Like imam definirane od prej, osnovno barvno skalo tudi. Pripravim grobe skice ilustracij in ko se naročnik strinja, jih izrišem detajlno in umestim k ustreznemu besedilu. Anita opozori in izboljšam še malenkosti na dveh sličicah ter odpošljem prvo zgibanko v skoraj končni pregled. Ostale sledijo. In za njimi potem plakati.

Medtem ko zunaj še vedno naveličano pada in piha in telefoni že molčijo, na nadzorni plošči tega bloga razberem, da je ustrezno programje doslej zaščitilo spletišče pred 18.884 neželenimi komentarji, Primož pa postavlja prvo številko časnika. Redakcijski ekipi, ki je premierno precej na trnih, prepošljem pomirjujoče sporočilo iz tiskarne: Pozdravljeni, vaše testne strani popolnoma ustrezajo našim navodilom in me veseli da obvladate svoje delo. Kar seveda ne pomeni, da je s tem že vse rešeno, ena skrb manj pa vseeno je.

Letvico sta si Marko in Jurij postavila visoko: biti številka ena z modrim pinotom in chardonnayjem pri nas. In zdaj delata na tem. V ponedeljek zvečer se dogovorimo za jutrišnji celodnevni obisk, moj tretji tam, tokrat prvič s fotoaparatom in lučkarjem, slednje tokrat Barbi, ona prvič tam. Torek bo lep, sončen, in je bil. Čeprav samo po sebi za kakovost fotk to še ne pomeni dosti. Je pa bolj prijetno zame, za lučkarja in za intervjuvanca, če med snemanjem v vinogradu ne teče ravno deževnica za vrat. Ostalo je bolj ali manj relativno, oblačnost je lahko čisto OK, enako megla, v kleti je pa glede tega tako ali tako vseeno. V našem primeru v kleteh. Treh. Se Juriju po sprehodu in fotkanju v vinogradih med pokušanjem shirazov pošalim, in prostorsko utesnjenost reinterpretiram kot luksuz: vsaka od glavnih treh sort (chardonnay, modri pinot, shiraz) imaj trenutno svojo klet. Več Jože junija v poletni številki revije Vino, kar bo posledica našega standardnega dogovora: bralci revije dobijo po objavi nepozaben večer. Kjer bodo med drugim lahko v živo preverili, kako blizu postavljene letvice sta trenutno Marko in Jurij. Tudi z letniki, ki so še v sodih. In zanesljivo še s čim. Tudi dvoma v gostoljubnost intervjuvancev ni. Ga ni bilo po mojem prvem in ga ni bilo po drugem in ga ni po tretjem obisku.

Jurij Brumec. 28 mm, F/13, 1/10 sekunde, ISO 800, stojalo

Marko Podkubovšek. 20 mm, F/9, 1/13 sekunde, fleš z odbojem od stropa. Zelo preprost razlog za uporabo kar močnega širokokotnika: do Marka je 1 meter, za mano je nič prostora, za Markom enako.

Včasih odpremo vino in ne potegne (včeraj najprej rumen oranžnik, nežveplan, razštelan, rahlo smrdeč, neharmoničen) in odpremo naslednjega in ne potegne (neetiketirano belo, sladkasta vodica, potem mi kapne, kdo pred meseci pustil to flašo) in odpremo naslednjega (spet neetiketirana flaša nečesa, krneki, brez zveze) in ne potegne. In se naveličam ali kot včeraj odprem še eno flašo.

Spet drugič odpremo flašo (sauvignonova penina, sveža, enostavna, nepretenciozna, charmat, a gladka, natančna) in potegne (prvič je pred meseci ob surovih ostrigah sedla še bolj) in naslednja flaša tudi potegne in steče (makedonski sauvignon, v začetku premrzel, a čez čas ravno pravšnji, nepričakovano sauvignonast, še en predsodek pade, nič velikega, a do nas in do sebe korektno in prijetno vino) in potem štajerski sauvignon (dober, a to smo tudi pričakovali in nas v to smer ni mogel presenetiti) in še en štajerc (bomba, krasen, poln, zrel, dolg, nekoliko lesen a vseeno prevladujoče in sortno vinski, meni tako ali tako eden ljubših krepkih sauvignonov) in en strukturen prvokategorniški bric, krasno vino (sicer zajeban letnik 2010 je očitno ponekod omogočil krasne primerno aromatične sauvignone) in še en drug bric (ime večje od tega vina, precejšnje razočaranje, edino vino ki na tale naš nenameravani neuradni netradicionalni praznik sauvigona res res ne nudi užitka, še manj pa izpolni visoka pričakovanja s ceno vred, škoda) in se glede zdaj zapisanega takrat strinjamo trije, Barbi, David in jaz in kasneje tisto briško razočaranje še enkrat ali dvakrat poskusim in se ne pobere, jebat ga, a bistvo je tako ali tako drugje – o teh vinih (razen zadnjega) bi namreč lahko tule več spisal, pa včasih ne znese, preveč je tega in onega hkrati. Sploh kadar pade bataljon dobrih takole naenkrat. In potem čakam drugo priliko, da uživamo v vsakem posebej, pa tudi sicer nima smisla tu moriti z vsem kar mi je všeč.

Včasih pa se najde ena taka prilika, ko vino kar zašpila v njej. Kot nedavno tale modri pinot in ga spiješ v večeru ali dveh in se imaš fajn in imaš voljo razglabljati o njem.

Odprem torej takrat pri povsem običajni večerji tole flašo, povoham, čep je OK. Nalijem v kozarec, povoham še vino, modri pinot se mi v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, povoha Barbi, modri pinot se ji v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, spijeva. Prej rahlo maremladasto in sadno kot zelo elegantno vino bi v zaprti flaši zanesljivo še zdržalo nekaj čas. Kaj bi to vino morda na eni strani s tem pridobilo in kaj bi morda s časom izgubilo, ostaja odrto. Prazna flaša se znajde danes v roki in jo škljocnem in ko tole pišem, razmišljam, da moram za en tisti modri pinot ko res dol padeš od njega, običajno odšteti najmanj nekajkrat več kot za tega (dobrih sedem evrov v kleti v Zaloščah), če nosi znamenito ime, pa še nekajkrat več od nekajkrat več od tega. Včasih si sicer res rečeš zakaj pa ne. Včasih si pa rečeš zakaj?.

