Vinalije

Verjetno se je vse začelo čisto po naključju. Pobrali so grozdje iz njega iztisnili sok in ker niso vsega spili takoj je iz te tekočine nastalo vino. Iz sladkorja je nastal etanol, spremenile so se arome, spremenil se je okus, spremenil se je svet. Ja, brez vina bi bilo čisto drugače… Ali kako že gre tisti vic: “Fantje, puste stat kulo, sm si zmislu alkol!”. Torej, začelo naj bi se v Mezopotamiji in prvi dokazi o obstoju vina nam pokažejo letnico 4000 pr.n.š.. Prvi dokazi so seveda vezani na odkritje naprav oziroma pripomočkov, ki so služile za ločevanje tekočine od trdih delcev, se pravi pečk, kožic in pecljevine. Vse skupaj se je pa lahko zgodilo in dogajalo že veliko prej. V tretjem tisočletju se pojavijo prvi pisani dokazi o obstoju vina in od takrat dalje, lahko nedvoumno govorimo o obstoju in pomenu te žlahtne pijače. Prestavimo se sedaj iz daljne Mezopotamije v našo ljubo Istro. V tem času se Istranom o vinu verjetno ni niti sanjalo ali pač. Dokazi, da so Istrani uživali vino pred prihodom Rimljanov seveda obstajajo in so vezani predvsem na pivske prizore, ki so upodobljeni na različnem posodju. Vino pa naj bi bilo takrat vezano predvsem na uvoz. Ker pač ni drugih, materialnih dokazov je to edini logični zaključek. Zadnji kralj Histrov, ki se je upiral prodoru Rimljanov v Istro je imel zelo zanimivo ime, in sicer Epul, kar v prevodu pomeni pijanec in vsekakor nakazuje na tesno povezanost istrskega prebivalstva z vinom. Torej od leta 177 pr.n.š. dalje, ko so Rimljani osvojili Istrski polotok lahko tudi na kozjih tleh govorimo o gojenju vinske trte in pridelavi vina. Dokaze o tem najdemo v podeželskih vilah (Vila Rustica), ki so bile precej samozadostne kmetijske enote posejane po celotnem rimskem imperiju. Veliko so jih izkopali tudi v Istri in v njihovi notranjosti odkrili stiskalnice za olje in vino. Z rimsko osvojitvijo postane Istra dežela trte in vina in to je tudi podkrepljeno z arheološkimi dokazi. No, kakor že rečeno, vse skupaj se je lahko zgodilo že veliko prej… Še posebej ne morem mimo grške in feničanske prisotnosti v tem prostoru, ki sta ravno tako veljali za izrazito vinski civilizaciji. Dokazov torej ni, a vendar kaštelirji še skrivajo marsikatero skrivnost.

Tilen Praprotnik

Zdaj, ko je čas obrezovanja vinske trte….no po pravici povedano smo praktično na koncu, sem se spomnil našega profesorja za sadjarstvo, ki nas je vedno opominjal, ko smo rekli, da strižemo trto. Ne, se je razhudil, strižemo ovce, trto pa režemo. Ok, pravim jaz, če za obrezovanje trte uporabljamo škarje jih vendar strižemo in ne režemo. Če bi jih rezali bi uporabljali nož, mar ne? Od kdaj torej s škarjami režemo?
No, z januarjem bomo v naših vinogradih zaključili z rezjo, sledi zamenjava slabih kolov, napenjanje žic in takoj nato vezanje. Pa bo spet tukaj pomlad in začetek novega letnika z novimi presenečenji. Če je kaj, kar pri vinarstvu zagotovo vem je to, da je vedno kje skrito kakšno presenečenje.

