Že precej prej je odločeno, da z etiketo ne bomo komplicirali, prvi merlot Piana sicer dobi na belo podlago svoje barve, drugačne kot sauvignon, drugačne kot rose in drugačne kot malvazija, ostalega ne spreminjamo. Pripravim nekaj predlogov, z Anito pogledava, strinja se da gremo za razliko od ostalih etiket z eno barvo več, s tremi torej, določim nekaj možnih odtenkov ključne barve, sprintam proofe, preverim na flaši, izberem, Barbi potrdi, pošljem datoteke za vse etikete na Ptuj, print pa mimogrede odnesem Samotu v Ormož, kamor se z Igorjem konec praznikov tako ali tako dostaviva zaradi drugih aktivnosti.

Vmes študentom vinogradništva in vinarstva v Ajdovščini pri predmetu Promocija vina bienalno spet rahlo zatežim glede vinskih etikete in kako naj se v vlogi naročnika pogovarjajo z oblikovalcem in kaj pri tem skoraj zagotovo je in kaj pri tem verjetno ni njihovo delo in med uporabljenimi primeri je Piana še brez merlota, v petek pa potem starejši mladič skoči na pošto po prispelo pošiljko aktualnih etiket in v nedeljo po kosilu na milijardo in pol od nekaj tisoč napolnjenih flaš ročno naflikam sprednje in potem zadnje etikete, po šest enih in po šest drugih in potem naslednji karton in spet šest enih in šest drugih etiket in potem naslednji karton in naslednji in naslednji in naslednji, dokler Barbi ne določi, da je za res prvo nujo dovolj.

Danes pa menda na razpolago tudi etiketirka in torej kmalu vse vino pripravljeno za odpremo. Tokrat sauvignon, malvazija in rose 2011 ter merlot 2010.

Piana, merlot. Premierno. 105 mm, F/18, 6 sekund, ISO 100, osvetljeno z baterijsko svetilko - deloma s sprednje strani, deloma s presvetlitvijo steklenice.

Ajfouna si nikoli nisem želel. Ne, nič nimam proti in ne sovražim ga, le nobene tovrstne želje nisem imel. Natančno v skladu z reklamo z zanj: če ga nimam, ga pač nimam. Res. A ko je moji dosedanji Nokii krepnil zaslon, mi je to nekoliko otežilo njeno praktično uporabo. Ker sodelavstvo že upravlja dva tako imenovana pametna androidna modela, mi je bil v studiu zaradi naših občasnih potreb po razpoložljivosti različnih platform v zamenjavo za delno crknjen klasični primerek mobilca določen ta epl.

Nekaj dni po spodaj omenjeni izpraznjeni flaši in po vseh ostalih žlahtinah se z ajfounom v žepu in kuferčkom v roki znajdem na švicarski obali Ženevskega jezera. (In tam v dveh ali treh dneh ne po naključju, ne pa tudi izključno s tem namenom, med drugim poskusim nekaj deset njihovih chasselasov (izg. šasla). Ki so v nosu in ustih onim žlahtinam s Krka precej podobni. Nekateri celo trdijo, da gre za isto sorto. Jim, če je res ista, enim in drugim, Hrvatom in Švicarjem – oboji jo imajo za svojo – prepuščam, da se dogovorijo glede lastništva oziroma glede njenega izvora. Turkom, ki Chasselas pridelujejo kot jedilno grozdje, je zaenkrat glede tega verjetno vseeno.)

V izogib preobsežni prtljagi in posledični povsem realni, nekoč že realizirani in preverjeno zelo zoprni možnosti njene potencialne izgube pri prestopanju med Brnikom in Ženevo, se zaradi kratkotrajnosti mojega tokratnega švicarjenja, tretjega, čeprav v bistvu drugega, ker sem enkrat le skočil tja iskat tam crknjen in potem tam popravljen avto, odločim tokrat pustiti fotoaparat doma. Ajfoun torej. Za silo bo že. In je bil. Za silo. Beležnica. Domišljam si namreč, da naj bi mi fotoaparat omogočil posneti sliko, kot si jo zamislim. Ne, kot si jo je nekoč nekaj tisoč kilometrov daleč nekdo zamislil pavšalno za neke podobne razmere. Ne zaradi tistih kilometrov. Zato, ker se mu pač ne sanja, kaj se dogaja v moji glavi. Karkoli že se. Pač moja kaprica. Zato gre naslednjič fotoaparat spet z mano.

Tokrat pač po čiščenju posnetega tudi v mojem arhivu zdaj le še nekaj zgolj spominskih škljocov, ko so razmere uporabljenemu telefonskemu fotoaparatu slučajno dovolile kolikor toliko spodoben rezultat.

Lahko bi bila tole tudi katera druga žlahtina. V deževno nedeljo sem jih na Krku poskusil precej. Menda večino in večini od njih bi lahko rekli, da so mainsteamovske. Ne štejem za slabo. Ne vidim namreč pretirane koristi, če neko lokalno, širši javnosti manj poznano sorto skoraj vsak vinar že v štartu njenega promoviranja avtorizira do te mere, da z vinom bolj izraža sebe kot sorto, označuje jo pa enako kot drugi drugačna vina, pivec brez doktorata pa seveda niti približno ne more vedeti, kaj bo dobil v kozarec, če se odloči za enega in kaj če se odloči za drugega pridelovalca. Ker pač ni jasno, kaj naj bi tisto, kar naroči, sploh bilo.

Če naročiš eno od standardnih žlahtin tistih šestih ali sedmih povezanih pridelovalcev, je skupna nit jasna, razlike so v detajlih. Kar je za začetek zgodbe, ki skuša vino tudi prodati, ne le pravljičiti o njem, po moje povsem okej. In ker ne jamrajo nad slabo prodajo, morda tudi res je okej. Še posebej, ker mi od etiket nobena ne potegne. Prav nobena. Uspeh zgodbe je torej drugje.

Lahko bi bila torej tole zdaj tudi katera od ostalih žlahtin, pridelanih pazljivo, s kontrolirano fermentacijo, z izraženo sortnostjo, zaenkrat brez pretirane želje biti veliko vino. Zmerno alkoholne, brez velikih teles in slednje razen ene, ki jo je eden od obeh Katinarjev lani prvič pridelal v novem, precej ekstremnem vinogradu, kjer je menda tudi najbolj severno posajen tudi dalmatinski plavac mali. A tole flašo sem pač od vseh edino prinesel domov, jo ohladil in naslednji dan izpraznil.

Bila naj bi avtohtona, trdijo, da je to zdaj tudi dokazano, recimo da je. Vsekakor sadna, nežne banane, liči, ananas, pitna, lahkotna a ne banalna. Torej prazna že pred poletjem, ko zna lepo orošena prijetno sveža še bolj potegniti.

]]> http://www.revija-vino.si/blog/mm/2012/04/prazna-flasa-toljanic-vrbnicka-zlahtina-2011/feed/ 0 http://www.revija-vino.si/blog/mm/2012/04/starine/ http://www.revija-vino.si/blog/mm/2012/04/starine/#comments Fri, 13 Apr 2012 12:19:15 +0000 Močko http://www.revija-vino.si/blog/mm/?p=8341  

Vem. Prva misel, vsaj zame, je prašna flaška, ki namensko ali pozabljeno, pogosto po napačni odločitvi in sploh ni nujno da v neugodnih pogojih, nekje preždi dolga leta in vino v njej jih včasih uspe kar dobro skriti. Pogosto pa temu le tako rečemo. Iz spoštovanja. Do odpiratelja stare zaprašene embalaže. Pohvalimo že, če ni res zanič. Recimo.

A gremo na izjeme.

London 2003. Vega-Sicilia. Unico. 1997, 1986, 1975, 1964, 1935, 1942. Vsak v svojem kozarcu, primerjava vsakega z vsakim. Umirjeno. Najmlajši letnik lep, eleganten. Potem še višje. Visoko. Vsak naslednji predstavljeni letnik prepričljivejši od prejšnjega. Do 1964. Ta štiridesetletnik je bil fantastičen. Popoln. Od vina ne bi mogel želeti več. In ne manj, če bi si to lahko vedno privoščil. Potem rahel spust pri zadnjih dveh. Lepa in jasna parabola razvoja legendarnega vina. A tudi zadnji ni bil vino iz uvoda, ni bil le še spoštovanja vreden. Pope mi je takrat rekel, da se mu koža kar ježi, ko razmišlja, kaj bi postregel ob takem vinu. In mi potem tudi poslal recept.
Unico, Vega-Sicilia, 1942 in srnini medaljoni s pršutom v omaki štirih sirov in tartufov: Srnine medaljone v ponvi rahlo popečemo na deviškem oljčnem olju. Dodamo razkoščičene sesekljane zelene olive, rezino pršuta in takoj zatem še rezino gorgonzole. Pokrijemo ponev da se sir lepo stopi čez medaljone in pršut. Pečene medaljone zložimo na ogret krožnik, prelijemo z ločeno ogreto omako štirih sirov in naribamo beli istrski tartuf.
Nekaj tega vina se še najde po spletu. Na zdravje in dober tek!

