Marijan Močivnik – Močko

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.

Grem včeraj v Novo Gorico tiskarju določit odtenek barve za toniranje rdečega papirja v rdečega. Kar se zdi neumno, pa to vsaj deloma ni povsem tako, originalna barva papirja za predlist in zalist naše Vipavske nam namreč ne ustreza povsem in jo sklenemo malo uskladiti z našimi željami in je hkrati barva zdaj tudi precej bolj nasičena. Na pamet, iz glave, je potrebni odtenek na dano podlago kar težko zadeti, čeprav se je tokrat zgodilo točno to, in ni torej povsem res, da nam gre narobe čisto vse, kar lahko gre tako: ko prvi rdeče potiskan rdeč papir papir prileti iz tiskarskega stroja, ostanemo kar pri barvi, ki jo prej po telefonu okvirno izberem kot kot naše izhodišče. Za vsak slučaj sicer poskusimo tudi z dvema nanosoma iste barve, pa je bolje z enim. In tako je to zdaj to.

In grem popoldan še enkrat v tiskarno, tokrat tudi s fotoaparatom, vrnem slepo knjigo (to je maketa, prazna knjiga, narejena z enakimi materiali kot bo končna, torej njej enakih dimenzij in to je tudi njeno bistvo in poslanstvo), dimenzije ščitnega ovitka so zdaj jasne in je ne potrebujem več, oni pa še.

Sicer je ta teden Primož vseljen v tiskarno in tam od jutra do noči spremlja tisk Vipavske in od tam vsak večer po Andreji pošlje, kar je tistega dne spravljeno na papir in se nam je tega že nabralo verjetno več kot bi, če bi se nam tako zahotelo, potrebovali za tapete, najprej je bil papir potiskan po eni strani, zadnje dni tudi že po drugi. In me potem danes okoli druge ure popoldan pokliče Primož. In pove, da je konec, bil je tam: Vipavska je natisnjena. Zdaj sicer še platnice z reliefnim tiskom in toplotno folijo in ščitni ovitek in vezava, a datum, ki ga včeraj v tiskarni skupaj potrdimo – najkasneje zadnji januar – se zdaj tudi realno zdi realen. Potem odpremo penino. Ali morda kar šampanjec.

Čakajoč na nove tiskarske plošče. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, ISO 800.

Popoldanska izmena. Sprotna kontrola med tiskom. 20 mm, F/9, 1/25 sekunde, ISO 400, fleš.

Škart. 24 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 800, fleš.

Natisnjeno. 24 mm (objektiv nagnjen, ravnina ostrine približana ravnini potiskane površine), F/7,1, 1/40 sekunde, ISO 800.

Natisnjeno. Čakajoč na zgibanje. 24 mm (tudi tu nagnjena ravnina ostrine), F/11, 1/40 sekunde, ISO 800.

V zgibalko. 28 mm, F/14, 1/40 sekunde, ISO 2000, fleš.

Zloženo, na čakanje za vezavo. 28 mm, F/4,5, 1/400 sekunde, ISO 2000.

Mlado vino je zame mlado, kislo je kislo, sveže je pa sveže. Lahko je mlado in sveže, lahko je sveže tudi, če ni več mlado. In če je kislo, mi ni nujno tudi sveže. In tale sivi pinot je zame svež. In je sam v sebi skladen. Harmoničen. Nič mu ne manjka, ničesar nima preveč. Barva nekoliko presenetljivo ni trendovsko sortno bakrena, niti bakrenasta ne, danes celo štajerci in posavci svoje sive pinote zdaj pogosto zaštihajo proti rožnatim odtenkom, tale bric pa tokrat ne. Sklepamo na nič ali zelo malo maceracije, nič ali komaj kaj stika mošta z jagodnimi kožicami. Očitno ni bilo potrebe. Na vonju nič ne manjka. In na okusu tudi ne. Za 2010 lepih 13,5 % alkohola. Nikakor premalo, tokrat tudi preveč ne. Konsistentno vino tega sloga.

Prvič lani na božičnem kosilu na koncu sveta pri Mojci. Da ne obremenjujemo že tako polnega frižiderja zakopljem flašo po zgledu daljnih študentskih improvizacij med ostala vina v koroški sneg in ko se odločimo, da je čas za Kristančiča, je ta prijetno hladen. In od vseh vin izgine najhitreje. In do konca. Sede, bi se reklo. Steče.

Potem v nedeljo. Po dveh in pol urah Čavna ob kosilu lepo potegne. Potem malo še zvečer, ko pride Luka pogledat Gravnerjeve kozarce. O tem več kasneje. Zdaj tale sivi, mi mu rečemo tako, torej kar sivi, včasih je bil rulandec. Včeraj ga dokončam in gladko bi ga umestil med najboljših sedem pri nas. Pika.

Tudi etiketa brez pripomb.

