelost grozdja, včasih prezrelost. Zelen pa to zrelo aromatiko doseže pri nizki vsebnosti sladkorja, oziroma posledično nizkemu alkoholu. To ga dela zanimivega.

Kaj pa prepoznavnost v tujini, ga povezujejo z Vipavsko dolino?
Prepoznavnost je več ali manj taka, kot ga količina steklenic vina Zelen lahko doseže. Torej zelo nizka. V Sloveniji je zelen še dokaj razpoznaven, v tujini pač ne. S tega stališča bi želeli več vinogradov, več grozdja in steklenic zelena. Recimo vsaj še enkrat toliko. Torej 120 hektarjev.

Kakšen potencial imajo po vašem mnenju lokalne tradicionalne vipavske sorte na tujih trgih v primerjavi z že uveljavljenimi mednarodnimi sortami, ki jih najdemo tudi drugod po svetu in jih ponujajo tudi vipavski pridelovalci? Kje vidite morebiten neizkoriščen potencial te vipavske sorte?
Tradicionalne, lokalne, ali avtohtone sorte se v tem trenutku na svetovnem tržišču lažje in uspešnejše predstavijo s pomočjo globalnih orodij, recimo svetovnega spleta, oziroma socialnih omrežij. Kar je zanimivo. Vipavska dolina je primerna za pridelavo mednarodno tržno uspešnih vin narejenih iz lokalnih ali mednarodnih sort, to je dejstvo. Lahko ustvarimo zanimiv, kakovosten sauvignon ali zelen. Zaradi tega vsak posameznik in Vipavska kot celota pridelujemo in prodajamo celo vrsto različnih sort, če k temu dodamo še raznolikost tal, raznolikost agronomskih in kletarskih prijemov, stilsko umerjenost dobimo po mojem mnenju preveč raznolikosti glede na količino vina. Oziroma premajhno razpoznavnost. Verjetno bo v prihodnosti za to poskrbel kar trg sam: kar se bo izkazalo za tržno uspešno bo pridelovalo večje število vinarjev. Ker pač nismo sposobni kot stroka, oziroma država izdelave dolgoročne strategije bo to potekalo po naravni, časovno daljši poti. Sam osebno menim, da bo pri tej naravni koncentraciji kot dolgoročno tržno uspešno izšlo večje število lokalnih sort. Ne pa zgolj le te.

Kakšna je vloga Konzorcija Zelen, kateremu trenutno predsedujete?
Vloga Kozorcija Zelen je obrnjena predvsem navznoter, do svojih članov in ne toliko do kupcev vina, oziroma prodaje. Torej je naša poglavitna vloga informiranje, izobraževanje članov in poenotenje ideje o stilski kakovosti vina Zelen. Naš temeljni cilj, povedano ekonomsko, je izdelava tako imenovanega industrijskega načrta. Kakšno vino Zelen želimo in kako naj člani Konzorcija do tega pridejo na vsakem posameznem koraku od vinograda do steklenice, torej neke vrste deteljna receptura. S tem pa seveda posredno vplivamo tudi na boljšo prodajo.

Načrtujete tudi vključitev pridelovalcev zelena iz Spodnje Vipavske doline?
S sklepom skupščine in upravnega odbora Konzorcija Zelen je širitev na področje t.i. Spodnje Vipavske doline, oziroma na področje občin Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (še kakšna?) načrtovano za leto 2017. Seveda za vse pridelovalce sort Zelen in Pinela, in morda še za tradicionalno zvrst Vipavec, če bo do tedaj izdelan elaborat.

Pred nekaj leti ste v Vipavi organizirali Festival vina zelen, letos ste se odločili podpreti izvedbo te prireditve na drugi lokaciji, v čudovitem ambientu Vipavskega Križa. Kako ocenjujete tovrstne predstavitvene aktivnosti v Vipavski dolini?
Neke vrste tradicija je, da se enkrat na leto organizira festival vina zelen, največkrat do sedaj se je to dogajalo v Vipavi. Večna dilema med samimi člani Konzorcija je, kje se predstaviti z Zelenom, kje organizirati festival? Po eni strani je logično to narediti doma, od kjer sorta izvira in narediti nekaj v smeri pritegnitve turistov, poznavalcev, kupcev … k nam, tudi s pomočjo festivala. To je verjetno končni cilj. Morda bo za dosego le tega potrebno kdaj organizirati festival Zelena in Pinele, Vipavca še na krajih od koder bi ti turisti lahko prišli. Torej nekje v 300 km krogu: Trst, Benetke, Celovec, Gradec, Zagreb …

Mogoče še povabilo na festival?
Glede na dobro organizacijo, zagnanost Zavoda Vipavski Križ, samih lepot prenovljenega Vipavskega Križa v kombinaciji z vini Zelen … mislim, da se obeta zanimiva enološka in turistična prireditev. Lepo vabljeni.