Ljubljana 2004. Ptujski šipon 1927. Nekaj flaš je namenoma ali pozabljeno nekje preždelo dolga leta. Najstarejše slovensko vino, ki mi ga je bilo dano doslej poskusiti. Nebesa. Eleganten, svilen, piten. Nepozaben. Pokazal nam je je deset, morda petnajst let, kam je skril ostala desetletja do takratnih skoraj osemdeset let, se ne ve. Vino za na mizo. Še eno vino za mojo prazno flašo.

Gorjansko, 2008. Čotar, kraško belo 1980. Sem že enkrat prej dal kapo dol pred njim, ga omenil v intervjuju za revijo Vino: “V kleti je v temi na hladnem do danes ostalo približno sto steklenic letnika 1980, belega mešanega, pridelanega za gostilno. Pred kratkim smo ga pili. Ne, nismo poskušali in igrali vljudnosti ter licemerno, na videz spoštljivo modrovali, kako se dobro drži za svoja leta. Močno smo ga »preluftali«, zraka je bil pač potreben, to boste seveda verjeli, in ga pri večerji spili. Tako vino je to. Po četrt stoletja je vino dobilo še obešanko in je spet v prodaji. Na obešanko smo poleg prstnega odtisa za nostalgike in one, ki so premladi, da bi o tem kaj vedeli sami po sebi, napisali Pridelano v Jugoslaviji.” In sem tudi predlagal in je Branko rekel OK in ga potem dal odpreti na našem Nepozabnem večeru pri njem in sem imel potem nekaj treme ali res bo ali ne bo. Je bilo. In sem prepričan da je še. Ni razloga, da ne.

Še nekaj se mi jih je nabralo. Prej in potem. Teh redkih starin, ki se jim prikloniš. Ker so. Ker jim nič ne manjka. Ki se tudi pijejo. Taka vina gremo nepoboljšljivi uživači in radovedneži prihodnji petek (dvajsetega) iskat na Nepozaben vinski večer v Ormož. In se pogovarjat o njih. Verjamem, da nam jih bo velikim starinam posvečen večer dal več kot enega. Ob siceršnjem prijetnem druženju, spoznavanju kleti, okusni večerji in ostalem, ki vleče na naših Nepozabnih večerih. Itak.

Andreja pravi, da je še čas in da je še nekaj prostih mest: 031 630 969.

Obdobje med zadnjo polno luno in jutrišnjim petkom trinajstega nikakor ni bilo naklonjeno napovedanim promocijskim aktivnostim naše Vipavske. V ponedeljek smo se hitro spokali s planinskih pinel, nadaljnje povsem neopazno vztrajanje brez vsake možnosti na tudi najmanjši učinek naše tamkajšnje prisotnosti res ni imelo nobenega smisla. In potem nam jo je zagodlo še menda zelo možno današnje neprijazno dogajanje pred našim dragim parlamentom. Nihče sicer resno ne pričakuje, da bi nas protestniki prišli kamenjat v bližnjo restavracijo, a razpoloženje in varnostni nasveti so nas in Maximovce napeljali na prestavitev dogodka v morebitne lepše čase. Se slišimo.

Nam je pa Matej potem ponudil današnji večer v ljubljanskem River House s Sutorjem in Majerijo, ki sta tako ali tako oba tudi predstavljena v knjigi in torej Mitja in drugi Matej tudi nimata nič proti, da se o njiju izve še kaj več, Jožeta smo hitro preusmerili tja in bo nocoj Vipavska vseeno na vpogled in voljo v Ljubljani in to po enaki promocijski ceni, kot bi bila v Maximu. Oseminpetdeset evrov.

Zdaj le še upamo, da smo nam namenjeno obilno dozo slabe karme zaenkrat pokurili. Na kar morda nakazuje tudi Christianov zapis na njegovem blogu. Nekoliko piarovski, a kolikor ga poznam, povsem iskren. Tudi glede na e-mail, ki mi ga je o knjigi poslal pred tem.

Seznam prodajnih mest Vipavske se nam pridno daljša (aktualni spisek na www.vipavska.si), za jutrišnje sodelovanje z Vipavsko na Druženju s Pinelo naše intenzivne priprave niso bile potrebne, knjiga bo seveda tam, njena cena bo promocijska, projekcija, ki so jo Planinci predlagali, je pripravljena že od prej, le nekaj besed v njej prilagodimo dogodku, njen PDF je zdaj že na cedejki in jutri se jo le še odnese na Planino.

Trst, sreda. Samostojen dogodek za predstavitev Vipavske in zato logistično nekoliko komleksnejši podvig z zahtevnejšimi pripravami. 20 mm, F/9, 1/80 sekunde, ISO 1600.

Za razliko od njenega ostalega nujnega splošnega pisarniško-administrativnega udejstvovanja se Barbi nič ne pritožuje, ko piše račune za prodane Vipavske. Tudi jaz katero od prodanih knjig novemu lastniku na njegovo željo prijazno podpišem. Še posebej uglajenemu gospodu, ki je imel knjigo prejeti v zameno za najemnino predstavitvenega prostora v Trstu, pa je po njenem ogledu prišel in vztrajal da knjigo kupi, torej plača. 20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1600.

Precej več priprav, odločitev in nervoze je posvečeno četrkovemu večeru Vipavske v prestolnici. Alenka je takoj, ko je videla enega prvih izvodov knjige  določila, da ena od naših predstavitev BO pri njih – v Maximu. Z večerjo kot se šika. In z vini, kot se tudi šika. Kar da pač to sodi tja. In tako pač zdaj to tudi BO.

V petek popoldan se v ta namen na Zemono k Tomiju pripeljeta Alenka in Andrej. Kuhar. Kuhar Kuhar. Prvi Slovenec z mišelinko, takrat še v Nemčiji. Prideta za nekaj minut, nazaj pa se potem odpeljeta šele proti večeru. Tomi namreč sestankujočemu omizju postno streže in streže in streže brezmesne kreacije in poskušamo predlagana vina, kometiramo, premlevamo predlagani jedilnik in ga kombiniramo z vini in se odločamo, kaj gre med aperitive in kaj h kateri od predlaganih Andrejevih jedi in kaj h Tomijevemu kulinaričnemu prispevku k večerji. In je zdaj povsem jasno, da se bo temu res lahko reklo Vipavska v Ljubljani. Vipavska, kot jo vidita dva kuharska mojstra, na krožnikih. Vipavska reprezentančno v kozarcih. In Vipavska v naši knjigi. Ki bo takrat tam tudi na voljo po posebni ceni.

Vipavski travnik, ena od Zemonskih jedi, katere sezonska izpeljanka nam je bila postrežena na sestanku na postni petek. Sliko sem sicer posnel lani novembra, ko sva s Tomijem končno našla čas in Pri Lojzetu namensko ovekovečila nekaj njegovih kreacij. 50 mm, F/13, 1/80 sekunda, ISO 160, studijska razsvetljava. Fotka ne namiguje jedilnik bližnje vipavske večerje v Maximu.

Druga postna jed s petkove mize na Zemonu, a tudi ta slika posneta lani. V gostilni. Precej improvizirano. 105 mm, F/13, 1/80 sekunde, ISO 200, studijska razsvetljava.

Prijave za večerjo, ki jo bo, tako smo vsaj zastavili, zaključila ena od zdaj že res redkih tristoeverskih flaš štiridesetletnega vipavskega vinjaka, sprejemajo kar v Ljubljani (051 285 335, 01 560 130 00, maxim@mercator.si). Kjer imajo menda za k omenjenemu zaključku večera na voljo tudi primerne cigare. Za najhujše hedoniste. A te niso vključene v ceno. Niso vipavske.

Pa še eden od nedavnih Kuharjevih krožnikov. Na jedilnem listu Maximovega Večera spomladanske kulinarike je pisalo: divji brancin konfiran v oljčnem olju, pak-choi, pečena paprika in bela paradižnikova omaka. Posneto pri mizi, tokrat brez lučkarja. 85 mm, F/10, 1/30 sekunde, ISO 400, dva fleša.