Vsekakor bi temu vinu privoščil privlačnejšo etiketo. Tudi zato, ker človeštvo menda zdaj vsaka dva dni pridela toliko informacij, kot jih je prej skupno do zadnjega preloma tisočletja. Groooomooooozansko dosti, torej. In ker je vinska etiketa samo skromen delček vsega, kar se stalno bori za pozornost, njena naloga sploh ni enostavna. In tudi naloga za njenega oblikovalca ne. Niti najmanj.

Doslej Okusi Vipavske. Letos prvič Okusi na Vipavskem. Sprememba imena, ki naj, kot so mi pojasnili, omogoči večjo programsko širino festivala. In ki je (vštevši presledke med besedami) skoraj 30 odstotkov daljše kot doslej. Kar pa vpliva na naše oblikovalsko delo. Vsaj zato, ker ni bilo možno kar zamenjati enega imena z drugim in vse ostalo ohraniti brez sprememb. A ne bomo zdaj o tem. Naše delo pač.

Zemono, nedelja in ponedeljek. Kot vedno. Nedelja je pač nedelja. Ponedeljek pa je dan, ko si gostinci načeloma najlažje vzamejo čas za obisk take prireditve. Kar mi je potrdil Matjaž, reden gost, ki je bentil čez nekega drugega – severovzhodnoslovenskega – prireditelja in vinarja, ki k sebi stalno in že leta vabi na soboto in ne razume, da ne gre za Matjaževo (in ne le njegovo) preferiranje primorskih vinarjev in njihovih prireditev, temveč da on kot gostinec ob sobotah pač ne more. In da se mora organizator v grobem odločiti za ene ali za druge obiskovalce in se jim tudi terminsko prilagoditi.

V nedeljo jaz tokrat običajen obiskovalec: s kozarcem od vinarja do vinarja, najprej večina predstavljenih vipavskih belih in rosejev, rdečine in destilat, katerega skoraj edinega tudi popijem, ob njem na koncu uživaško še Majdina cigara in Barbi, Anito in Pecota v avto in domov. Ponedeljek potem predvsem s fotoaparatom. Skoraj brez kozarca. Del moje pozornosti s fotoaparatom posvetim dogajanju na vhodu in izhodu iz kuhinje, v kateri gostujoča chefa Emenuele Scarello, Petar Grašo ter gostitelj Tomaž Kavčič pripravljajo kosilo za okroglo stotnijo dobrojedcev. Dinamična in dobro vpeljana nezaigrana predstava.

28 mm, F/9, 1/5 sekunde, ISO 1000

28 mm, F/7,1, 1/15 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/8, 2 sekundi, ISO 800, stojalo

28 mm, F/11, 1/15 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/7,1, 1/5 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/8, 3 sekunde, ISO 400, stojalo

Ponedeljkov in hkrati praznični štart meseca. Nad Gradiščem pomagam tovoriti lesene klade za bodoče klopce. Oddam že omenjene Dašine stole, no, stolice, narcise (4. april) smo pa tudi že omenili. Z Anito v Solkan. Sestanek. Prevzem skrbništva celostne grafične podobe. Obvestilo za revijo Vino, da se za naslednjo številko za rubriko Pod lupo išče sedem najboljših chardonnayjev. Več, ko bo aktualnen naslednji izbor. Vina za poletno številko revije so se medtem namreč tako ali tako že zbrala. Primož nas zasuje z besedili za svojo spletno stran, iz Ljubljane tudi prihajajo prva besedila za letošnjo serijo informativnih zgibank in plakatov. Za fotoaparat je na spletu objavljen izboljšan firmware, zdaunloudam si ga in ga do danes ne naložim. Mateja pride mimogrede po fotografirane čipke in čez par dni kliče, da ji jih nekaj pogrešajo, hmmm, ne vem, malo verjetno a vsekakor možno, pogledam, in eh, ja, na mizi jih je ostala veeeelika poooolna mapa. Anita doma totalno švoh, v horizontali, od zdravnika priposteljena, z Barbi zato odpoveva Lugano. Z nepopolno ekipo v studiu in s koledarjem polnim obveznosti nama Lugana tokrat ne bo znesla, Srečko sredi poznega sestanka nenapovedan dostavi nove vzorčne kozarčke za svoj med, prilagoditi etikete. Popoldan sam v Sadinjo vas, Domačija Novak, nepozabni večer revije Vino. Jožetu in Barbi ne znese, pa organizacijsko asistenco prevzameta Luka in Martina, Luka tudi nekaj lučkanja, še en krasen večer v sproščenem vzdušju, že če v spominu ostane krompir, je bil ta očitno več kot dober, kaj šele vse ostalo, a ne bomo zdaj katalogizirali, repetejali pa smo, pijemo seveda predvsem oranžno in rdeče, na koncu sladko in potem spodaj v kleti spet oranžno, kar tako – za dušo – in še posebej takoj po polnoči za Suzanin – in hitro se pokaže, da ne samo za njen – rojstni dan in naprej oranžno spet kar tako in en šalamček iz krškopoljca in naprej še kar oranžno. Po afterpartiju mimogrede  uradno in javno – ne na skrivaj – posnamem še material za možno kasnejše izsiljevanje Luka in Martine, Boris in Boris sta priča in priča dogajanja, Branko pa še nekaj več.