Nekaj se je vedelo a nič natančnega, nismo spraševali niti kdaj, ne koliko, ne kako, se grem po nekakšnem kosilu zluftat in prinesem z bencinske črpalke v studio današnje Delo. Petek, trinajsti, priloga Kult, stran 37. Kjer naša Vipavska. Potem ko se studijsko bralstvo zvrsti nad polstranskim člankom, mi ga Anita pridrži, stojalo enega od flešev nekoliko dvignem in usmerim v strop, odstranim satovje iz reflektorja, izmerim svetlobo, dokumentarno škljocnem, vrnem fleš v prejšnjo pozicijo da lahko Primož nadaljuje s flašami v lesenih škatlah, in Anita obesi cajteng na našo oglasno tablo. Kamor ga grem zdaj končno lahko prebrat .

Lagal bi si in bi se, če bi se delal, da se nam ne zdi fajn. Vključno z Barbi. Tudi zato, ker so na Delu iz PDFja splošnega - fotografskega - dela knjige (tam so brez besed nametani moji vtisi), izmed nekaj sto možnih najprej izbrali 4 slike. Te sem jim potem poslal v polni kakovosti in ločljivosti in so izmed njih so objavili dve. Obe iz ciklusa mojega spremljanja njenih, Barbinih, no naših vin – Piana.

Da se zatakne natančno in brez izjeme vedno, kadar se lahko, je seveda zdaj že povsem jasno. Murthy. Pri naši Vipavski namreč. Da za tokratne, tehnične, v dooooolgi vrsti vseh mogočih predvidljivih in nepredvidenih težav ni kriv papir, potem ko tega lani tiskarna sploh ne uspe dobiti, končno in dokončno potrdimo včeraj. Tiskarske plošče za nesprejemljive vertikalne maroge očitno tudi niso krive, jih namreč testno zamenjamo in poleg tega komplet za eno tiskarsko polo poskusno naknadno dodatno razvijamo in pač vse kaže, da je razlog nekje drugje. In tam pri stroju tako v glavnem samo čakam in in pet ur gledam rezultate, in na koncu niti več ne težim da spet ni OK, ker so pač to itak vsi jasno vidijo in vedo na kaj se obešamo in da pač ne gre za neko malenkostno kaprico. Lakiranje tudi preverjeno nima nič z nastajanjem zoprnih marog in naše datoteke so tudi preverjeno tehnično neoporečne, ostane v glavnem še tiskarski stroj, sicer nov, sodoben, drag, a jebat ga. Ali res zajebava ta mrcina, naj bi bilo znano danes, ko me v tiskarni nadomesti Primož in jim tam teži in teži, dokler ni dovolj zadovoljen z odtisom, dokler niso barve dovolj okej in dokler ni paser v nulo. Desetinka milimetra zamika katere od plošč se pri nekaterih fotkah opazi na en meter. Brez pretiravanja. Šokantno, čeprav imamo zdaj s frekvenčno moduliranim rastrom že nekaj let izkušenj. Kadar je v nulo, je pa v nulo.

Korektno reproducirana fotka naj bi izgledala nevtralno. Kot recimo tale.

Magenta kanal sem zamaknil za 1 slikovni element (piksel) navzgor. Takole približno je lahko videti, kadar se tiskar ne potrudi dovolj. V takih primerih se to res opazi že na daleč. Brez lupe. Preverjeno.

Tomi z ekipo na naši tradicionalni zdaj že lanski zaključni večerji po dogovoru z mano postreže eno od predjedi kar na knjigi in presenečenje, predvsem za Anito, Tjašo in Primoža, je popolno. Kočevci  namreč dan prej pripeljejo svoje salame namesto njim bolj domačega dimljenja k sosedovemu Petru eksperimentalno zračno sušit. Kar mojemu sodelavstvu tudi povem in je to res. Dostavijo pa so mi tudi nekaj kilogramov težko pričakovanih monografij. Kar zamolčim. Oziroma zanikam. Oziroma se začasno zlažem.

Černačeva Kočevska sicer prvič izide leta 1998, pa poide in Kočevski rotarijci jo lani sklenejo ponatisniti. A originalnega materiala ni več, nepričakovano so povsem na začetku in tudi zato dobi monografija hkrati z avtorjevo posodobitvijo besedila namesto prvotnega podnaslova, Gozdnata in skrivnostna dežela, novega: Nove zapovedi gozdnate in skrivnostne dežele.

Posledično za knjigo tudi novo oblikovanje, pokliče Rado, se dogovorimo in po prvih vzorčnih fotkah, ki so kasneje umaknjene, še kasneje pa spet v igri, in po dokončno potrjenem besedilu z Anito predstaviva in ponudiva v izbor Radotu in Urošu dva predloga za novo Kočevsko. Ki naj bi v novi izdaji dobila tudi nove slike. In jih dobi. Večinoma. Nekaj fotografov svoje sodelovanje naknadno užaljeno odkloni, ko je konec poletja jasno, da po enem letu seznanjenosti s potrebno motiviko nikakor nimajo v rokah dovolj ustreznih slik za izsiljevanje svoje ekskluzivnosti. Tudi zato dobi naša Kočevska koncu trdnejšo in bolj razgibano fotografsko zgodbo ob nekoliko mehkejšem tehničnem pristopu.