Pogovarjala se je Anja Kovšca Kosovel.

Vipavski Križ

Vipavski Križ · foto: Ljubo Žgavc

 

Festival vina zelen bo potekal v soboto, 21. maja 2016 s pričetkom ob 15. uri. V sodelovanju s Konzorcijem Zelen in Razvojno agencijo ROD Ajdovščina ga organizira Zavod Vipavski Križ.
Več: www.vipavskikriz.si

Kaj prav se piše, žižola ali žižula

Da ne bo govora samo o vinu in vinski trti, še nekaj besed o oljkah Slovenske Istre. Oljčno ali olivno olje naj bi bilo zelo preprosta zadeva. No, vsaj pred leti je bilo tako, Včasih smo se med dodajanjem olja na solato ali katero drugo jed, spraševali zgolj o poreklu oljčnega olja. Je Italijansko, Dalmatinsko, Istrsko ali morda Grško? Danes je teh vprašanj bistveno več. Je pikantno, grenko ali sladko…? Iz katere sorte je? Je morda mešano? Kako je bilo stisnjeno? Skratka v svetu oljčnega olja se je pričel odpirati nov svet. Z izdajo ponatisa oz. izvlečka knjige Carla Hughesa Elaiografia Istriana smo ugotovili, da ne obstaja samo olje Istrske belice, Leccina, Maurina, Pendolina in njihovih kombinacij, ampak, da je imela Istra v ne tako daljni preteklosti, svoje sorte iz katerih so pridelovali olje: Črnica ali Carbonia, Drobnica ali Komuna, Mata, Zmartel, Štorta, Buga in Žižula. Črnico, Drobnico, Bugo in Štorto še danes najdemo v oljčnikih, čeprav niso pretirano razširjene. Štorto se sicer uporablja za vlaganje in je precej prisotna, so pa zato prve tri naštete še precej redke, vsaj v sortnem olju. Pravi perli sta Mata in Zmartel in skoraj nemogoče je dobiti sortno olje. Prava posebnost je pa žižula, sorta ki je bila pravzaprav pozabljena in si še danes nismo čisto na jasnem, ali smo jo ponovno odkrili ali ne. Opis iz knjige Carla Hughesa daje dobre obete, da gre za žižulo. Nekaj cepov mi je dal Vanja Dujc, ki je to sorto po naključju odkril v svojem oljčniku in pravi, da je v zapuščenih terasah pod njegovim oljčnikom še nekaj primerkov te sorte, ki so pa zaraščene. Cepe sem dobil tudi od Mariota iz Strunjana. Pravi, da gre za Žižulo, čeprav je drevo zapuščeno. Tako sva z Dinotom pocepila kar nekaj teh oljk in zdaj pač čakam…

Zizulla4

Lapor

Neverjetno, mar ne?! Tudi v to kar vidite na sliki se sadi trte! Na približno 30 % hektarja, ki sem ga pripravil za sajenje v prejšnjem mesecu je bolj ali maj tako kot na sliki. Upam seveda na mraz, da bo lapor razpadel, v kolikor ne bo dovolj razpadel, ga bo pač treba zmlet do globine cca. 30 cm, globje si bodo pa že korenine same poiskale svojo pot. Skratka lapor je mehka kamnina, ki razpade, ko je izpostavljena atmosferskim vplivom. Se pravi dež, sneg, sonce in veter jo ‘raztopita’ in iz nje naredita prst.

Lapor4

Megla je legla na fliš

Gosta megla ni ovirala stroja. Vsak dan je ogromen bager zažiral svojo kiblo v Istrski fliš in ledini vračal nekdanjo podobo. Teh teras že dolgo ni nihče obdeloval. Vsaj 30 let ne, zelo verjetno precej več. Pobočje obrnjeno proti vzhodu je zračno, odprto na burjo. Tukaj bodo sončne žarke lovili Dolski in Momjanski muškat, Pinjola, Maločrn in nekaj Malvazije. Letos Cipro, prihajajočo pomlad pa kar 4 avtohtončki na novo v naših vinogradih. V prihajajočih letih sledijo drugi iz bogate zbirke. Poklon Istri in njenemu neskončnemu potencialu.