5. april. Pri Novakih. Rižota, zaključena pred nami in takoj na mizo. 20 mm, F/9, 1/6 sekunde, 2 fleša, ISO 1600

Omizje. 28 mm, F/8, 1/10 sekunde, ISO 6400

Kristančičev Boris, vina Brandulin. Eden od vinarjev, ki jih je Novakov Boris angažiral za naš nepozabni večer. Preverjanje vina pred postrežbo. 28 mm, F/8, 1/8 sekunde, ISO 8000

Dva rojstna dneva. Boris in slavljenki. 28 mm, F/9, 1/30 sekunde, fleš z odbojem od stropa, ISO 640

Zajtrk, Kočevje, sestanek in Uroš me založi s salamami in litrom renca, pri Uncu potem gazim blato in s fotoaparatom preganjam jato galebov in na srečo imam s sabo rezervno obutev, zaviham hlačnici, usrane čevlje spravim v plastično vrečko, salame pa prej iz nje v nahrbtnik k fotoopremi. Ireni doma pripravim že davno obljubljene fotke, Barbi priprvim na mizo CD, da ga odpošlje, Toniju na Dropbox odložim potrjene fotke njegovih flaš v visoki ločljivosti in se on potem zahvali in napove svoje priporočilo našega bottleshootinga, in seveda hvala, še več Avstrije se pač ne branimo. V prvi pregled pošljem okvirno postavitev besedila v že omenjenih informativnih zgibankah in letakih in v naslednjih dneh dobim nekaj pripomb in sprememb, potem to potrjeno in lahko se bom lotil risati, no, moral se bom lotiti. Italija, lačna, pica in potem večerja s sestankom blizu Benetk in jutri še ogled studia in potem Verona, štala, ko si na cilju te naženejo parkirat drugam in tam spet zaprejo vhod pred nosom in kažejo nazaj in potem naprej, kot v fliperju, in na koncu krepko zaračunajo parkirno vukojebino, no izognila sva se temu strošku s press akreditacijo, a vseeno. Vinitaly. Med drugim se slučajno spotakneva ob Castel Juval, klet na posestvu Unterortl (Alto Adige) sva obiskala pred leti, ko sva tam intervjuvala alpinistično legendo Reinholda Messnerja, prvega, ki je splezal vse osem tisočake, prvega, ki je splezal Everest brez dodatnega kisika, prvega v marsičem, ampak takrat sploh nismo o tem, o (njegovem) vinu smo, Martin, njegov vinar pravi, da se naju spomni, a dvomim, kakorkoli, vina so lepa, ponudi slepo primerjavo dveh modrih pinotov, podobna, a eden bolj prepričljiv. Navojna zaporka (prepričljivejši) proti pluti, pove Martin, in čez nekaj dni to razlagam Juretu in morda mu ne bilo slabo enkrat z nekaj sto flašami preprosto primerjati enega z drugim in se odločiti sam zase, ne po Francozih. Blizu Juvala za vogalom še stojnica kleti Terlan. Zadružna zgodba, v kateri se grozdje vinogradniku plačuje najmanj 2 evra za kilo, povprečno 3, največ 6. Jasno je, da ni pardona, tako gozdje se ne prideluje kakorkoli, kjerkoli in se ga ne pridela kolikor koli in se ga ne predela v kar koli. Ker se tisto grozdje lahko seveda plača le iz dobro prodanega vina.

9. april. Vinitaly. 28 mm, F/20, 0,6 sekunde, ISO 320

Vinitaly. 28 mm, F/10, 1/25 sekunde, ISO 2500

Pri naših, tudi nanje sva tokrat naletela slučajno – levo Vinska družba, desno Brici – nisva delala velike gneče, niso šli na Vinitaly zaradi naju, torej bolj ali manj le nekaj dokumentarnih škljocov in potem naprej, malo tega in malo onega, na koncu do Verusovcev, spet ne zaradi statističnega večanja obiska, Rajko mi je vnaprej omogočil nekaj škljocov s prvega nadstropja stojnice njihovega distributerja, pa še nekaj zanimivih vinarjev je na voljo. Izkoristiva priložnost in s tem soglasno prestaviva odhod iz Verone za dobro uro.

Vinitaly. Rajko. S prvim Verusovim modrim pinotom. Katerega sem Barbi prej ravno toliko pohvalil, da ni mogla mimo ne da bi ga poskusila. Dober. Res dober. 28 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 1600

Vinitaly. Loewensteinovi renci. 28 mm, F/8, 1/50 sekunde, ISO 3200

Letošnji nabor barv in izbor fotke za materiale majskih Okusov na Vipavskem. Do konca tedna potem predvsem in intenzivno zasnova preloma časnika, Anita še vedno priposteljena in zato jaz s četrtka na petek dodatno oddelam še eno nočno in Barbi zasnovo potem zadnji trenutek pravočasno odda, zvečer klubska salamijada in čarter pomladka, družinsko vsi tam, domov potem per partes in Barbi še danes išče svoje salonarje.

12. april. Tekmovalni vzorec, pripravljen za ocenjevalno komisijo salamijade. 85 mm, F/6,3, 1/40 sekunde, ISO 2500

Ocenjevanje. 28 mm, F/13, 2,5 sekunde, ISO 320, stojalo

Ocenjeno na voljo obiskovalcem. 28 mm, F/9, 1/2 sekunde, ISO 1600

Dražba nagrajenih salam. 28 mm, F/8, 1/8 sekunde, ISO 1600. Dejansko je bila slika za dve vrednosti zaslonke pretemna, fotoaparat sem namreč pripravil na fleš, a se ta še ni napolnil od prejšnjega bliska. Iz digitalnega negativa sem vseeno izvlekel zadovoljivo kakovost. Če bi snemal JPG, bi sliko lahko le poslal v večna lovišča.

Odtečem daljšo varianto da preverim ali breskve že ali še cvetijo. Cvetijo. Doma na kolo in še enkrat do njih, tokrat s fotoaparatom. Izberem in par fotk petkove salamijade naložim za vpogled na Dropbox in dotičnim razpošljem povezavo. Anita končno pri sebi in z mano na Štajersko, najaviva se k Marku in Juretu, Marko povabi na kosilo, vina seveda njuna, lepa, štajerski rose pogumno in prepričljivo iz shiraza, pa modri pinot in rdeči cuvee, strinjata se s ponujenim velikim intervjujem v reviji Vino, itak, a posledično to za njiju in za nas pomeni nepozabni večer. Ki je tistim, ki to znajo izkoristiti, hkrati dodatna priložnost za dobro promocijo. Pri Novaku pojasnjujem to enemu od gostov, ki težko verjame, da nekateri tega pač ne vidijo na tak način. Jebat ga, če ne vidijo, pač ne vidijo. Jožeta kasneje predlagam za izpraševalca pravkar dogovorjenih intervjuvancev in mu dam nekaj neobveznih namigov, za fotkanje se pa dogovorim sam, ne bomo mešali enega in drugega. Z Anito na naslednji sestanek, z naročnikoma preletimo stanje pri izdelavi nove celostne grafične podobe, pojasniva nekaj detajlov, rešimo nekaj odprtih vprašanj, usmerimo nadaljnje delo in se že bolj konkretno lotimo tudi nadaljnjega nastajanja prvega od serije katalogov in naslednje dni in tedne Anita intenzivno dela na tam, pripravlja zasnovo preloma in usklajuje pridobivanje vsebinskih in tehničnih materialov, najprej predvsem vsega, kar bo Uroš potreboval za renderje. Pri Žalcu se na poti nazaj dogovoriva še za vsebino fotke in roloja za lepo uležani Hrastnjak ki ni več Dante in kako naj bo za fotkanje opremljena in pripravljena flaša, če ona, ki sicer že čaka v studiu slučajno ni, nisem je prej namreč podrobno pogledal. V Ljubljani še v Bunker a Danijela ni tam, pir in pašta in še en pir, plačam, domov. Studio zjutraj v pripravi za nove čipke. Zapestnica, ogrlica, uhani v funkciji, Maja potrjuje sproti. Ostalo čipkovje nam pusti in snemamo kasneje in realizacijo spet bolj ali manj sproti potrjuje, tokrat po mejlu, v celoti traja snemanje zato malo dlje, a z manj dvomi in brez ponavljanj, med čakanji na odgovore pa tako ali tako tudi ne sedimo križem rok.