Poskusni tisk testne forme v začetku decembra pokaže, da so v tiskarni v nasprotju z dogovorom uporabili za svoje proofe, ki jim bodo merodajni, drugačen ICC opis kot mi za svoje proofe in mi sprintajo za domov dodaten svoj proof, pošljejo po mejlu svoj ICC opis in medtem ko se namesto preko Metlike, ker je Oti moral v Novo mesto, vračam iz Kočevja naravnost v studio, ima tam Primož že natisnjen še en naš proof z njihovim ICC opisom, ju primerjamo, zdaj smo usklajeni in vemo kaj bo prišlo iz njihovih strojev če bodo pri tisku dovolj natančni in gremo v studiu še enkrat skozi ves slikovni material in na srečo sta kritični samo dve fotki, Tjaša tam ustrezno zniža magento in lahko oddamo.

Še prej seveda razdelitev knjige na ustrezne sklope fotk in sklope besedila, število strani mora biti za vsak sklop deljivo z 8, in ureditev besedila in grob prelom slovenskega besedila pa prelom na fino, pa nemščina in angleščina in detajli, korekture, korekture, korekture in korekture, pojasnjevanja in usklajevanja z avtorjem besedila in z Urošem in Radotom in umeščanje in razmeščanje in premeščanje in nadomeščanje fotk in proofi in delovna sobota in ovitek in menjava fotke in prostoročno izpisani naslovi poglavij v vseh jezikih, pa kako potem to opredeliti v kolofonu, kjer smo zapisali tudi uporabljeno tipografijo, kupljeno posebej za to knjigo. Slednje sicer naknadno, vztrajal sem, da najprej naredimo in kupimo šele ko vidimo, da nam izbrani Skolar res ustreza.

Posebej potem kar na naš FTP strežnik – tiskarji si poberejo od tam – strani z besedilom in posebej strani s slikami. Ker predlagamo in je sprejeto in potrjeno, da se besedje in slike ne tiskajo na enakem papirju. In je posledično vse, kar je v CMYK barvah v celi knjigi povsem enako za vse tri jezikovne variante, besedilo pa je potem na drugem papirju za vsak jezik seveda različno. Tudi barvni ovitek in ščitni ovitek sta dosledno temu povsem enaka za slovensko, nemško in angleško varianto, razlike tu nosijo dodatne nižje pasice, ki objemajo barvni ščitni ovitek in širijo logiko uporabe obeh izbranih papirjev iz notranjosti knjige.

Potem čakamo. Dokler mi Uroš ne sporoči, da so knjigo dobili in da so res zadovoljni. In dokler se ne znajdemo na Zemonu v začetku tega zapisa.

Starejši mladič se je od prejšnjega leta poslavljal v Novem Sadu, njegov brat pa nekje v precej manj oddaljenih Kamnjah. Tako se nama roditeljema doma ni bilo potrebno podrejati praznovalnim normam in ker nisem odpiral šampanjca sem lahko v oknu s fotoaparatom lovil odseve iz naše kuhinje in hkrati skozi okno v isto sliko brez fotomontaže priprave Dušanove druščine na skorajšnjo pirotehnično razstrelitev neba nad Dobravljami. Nisem ostal neopažen, Dušan mi je nazdravil in evo spodaj moj škljoc in dobro uro pozneje se je leto spokalo v preteklost od koder ga menda skoraj zagotovo ne bo nikoli več nazaj. Bo pa ostalo v spominu zapisano kot svinjsko zajebano.

105 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, ISO 51200.

Prvič najprej,
ker je bilo po najavi nepozabnega večera z renci na Zlatem griču nekaj dilem: nepozabni večeri revije Vino ostajajo, kar so bili. Z vsem, kar je privabljalo in doslej privabilo tudi mnoge od vas. Včasih tako močno, da so bili nekateri dogodki razprodani v nekaj minutah. A to ni pravilo in ni treba vedno ob napovednem trenutku uporabiti hkrati šest telefonov in upati, da se eden prebije do Andreje, ki sprejema vaše prijave. Pogosto ni nobenega problema za prijavo tudi naslednji ali še naslednji dan. Odvisno pač.

A resnici na ljubo -
na dobro večerjo z zanimivimi vini se lahko odpravite kadarkoli in marsikam. In v večino naših vinskih kleti tudi ni povsem nemogoče vstopiti. Je pa manj verjetno, da boste hkrati z obojim in še v družbi vinarja, pojasnjeno, pregledno in primerjalno v kozarce dobili tudi svetovno vinsko klasiko. Kot smo to na primeru rencev prvič zgodili v kleti Zlati grič. O tem se je seveda že pisalo. Dovolj podrobno tudi v zimskem Vinu.