Sobota. Prvo fotkanje za celoletni načrtovani nabor fotk s Krasa. Tostran in onstran meje. Pretežno posvečeno teranu. Ja, že sprašujejo, a namen mojega obiskovanja zaenkrat ni knjiga kot Vipavska. Mi pa to spraševanje godi. Ker pomeni, da Vipavska JE to, kar je imela postati. Bi se pa seveda dalo tudi na Krasu izcimiti tudi kaj podobnega. In še kje. Če bi ali ko bo tovrstne želje zamenjal dovolj velik interes.

Mimogrede si bom seveda ob obiskih Krasa škljocnil še kaj manj vinogradniškega. Kot v soboto tale začetek pomladi. 105 mm, F/4,5, 1/800 sekunde, ISO 100.

Običajno rad fotkam, tako ali tako sem to začel hobijaško, včasih je to početje seveda tudi naporno, včeraj mi je bilo pa rahlo zoprno. Seveda smo za medije pripravili nekaj slik knjige in nekaj slik iz knjige, a Sašo se je za njegov današnji članek o Vipavski v Primorskih novicah odločil, da potrebuje skupno fotografijo ustvarjalcev knjige. Vsaj Jožeta in Tonija z mano. Ker tega ni, pa vsaj mene. S knjigo. A tega tudi ni. In mu zaradi želene knjige na sliki tudi nismo mogli podtakniti sicer povsem spodobne priguglane podobe Brucea Willisa z razkošnimi bicepsi, sončnimi špegli in dočečkanimi kocinami. Prodaja knjige seveda zahteva svoje, posebnih težav s promocijo sicer nimamo, monografija res skoraj sama od sebe vzbuja zanimanje in pozitivne odzive kjer se pojavi, a mora se seveda pojavljati, brez nič torej vseeno ne bo dosti in sem se lotil dela. Zjutraj. Potem, ko sem nekaj ur že oddelal. In seveda še preden se je v studiu pojavil še kdo. Fleš v strop, meritev s svetlomerom, aparat na mizo, izostritev na primerno razdaljo in nekaj škljocov s samosprožilcem. Tako danes v Primorskih pod sliko piše, da sem na sliki jaz, ob sliki pa, da sem jo posnel jaz. Ob samoovekovečenju pa sem bil vseeno vesel, da mi avtoportreta ni bilo treba, kot v davnih časih, realistično prostoročno narisati. Ker bi bilo to pač prehudo. Čeprav bi si na risbi lahko enostavno privoščil več mišic kot jih imam na fotografiji. In manj česa drugega. Ter več česa tretjega. A dedlajna za objavo seveda nikakor ne bi ujel. Tako pa sem se Sašotu lahko zahvalil za napisano.

Segedin, ki sem ga pred več kot desetletjem pojedel v Katmanduju, je našo ekipo prejšnji petek po ovinkih popeljal uživat na Kendov dvorec v Spodnjo Idrijo in včeraj pripravim še fotke in lahkotnejši zapis o tem za prihajajočo številko revije Vino. Naši pa medtem v Vrhpolju stekleničijo. Piano 2011. Sauvignon, malvazijo in rose. In prvič tudi merlot. Slednji 2010. Edina rdeča Piana doslej. Lani je namreč Barbi presodila, da je fenolna zrelost merlota ob ostalih ustreznih parametrih preslaba, ko bo ta ustrezna, bodo pa sladkorji previsoki, ocenjenih vsaj 16 odstotkov alkohola bi bilo odločno preveč in se pač ni čakalo na to, celoten merlot je bil zato potrgan prej in spet raje postal spodoben rose.

Zdaj še tisk etiket in pred prodajo nekaj tednov nujno potrebnega mirovanja vina v steklenicah. Ker pa imam dobre zveze, si pri večerji vseeno lahko privoščim eno od steklenic za domačo porabo. Međupunjenje, pravi temu Zlatan na Hvaru. Ko v flaše ne priteka več rose, pa tudi še ne čisti merlot. Vsaka flaša drugačna, vsaka naslednja bolj rdeča. Ni za prodajo. Še manj je pa za stran zlivat.

Jaka. S praznimi steklenicami. 20 mm, F/7,1, 1/500 sekunde, ISO 6400.

Ljubo in Barbi. Z že napolnjenimi steklenicami. 20 mm, F/9, 1/50 sekunde, ISO 6400.

In vendar visi. Razstava namreč. Od danes. Ko nama je s Tjašo po dveh ne povsem uspelih poskusih končno uspelo namestiti tistih nekaj nekaj fotk. Deset jih zdaj uspešno opozarja obiskovalce optike v pritličju pod nami na našo Vipavsko. Ki si jo lahko od včeraj, ko mi je Daša potrdila, da lahko prevzamem in potem tudi takoj prevzamem podstavek zanjo, tam tudi ogledajo.

Torek. Tjaša in Anita. Prvi, neuspeli poskus obešanja fotk. Ki pa je dal izkušnje za drugega. Bolj uspešnega. A še vedno neuspešnega. Ki je dal izkušnje za današnji uspešen poskus. Uporabljeni hodnik pač seveda nima razstaviščne infrastrukture. 20 mm, F/9, 1/320 sekunde, ISO 800.

Še pred tem smo vzpostavili spletno informacijo. Na www.vipavska.si. Ki jo bomo v kratkem začeli dopolnjevati s seznamom novih prodajnih mest.

Novica o knjigi se torej širi in mnenja o njej so zaenkrat več kot pozitivna. In že takoj z nekaj povsem resnega povpraševanja za podobne podvige v drugih vinorodnih deželah. Tudi čez mejo. No, bomo videli.

Naročim včeraj v mestu moje mladosti drugemu natakarju tretji kozarec sovinjona. Natoči nekaj rdečega. Ponovim naročilo. Izvem, da v mojem kozarcu JE sovinjon. Piše na flaši. Pokaže. Res piše: cabernet sauvignon. Fant ima torej prav.

Vem. Vino marsikoga ne zanima. Nič narobe. A natakar ni kdorkoli. Ali pač?

Sicer modra frankinja (Blaufränkisch, Frankovka, Frankovka modrá, Lemberger (Blauer Limberger), Kékfrankos), a tale naša je kar Francka. Že zakaj. Pri hiši je od leta 2006, ko je prišla  na fotografiranje. Potem je ostala. Mlajši mladič jo je posvojil – ako ima njegova mati lahko nekaj tisoč trt, sme menda imeti tudi on eno svojo. Sme. Enkrat letno jo zgoraj na hodniku obreže, drugega dela razen občasnega zalivanja z njo zaenkrat ni.

Če odštejem tole današnje ovekovečenje. Ki nakazuje, da njenega letnega vegetacijskega ritma vsaj v pretežni meri ne poganja dolžina svetlega dela dneva, kot poganja recimo selitve lastovk gor in dol čez ekvator. Dan je namreč zelo zelo zelo podobne dolžine kot za Francko tudi za prej omenjene bataljone trenutno še precej lenih ženinih trt, a njim pač zunaj ni tako lepo toplo in primerno vlažno, kot naši Francki za okensko šipo. In Francka to, kar ji je dano, pridno izkorišča. Torej veselo odganja in pridno raste. Hvaležnega vračanja v obliki grozdja pa za razliko od zunaj rastočih osebkov doslej od nje še nismo bili deležni. Morda se nam oddolži z letnikom 2012.

Francka. Fotografija sicer zanimiva zgolj zato, ker je posneta danes. Ko se večina ostalih trt severne poloble še ne bohoti z letošnjim klorofilom. 105 mm, F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 200.

Takoj potem, ko nam iz tiskarne nenapovedano dostavijo predzadnjo pošiljko Vipavskih. Če to ne bi bili mi, torej s province, skoraj ali celo kar res kmetje, bi spodnje verjetno bil fensi timbilding. Recimo. Tako pa samo gremo. No, po povabilu. Končno uspemo sami s sabo enkrat timsko nekam s takim razlogom. Revija Vino, čeprav v četici izrazito prevladuje Studio Ajd. A Anita reviji riše naslovnice, Primož ji fotka flaše, Tjaša ji dela prelom, jaz in Barbi pa tudi narediva kaj za revijo, tako da je naša številčna prevlada nad Andrejo povsem opravičljiva.