16. april. 85 mm, F/20 (precej zaprta zaslonka in nagnjena ravnina ostrine, ker naj bi bilo ostro vse), 1/60 sekunde, studijska osvetlitev, stojalo, ISO 200. Za končno uporabo je naročnik izbral motiv z nekoliko drugačno kompozicijo in izbor je bil temelj za orientacijo glede realizacije nadaljnih posnetkov.

Vmes bilboard za Okuse na Vipavskem, Dani dostavi dogovorjeno opremljene flaše za fotkanje Hrastnjaka, tista predhodna bi res povzročala preveč nepotrebnih težav, spijemo eno in odnese drugo vzorčno flašo Peliconovega pira in čez nekaj dni že sprašuje, kje bi se to lahko kupilo in pojasnjevanje preko Anite prepustim kar Pecotu. Popoldan grem preverit, ali so bile cvetoče breskve prejšnjikrat že na ubogem vrhuncu in je zdaj cvetenje že mimo ali pa je bilo tisto prej predhodnica in je cvetenje na vrhuncu šele zdaj. Slednje. Škljocam še enkrat.

17. april. Vipavska cveti in zeleni pol meseca pred večino ostale Slovenije. Breskve. Motivika, ne pa nujno tudi konkretni posnetek za nastajajoči turistični prospekt. Ki naj končno dobi manj besedi in več in po možnosti boljše fotke. 180 mm, F/5, 1/320 sekunde, ISO 200

Letošnji 17. april še po moje. 180 mm, F/6,3, 1/400 sekunde, ISO 500

Pomladna izvidnica. Ja, zime je nepreklicno konec, lahko se začne zares. 180 mm, F/2,8, 1/500 sekunde, ISO 500

Barbi prinese torto, njen rojstni teden, Silvo ji pri kosilu svečano zapiči dve svečki v košček tiramisuja in pred serviranjem zapoje verz ali dva, škljocamo s telefoni.

18. april. Barbi in Anita. In torta. 28 mm, F/9, 1/20 sekunde, fleš z odbojem od stropa, ISO 800.

Finance se zanimajo za štorijo okoli tu objavljene odločbe, kjer mene sicer še čaka objava prispelih fotk primerov promocijskega voznega parka. Bom uredil.  Naša zasnova časnika je v veselje škodoželjnih zasedla predzadnje mesto. Od dveh sodelujočih predlogov. Torej smo zmagali. V Braniku popoldan počakam Primoža in Petro, ki mi potem sledita na Kras, Praprot, Zidarich, kjer asistirata na nepozabnem večeru, jubilejni štirideseti je, spet krasno kraško vzdušje, Benjaminova vina tako ali tako, siri (kraška mocarela s pomarančo!) in jagenjček iz pečice in njegova rebrca z žara (= kraški škampi) in še to in ono, za aperitivno penino, peneči teran, je Benjamin poskrbel sam, nisem vedel zanjo, s sladkimi vini pa je v gosteh Joško Renčel, gostje dobijo za spomin v dar še pomanjšano kamnito kad, vitovsko iz prave, velike, pa bo Benjamin predstavil ob letošnji trgatvi. In na koncu seveda spet afterparty s tem in onim, Benjamin med drugim predlaga malvazijo, izberem dva šest, gre ponjo, še vedno krasna in potem tako naprej do konca, spet penina, tokrat za razliko od aperitivne sosedova, Kantetova.

19. april. Zidarich. Prihajanje gostov, pozdrav, aperitiv na terasi. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 800. Težava pri takih motivih je lahko fotoaparatovo razmišljanje pri merjenu svetlobe tako kontrastnega motiva. Pomaga jo izkušnje, potrebno je lastno mnenje in nekaj konstruktivnega nezaupanja tudi v najsodobnejšo tehniko. V nasprotnem primeru je lahko presvetlo vse razen najbolj temnih delov slike. Ali obratno.

Zidarich. Klet. Globoko spodaj. 20 mm, F/7,1, 1,6 sekunde, ISO 2500. Kljub stojalu sem moral zvišati občutljivost senzorja, ker bi bil sicer osvetlitveni čas predolg in bi bili premikajoči se ljudje na sliki preveč zabrisani, zaznani le kot meglica. Še prej sem tekel na teraso po tam odloženi fotoaparat.

Zidarich. Omizje. 20 mm, F/9, 1/15 sekunde, ISO 6400.

Doma smo še vedno v čipkah. Pripravim nekaj ponudb, sestanek za nastajajočo spletno stran, med njenim načrtovanjem smo predlagali nekoliko drugačno strukturo vsebine in je treba zdaj skladno razporediti slikovni material, dva koncepta se tepeta in Mojca namesto njihovega potrdi mojega. Marko pride nenapovedano poskenirat eno ilustracijo in mimogrede izvemo, da naš Jaka in njihov Dominik načrtujeta veliko skupno praznovanje svoje skorajšnje polnoletnosti, nekje na prostem. Nepričakovane težave z dobavo stojala za rolo, alternativni ponudnik je dražji, Dani potrdi višjo ceno, gremo v fotkanje. Nika po telefonu pojasni, čemu vsaka od datotek, ki jih je nedavno poslala. In ja, pogodba je v usklajevanju.