Odzive smo seveda tudi dobili. Obvezne formalno pohvalne in tudi res pohvalne. Z nekaj dobronamernimi pripombami. Te so vredne največ. Ker bodo lahko in tudi bodo upoštevane že kmalu. V ne več neznani prekmurski kleti Marof. Kjer se za ene svet že skoraj konča, kljub temu da je od avtoceste do kleti četrt urice vožnje. In kjer je za druge kotiček, od koder je skoraj enako blizu do Ljubljane, Dunaja, Budimpešte … A to seveda zdaj za nas ni zelo pomembno. Kogar zanima, mu bo Marof dovolj blizu, da se nam pridruži, kogar ne, mu bo pač še vedno predaleč.

Drugič najprej, ponovno:
klet gostitelja bo seveda še vedno temeljito predstavljena. Kot vedno na naših večerih. Z vini v kozarcih. Kot vedno na naših večerih. In lačni tudi ne bomo. Še nikoli nismo bili. Pač še en naš nepozaben vinski večer. Ki bi potegnil in pritegnil tako ali tako.

A tokrat že drugič,
kot napovedano, naš nepozabni večer z dodatkom. Free bonus. Upgrade.
Sovinjoni.
Podrobnosti dogajanja usklajujemo. Vsekakor bo Uroš dal natočiti v kozarce najboljše Marofove. In vsekakor jih bomo primerjali, kakorkoli se to pompozno bere, s svetovno klasiko sovinjona. A še prej se nameravamo pobliže in kar temeljito srečati z različnostjo sovinjonove aromatike. In z razlogi zanjo. Vem, takole zapisano se to ne bere romantično. Se sploh ne trudimo, da bi izpadlo zgodbasto. Nasprotno. Dejstva.

Padajo tudi že predlogi za konkretna vina. Sovinjon je seveda sauvignon blanc. Svetovna sorta. Zato mi najprej prihajamo iz velikega v malo. Recimo: nikakor ne gre mimo Nove Zelandije. Kaj predlagamo od tam? In vsekakor Južna Afrika – kaj od tam? Stari svet, Francija? Obvezno! En Sancerre? Pouilly-Fumé? Ali kar oboje? In tako naprej.

Vaše želje in predlogi?
Zakaj pa ne. Predlagajte! Spodaj. Takoj po praznikih mi potegnemo črto in skupaj z gostitelji pripravimo dokončen seznam. Ki nam bo potem – predvidoma v prvi polovici februarja – na Marofu na voljo v kozarcih.

Če bi se Anita odločila drugače in bi v Vipavsko (slučajno natančno na sredino knjige, desno od podobe božično okrašenih Goč) namesto izbrane en dan starejše umestila spodnjo sliko, bi to postala zadnje posneta fotka v monografiji. S tem bi padla moja srednjeročna napoved glede zadnjega motiva, ki ga bom uspel spraviti pod streho za ta projekt. Šlo je na koncu sicer samo za nekaj ur razlike, psihična napetost ni bila prehuda, a vseeno. Dokazati ženi, da si imel ves čas prav, je neprecenljivo. Kljub temu nad Anito glede njene izbire odločilne fotografije nismo izvajali pretiranega psihičnega pritiska in nasmešek hišne vinarke je dejansko, kot sem ji napovedal, zaključil fotografsko aktivnost za Vipavsko. Da smo s knjigo koooončno v tisku, sem pa že omenil.

Ajdovščina te dni. 20 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, ISO 2000

Bilo je kar jebeno. Poleg vsega ostalega še štiri zaporedne delovne sobote. Primož je sicer eno prešprical, a je prej delal do naše onemoglosti, po zadnji je zvilo Tjašo, vmes jaz dodatno odsedel tudi še štiri delovne nedelje in tako je šla v tisk monografija Kočevska. Več o njej, ko jo dobimo. Konec tedna. Menda. In je tudi šla kooooončno v tisk Vipavska. Zaenkrat sem za njeno najavo v revijo Vino, ki je od danes zjutraj dalje na FTPju tiskarne in kar se nas tiče torej v tisku, moral spisati natančen dnevnik fotografa, pregledal sem zato še enkrat oddani PDF knjige in na njegovi podlagi sporočil: Nekaj let sem se plazil pod trtami, sedel in ležal na sodih, letal nad dolino, jo prekolesaril, prevozil in prehodil in enako počel po svetu nad njo. V jutranjem in večernem mraku, pa vmes in prej in potem. Nisem manjkal, ko so se sadile trte, niti ko so se rezale in potem vezale. In seveda sem bil na bandimah, in ko se je zrelo grozdje jeseni prešalo in kadar in kjer se je za sladko do spomladi sušilo. Vipavcem sem gledal pod prste in v oči in oni meni, spremljal sem pujse do klobas, prešvican sem bil na pašniku govejim jezikom v užitek, lovil sem snežinke in gazil sem sneg, pritiskal na sprožilec fotoaparata med nevihtami, rabutal češnje, breskve in fige, vinarji so zame mešali drozgo in odpirali sode in segali zame vanje s pipetami in si polnili in praznili kozarce, koze so se molzle in zorili ter obračali so se hlebci sira, reka Hubelj mi je mezela med prsti v čevljih in rosa ni hotela iz hlač in pojedel sem, kar so gostinci pripravili za ovekovečenje po svojih receptih. In še kaj zraven. Zdaj že skoraj spet dihamo čakamo, da nas pokličejo na kontrolo tiska.