Sežana. Vinakras. Klet. Z Boštjanom in Marjanom, prvi enolog, drugi direktor. Ne najprej od soda do soda, za začetek teorija in špijonaža, prav je, da ob vsem našem delu z vinarji tudi naša studijska mladina ve kam s fenoli in kaj je in čemu služi biološki razkis in podobne kunštnosti. Potem končno najprej inoks 2011: vitovska, malvazija, Barbi seveda previdljivo glasuje še za sovinjon, zaključi rose. Potem les: modri pinot 2009, par sto litrov ga je, dober je, čeprav sorta ni v kraškem sortnem izboru (nekaj cepljenk se je v trsnici slučajno vselilo med refošk), neverjetna barva, zažgana lesna komponenta še malo izstopa a je slutiti, kam ga pelje evolucija, takoj dvignem roko za katerega od nameravanih magnumov in upam, da me gostitelja vzameta resno, zatem sprovociramo Boštjana za primerjavo med terani iz ameriškega in iz francoskega hrasta in ameriški mu, kot seveda pravilno napove Boštjan, izrazito bolj paše. In potem degustacijska soba in tam iz flašk od penine preko vitovske prestiž do malvazije in izbranega terana in zrelega terantona in na koncu še teranov liker in gotovo sem kaj pozabil, Barbi je sicer vse lepo zabeležila, a je trenutno ni blizu, da bi preplonkal seznam. Mi bi z veseljem še več in tudi Marjan in Boštjan sta še na volji, Anita tako ali tako že nekajkrat namerava ostati kar tam, a seveda zmanjka časa. Vedno ga.

Boštjan Zidar. Posneto pred leti, kmalu potem, ko je Brič zamenjal za Vinakras. 105 mm (DX), F/4, 1/800 sekunde, ISO 100

Vinakras. Vinifikatorji. Pretežno seveda za teran. 12 mm, F/13, 1/40 sekunde, ISO 200.

Po kleti. 1. Anita in Boštjan. 28 mm, F/4, 1/60 sekunde, brez fleša, ISO 12800

Po kleti. 2. Andreja, Boštjan, Marjan, Anita, Tjaša in Barbi. Primož nekje za mojim hrbtom. 28 mm, F/5,6, 1/40 sekunde, brez fleša, ISO 12800

Potem še Kobjeglava. Kraljestvo pršuta. Tokrat smo glede te sušene mesnine na perutnini. Gosji pršut. Zame ne prvič in doslej še vedno povsod tudi dober. Uradna tokratna verzija: razkoščičen, sušen in rahlo dimljen na pomladni solatki s pinjolami, rdečim poprom in oljčnim oljem. Po aviaciji seveda na mizi še marsikaj (recimo cvetačna juha z oljčnim oljem z dodatkom olupkov biološko pridelanih pomaranč s Sicilije in koriandra in kasneje mali krompirjevi njoki z zajčjim ragujem in ovčjim sirom pa potem seveda še kaj). In stalno vina za zraven. Primož me s telefonom namesto s Tjašinim fotoaparatom, ki mu tokrat služi za video kamero, škljocne čez mizo v pozi mafijskega dona in se mu potem pozabim zahvaliti za poslano fotko, gostitelj Simo pa ob našem prihodu za dobrodošlico oziroma ob dobrodošlici (grizike iz nanoškega sira z radičem in bučnimi semeni ki kažejo na botrstvo Kavčičevega Tomaža z Zemona in česar Simo tudi ne skriva) od veselja oblije dvorišče mesenega kraljestva z Jazbecovo teranovo penino. No morda slednje res bolj po nesreči kot zaradi dobrodošlice, čeprav smo tudi tu na povabilo. Nas pa gostitelj kmalu potem priložnostno ekipno izkoristi za mnenje o njegovi nastajajoči interpretaciji šelinke in mi, poskusni zajčki, ekipno zlobno vrnemo udarec in nastajajočo jed iskreno pokomentiramo. Slanost, pa temperature, pa količine in podobno. Detajli. Ne manjka dosti. Časa pa imata Simo in šelinka menda do uradnega rojstva še do nedelje. Še prej si v kuhinji s kamero in fotoaparatom ogledamo današnje sestavljanje na krožnike. Kljub temu, da našo štartno zamudo prenesemo na odhod, se spet soočimo s kroničnim pomanjkanjem časa in kljub temu, da Anitino tvitanje še vedno dobiva odzive, dvignemo riti.

Oljka v Kraljestvu pršuta. Uradno: oljka v oljčnem olju s kraškimi zelišči in soljo. Za spremembo tokrat tudi hrana črno-belo. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, fleš, ISO 200.

Simo. Petkova verzija šelinke, tradicionalne »mineštre«, katere sestavine so bile tokrat pripravljene vsaka zase, in nato na krožniku premišljeno in malce drugače združene v celoto. 20 mm, F/13, 1/50 sekunde, fleš, ISO 640

Ovekovečenje ovekovečenja. 20 mm, F/5, 1/125 sekunde, ISO 6400

Z enim izvodom Vipavske se za sodelovanje pri njenem nastajanju danes končno lahko zahvalim Tjaši, z drugim Primožu, tretjega dobi Andreja ko pride iz Vipave, četrtega pa Barbi odpelje Aniti. Ki, namesto obljubljenega nam zadnjega januarja, lahko danes, prvega marca, končno tvitne in fejsbukne svetu vest o dogodku. Deboro obvestim pa po skajpu.

Zgodaj popoldan, torej nekoliko prej, s Primožem končno pomagava šoferju kombija švicat pri prenašanju dostavljenih prvih dveh palet knjig v naše nadstropje. A po ročno prestavljenih 600 kilah potiskanega papirja pošljem Barbi k sosedu, kjer nam na predlog dostavnega šoferja drugo paleto knjig z viličarjem prijazno dvignejo do okna in preostanek dostavljene količine potem s precej manj sprehajanja a zato precej bolj kaskadersko preložimo v začasno prazno pisarno, ki nam jo dovolijo okupirati v ta namen.

Dobrodošla pomoč. In uspešna vaja za prevzem nasledenjega, precej obsežnejšega dela dostave. 20 mm, F/11, 1/250 sekunde, ISO 250

Dostava. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 250

Primož. Prevzem. 20 mm, F/11, 1/500 sekunde, ISO 1000, fleš z odbojem od stropa.

Že včeraj pa si za grobo predstavo na hitro zmnožim nekaj primernih podatkov in pokaže se, da bo celotna naklada predstavljala od sedemdeset do osemdeset metrskih kupov knjig. Krepki dve toni. Nakar Andreja zaradi pošiljanja preveri na pošti težo knjige. Masa vseh knjig se glede na naša pričakovanja v trenutku podvoji na krepke štiri tone. Na roke pa je bilo tudi pretovorjeno več kot se nam je zdelo.

Sobota dopoldan, sprehod po eni od tržnic in še en prispevek v zbirko imen bivšega tokaja. Presledek sredi besede je sicer prej napaka kot posledica ustvarjalnega razmisleka, a vseeno. Ker skoraj zagotovo z našega seznama vsaj sauvignonnase spada v to isto kategorijo. Besedo sauvignonasse pač ni najbolj enostavno pravilno napisati, izgovoriti in napisati, manj zainteresiranemu pivcu in še komu si jo je tudi težko zapomniti. Malo težje, kot recimo šipon, rebulo, malvazijo, rizling, teran. Ali kot nekoč tokaj. Če drugih pomislekov glede tega imena tu niti ne omenjamo.

Posneto s telefonom. Zgolj kot zabeležka.

Ker sladoled menda v te dni ne sodi, včeraj, no menda že danes, hitro in temeljito opravimo z Maruškino odlično izvedbo te hladne slaščice s solkanskim radičem, ki je sicer rdeča nit večera in večerje. Za fotografije mi tokrat ni potrebno pretirano skrbeti, Aleš je s šotorom, studijskimi fleši, svetlobnimi okni in applom uradni fotograf večera in si tako jaz samo zase, bolj iz navade kot iz potrebe, kar za mizo škljocnem tega in predhodne krožnike.

105 mm (DX), F/10, 1/30 sekunde, ISO 160, 2 fleša

Toniju pa med večerjo pri mizi in Mihi potem pri odhodu pojasnjujem, da je Vipavska končana, a ne še povsem. Čeprav je bil zadnji deadline za tiskarno nepreklicno konec prejšnjega meseca, knjig še vedno nimamo. Rešujejo menda nepojasnjene težave s platnicami. Nekaj izvodov je pa vseeno pri nas na vpogled in prva mnenja so kar pohvalna.

Včeraj. Hubelj. Zadnje dni dovolj mrzlo, da je hudournik ponekod zimsko otrdel. Fotografska vaja za mlajšega mladiča. Zame med iskanjem motivike vaja v premikanju s poledenele preko mokre na zasneženo skalo. Z vmesnim čofotanjem in s povsem predvidljivimi posledicami za hlače, gate, zokne in čevlje. Zaradi česar me je pasu navzdol potem najprej rahlo zeblo. Nakar me ni zeblo več samo rahlo. Sem pa fotoaparat uspešno ohranil nad vodno gladino.