Tilen Praprotnik

Zadnjih nekaj dni je zares čudovitih, nebo je jasno in razločno, brez vetra. Zemlja se od zadnje moče še ni uspela posušiti in se verjetno še kar nekaj dni ne bo. Zaradi mraza seveda. Na strmih, severnih pozicijah se čez cel dan zadržuje slana, saj tja nizko zimsko sonce ne uspe prodreti. Ko pogledaš po vrsti je kakor, da bi jo pobelil sneg. Ko se čez dan ozračje le nekoliko ogreje in posamezni sončni žarki prodrejo na redke zaplate s slano prekrite grude, se ravno ravno toliko uprejo, da se beli mraz malo pokrči, že se prične sonce spuščati za obzorje in večerni hlad ponovno odene vinograd v bele kristale. Saj temperature niso tako nizke, okoli ničle, tako da se da rezati. A vendar je to naš najhladnejši vinograd in tudi zdaj, pozimi se to pozna. Poleti, ko je sonce višje, je ta vinograd osvetljen od jutra do mraka.

Tilen Praprotnik

Letos so bili prvi pretoki opravljeni nekoliko kasneje, večina kar konec novembra, kar sicer ni običajno. Vendar je vse skupaj precej skladno z letnikom, ki smo mu bili letos priča. Refoški imajo izjemno nizke kisline, pri nekaterih pridemo celo na neverjetnih 6 g/l kisline. Pa še ni konec, kislina bo do spomladi še nekoliko padla. Prejšnjo nedeljo, sem se udeležil ocenjevanja vin članov italijanske skupnosti pri Pavletu v Piranu. Tam sodelujem s prekinitvami že nekaj let. Na tem ocenjevanju se zelo hitro vidi, katere napake in bolezni vina so značilne za določen letnik. Letos sta tako izstopala miševina in bekser, kar je odraz visokih pH vrednosti in slabe prehranjenosti vinske trte zaradi šokantnih vročinskih razmer v času dozorevanja. Bilo je tudi nekaj mlečnih in ocetnih cikov, kar je nakazovalo na določene prekinitve fermentacij zaradi visokih koncentracij sladkorja v grozdju in ponekod tudi zaradi visokih temperatur same fermentacije, kjer je pač ni mogoče nadzorovati. Torej…degustirali smo 64 vin, 44 belih in 20 rdečih, od tega jih je bilo mogoče 10 takih, da so bila sprejemljiva. OK, gre za majhne pridelovalce, ki vina večinoma ne prodajajo, temveč ga porabijo sami, vendar je vseeno škoda, da se potencial takega letnika, kot je bil 2011 ne izkoristi. Pa saj ni treba dosti, nekateri imajo žal še danes predsodke proti žveplu in selekcioniranim kvasovkam. Za dobro vino ni potrebno dosti, zgolj dobro grozdje in nekaj znanja, ali če hočete dobro grozdje, žveplo, selekcionirane kvasovke in nekaj zdrave pameti. Za konec naj Vam zaželim vesele silvestrske praznike in seveda obilo dobrega in razburljivega vina v prihajajočem letu 2012. Upajmo, da bo odličen letnik!

Tilen Praprotnik

Ok. Predstavljajte si neko vino, npr. Cabernet sauvignon (to bi lahko bilo tudi katerokoli drugo vino, ki ima neke ‘globalne’ razsežnosti). Prihaja iz različnih koncev sveta v različnih stilh. Od svežega, tekočega letnika, do ultra zorjenega, lahko tudi barikiranega. Iz Italije, Francije, Čila, Kalifornije…. Obdelava vinogradov je zelo različna, pridelki gredo od nekaj dekagramov, do nekaj kilogramov. Stroški pridelave so lahko enormno različni. In vsa ta druščina ima na etiketi napisano eno in isto…Cabernet sauvignon. Ko se torej običajen potrošnik vina, ki se v neko teorijo niti ne poglablja preveč, sooči s cenami teh cabernetov na trgu je seveda upravičeno zmeden. Zakaj neki, stane ta cabernet 4 €, tisti drugi pa celih 20 €? No, sama od sebe se ponudi primerjava s trgom avtomobilov, in verjetno je vsakemu povprečnemu zemljanu povsem razumljivo, da je Renault Megane dražji kot Renault Clio. Razlika je namreč vidna že na pogled in je ni potrebno posebej razlagati. Pri cabernetu je pa situacija vendarle nekoliko bolj zapletena… Razkošna steklenica ter lepa etiketa lahko v primerjavi z običajno steklenico in preprosto etiketo ta način razmišljanja vsekakor preneseta na vinske police, vendar je pri vinu bistvo očem skrito. Kako je že tista….kdor hoče videti, mora globoko razpreti brbončice…ali nekaj podobnega…