Vmes sem pa pri sosedu povsem nepredvideno, mimogrede, s fotoaparatom na pot do klobas pospremil še enega pujsa.

20 mm, F/10, 1/13 sekunde, ISO 12800

Vino iz časov, ko sta bila Sutor še oba Lavrenčiča, Primož in Mitja, ko torej Primož še ni bil Burja. Uradno, stekleničeno, jo prvič poskusim pred pol leta na Zemonu na Okusih Vipavske, ko sicer le skočim tja po Barbi. Če bi bila malvazija burgundska sorta, bi lahko bila tam približno taka, špekulativno pomislim. Kadar bi jim dobro uspela.

Eno flašo mi potem stisne Mitja v roko, ko pred trgatvijo poslikava manjkajoče za monografijo. V hladilniku zdrži polna le nekaj dni. Tale flaša je pa iz davno naročenega kartona, ki mi ga je Mitja po drugem urgiranju ob neki priliki končno le dostavi v studio in gre nekaj flaš takoj na hladno.

Odčepim torej eno včeraj, pol kozarca mimogrede namenim slepemu poskusu z nekoliko bolj intenzivnim zračenjem vina, a temu Sutorju ta dodatni postopek po moji presoji zdaj nič ne koristi, kar morda tudi nakazuje, da je vino na vrhuncu. Torej, kot bi brez poskusa tudi sicer, kar v dovolj širok kozarec. Nekajkrat. Barbi pri tem ravno dovolj intenzivno pomaga, da je po večerji v flaši samo še tričetrt litra lufta. Komplimenti!

Monografija Vipavska. Odštevali smo leta. Potem mesece. In tedne. Zdaj dneve do tiska. V preteklem mesecu so mi se zvrstili še skoraj vsi preostali ponudniki, vsak zase potrdili svoje strinjanje z nabori predlaganih fotografij za njihove predstavitve, nekaj malenkosti smo v posameznih primerih še dopolnili ali izboljšali, ostaja komaj še kaj. Zaključujemo torej. Končno.

Lea Mlečnik. Bukovica. Tudi aktualna vipavska vinska kraljica. Ki se, kot je povedala, še zelo dobro spomni težke gajbice z grozdjem, ko je med trgatvijo konec septembra pred tremi leti pozirala za zgornjo fotko. 20 mm (DX), F/9, 1/125 sekunde, ISO 100.

Milan Garbari, Malovščevo. Vitovlje. Barbara je slike sicer potrdila, pa potem še enkrat poklicala. In sem šel ponovit en motiv. Jaka z mano za lučkarja. Kar je Barbaro potem prostovoljno koštalo eno salamo. Ki je zdaj seveda ni več med nami. 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Jordan Cigoj. Arkade. Črniče. Slike je sicer potrdila Maja. Ki je še vedno edina slovenska vinska kraljica z dvojnim mandatom. 105 mm (DX), F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 100.

Katja Sulič. Sončni škol. Potem, ko se je pri njej marsikaj spremenilo smo morali del fotk posneti povsem na novo. A tale iz vinograda nad Šmarjami je še iz tiste prve runde. Potrjena. 50 mm (DX), F/6,3, 1/320 sekunde, ISO 200.

Borut Slejko. Vina Zaloščan, Zalošče. Nobenega kompliciranja, vse potrjeno. 20 mm (DX), F/6,3, 1/30 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Stegovec, Sveti Martin. Po vnaprej zastavljenem ključu vključujemo v nekatere predstavitve vsebinske motive, posnete na beli podlagi, prostostoječe. Pri Svetem Martinu vinski kamen. Iz sodov. Marsikaterega od teh in takih predmetov mi je kasneje za knjigo posnel Primož, tale vinski kamen pa je še moje delo. 105 mm (DX) F/22, 1/160 sekunde, studijska razsvetljava, ISO 100.

Berce. Dornberk. Prihajajoča generacija med eno od trgatev. 20 mm (DX), F/9, 1/80 sekunde, fleš, ISO 160.

Nejc Tomažič. Vrhpolje. V predlaganem naboru je Mateju manjkala fotka kleti, jasno, takrat je nismo naredili, ker klet ni bila pripravljena, zdaj je in se dogovoriva za termin in naredimo manjkajoče in potem potrdi. A ta slika je od prej. Merjenje sladkorja z refraktometrom. 20 mm (DX), F/7,1, 1/30 sekunde, fleš, ISO 400.