105 mm, F/16, 0,8 sekunde, ISO 100

Burja ima resen problem. Kljub nekaj tisočletnemu prehodnemu obdobju se namreč vsaj na Vipavskem dokazano ni pravočasno prilagodila ustvarjalcem sodobnih objektov. Še posebej, kar se streh tiče. In ni se prilagodila tovornjakarjem. Zato verjetno lahko pričakujemo njeno prepoved. Ali vsaj predpis o omejitvi njene hitrosti.

180 mm, F/6,3, 1/60 sec.

Italija, Umbrija, Perrugia. Sreda. Po programu bo Wines of Georgia Tasting ob 18.30, pa nas potem Ia popoldan povabi poskusit tisti dve gruzijski vini ob osemnajstih, skočim za vsak slučaj preverit in Gruzijke ki pripravljajo prostor potrdijo Iino napoved, potem se osemnajstih premislijo in je pokušina ob prvotno napovednih 18.30, ko pomagam Ii odpreti zadnjo nam namenjeno flašo in ko se morda z njo za revijo dogovorim za pismo iz tujine in ko imamo prisotni radovedneži potem pred sabo vsak svoj vzorec belega in vzorec rdečega. No, ne vzorec. VZOREC. Polno flašo namreč. In tako seveda po degustaciji nekaj vina ostane. Večina. In ker organizatorji to sami predlagajo in torej ni nevljudno in ker me tudi Barbi po telefonskem pogovoru nažene nazaj v tisti degustacijski prostor, si pač tam zamašim eno še skoraj nič prazno flašo belega in eno podobno polno flašo rdečega in obe položim v kufer in ker z že odprto flašo ne gre čakati, predvčerajšnjim zvečer belo doma iz hladilnika v kozarce in pri večerji pijemo in povsem brez oklevanja in povsem brez težav tudi hitro spijemo.

Sorta je rkatisteli, nanjo smo tu že naleteli, Tsinandali pa je eden od okolišev Gruzijske regije Kakheti. Tole naše vino je rahlo barikirano in posledično nekoliko masleno, sicer lepi citrusi in bele breskve na zelo zmernih 12,5 % alkohola. Pridelano torej po Evropsko, kot na degustaciji to opredelijo Gruzijke. Sicer predstavljena klet ni prav majhna in menda prideluje nekaj belega vina tudi še po Gruzijsko. V Kvevrih. Glinenih posodah. Amforah, po naše. A tega nam tokrat ne privoščijo, čeprav je menda večina prisotnih radovednežev pričakovala in si želela prav tega. Ali vsaj tudi to. Tudi glede na 525 trenutno evidentiranih gruzijskih avtohtonih sort in nekaj tisočletno vinsko tradicijo.

Tokrat si ne bom skušal ob prvi priliki priskrbeti še eno flašo. Se pa potrudim nekoč skočiti v Sakartvelo, kot Gruziji rečejo tam. Ne dvomim, da bo zanimivo.

Včeraj prinese Primož iz tiskarne prvi izvod Vipavske. Za trenutne potrebe še ročno vezan. Preletim res na hitro, potem z Barbi v Belo krajino, trenutno edina Vipavska pa v Ljubljano na sejem Alpe-Adria. V ponedeljek strojna vezava celotne naklade. Monografijo si torej skrbno ogledam šele konec prihodnjega tedna, ko se vrnem iz Perrugie.

Barbi, Andreja in Primož s prvim izvodom Vipavske. 20 mm, F/9, 1/100 sekunde, ISO 1600

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.

Grem včeraj v Novo Gorico tiskarju določit odtenek barve za toniranje rdečega papirja v rdečega. Kar se zdi neumno, pa to vsaj deloma ni povsem tako, originalna barva papirja za predlist in zalist naše Vipavske nam namreč ne ustreza povsem in jo sklenemo malo uskladiti z našimi željami in je hkrati barva zdaj tudi precej bolj nasičena. Na pamet, iz glave, je potrebni odtenek na dano podlago kar težko zadeti, čeprav se je tokrat zgodilo točno to, in ni torej povsem res, da nam gre narobe čisto vse, kar lahko gre tako: ko prvi rdeče potiskan rdeč papir papir prileti iz tiskarskega stroja, ostanemo kar pri barvi, ki jo prej po telefonu okvirno izberem kot kot naše izhodišče. Za vsak slučaj sicer poskusimo tudi z dvema nanosoma iste barve, pa je bolje z enim. In tako je to zdaj to.

In grem popoldan še enkrat v tiskarno, tokrat tudi s fotoaparatom, vrnem slepo knjigo (to je maketa, prazna knjiga, narejena z enakimi materiali kot bo končna, torej njej enakih dimenzij in to je tudi njeno bistvo in poslanstvo), dimenzije ščitnega ovitka so zdaj jasne in je ne potrebujem več, oni pa še.

Sicer je ta teden Primož vseljen v tiskarno in tam od jutra do noči spremlja tisk Vipavske in od tam vsak večer po Andreji pošlje, kar je tistega dne spravljeno na papir in se nam je tega že nabralo verjetno več kot bi, če bi se nam tako zahotelo, potrebovali za tapete, najprej je bil papir potiskan po eni strani, zadnje dni tudi že po drugi. In me potem danes okoli druge ure popoldan pokliče Primož. In pove, da je konec, bil je tam: Vipavska je natisnjena. Zdaj sicer še platnice z reliefnim tiskom in toplotno folijo in ščitni ovitek in vezava, a datum, ki ga včeraj v tiskarni skupaj potrdimo – najkasneje zadnji januar – se zdaj tudi realno zdi realen. Potem odpremo penino. Ali morda kar šampanjec.

Čakajoč na nove tiskarske plošče. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, ISO 800.

Popoldanska izmena. Sprotna kontrola med tiskom. 20 mm, F/9, 1/25 sekunde, ISO 400, fleš.

Škart. 24 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 800, fleš.

Natisnjeno. 24 mm (objektiv nagnjen, ravnina ostrine približana ravnini potiskane površine), F/7,1, 1/40 sekunde, ISO 800.

Natisnjeno. Čakajoč na zgibanje. 24 mm (tudi tu nagnjena ravnina ostrine), F/11, 1/40 sekunde, ISO 800.

V zgibalko. 28 mm, F/14, 1/40 sekunde, ISO 2000, fleš.

Zloženo, na čakanje za vezavo. 28 mm, F/4,5, 1/400 sekunde, ISO 2000.

Mlado vino je zame mlado, kislo je kislo, sveže je pa sveže. Lahko je mlado in sveže, lahko je sveže tudi, če ni več mlado. In če je kislo, mi ni nujno tudi sveže. In tale sivi pinot je zame svež. In je sam v sebi skladen. Harmoničen. Nič mu ne manjka, ničesar nima preveč. Barva nekoliko presenetljivo ni trendovsko sortno bakrena, niti bakrenasta ne, danes celo štajerci in posavci svoje sive pinote zdaj pogosto zaštihajo proti rožnatim odtenkom, tale bric pa tokrat ne. Sklepamo na nič ali zelo malo maceracije, nič ali komaj kaj stika mošta z jagodnimi kožicami. Očitno ni bilo potrebe. Na vonju nič ne manjka. In na okusu tudi ne. Za 2010 lepih 13,5 % alkohola. Nikakor premalo, tokrat tudi preveč ne. Konsistentno vino tega sloga.

Prvič lani na božičnem kosilu na koncu sveta pri Mojci. Da ne obremenjujemo že tako polnega frižiderja zakopljem flašo po zgledu daljnih študentskih improvizacij med ostala vina v koroški sneg in ko se odločimo, da je čas za Kristančiča, je ta prijetno hladen. In od vseh vin izgine najhitreje. In do konca. Sede, bi se reklo. Steče.

Potem v nedeljo. Po dveh in pol urah Čavna ob kosilu lepo potegne. Potem malo še zvečer, ko pride Luka pogledat Gravnerjeve kozarce. O tem več kasneje. Zdaj tale sivi, mi mu rečemo tako, torej kar sivi, včasih je bil rulandec. Včeraj ga dokončam in gladko bi ga umestil med najboljših sedem pri nas. Pika.

Tudi etiketa brez pripomb.