Tilen Praprotnik

Svet se seli na splet. Oziroma se je že preselil. Saj so še vrabci nehali čivkati, da je svetovno medmrežje najpomembnejši bazen informacij. Naklada časopisov pada, ljudje novice prebirajo predvsem na spletnih medijih in tudi prodaja vina se počasi seli na internet. Če človeka kaj zanima, enostavno poguglaš in ena, dva, tri…dobiš odgovor, kadarkoli, za karkoli. Kar objaviš na spletu, je v trenutku dostopno milijonom ali pa milijardam ljudi. Splet postaja sejem, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Še malo, pa bodo sejmi in festivali postali popolnoma nepotrebni, če niso že. Enostavno boš na spletu poiskal vinarja, katerega filozofija, lokacija itd. ti najbolj ustrezajo, ga obiščeš, degustiraš vina, kupiš kako flaško…. Ne sliši se lepo, vendar gre vse v tej smeri. Na internetu lahko intimno izbereš karkoli, ne da bi se počutil posiljenega. In obratno – ponudiš karkoli, ne da bi imel občutek, da posiljuješ. V udobju fotelja se sprehajaš po vinskih deželah, vinogradih in kleteh ter si izbereš, kar ti pač ustreza. Množični sejmi in festivali izgubljajo pomen, ker se v njihovi gneči izgublja pristnost, ker ljubitelji in pivci vina pri desetem vinu izgubijo nit in je vse kar temu sledi navadno nalivanje, ki ne vodi nikamor. Pa še tisto kar si probal v štartu je že zdavnaj potisnjeno v zaprašeni kotiček možganov, kjer so še pajki zapustili svoje mreže. Ko je vsega preveč je pač tako, da po strogi selekciji ostane: nič! Potrebno se je resetirati in začeti znova, nekje drugje, na nekem drugem kraju, morda le par vzorcev, takih ki si jih zapomniš. Ko na nekem sejmu ali festivalu stojiš sredi čete kolegov vinarjev, cel dan, točiš vino in razlagaš kaj in kako, se mimo tvojega štanta zvrsti cela paleta obrazov, bolj kot tečejo ure manj jim je jasno, za kaj se pravzaprav gre. Vina si postajajo vedno bolj podobna, pogled vedno bolj zamegljen in nekaterim vztrajnežem prične pešati ravnotežje. Ko se pa začne za vprašanji ali imaš kako flašo za šenk, postane jasno, da je konec in da se je bolje odpraviti domov.