Restavracija Dam. Kromberk pri Novi Gorici. Zdaj tudi že član JRE (Jeunes Restaurateurs d'Europe). Posnetek prostora, ki so ga za potrebe lokala usposobili kasneje, škljocnem nekega ne zelo davnega večera, ko bi moral na odprtje neke druge bližnje restavracije z vinoteko, a sem tam le odložil Barbi in v Damu opravil svoje. Uroš je nabor sicer potrdil, a če mi znese v kratkem še en škljoc. Se mi namreč zdi, da tu potrebujem še en motiv. Zgornja slika pa je od precej prej. 14 mm (DX), F/10, 10 sekund (stojalo), ISO 200.

Pikol. Rožna dolina. Tadej in Boris pred dnevi potrdita predlagani nabor, strinjata se tudi s poudarki. Na sliki pa Taras Gašparin pripravlja jed po njihovem receptu, ki bo v knjigi tudi objavljen. 20 mm (DX), F/5, 1/15 sekunde, fleš, ISO 200.

Grace. Tik pred letošnjo trgatvijo, ne le za knjigo, malo pa seveda tudi, posnamem v vinogradu Ivi in Edija Svetlika njuno rebulo. Nabor fotografij sicer izbran predvsem iz tistega, kar sem v dveh sezonah namensko nabral za njuno spletno stran www.grace.si. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, fleš, ISO 400. S flešem je dosvetljeno grozdje, ki je sicer bilo že v senci in tako na temnejšem ozadju lepše izstopi.

Včeraj in dan prej. Ljubljana. Letošnji slovenski festival vin. Kakorkoli obračamo, tudi pregled nad trenutno situacijo. Žal mi ni zneslo. Naletim pa v našem arhivu med delom, ne povsem slučajno, na tri leta stare slike in skene cenika vin Kranjske deželne vinarske zadruge. Ne ravno pregled, vsekakor pa pogled skozi špranjo v nek drugi tukajšnji čas.

Najmlajša vina: 1910. Sklepam torej, da je cenik približno izpred stoletja. Morda celo natančno od takrat.

"Vsa ... vina so ... zanesljivo pristna in preizkušena od kmetijsko-kemičnega preizkuševališča". (Kmetijsko kemijsko preizkuševališče (originalno preskuševališče) za Kranjsko je ob podpori Mestne občine ljubljanske ustanovila Kranjska kmetijska družba z ustanovno listino z dne 1. 5. 1898, Kmetijsko ministrstvo na Dunaju pa je še isto leto potrdilo njegov statut. Dokončno (potrditev statuta, poslovnika kuratorija in službeno navodilo direktorju) ga je potrdilo ministrstvo z odlokom z dne 19. 3. 1902. Preizkuševališče je bilo samostojen zavod, ki je z znanstvenimi metodami pospeševalo kmetijstvo na Kranjskem: pregledovalo, preizkušalo in analiziralo je različna krmila, semena in zemljo, izvrševalo je različne kemijsko-analitske, fiziološke in mikroskopske analize, ki so jih zahtevale razne oblasti, drušva in zasebniki. Na podlagi izvidov je izdajalo mnenja, spričevala, navodila in priporočila kot npr. glede izboljšanja kakovosti naravnih vin z napakami, glede zatiranja škodljivcev, glede sestave travnih mešanic za različne talne tipe ipd. Širšo (zlasti kmetovalce) in ožjo strokovno javnost je seznanjalo s tekočimi znanstvenimi izsledki. Njegovo strokovno delovanje je nadzorovalo neposredno Kmetijsko ministrsvo na Dunaju, vodil pa ga je ravnatelj ob pomoči kuratorija, ki ga je ustanovila Kranjska kmetijska družba. Od leta 1902 je preizkuševališče opravljalo kotrolne analize živil in poživil neuradno, od leta 1910 pa uradno. Leta 1914 je prešlo v deželno upravo in se preimenovalo v Deželno kmetijsko-kemijsko preizkuševališče in preizkuševališče živil za Kranjsko. Pred prvo svetovno vojno je bil ta zavod edini raziskovalni laboratorij na Kranjskem. Leta 1919 je bil preurejen v Državno kmetijsko poskusno in kontrolno postajo v Ljubljani. (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=25557))

Najstarejše vino? Presenetljivo cviček. "Dolenjski salonski čviček, fin". 1908. Dve leti starejši od najmlajših vin s cenika. Sicer pa takratni "cvički učinkujejo osvežujoče ter znatno pospešujejo prebavo".

"Buteljski" silvanec in veltlinec. Z Vipavskega! In katera rdečina bi lahko bil danes takratni karminet? Če sploh katera. Sicer pa buteljke brez letnikov.