Nekaj se je vedelo a nič natančnega, nismo spraševali niti kdaj, ne koliko, ne kako, se grem po nekakšnem kosilu zluftat in prinesem z bencinske črpalke v studio današnje Delo. Petek, trinajsti, priloga Kult, stran 37. Kjer naša Vipavska. Potem ko se studijsko bralstvo zvrsti nad polstranskim člankom, mi ga Anita pridrži, stojalo enega od flešev nekoliko dvignem in usmerim v strop, odstranim satovje iz reflektorja, izmerim svetlobo, dokumentarno škljocnem, vrnem fleš v prejšnjo pozicijo da lahko Primož nadaljuje s flašami v lesenih škatlah, in Anita obesi cajteng na našo oglasno tablo. Kamor ga grem zdaj končno lahko prebrat .

Lagal bi si in bi se, če bi se delal, da se nam ne zdi fajn. Vključno z Barbi. Tudi zato, ker so na Delu iz PDFja splošnega - fotografskega - dela knjige (tam so brez besed nametani moji vtisi), izmed nekaj sto možnih najprej izbrali 4 slike. Te sem jim potem poslal v polni kakovosti in ločljivosti in so izmed njih so objavili dve. Obe iz ciklusa mojega spremljanja njenih, Barbinih, no naših vin – Piana.

Da se zatakne natančno in brez izjeme vedno, kadar se lahko, je seveda zdaj že povsem jasno. Murthy. Pri naši Vipavski namreč. Da za tokratne, tehnične, v dooooolgi vrsti vseh mogočih predvidljivih in nepredvidenih težav ni kriv papir, potem ko tega lani tiskarna sploh ne uspe dobiti, končno in dokončno potrdimo včeraj. Tiskarske plošče za nesprejemljive vertikalne maroge očitno tudi niso krive, jih namreč testno zamenjamo in poleg tega komplet za eno tiskarsko polo poskusno naknadno dodatno razvijamo in pač vse kaže, da je razlog nekje drugje. In tam pri stroju tako v glavnem samo čakam in in pet ur gledam rezultate, in na koncu niti več ne težim da spet ni OK, ker so pač to itak vsi jasno vidijo in vedo na kaj se obešamo in da pač ne gre za neko malenkostno kaprico. Lakiranje tudi preverjeno nima nič z nastajanjem zoprnih marog in naše datoteke so tudi preverjeno tehnično neoporečne, ostane v glavnem še tiskarski stroj, sicer nov, sodoben, drag, a jebat ga. Ali res zajebava ta mrcina, naj bi bilo znano danes, ko me v tiskarni nadomesti Primož in jim tam teži in teži, dokler ni dovolj zadovoljen z odtisom, dokler niso barve dovolj okej in dokler ni paser v nulo. Desetinka milimetra zamika katere od plošč se pri nekaterih fotkah opazi na en meter. Brez pretiravanja. Šokantno, čeprav imamo zdaj s frekvenčno moduliranim rastrom že nekaj let izkušenj. Kadar je v nulo, je pa v nulo.

Korektno reproducirana fotka naj bi izgledala nevtralno. Kot recimo tale.

Magenta kanal sem zamaknil za 1 slikovni element (piksel) navzgor. Takole približno je lahko videti, kadar se tiskar ne potrudi dovolj. V takih primerih se to res opazi že na daleč. Brez lupe. Preverjeno.

Tomi z ekipo na naši tradicionalni zdaj že lanski zaključni večerji po dogovoru z mano postreže eno od predjedi kar na knjigi in presenečenje, predvsem za Anito, Tjašo in Primoža, je popolno. Kočevci  namreč dan prej pripeljejo svoje salame namesto njim bolj domačega dimljenja k sosedovemu Petru eksperimentalno zračno sušit. Kar mojemu sodelavstvu tudi povem in je to res. Dostavijo pa so mi tudi nekaj kilogramov težko pričakovanih monografij. Kar zamolčim. Oziroma zanikam. Oziroma se začasno zlažem.

Černačeva Kočevska sicer prvič izide leta 1998, pa poide in Kočevski rotarijci jo lani sklenejo ponatisniti. A originalnega materiala ni več, nepričakovano so povsem na začetku in tudi zato dobi monografija hkrati z avtorjevo posodobitvijo besedila namesto prvotnega podnaslova, Gozdnata in skrivnostna dežela, novega: Nove zapovedi gozdnate in skrivnostne dežele.

Posledično za knjigo tudi novo oblikovanje, pokliče Rado, se dogovorimo in po prvih vzorčnih fotkah, ki so kasneje umaknjene, še kasneje pa spet v igri, in po dokončno potrjenem besedilu z Anito predstaviva in ponudiva v izbor Radotu in Urošu dva predloga za novo Kočevsko. Ki naj bi v novi izdaji dobila tudi nove slike. In jih dobi. Večinoma. Nekaj fotografov svoje sodelovanje naknadno užaljeno odkloni, ko je konec poletja jasno, da po enem letu seznanjenosti s potrebno motiviko nikakor nimajo v rokah dovolj ustreznih slik za izsiljevanje svoje ekskluzivnosti. Tudi zato dobi naša Kočevska koncu trdnejšo in bolj razgibano fotografsko zgodbo ob nekoliko mehkejšem tehničnem pristopu.

Poskusni tisk testne forme v začetku decembra pokaže, da so v tiskarni v nasprotju z dogovorom uporabili za svoje proofe, ki jim bodo merodajni, drugačen ICC opis kot mi za svoje proofe in mi sprintajo za domov dodaten svoj proof, pošljejo po mejlu svoj ICC opis in medtem ko se namesto preko Metlike, ker je Oti moral v Novo mesto, vračam iz Kočevja naravnost v studio, ima tam Primož že natisnjen še en naš proof z njihovim ICC opisom, ju primerjamo, zdaj smo usklajeni in vemo kaj bo prišlo iz njihovih strojev če bodo pri tisku dovolj natančni in gremo v studiu še enkrat skozi ves slikovni material in na srečo sta kritični samo dve fotki, Tjaša tam ustrezno zniža magento in lahko oddamo.

Še prej seveda razdelitev knjige na ustrezne sklope fotk in sklope besedila, število strani mora biti za vsak sklop deljivo z 8, in ureditev besedila in grob prelom slovenskega besedila pa prelom na fino, pa nemščina in angleščina in detajli, korekture, korekture, korekture in korekture, pojasnjevanja in usklajevanja z avtorjem besedila in z Urošem in Radotom in umeščanje in razmeščanje in premeščanje in nadomeščanje fotk in proofi in delovna sobota in ovitek in menjava fotke in prostoročno izpisani naslovi poglavij v vseh jezikih, pa kako potem to opredeliti v kolofonu, kjer smo zapisali tudi uporabljeno tipografijo, kupljeno posebej za to knjigo. Slednje sicer naknadno, vztrajal sem, da najprej naredimo in kupimo šele ko vidimo, da nam izbrani Skolar res ustreza.

Posebej potem kar na naš FTP strežnik – tiskarji si poberejo od tam – strani z besedilom in posebej strani s slikami. Ker predlagamo in je sprejeto in potrjeno, da se besedje in slike ne tiskajo na enakem papirju. In je posledično vse, kar je v CMYK barvah v celi knjigi povsem enako za vse tri jezikovne variante, besedilo pa je potem na drugem papirju za vsak jezik seveda različno. Tudi barvni ovitek in ščitni ovitek sta dosledno temu povsem enaka za slovensko, nemško in angleško varianto, razlike tu nosijo dodatne nižje pasice, ki objemajo barvni ščitni ovitek in širijo logiko uporabe obeh izbranih papirjev iz notranjosti knjige.

Potem čakamo. Dokler mi Uroš ne sporoči, da so knjigo dobili in da so res zadovoljni. In dokler se ne znajdemo na Zemonu v začetku tega zapisa.

Starejši mladič se je od prejšnjega leta poslavljal v Novem Sadu, njegov brat pa nekje v precej manj oddaljenih Kamnjah. Tako se nama roditeljema doma ni bilo potrebno podrejati praznovalnim normam in ker nisem odpiral šampanjca sem lahko v oknu s fotoaparatom lovil odseve iz naše kuhinje in hkrati skozi okno v isto sliko brez fotomontaže priprave Dušanove druščine na skorajšnjo pirotehnično razstrelitev neba nad Dobravljami. Nisem ostal neopažen, Dušan mi je nazdravil in evo spodaj moj škljoc in dobro uro pozneje se je leto spokalo v preteklost od koder ga menda skoraj zagotovo ne bo nikoli več nazaj. Bo pa ostalo v spominu zapisano kot svinjsko zajebano.

105 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, ISO 51200.