23. april. Vinogradi. Nekoliko prepozen za načrtovani posnetek, sonce je že nekoliko preveč desno. Pa si mimogrede škljocnem tole. 300 mm, F/10, 1/320 sekunde, ISO 400

Poreč, Jože je že tam, pripravim opremo poškljocam Denisa za intervju in se grem potem posvetit skozi objektiv še ocenjevanju malvazij, Barbi ima tam med ocenjevalci dva dni svoje delovno mesto. Po kosilu domov.

24. april. Denis Ivošević, v marsikaterem pogledu prvo ime uspešnega razvoja istrskega turizma. 28 mm, F/8, 1/25 sekunde, ISO 400, dva fleša. Eden z odbojem od stopa in hkrati kot krmilni fleš za drugega, ki osvetljuje od zadaj in izriše odsev roke na zemljevidu Istre. Seveda nisem vedel, da se bo Denis postavil tudi v ta položaj, a ko se je, sem hitro pritisnil sprožilec.

24. april. Vinistra. Ocenjevanje malvazij. Za mizo Matjaž Lemut. Finale izbora najboljše sveže in potem še najbolše zrele malvazije. 28 mm, F/7,1, 1/10 sekunde, ISO 800.

V studiu nadaljujem fotkanje Hrastnjaka in pošiljam v potrjevanje koncepta, potem usklajevanje z željami in pripombami in potem z Igorjem do Krmina k Jošku zaradi članka o kisu, Igor bolj malo sprašuje – Joško večino pojasni in pokaže sam od sebe, lepo, sistematično, argumentirano. In potem z njim še večerja, Igorja odložim okoli enih zjutraj na prenočevanje pri Patriciji.

25. april. La Subida. Vidim in škljocnem. Mimogrede. 28 mm, F/8, 1/25 sekunde, ISO 800

Presnemavanje DVDjev na PCju ne uspe, pomaga Anitin mac, obvestim Niko, da smo rešili njihovo težavo in kako smo jo. Izola, OrangeWine, fotkam tokrat predvsem zase, za tisto eno reviji dejansko potrebno sliko seveda medtem tudi poskrbim, Sašo se zahvali za sliko flaše Petrovega merlota, zajebana etiketa za škljocnit (res je), in ja – mu pošljem kak motiv z ocenjevanja malvazij. Pošljem. Zunaj gostinci, gneča, notri vinarji, gneča. Vina po Gaussovi porazdelitvi – nekaj katastrofalnih (res katastofalnih), nekaj sprejemljivih (res nič več kot to), večina korektnih, nekaj res dobrih in nekaj izjemnih. Večina meni že poznanih v pričakovanih okvirih + nekaj pozitivnih presenečenj + nekaj pozitivnih presenečenj med meni še nepoznanimi. Večerja z Zmagom in Zorko in z njuno – Guerila – pinelo.

26. april. Srečko. Šumenjak. Ga ovekovečim na njegovo željo v dokaz njegove prisotnosti in ga v ta namen najprej prestavim izpred zidu pred občinstvo in mu potem seveda tudi pošljem sliko – bil je tam. Tadeja, evo ga . Zgornja omemba manjšine katastrofalnih vin ni vključevala njegovega Alterja. Niti približno. 20 mm, F/7,1, 1/50 sekunde, ISO 4000.

Oranžno. Vino sicer Blažičevo in tudi ne eno od kritiziranih. 20 mm, F/6,3, 1/10 sekunde, ISO 3200

V kozarcih Vodopivčeve vitovske. Z novimi etiketami na flašah. Pohvalim. Vina in etikete. In mislim resno. Za vina in za etikete. 20 mm, F/6,3, 1/60 sekunde, ISO 6400

20 mm, F/10, 1 sekunda, ISO 640, žepni trinožnik oprt na ograjo. Nekaj zaporednih škljocov, ker je vsak obiskovalec, ki se je prijel zanjo, zatresel tudi fotoaparat. Razen tega je težko predvideti, kje se bo kdo od te množice okoli štiridesetih ujetih v sliko nahajal naslednjo sekundo ali kaj bo počel v tisti sekundi med nastajanjem posnetka.

Hrastnjak dobiva in dobi končno fotko, nekaj e-ping-ponga z naročnikoma a na koncu zelena luč in pingvin v izdelavo.

85 mm, stojalo, studijske razmere, osvetljevanje z žepno svetilko, bolj intenzivna uporaba photoshopa, kot si jo sicer privoščim. Tudi zato, ker folija na etiketi ni bila ravno idealno odtisnjena in je bilo potrebno precej retuše, da izdelek ne izgleda šlampasto.

Zlatanu iz arhiva fotke za Anglijo in potem predlogi besedil za spletno stran. Rudi dostavi za monografijo še nekaj svojih novejših slik, pripravim studio, pofotkam, takoj potrdi vsako od devetih reprodukcij in se zadovoljen priporoča za še kdaj.

29. april. Rudi Skočir: Evino rajsko jabolko. 100 × 70 cm. 85 mm, F/14, 1/50 sekunde, ISO 200, dva studijska fleša s svetlobnimi okni. Zgleda enostavno in tudi je, le zelo natančno je bilo treba uskladiti ob fleša, da sta dala povsem enakomerno osvetlitev po celotni površini slike in hkrati izrisala reliefnost površine. Kar pa po drugi strani ni tako zelo zelo enostavno.

Z Anito iz nastajajoče knjige izločita nepotrebno besedilo in vstavita dodatnega novega in jutri uskladita še nekaj detajlov. Z nitro razredčilom napadem kolo in izmed zobnikov odstranim nekaj letnikov zasušene mastne svinjarije. Z embalažo Vipavske za Rusijo nismo prav daleč, podizvajalci so preveč neodzivni in jih kenslam, rolo za Hrastnjak je pripravljen in Barbi skoči ponj in mi pred sezono mimogrede odda še včeraj očiščeno kolo na redni letni servis, Primož pripravi in odpošlje PDF za printanje korekturnih nalepnic za katalog (se zgodi, sploh pa ni bila naša napaka) in Meta najprej pozabi in potem vseeno pride po oznake za mize razstavljavcev in tudi z Okusi na Vipavskem smo s tem pravočasno pod streho, Tanja sprašuje le še kdaj in kdo od naših pride na Zemono, a tega res še ne vem.
Maj.