Časa tako ali tako ni bilo in tako tudi ni bilo dileme, kateremu od dveh pomembnih povabil za četrtkovo dogajanje se odpovem. Obema. V studiu potegnem do večera, ko Marko in Primož odložita Barbi v Vipavi in skočim ponjo. Javim, da sem na poti, nekaj minut njenega čakanja torej, a me potem prime in zavijem na stransko cesto, obrnem, ustavim, slučajno je namreč z mano v avtu fotoaparat. A brez kartice. Jebat ga. Imam pa še bolj slučajno v avtu tokrat še drugi fotoaparat. A seveda brez kartice. Jebat ga. Spet za volanom, ko me prešine, da verjetno že pol meseca prenašam in prevažam s sabo en hiter, povsem nov testni primerek shranjevalnega medija, ki ga še ni bilo časa in silne potrebe odrešiti skoraj neuničljive embalaže. To torej zdaj. Povsem brezuspešno poskusim uporabiti inteligenco in se odpiranja embalažne plastike lotim z ne preveč nasilno ročno tehniko, pa potem nohtom pomagam z zobovjem in na koncu ob besnem preklinjanju uporabim kot bodalce še dva različna avtomobilska ključa in sem končno za silo uspešen z bolj ostrim od njiju, vstavim kartico, osvobojeno okrasno-transportno-varovalne plastike v fotkič, jo sformatiram, umirim fotoaparat na strehi avta s podloženo denarnico, izmerim svetlobo in nekajkrat škljocnem.

28 mm, F/8, 10 sekund, ISO 400.

Pred slabimi tremi tedni me Andreja opozori na še enega, pogledam in potem takoj zgrmi po nas plaz drugih obveznosti in pozabim nanj in se potem enkrat kasneje spet spomnim in danes pogledam bolj temeljito in je res: še en bivši tokaj. Toh-kai. Dodajam na seznam. In si mislim svoje.

Bolj ali manj se strinjam, tudi moje izkušnje so doslej podobne. Da namreč večina vinoljubcev, ki začnejo od nič, začne s slajšimi vini in izrazitejšo aromatiko, rdeča vina običajno sledijo belim, zatem iskanje elegance, skladnosti. Potem, izvem prejšnji teden, renski rizlingi. Renci.

Očitno jih je, rence namreč, nekoliko težje dojeti, sprejeti za svoje. Že zakaj. Vsekakor je riesling pogosto omenjan tudi kot kralj belih vin, ena od belih sort z največjim potencialom za staranje. Pred dnevi recimo v mojem kozarcu Kupljenov 1992. Krasen. Res krasen.

Predzadnja desetletja se je renca pri nas žal sadilo kjerkoli. Za čim več. In je vino potem pač bilo kar je bilo, prepogosto ni bil več niti senca samega sebe, na etiketah pa je vseeno pisalo da je vrhunski, kar se je očitno tudi dobro prodajalo. Dokler se je. A časi se spreminjajo.

Vsekakor se nam je zdelo primerno ravno z rencem pripraviti prvi resnejši vsebinski ugrade naših Nepozabnih vinskih večerov. Kar je povsem slučajno sovpadlo z bližnjim martinovim in se nam to ni zdelo zelo narobe. Sploh ne. Res pa, da ne bo bomo gostili vaškega posebneža s talarjem ki bi nam krstil vino. Ne bo treba.

Je pa precej manj slučajno to sovpadlo z Zlatim gričem, kjer rencev ponosno ne zanemarjajo. In so se odločili, da imajo jajca sprejeti izziv in nam jih na martinovo dati na primerjalno pokušino s svetovno klasiko renskega rizlinga. S prvo ligo. Z Nemci, Francozi, Avstrijci. Zanimivo bo. In seveda prijetno.

Andreja že počasi zbira prijave. Se vidimo.

Razmislek je bil temeljit, ideja je bila jasna, skica očitno prepričljiva in asociacije ustrezne. Klemen je namreč zasnovo potrdil in pri tem vztrajal in tudi v nadaljnjih fazah ob morebitnih pomislekih upošteval naše argumente. Ne glede na to, da je del starejše generacije ob predlogu imel klasične pomisleke. Na vinsko etiketo pač seveda sodi grozd ali list trte, morda vitica ali domačija, ne pa kurje pero. A naše drugačno mnenje je bilo uspešno branjeno in je Anita kmalu potrebovala materialno predlogo za realistično ilustracijo. Neprostovoljno, v častitljivi starosti, šteje jih že dobro desetletje, jo je prispevala naša kokoš, imenovana Kura. Ki, mimogrede, s svojim obnašanjem vztrajno negira splošno razširjeno mnenje o neizmerni neumnosti njene rase. Čeprav je tokrat njena pamet podlegla mojemu triku, ubogljivo je počenila, se mirno pustila pobožati in doživela izpuljenje svojega repnega peresa.

Rezervno pošiljko peres je sicer v manekenske namene iz Pivke poslala tudi Nataša, a se je potem  izkazalo, da je manjši, nežnejši, bolj puhast izrastek zgoraj omenjene ptice z našega borjača za naš namen primernejši. In tako naša Kura ni trpela brez pomena, če sploh je, ne kaže namreč od takrat nobene dodatne zamere.