Prvič najprej,
ker je bilo po najavi nepozabnega večera z renci na Zlatem griču nekaj dilem: nepozabni večeri revije Vino ostajajo, kar so bili. Z vsem, kar je privabljalo in doslej privabilo tudi mnoge od vas. Včasih tako močno, da so bili nekateri dogodki razprodani v nekaj minutah. A to ni pravilo in ni treba vedno ob napovednem trenutku uporabiti hkrati šest telefonov in upati, da se eden prebije do Andreje, ki sprejema vaše prijave. Pogosto ni nobenega problema za prijavo tudi naslednji ali še naslednji dan. Odvisno pač.

A resnici na ljubo -
na dobro večerjo z zanimivimi vini se lahko odpravite kadarkoli in marsikam. In v večino naših vinskih kleti tudi ni povsem nemogoče vstopiti. Je pa manj verjetno, da boste hkrati z obojim in še v družbi vinarja, pojasnjeno, pregledno in primerjalno v kozarce dobili tudi svetovno vinsko klasiko. Kot smo to na primeru rencev prvič zgodili v kleti Zlati grič. O tem se je seveda že pisalo. Dovolj podrobno tudi v zimskem Vinu.

Odzive smo seveda tudi dobili. Obvezne formalno pohvalne in tudi res pohvalne. Z nekaj dobronamernimi pripombami. Te so vredne največ. Ker bodo lahko in tudi bodo upoštevane že kmalu. V ne več neznani prekmurski kleti Marof. Kjer se za ene svet že skoraj konča, kljub temu da je od avtoceste do kleti četrt urice vožnje. In kjer je za druge kotiček, od koder je skoraj enako blizu do Ljubljane, Dunaja, Budimpešte … A to seveda zdaj za nas ni zelo pomembno. Kogar zanima, mu bo Marof dovolj blizu, da se nam pridruži, kogar ne, mu bo pač še vedno predaleč.

Drugič najprej, ponovno:
klet gostitelja bo seveda še vedno temeljito predstavljena. Kot vedno na naših večerih. Z vini v kozarcih. Kot vedno na naših večerih. In lačni tudi ne bomo. Še nikoli nismo bili. Pač še en naš nepozaben vinski večer. Ki bi potegnil in pritegnil tako ali tako.

A tokrat že drugič,
kot napovedano, naš nepozabni večer z dodatkom. Free bonus. Upgrade.
Sovinjoni.
Podrobnosti dogajanja usklajujemo. Vsekakor bo Uroš dal natočiti v kozarce najboljše Marofove. In vsekakor jih bomo primerjali, kakorkoli se to pompozno bere, s svetovno klasiko sovinjona. A še prej se nameravamo pobliže in kar temeljito srečati z različnostjo sovinjonove aromatike. In z razlogi zanjo. Vem, takole zapisano se to ne bere romantično. Se sploh ne trudimo, da bi izpadlo zgodbasto. Nasprotno. Dejstva.

Padajo tudi že predlogi za konkretna vina. Sovinjon je seveda sauvignon blanc. Svetovna sorta. Zato mi najprej prihajamo iz velikega v malo. Recimo: nikakor ne gre mimo Nove Zelandije. Kaj predlagamo od tam? In vsekakor Južna Afrika – kaj od tam? Stari svet, Francija? Obvezno! En Sancerre? Pouilly-Fumé? Ali kar oboje? In tako naprej.

Vaše želje in predlogi?
Zakaj pa ne. Predlagajte! Spodaj. Takoj po praznikih mi potegnemo črto in skupaj z gostitelji pripravimo dokončen seznam. Ki nam bo potem – predvidoma v prvi polovici februarja – na Marofu na voljo v kozarcih.

Če bi se Anita odločila drugače in bi v Vipavsko (slučajno natančno na sredino knjige, desno od podobe božično okrašenih Goč) namesto izbrane en dan starejše umestila spodnjo sliko, bi to postala zadnje posneta fotka v monografiji. S tem bi padla moja srednjeročna napoved glede zadnjega motiva, ki ga bom uspel spraviti pod streho za ta projekt. Šlo je na koncu sicer samo za nekaj ur razlike, psihična napetost ni bila prehuda, a vseeno. Dokazati ženi, da si imel ves čas prav, je neprecenljivo. Kljub temu nad Anito glede njene izbire odločilne fotografije nismo izvajali pretiranega psihičnega pritiska in nasmešek hišne vinarke je dejansko, kot sem ji napovedal, zaključil fotografsko aktivnost za Vipavsko. Da smo s knjigo koooončno v tisku, sem pa že omenil.

Ajdovščina te dni. 20 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, ISO 2000

Bilo je kar jebeno. Poleg vsega ostalega še štiri zaporedne delovne sobote. Primož je sicer eno prešprical, a je prej delal do naše onemoglosti, po zadnji je zvilo Tjašo, vmes jaz dodatno odsedel tudi še štiri delovne nedelje in tako je šla v tisk monografija Kočevska. Več o njej, ko jo dobimo. Konec tedna. Menda. In je tudi šla kooooončno v tisk Vipavska. Zaenkrat sem za njeno najavo v revijo Vino, ki je od danes zjutraj dalje na FTPju tiskarne in kar se nas tiče torej v tisku, moral spisati natančen dnevnik fotografa, pregledal sem zato še enkrat oddani PDF knjige in na njegovi podlagi sporočil: Nekaj let sem se plazil pod trtami, sedel in ležal na sodih, letal nad dolino, jo prekolesaril, prevozil in prehodil in enako počel po svetu nad njo. V jutranjem in večernem mraku, pa vmes in prej in potem. Nisem manjkal, ko so se sadile trte, niti ko so se rezale in potem vezale. In seveda sem bil na bandimah, in ko se je zrelo grozdje jeseni prešalo in kadar in kjer se je za sladko do spomladi sušilo. Vipavcem sem gledal pod prste in v oči in oni meni, spremljal sem pujse do klobas, prešvican sem bil na pašniku govejim jezikom v užitek, lovil sem snežinke in gazil sem sneg, pritiskal na sprožilec fotoaparata med nevihtami, rabutal češnje, breskve in fige, vinarji so zame mešali drozgo in odpirali sode in segali zame vanje s pipetami in si polnili in praznili kozarce, koze so se molzle in zorili ter obračali so se hlebci sira, reka Hubelj mi je mezela med prsti v čevljih in rosa ni hotela iz hlač in pojedel sem, kar so gostinci pripravili za ovekovečenje po svojih receptih. In še kaj zraven. Zdaj že skoraj spet dihamo čakamo, da nas pokličejo na kontrolo tiska.

Vmes sem pa pri sosedu povsem nepredvideno, mimogrede, s fotoaparatom na pot do klobas pospremil še enega pujsa.

20 mm, F/10, 1/13 sekunde, ISO 12800

Vino iz časov, ko sta bila Sutor še oba Lavrenčiča, Primož in Mitja, ko torej Primož še ni bil Burja. Uradno, stekleničeno, jo prvič poskusim pred pol leta na Zemonu na Okusih Vipavske, ko sicer le skočim tja po Barbi. Če bi bila malvazija burgundska sorta, bi lahko bila tam približno taka, špekulativno pomislim. Kadar bi jim dobro uspela.

Eno flašo mi potem stisne Mitja v roko, ko pred trgatvijo poslikava manjkajoče za monografijo. V hladilniku zdrži polna le nekaj dni. Tale flaša je pa iz davno naročenega kartona, ki mi ga je Mitja po drugem urgiranju ob neki priliki končno le dostavi v studio in gre nekaj flaš takoj na hladno.

Odčepim torej eno včeraj, pol kozarca mimogrede namenim slepemu poskusu z nekoliko bolj intenzivnim zračenjem vina, a temu Sutorju ta dodatni postopek po moji presoji zdaj nič ne koristi, kar morda tudi nakazuje, da je vino na vrhuncu. Torej, kot bi brez poskusa tudi sicer, kar v dovolj širok kozarec. Nekajkrat. Barbi pri tem ravno dovolj intenzivno pomaga, da je po večerji v flaši samo še tričetrt litra lufta. Komplimenti!

Monografija Vipavska. Odštevali smo leta. Potem mesece. In tedne. Zdaj dneve do tiska. V preteklem mesecu so mi se zvrstili še skoraj vsi preostali ponudniki, vsak zase potrdili svoje strinjanje z nabori predlaganih fotografij za njihove predstavitve, nekaj malenkosti smo v posameznih primerih še dopolnili ali izboljšali, ostaja komaj še kaj. Zaključujemo torej. Končno.

Lea Mlečnik. Bukovica. Tudi aktualna vipavska vinska kraljica. Ki se, kot je povedala, še zelo dobro spomni težke gajbice z grozdjem, ko je med trgatvijo konec septembra pred tremi leti pozirala za zgornjo fotko. 20 mm (DX), F/9, 1/125 sekunde, ISO 100.