Tilen Praprotnik

Okoli martinovega se je v Primorskih novicah pojavil oglas s tekstom Bla, bla, bla… v smislu, da vinar, ki je naročil ta oglas, dela vina in ne zgodbe. Ok, nekako razumem odklonilen odnos do pretiranega besedičenja okoli vina, ki se velikokrat prelevi v nakladanje (vinarji to baje dobro znamo), vendar je tudi res, da za vsakim vinom stoji zgodba. In predvsem zgodba je tista, ki danes dela vino drugačno, ki ga diferencira od drugih vin. Sam sem mnenja, da je okus vina izjemno pomemben in ko se kupec odloča za nakup nekega vina, je glavni dejavnik odločitve vsekakor okus in zgodba stopi v drugi plan. Že res, vendar kljub temu, da je v drugem planu, nikakor ne smemo zanemariti njenega pomena, saj ni lepšega, če neko vino ponudimo gostom in ga pospremimo z nekaj besedami o tem, kdo in kako ga je delal, od kod prihaja in zakaj je pravzaprav takšno kakršno je. To je pa seveda zgodba, ki lahko utrdi in utemelji pozitiven vtis, ki ga je napravil okus samega vina. Ko nekoga neko vino zares navduši, ga v 99 % zanima tudi kaj več, želi pridobiti informacije oz. želi slišati zgodbo. Zgodba ima verjetno negativen prizvok, ker ljudje marsikdaj mislijo, da gre za nekaj izmišljenega. Izmišljene so pravljice, ne zgodbe. Včasih se zgodi obratno, da najprej slišimo zgodbo, ki nas tako pritegne, da želimo poskusiti tudi vino. Le-to nas lahko razočara, navduši ali pusti ravnodušne. Zgodbe okoli vin so torej izjemno pomembne in lepo je, če so tudi resnične. Nekaj je vsekakor res, pa tudi, če si marsikdo tega ne želi priznati: če delaš vino, delaš tudi zgodbo.

Tilen Praprotnik

Ob tem toplem vremenu sem se ponovno spomnil na vinske mušice. Drosophila melanogaster je baje genetsko najbolje raziskani organizem, če pomislim, je tudi vino ena od najbolje raziskanih pijač. Njeno strokovno ime ima v prevodu pomenljivo ime: ljubiteljica rose s temnim trebuhom. Čudno, da je niso poimenovali enogaster, bi bilo bolj primerno… Njeno življenje je močno odvisno od temperature in je v idealnih razmerah dolgo 8,5 dni ter je namenjeno izključno njegovemu visočanstvu…vinu. Novembra jih običajno ni več, mraz jih prežene in razen, če nimajo na razpolago obilice hrane in toplega vremena, so za ta čas nenavaden pojav. Prav zares, vinska mušica je vinu zvesta do smrti – samo spomnite se na pozabljene kozarce vina v katerih plavajo te simpatične žuželke. Če nič drugega, poginile so srečne…

Tilen Praprotnik

Malvazija…veliko zgodb kroži o tej razvpiti sorti, katere izvor je še danes nejasen. Pri pregledu virov se omenja pristanišče z enim vhodom, imenovano Monembasia, ki se nahaja na Peleponezu. Tam naj bi Benečani na svoje ladje natovarjali malvazijo in jo preko Benetk prodajali po takratni Evropi. Italijansko ime za Monembasio je bilo Malvasia, iz tega jasno sledi, da je vino dobilo ime po tem pristanišču. Pred časom mi je v roke prišla knjižica, kjer so opisane vinske ceste okrožja Herakliona, glavnega mesta Krete. Skratka, knjižica opisuje njihove glavne sorte, vinarje/kleti, ki jih lahko obiščete itd., posebno pozornost pa posveti tudi Malvaziji. In tukaj zasledim trditev, da ime Malvazija izhaja iz Kretske pokrajine Malevisi, kjer naj bi ravno tako Benečani, natovarjali velike količine vina. V tej pokrajini, ki se razprostira zahodno od Herakliona, vse do gore Ida, so bili v času Beneške vladavine obsežni vinogradi. Razlaga je logična.

Tilen Praprotnik

Jesen je tu. Prišla je hitro, neslišno a vendar pričakovano. Pridelek je pospravljen in v kleti je živahno. Kvasovke so pri bogatejših vinih še vedno v polnem zagonu, pri enostavnejših so pa že bakterije prevzele štafeto. V sodih je polno življenja in vino se iz dneva v dan spreminja ter nas opominja, da ni vse tako, kakor se je sprva zdelo. Mlado vino je vse bližje, prva cisterna mladega refoška je pretočena in v prihajajočem tednu gre v prodajo. “Zgodaj,” porečete? Niti ne, saj je bila tudi trgatev zgodnja in razkis je v tej posodi že zaključen. Refoškec je nežen, mehak a vendar poln in tako obarvan, da je v ponos svojemu imenu.

Tilen Praprotnik