Prekmurje + sivi pinot (včasih rulandec) + maceracija + 13,5 alkohola + ne ravno zanemarljiv ostanek sladkorja. Nevsakdanja sestavljenka. A vsekakor res oranžne barve vino, ki je manjkalo med petkovimi oranžniki v Izoli (festival Orange Wine). Iz omenjenega nevsakdanjostnega popestritvenega razloga in ker bi bil to še en lep dokaz, da maceracija ni nujno že kar tudi oksidacija, miševina, cik, neharomonija ali kaj petega ne zelo želenega. Vino, ki je primerno ohlajeno in iz ne premajhnih kozarcev (oni za modre pinote, ne previsokih, precej širokih in na vrhu znatno ožjih čaš se se krasno obnesli) lepo počasi zadnja dva večera odtekalo pretežno vame in se danes tja tudi izteklo in je Barbi pohvalila nocojšnjo kombinacijo z rižem in precej začinjeno zelenjavno-piščančjo prilogo. Tu nekje je torej lahko njegova niša, o kateri me je Leon povprašal pred slabim letom, ko mi ga je prvič nalil v kozarec. Primerna popestritev ponudbe kleti in še bolj popestritev prenekatere premalo samozavestne vinske karte. Ter domačega hladilnika.

Navdušenje ob cvetočih gredicah gojenega in gnojenega česarkoli (od vekomaj, brez izjeme in brez zavisti, pravzaprav povsem brez odnosa do tega početja) prepuščam preostalemu človeštvu. A včeraj med tekom slučajno opazim tale pomladni motiv vsebinsko in barvno kontrasten, skoraj bizaren. Nič bolj naraven od omenjenih gredic, nič manj človeško povzročen. Osamljeno ponosen šop živo rumeno cvetočih narcis sredi spečega robidovja na grušču ob blatnem kolovozu pred kuliso priseljenih robinij. In vprašanje samemu sebi: nazaj domov po fotoaparat ali naprej domov po fotoaparat? Slednje. Po tuširanju stojalo in v nahrbtnik fotkič, trije objektivi, kartica in za vsak slučaj fleš s kablom in pod večer nazaj do tega prizora.

28 mm, F/11, 1/8 sekunde, ISO 200, stojalo, fleš

Vino Movia, Veliko belo 2004 sem omenil pred leti. Krasno vino. Potem ga nisem več poskusil, še manj pa pil. Zato le posredujem včeraj prejeto sporočilo gospoda Renata, ki navezuje na omenjeni zapis: zaradi trenutne finančne situacije ponuja 25 buteljk (0,75 l) tega vina vina po skupni ceni 750 evrov, posamič pa po 33 evrov za steklenico. Kontakt za interesente: Renato Bandur, renatobandur@gmail.com.

Sobota. Paket. Odprem. Vse je, kot smo jasno zapisali v navodila za pripravo steklenic za fotografiranje. Vsaka steklenica je posebej zavita. Da se prepreči poškodovanje etiket pri transportu. Logično. Kapice so lepo nameščene. Seveda. Zadnje etikete niso nalepljene. Pravilno. Steklenice so čiste. Itak. Sprednje etikete so nepoškodovane. Kaj pa drugega. Nalepljene so ravno. Logično. Ne preko šiva steklenice. Hvala. Opremljenim sta dodani dve neopremljeni steklenici. In posebej so dodane posamezne etikete. Dobrodošlo. Da si lahko po potrebi z opremo steklenice pri fotografiranju pomagamo tudi sami. Če se zgodi kaj nepredvidenega. Včasih se.

Vse je zgolj upoštevanje naših napotkov. Za posledično kar najboljše fotografije. Zaradi katerih flaše sploh prispejo k nam. Razumevanje pomena in upoštevanje navodil torej samoumevno? Niti ne. Prej redko kot redno. Ne glede na napovedan višji račun v primeru njihovega neupoštevanja zaradi našega dodatnega (sicer povsem nepotrebnega) dela. In ne glede na pojasnila, da so zahteve glede priprave steklenice za kakovostno fotografijo precej višje, kot zahteve za prodajo ali serviranje. Upoštevanje povsem utemeljenih napotkov torej redkost. A zgornji paket je iz Avstrije.

Pokliče Daša, za Italijane potrebuje fotke šestih stolic (tako tu pravijo stolom), lahko v torek, a za nas bo vsekakor bolje če jih dostavijo čim prej. Torej danes. Kar je bilo včeraj. In jih dostavijo. Da vidimo, ali bo sploh šlo kot želijo. Naš studio ima namreč precej trdno fiksirane dimenzije. Nekaj širine, nekaj dolžine (ki jo lahko včasih nekoliko povečamo, res, odpremo vrata in fotkamo od zunaj) in nekaj višine. Za tale stol so (zaradi zmernega teleobjektiva za ne pretirano izraženo perspektivo) potrebni okrogli štirje metri do aparata, nekaj prostora potrebuje še stojalo s fotoaparatom, brez fotografa za aparatom gre težko, nekaj prostora si v studiu seveda vzame fotografirani stol, nekaj pa ga stol potrebuje tudi za sabo. Metri se seštevajo, šest jih bo zelo zelo dobrodošlih, do luči pa še nismo prišli.

Takle stol, razgibanih oblik, lesen, lakiran, z ukrivljenimi ploskvami in razmeroma zaprtih bokov zahteva že sam po sebi nekaj razmisleka o primerni osvetlitvi – naročnik želi pokazati nekaj povsem konkretnega in tisto se mora videti kot se pač mora videti. Tako se je treba tudi za takšno, v bistvu nič več kot korektno sličico, kljub vsemu malce potruditi. Za mehko glavno osvetlitev od zgoraj je strop studia lepo tokrat lepo služil v vlogi odbojnika. Nekaj bočne svetlobe je dodalo srednje veliko svetlobno okno (softbox – 80 cm × 80 cm). Po razmisleku in za začetek po občutku postavljena osvetlitev se tokrat kar takoj izkaže za ustrezno, svetlomer in testni posnetek potrdita predvidevanja in sledi serija škljocov šestih stolov z različnih zornih kotov. 85 mm, F/20, 1/50 sekunde, ISO 200.