 

Ronkaldo_moon5

Stadler

Ravno sem se odpravljal iz kleti, ko se navzdol po hribu pripelje rdeč peugeot avstrijske registracije. Da bi probali nekaj vina pravijo. Ok. Ni problema, saj se mi ne mudi toliko. Gremo čez nekaj vin in bi radi videli še vinograd malvazije. Baje je enaka njihovemu Gruner Veltliner, če sem jih prav razumel. Oni znajo samo nemško, jaz nemško ne znam. Pa smo šli… Mimo Caberneta, Refoška vse do Malvazije. In to ni to. Malvazija ni Gruner veltliner. Razočaran? Niti ne. Ob slovesu mi Stadler potisne v roke steklenico njegovega Gruner Veltliner in tukaj se zavem, da sem imel na obisku avstrijskega vinarja, ki me je našel preko neke slovenske turistične publikacije. Danes je za večerjo parmiggiana. Gruner veltliner Stadler je že dva dni v hladilniku in je ravno prav ohlajen. Pa poskusimo… Enostavno, zelo suho in prijetno vince, ki ne želi biti veliko ampak predvsem pitno. In to je danes velikokrat odlika. Zanesljivo vino za k hrani, a za parmiggiano bi vseeno potreboval kakšen gram sladkorja več. V misli se mi prikrade Curbel izpred nekaj dni… Če koga zanima: www.weinbau-stadler.at.

Wagram01

 

Še malo

V petek sem opravil prve meritve modrega in sivega pinota. Grozdje je čudovito. Od včeraj še enkrat zalito. Sladkorne stopnje so visoke za ta čas in zgleda, da bo trgatev zgodnja. Sivi pinot 22,5 Brix. Za sveže vino bi ga lahko že potrgal a bom počakal, da iz njega poskusim izvleči vsaj tistih 25 Brixov, ki sem jih vajen. Pa bo spet močan in krepak v svojih intenzivnih barvnih odtenkih, ki jih nekateri (tudi ali predvsem ‘strokovnjaki’) ne morejo ali nočejo razumeti. Očitno ne poznajo dovolj dobro te zanimive sorte. Je pa zato na drugi strani množica tistih, ki jih ravno tak sivi pinot navdušuje. Malo ga je in zato je edini smisel iz njega pridelati nišno vino. Modri pinot 19,5 Brix. Večina modrega bo osnova za rose, morda bi ga lahko že potrgal, vendar bom raje počakal še kakšen teden, ker so kisline še preveč zaznavne in ker je vseeno dobro, če ima tudi rozejček malo več strukture. Žal napoved za ta teden ni ravno obetavna in morda se vse skupaj še malo zavleče…

Slikano 4. avgusta 2015

Slikano 4. avgusta 2015

Baby vine

Evo jih! Trtike pripravljene za naslednjo pomlad. Novembra se izkopljejo in predvidoma marca se iz vipavske preselijo v Istro. Trse cepljenke namreč. Bontempa, Maločrn, Pinjola, Dolski muškat, Momjanski muškat in Malvazija. Sami avtohtončki za popestritev izbora in spoznavanje novih vinskih okusov.

20150801_180543Bontempa

Turizem

Skozi Slovenijo se v teh dneh vijejo pločevinaste kače polne turistov. Našo lepo deželico dojemajo zgolj kot še eno oviro na poti do cilja in kot nekaj odvečnih, dodatnih kilometrov, ki jih morajo prevoziti v razgretih vozilih. Ravno včeraj sem se tudi sam vozil po slovenski avtocesti in razmišljal. Ko sem pred leti delal za Vinakoper, smo imeli na vsakem sejmu v tujini (Vinitaly, Prowein) vedno na ogled veliko sliko Debelega rtiča posajenega z vinogradi. Ljudje so se radi ustavljali ob tej sliki in se spraševali kje za vraga se nahajajo takšne lepote. In ni vrag, da se je ravno na podlagi te slike, kdo odločil za obisk Slovenije in njene Istre (Pravzaprav se nekdo je…dokazano). Zdaj pa k bistvu…ko se torej voziš po Slovenskih avtocestah te nikjer (izjema je Postojnska jama) nihče ne poskuša z jumbo plakati in lepimi slikami slovenskih naravnih lepot, premamiti, da bi se pa naslednje leto morda odločil za dopustovanje pri nas. Škoda. Toliko ljudi gre čez našo državo in vse kar jim ostane v spominu so dolge kolone vozil. Izgubljena priložnost.