Milan Garbari, Malovščevo. Vitovlje. Barbara je slike sicer potrdila, pa potem še enkrat poklicala. In sem šel ponovit en motiv. Jaka z mano za lučkarja. Kar je Barbaro potem prostovoljno koštalo eno salamo. Ki je zdaj seveda ni več med nami. 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Jordan Cigoj. Arkade. Črniče. Slike je sicer potrdila Maja. Ki je še vedno edina slovenska vinska kraljica z dvojnim mandatom. 105 mm (DX), F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 100.

Katja Sulič. Sončni škol. Potem, ko se je pri njej marsikaj spremenilo smo morali del fotk posneti povsem na novo. A tale iz vinograda nad Šmarjami je še iz tiste prve runde. Potrjena. 50 mm (DX), F/6,3, 1/320 sekunde, ISO 200.

Borut Slejko. Vina Zaloščan, Zalošče. Nobenega kompliciranja, vse potrjeno. 20 mm (DX), F/6,3, 1/30 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Stegovec, Sveti Martin. Po vnaprej zastavljenem ključu vključujemo v nekatere predstavitve vsebinske motive, posnete na beli podlagi, prostostoječe. Pri Svetem Martinu vinski kamen. Iz sodov. Marsikaterega od teh in takih predmetov mi je kasneje za knjigo posnel Primož, tale vinski kamen pa je še moje delo. 105 mm (DX) F/22, 1/160 sekunde, studijska razsvetljava, ISO 100.

Berce. Dornberk. Prihajajoča generacija med eno od trgatev. 20 mm (DX), F/9, 1/80 sekunde, fleš, ISO 160.

Nejc Tomažič. Vrhpolje. V predlaganem naboru je Mateju manjkala fotka kleti, jasno, takrat je nismo naredili, ker klet ni bila pripravljena, zdaj je in se dogovoriva za termin in naredimo manjkajoče in potem potrdi. A ta slika je od prej. Merjenje sladkorja z refraktometrom. 20 mm (DX), F/7,1, 1/30 sekunde, fleš, ISO 400.

Restavracija Dam. Kromberk pri Novi Gorici. Zdaj tudi že član JRE (Jeunes Restaurateurs d'Europe). Posnetek prostora, ki so ga za potrebe lokala usposobili kasneje, škljocnem nekega ne zelo davnega večera, ko bi moral na odprtje neke druge bližnje restavracije z vinoteko, a sem tam le odložil Barbi in v Damu opravil svoje. Uroš je nabor sicer potrdil, a če mi znese v kratkem še en škljoc. Se mi namreč zdi, da tu potrebujem še en motiv. Zgornja slika pa je od precej prej. 14 mm (DX), F/10, 10 sekund (stojalo), ISO 200.

Pikol. Rožna dolina. Tadej in Boris pred dnevi potrdita predlagani nabor, strinjata se tudi s poudarki. Na sliki pa Taras Gašparin pripravlja jed po njihovem receptu, ki bo v knjigi tudi objavljen. 20 mm (DX), F/5, 1/15 sekunde, fleš, ISO 200.

Grace. Tik pred letošnjo trgatvijo, ne le za knjigo, malo pa seveda tudi, posnamem v vinogradu Ivi in Edija Svetlika njuno rebulo. Nabor fotografij sicer izbran predvsem iz tistega, kar sem v dveh sezonah namensko nabral za njuno spletno stran www.grace.si. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, fleš, ISO 400. S flešem je dosvetljeno grozdje, ki je sicer bilo že v senci in tako na temnejšem ozadju lepše izstopi.

Včeraj in dan prej. Ljubljana. Letošnji slovenski festival vin. Kakorkoli obračamo, tudi pregled nad trenutno situacijo. Žal mi ni zneslo. Naletim pa v našem arhivu med delom, ne povsem slučajno, na tri leta stare slike in skene cenika vin Kranjske deželne vinarske zadruge. Ne ravno pregled, vsekakor pa pogled skozi špranjo v nek drugi tukajšnji čas.

Najmlajša vina: 1910. Sklepam torej, da je cenik približno izpred stoletja. Morda celo natančno od takrat.

"Vsa ... vina so ... zanesljivo pristna in preizkušena od kmetijsko-kemičnega preizkuševališča". (Kmetijsko kemijsko preizkuševališče (originalno preskuševališče) za Kranjsko je ob podpori Mestne občine ljubljanske ustanovila Kranjska kmetijska družba z ustanovno listino z dne 1. 5. 1898, Kmetijsko ministrstvo na Dunaju pa je še isto leto potrdilo njegov statut. Dokončno (potrditev statuta, poslovnika kuratorija in službeno navodilo direktorju) ga je potrdilo ministrstvo z odlokom z dne 19. 3. 1902. Preizkuševališče je bilo samostojen zavod, ki je z znanstvenimi metodami pospeševalo kmetijstvo na Kranjskem: pregledovalo, preizkušalo in analiziralo je različna krmila, semena in zemljo, izvrševalo je različne kemijsko-analitske, fiziološke in mikroskopske analize, ki so jih zahtevale razne oblasti, drušva in zasebniki. Na podlagi izvidov je izdajalo mnenja, spričevala, navodila in priporočila kot npr. glede izboljšanja kakovosti naravnih vin z napakami, glede zatiranja škodljivcev, glede sestave travnih mešanic za različne talne tipe ipd. Širšo (zlasti kmetovalce) in ožjo strokovno javnost je seznanjalo s tekočimi znanstvenimi izsledki. Njegovo strokovno delovanje je nadzorovalo neposredno Kmetijsko ministrsvo na Dunaju, vodil pa ga je ravnatelj ob pomoči kuratorija, ki ga je ustanovila Kranjska kmetijska družba. Od leta 1902 je preizkuševališče opravljalo kotrolne analize živil in poživil neuradno, od leta 1910 pa uradno. Leta 1914 je prešlo v deželno upravo in se preimenovalo v Deželno kmetijsko-kemijsko preizkuševališče in preizkuševališče živil za Kranjsko. Pred prvo svetovno vojno je bil ta zavod edini raziskovalni laboratorij na Kranjskem. Leta 1919 je bil preurejen v Državno kmetijsko poskusno in kontrolno postajo v Ljubljani. (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=25557))

Najstarejše vino? Presenetljivo cviček. "Dolenjski salonski čviček, fin". 1908. Dve leti starejši od najmlajših vin s cenika. Sicer pa takratni "cvički učinkujejo osvežujoče ter znatno pospešujejo prebavo".

"Buteljski" silvanec in veltlinec. Z Vipavskega! In katera rdečina bi lahko bil danes takratni karminet? Če sploh katera. Sicer pa buteljke brez letnikov.

Časa tako ali tako ni bilo in tako tudi ni bilo dileme, kateremu od dveh pomembnih povabil za četrtkovo dogajanje se odpovem. Obema. V studiu potegnem do večera, ko Marko in Primož odložita Barbi v Vipavi in skočim ponjo. Javim, da sem na poti, nekaj minut njenega čakanja torej, a me potem prime in zavijem na stransko cesto, obrnem, ustavim, slučajno je namreč z mano v avtu fotoaparat. A brez kartice. Jebat ga. Imam pa še bolj slučajno v avtu tokrat še drugi fotoaparat. A seveda brez kartice. Jebat ga. Spet za volanom, ko me prešine, da verjetno že pol meseca prenašam in prevažam s sabo en hiter, povsem nov testni primerek shranjevalnega medija, ki ga še ni bilo časa in silne potrebe odrešiti skoraj neuničljive embalaže. To torej zdaj. Povsem brezuspešno poskusim uporabiti inteligenco in se odpiranja embalažne plastike lotim z ne preveč nasilno ročno tehniko, pa potem nohtom pomagam z zobovjem in na koncu ob besnem preklinjanju uporabim kot bodalce še dva različna avtomobilska ključa in sem končno za silo uspešen z bolj ostrim od njiju, vstavim kartico, osvobojeno okrasno-transportno-varovalne plastike v fotkič, jo sformatiram, umirim fotoaparat na strehi avta s podloženo denarnico, izmerim svetlobo in nekajkrat škljocnem.

28 mm, F/8, 10 sekund, ISO 400.

Pred slabimi tremi tedni me Andreja opozori na še enega, pogledam in potem takoj zgrmi po nas plaz drugih obveznosti in pozabim nanj in se potem enkrat kasneje spet spomnim in danes pogledam bolj temeljito in je res: še en bivši tokaj. Toh-kai. Dodajam na seznam. In si mislim svoje.