Anita je potem pero filigransko izrisala v nekaj variantah, v grobem sem zadeve zložil vkup in vse skupaj predal Debori, da popili detajle. Kar je tudi bilo storjeno in kar je Klemen tudi požegnal in kar je Primož potem pripravil za tisk in kar je Debora še enkrat pregledala in me zasačila, kako sem en detajl pogoljufal natančno za milimeter in je sprejela mojo argumentacijo in je tisti moj milimeter ostal in so potem na Ptuju etikete pred tedni natisnili in je Primož potem za naše potrebe in za naročnika poftkal vsa štiri vina in mi pripravil tudi spodnji skupinski portret.

Skupinska slika. Brez dame, ki je prispevala predlogo za ilustracijo. Čeprav sem Kuro tudi nameraval ovekovečiti. A še ni uspelo.

Vinski vodič, ki, ko ga vsako leto naredimo in odpošljemo potrjene datoteke v tiskarno, sliši na ime prihodnjega leta, je, kar se nas tiče, letos končan. Oddan v tisk. Velikih sprememb od lani v našem delu ni bilo, pravzaprav skoraj nič, postopek je utečen, prešifriram podatke in ocene, Primož potem uredi prelom in se jebe s korekturami, ovitek je spet prevzela Anita, na koncu vse še enkrat preletim in odpošljem in tako zdaj do vsakoletne celote manjkajo samo še priznanja. Za najbolje ocenjena vina. Nekdo od naših bo potem s priznanji napoten na slavnostno večerjo ob izidu Vodiča in bo moral in smel jest in pit (za željne vročih informacij in seveda predvsem za željne najbolje ocenjenih vin: torek 25. oktober / prijave na http://www.vinskivodic.si). Trenutno smo glede odločitve o kurirju ali kurirjih zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti dela ekipa v razmeroma razsutem stanju in odločamo prihodnji teden, sredstev prisile pa mi doslej za to dolžnost ni bilo treba uporabljati. Čeprav se ta nam večerja dogaja v silno napornem letnem času. Ko včasih še za kaj bolj nujnega zmanjka časa. Sezona pač …

Flašo mi v studiu konec lanskega leta pusti Darjan. Če jo bomo slučajno potrebovali. Za oglas. Rolo etiket, za neko drugo vino, doda posebej. Flaše potem nismo potrebovali, nanjo sem priflikal listek Rojac/Shiraz in jo spravil v klet. Potem jo v ponedeljek odprem in po čepu sodeč je res Rojac, po senzoriki vina pa verjetno res shiraz. Ki ga ponekod zapišejo kot syrah. Drugega o tej, zdaj že prazni flaši, ne vem. Letnik? Morda 2009.

Vsekakor se ob tem vinu ne pogovarjamo o eleganci. Prej nasprotno. Vino, da ga grizeš. Nekoliko grobo, a vseeno lepo pitno, okroglo. Pričakovana sortna pikantnost, nič zelenega, pa tudi ne prekurjeno. Naslednji večer nič slabše kot ob odprtju. Prijeten kompanjon dvem različnim večerjam. Potem ga je zmanjkalo.

Anita je bila predpredprejšnji ponedeljek švoh in se ni privlekla v studio, doma si je lizala rane, a mi je zvečer vseeno poslala SMS: cok in rotary sta sla naprej . Pomeni, da sta dve etiketi od dveh etiket, ki smo ju prijavili na letošnji 5. bienale vidnih sporočil Slovenije, uvrstili med 16 izbranih embalaž oziroma med 6 izbranih embalaž za vino. Kar je soliden izplen. Se pa, kot sem napovedal predlani ta čas, tokrat tozadevno nisem pretegnil, vnaprej sem se že takrat pred ekipo pisno in javno rešil vseh obveznosti v zvezi s tem in prihodnjim bienalom. Skoraj vseh. Aniti sem namreč vseeno potrdil izbor.

Sem se pa potem zahvalil obema naročnikoma. Ker sta takrat, ko je bilo potrebno, ko sta morda dvomila, imela jajca. In sta nam zaupala. Morda sta morala iti malce tudi preko sebe, da sta nam res dovolila opraviti naše delo. Kar se bere samo po sebi umevno. Pa ni. Je kar precejšnja redkost.

Slika je bila posneta že prej, za Matjaža in za naš arhiv. In menda že kmalu tudi za našo spletno stran. Upam. Tja verjetno med reference umestimo tudi prilagoditev za dvadeci flaško in za oljčno olje.

Anitina oprema treh vin ob 80-letnici rotarijstva pri nas: zvezdno nebo nad Mariborom na dan, ko je bil tam ustanovljen naš prvi rotary klub. Nekateri detajli se na sliki žal ne vidijo. Črna toplotna folija na črni podlagi, recimo.