Kljub trenutni sezoni takšnih dogodkov (ali pa ravno zato) nisem nikjer opazil napovedi naše letošnje tradicionalne vaške salamijade, Dušan pa se tudi do zadnjega trenutka ni spomnil, da naj bi me v imenu organizatorja obvestil o tem. Pravočasno. Zaradi fotkanja. In se je potem v soboto zvečer vse odločilo in odvilo tik pred zdajci. Bil sem na razpolago in primerno razpoložen, Luka se mi je javil za morebitnega lučkarja in sva šla in sva si šla ovekovečit dogajanje.

Prizorišče. 50 mm, F/6,3, 1/25 sek., ISO 2500

Priprava. 28 mm, F/5, 1/15 sek., ISO 4000

Ocena. Zunanji izgled, prerez, vonj, okus … 50 mm, F/8, 1/30 sek., ISO 1000, fleš

Resno. Anonimno. Brez plonkanja. 20 mm, F/7,1, 1/25 sek., ISO 3200

Nagrajenca. 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš

Mnenje publike? 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš z odbojem od stropa

Za spodnje je bilo zahtevano, da zgleda približno tako kot tudi zgleda. In je bilo za realizacijo približno tako (ne)zahtevno, kot zgleda. Bolj zahtevno kot naša redna fotografiranja vinskih steklenic na belem ozadju, ki jih pretežno škljocamo za vinarje od tu in tam in za revijo Vino, občasno kaj primerljivega še za koga. Bolj zahtevno zaradi orositve in deloma zaradi ozadja. A preeeecej manj zahtevno kot posnetki Radenskinih vod v brezbarvnih embalažah. Voda pač na sliki naj ne bi bila neprivlačno siva, bolj svetlega od povsem bele podlage pa na sliki tudi ni. Skoraj vse pomembno se ima zgoditi v ozkem območju možnih in sprejemljivih odtenkov. Zahtevana orositev embalaže nam tudi te situacije prav nič ne olajša, kvečjemu jo še oteži, kadar bi sicer pri upodabljanju svoje prispeval reliefni element v steklu ali plastiki. A smo uspeli. Le da je na blogerski velikosti slike od vsega tega komaj kaj videti in tu tistega torej niti nima smisla kazati.

Me spreleti na meni manj domači – notranji – strani stojnice Vipavske v Celovcu, ko je treba ponuditi vino prvemu obiskovalcu, da v splošnem o naših kar precej vem, v konkretnem sem pa zadnje čase lokalno sceno razmeroma slabo spremljal. In se hitro apdejtam. Pomeni, da si od vsakega od okroglih petdesetih na stojnici prisotnih vin natočim vzorček, pogledam, povoham, poskusim, izpljunem, in tako vzpostavim stik z aktualnim stanjem.

Med prijetna celovška presenečenja Vipavske vsekakor štejem tole rdečino. Seveda dva ali trije izpljunjeni vzorci še niso razlog za ta zapis. Zato doma iz enega od preostalih kartonov, po katere Ušaja še nista prišla, potem v petek samopostrežno spizdim tole flašo (brez skrbi, račun bom poravnal), jo odprem za takratno večerjo, nadaljujem z uživanjem pri sobotnem kosilu in po večerni vaški salamijadi ter zaključim pri današnjem kosilu.

Izvor imena Ussai je pojasnjen pod Davorinovo fotografijo v zapisu Enajsterica. V kleti Ušaj v Črničah (fanta, vsaj o preprosti spletni strani bo treba razmišljati!) je tega vina verjetno še kaj, zakaj bi se ga sicer šlo predstavljat na sejem. Matej pa nekaj pod tem imenom na svoji spletni prodajalni prodaja za slabih 9 evrov, a ne najdem letnika in lahko samo upam in domnevam, da gre za isto materijo.

Sadno, nič kabernejasto zeleno, prej nekoliko marmeladasto vino. Težko bi peli hvalnico njegovi eleganci, tudi nekoliko več svežine, kot je ima, bi mu lahko kdo zaželel. Z obilno in nekoliko rustikalno substanco se skoraj leno preklada po kozarcu med njegovim vrtenjem in pozibavanjem. A kadar je kozarec primeren – dovolj prostoren a raje ne preširok – se vse skupaj krasno razbohoti in ob zrelih taninih mehko in okroglo boža usta in greje in ostaja tam tudi, ko ga pivec že spusti po grlu.

In vse to pri tej sorti sploh ni zelo samoumevno. Rezultat čakanja na jutrišnjo še nekoliko večjo zrelost grozdja od včerajšnje je lahko namreč tudi komaj kaj, celo nič. Ko se kaberne odloči, da je dovolj čakanja na trgače, se grozdnih jagod znebi kar sam. Tokrat je zmagal vinar. In kot sem že omenil – pivcu se s tem vinom res ni treba na hitro siliti, raje počasi, uživaško – če danes ostane kaj vina v steklenici za jutri, bo prav lepo počakalo. Tudi do pojutrišnjem.

Spodnje dobronamerno posredujem v vednost vsem našim vinarjem, pivovarjem in podobnežem, ki ste si slike svojih alkoholnih pridelkov in izdelkov promocijsko tudi naflikali na svoje avtomobile, kombije, tovornjake, prikolice, cerade, bicikle ali karjole (če se z njimi gibljete preblizu cestnih površin). Očitno dol trgat!

Pokličem dopoldan Sašota in mu potem pripravim in pošljem tri sličice, naj sam dokončno izbere tisto eno primerno za objavo, če sploh katero, in mu ne napišem dogovorjenih treh stavkov, ampak mu kar natresem dejstva in to ne zaradi lenobe ali zlobe, temveč zato, ker se mi zdi bolje, da si mnenje kar sam ustvari.