Debeli rtič

Corbel

Ali pisani grb. Ulovil ga je Rok danes zjutraj, pojedli smo ga za kosilo. Na sliki je to, kar je ostalo od njega. Poleg pa ena sovinjonska malvazija. Ni pomembno čigava. Kar ugotavljam je, da pre-aromatična vina nikakor niso dobra kombinacija za večino rib. Nek trend sovinjonskih malvazij, ki se pojavlja v zadnjih letih je sicer super za pljuckanje ali srkanje če želite. Tudi kakšna dobra kombinacija s hrano se nedvomno najde a vsekakor gre za odmik od tega, kar je malvazija vedno bila. Idealno vino za dobro ribo. Pa saj veste, riba mora plavati trikrat, v morju, v olju in v vinu.

20150802_141557

Pa še Cipro

Letos sem vtaknil v zemljo tudi nekaj Cipra. Dovolj ga bo za kar nekaj flašk. Bo pa to prvi vinograd Cipra pri nas, kjer bo tudi potekala selekcija. Material je namreč iz štirih virov in sicer iz naših starih vinogradov, od soseda Slavca s Kocine, iz Purissime in iz Poreča. Spremljala jih o Andreja, genetskih razlik med njimi pa naj ne bi bilo. Lega je čudovita, želja pa je pridelovati sladek Cipro iz sušenega grozdja. To morda ne bo uspelo vedno se pa Cipro odlično izkaže v kombinaciji z drugimi sortami v rozeju.

Cipro1

Končno ‘spet’ skupaj

Pa se je zgodilo. Dolgo sem samo bral o njih in si jih želel videti. Predlani sem to tudi realiziral. Pokazal mi jih je Carlo. Lani sem se odpravil k njemu po cepiče in jih odnesel k Robertu, ki jih je pocepil. Včeraj sem jih posadil v samem centru Kocine. Vsega skupaj 170 trt in sedem različnih refoškov: Refosco gentile o di rauscedo, Refoscone, Refosco nostrano o di Faedis, Refosco bianco, Refosco dal peduncolo rosso, Refošk oz. Teranovka in Pristavski Refošk oz. Teran. Kdorkoli piše o zgodovini refoška jih omenja, pa tudi mnoge druge. A prvih šest so dejansko samostojne sorte in niso zgolj sinonim za neko drugo sorto. Za sedmega, se pravi za Pristavski Refošk, pa nisem prepričan, morda mi bo kaj o tem povedal Carlo, ko mu bodo zarodile trte iz cepičev, ki sem mu jih v zamenjavo prinesel. Družina refoškov je torej ‘spet’ skupaj!

Refoski1

Modri

Ok. Obljubil sem še nekaj o sivem, a naj bo tokrat o modrem. Priznam. Modrega pinota nisem posadil zato, ker bi ga dobro poznal ali zato ker bi mi bil tako zelo všeč. Posadil sem ga zato, ker so o njem pisali in govorili, da predstavlja velik izziv. Da je muhast in da nikoli ne veš v katero smer se bo obrnil. V teh nekaj letih, odkar se plemenitijo moje izkušnje s to sorto sem pa spoznal, da je predvsem občutljiv. Še posebej v vinogradu, a če ga uspeš pridelati je iz leta v leto boljši. Je nežen in lahkoten a hkrati trdoživ in vztrajen. Včasih se zdi, da ne bo več dolgo, a vendar je neverjetno kako lahko preseneti s svojo dolgoživostjo in se plemeniti še dolga leta, kljub temu, da smo mu napovedali le še nekaj mesecev. Ni čudno, da so Francozi tako ponosni nanj. Pravijo celo, da jih ni izdal, kakor Cabernet sauvignon, ki marsikje po svetu odlično uspeva. Tega pa za Modri pinot ne moremo reči. Predvsem ne mara vročine in od vinogradnika zahteva predvsem skrbnost in potrpljenje.

Bel ali rdeč?

Sivi pinot je rdeča sorta. Vtipkajte v google in si poglejte slike. V dokaz pa slika iz mojega vinograda. Zanimivo je, da večina ljudi meni, da je sivi pinot pač bela sorta, ker iz nje delajo belo vino. Ok, res je, da ima manj antocianov. Res je, da v območjih, kjer je pač manj sonca tudi manj antocianov. Res je, da je pri večjih pridelkih tudi manj antocianov. Res je, da če sivega pinota ne maceriraš, pač izlužiš manj antocianov ali pa jih sploh ne. Res je, da grozdje normalne trgatve vsebuje manj antocianov. Res je, da nekateri vinarji oz. kleti uporabljajo aktivno oglje, da razbarvajo mošt sivega pinota. Res je, da marsikdo, ki bi moral vse navedeno razumeti, tega žal ne razume. Poglejte spodnjo sliko. Sem mar farbenblind? V kratkem še nekaj več o tem posebnežu…

Sivi pinot iz vinograda na Kocini

Sivi pinot iz Slovenske Istre