Smo sedli in sedeli namreč nedavno s Tomijem za našo ta veliko mizo v studiu in se hitro strinjali da bomo in tudi kako bomo mi bolj ali manj le še potegnili štrike skupaj in smo jih in smo potem šli čez Ljubelj na celovški GAST v dovolj veliki in kakovostni vipavski vinarsko-gostinski zasedbi pokazat, kaj ta naša dolina lahko ponudi, kadar ji zaradi prekratke pameti ne zatajimo enkrat njenega zgornjega, drugič pa njenega spodnjega konca in kadar si je niti kako drugače ne dovolimo amputirati. Nekaterim lokalno odgovornim (celostno – za dolino – odgovornih pa tako ali tako ni) še vedno nikakor ni do tega, da bi obiskovalec pri Črničah slučajno (kaj šele namenoma!) prestopil mejo med našimi in našimi kraji in skočil iz Vipave, Ajdovščine, s Planine ali s Slapa še v Zalošče, Dornberk, Šempas ali bog ne daj celo v Novo Gorico. In obratno. Če pa že gre, naj si zagamani radovednež kar lepo pomaga sam kot ve in zna, mi mu, izdajalcu bednemu, že ne bomo štange držali. In tudi zato, razen monografije Vipavska, ki je tokratni skupni stojnici posodila ime, nimamo nikjer pokazati ničesar o celi dolini. Razen pač doline same. Za našo omenjeno knjigo je seveda jasno, da ni ravno za vsak žep in da, kot tudi dolina, sploh ni za v žep, vloga te knjige je drugje in tisto zadano ji nalogo preverjeno opravlja odlično in še bolj bi jo, če bi jo v ta namen znali in hoteli izkoristiti. (Če je ne bi recimo, kot smo tu nekje nekoč že omenili, župan novogoriški – tisto svojo, sicer vsakemu tukajšnjemu županu v vednost o njenem obstoju podarjeno – po pošti urno na občinske stroške nazaj poslal, kaj bi namreč z njo, napačno poučeni bralec si lahko morda zaradi nje zaželi videti in doživeti še kaj razen goriških vrtnic (če zaradi bukve sploh pride do njih, morda se namreč ustavi že prej ali ali šele kasneje, odvisno pač, od kod prihaja in kam gre)). Poenostavljam, vem, a vseeno.

Napletlo se je torej okoli nas tokrat ravno dovolj zainteresiranih vinarjev in gostincev z Vipavske. Na hitro in brez cincanja, sami zase in z manj demokracije, kot bi se morda želelo in kot bi znalo tudi biti prav, a časa je bilo ravno toliko, da se je še dalo. In smo šli.

Martin in Peter. 28 mm, F/7,1, 1/125 sek., ISO 4000

In tam smo potem spet in spet in spet in spet odpirali zadnje strani v monografiji in na zemljevidu kazali, od kod prihajamo. To povem, ker oni, ki se na stojnici ustavijo le zaradi brezplačnega požirka vina in koščka sira, tega večinoma ne sprašujejo – oni le spijejo, pojedo, morda še rignejo in gredo. Da predstavljamo od vseh stojnic na celotnem sejmu po njegovem mnenju najbolj kakovostno ponudbo, se mi je proti koncu prišel izpovedat eden od obiskovalcev. In še poudaril, da to misli resno, ne zgolj vljudnostno. Potem, ko mu je Matej razložil o paštetkah iz njegove Majerije, ki jih je pravkar poskusil. Za vinsko karto enega od večjih in boljših koroških hotelov je njihov somelje prvič iskal prav slovenska vina in si je na stojnici resno označil tri ali štiri naše rdečine, napovedal se je ponovno za čez dva dni in je tudi res prišel, starejši par si je dal v bližnji stanovanjski blok dostaviti pet ali šest kartonov predstavljenih vin. Resnici na ljubo, obiskal nas je tudi slovensko govoreči hotelir, ki je povedal, da nikakor nimamo vina za avstrijski trg in za njegove goste, nobenega, on že ve, a bil je pri nas kmalu za njim tudi lastnik vrhunske ugledne butične celovške restavracije, kjer smo v vinski karti videli slovensko stran prav s takimi belimi vini, ki jih ti isti avstrijci klišejsko menda pa res sploh ne marajo – same maceracije. In bila je pri nas na stojnici gospa, ki je izbirala vina za svoj hotel v Beljaku in si jih je nekaj odkljukala. Na skorajšnji radovednostni vinsko-kulinarični obisk v naših krajih se nam je resno najavila skupina močnih koroških gospodarstvenikov. Slednjih zanesljivo ni pritegnil vipavski osamelec, ki je na drugem koncu hale svoja vina po starem predstavljal ločeno, a ja večino časa potem preživljal pri nas.

28 mm, F/4, 1/160 sek., ISO 2500

28 mm, F/5,6, 1/60 sek., ISO 2500

28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 2500

Oni, ki so nas pravzaprav na hitro spravili v to avanturo, naši severni zamejci namreč, so nam pomagali z mediji lepo napolniti našo tiskovno konferenco, od koder smo potem večino ali kar vse novinarje pripeljali še na stojnico. So pa nam vsem tudi kar naravnost dobronamerno povedali, kar je medtem v spomladansko revijo Vino slučajno v istem času tudi tudi Dušan (bolj na splošno, ne prav za naš primer) napisal in kar pravzaprav vemo že tudi sami (če to hočemo vedeti), da je bil to namreč lahko le začetek in da če je to hkrati tudi konec, če ne bo drugega in tretjega koraka, vse skupaj niti ni imelo velikega smisla. In ga ne bi imelo niti, če bi bilo na sejmu in na stojnici še nekajkrat več obiskovalcev in če bi jim stočili še več vina in če bi potem uspeh (napačno) merili po takih številkah. Lahko pa ta prvi korak ima smisel. Bomo videli. Kmalu. Bomo?

85 mm, F/7,1, 1/50 sek., ISO 6400

Seveda se dejanska pomlad v resnici ne začne ravno povsod hkrati in torej tudi ne povsod natančno takrat, ko ji to določa koledar. Za dejanski krajevni začetek pomladi tako šteje cvetenje malega zvončka (Galanthus nivalis L.). Ker ta s tem svojim početjem dovolj kompleksno zajame in enostavno prikaže vsakoletno odhajanje zime iz svoje bližnje okolice. In ker je za to otročje enostavno indikacijo tudi dovolj splošno razširjen. Ter enako enostavno prepoznaven.

Nisem sledil početju dame, ki je včeraj z vlažnega travnika v obliki šopka odnesla s sabo nekaj kvadratnih metrov začetka letošnje pomladi. Iz ležečega položaja sem si brez velikih ambicij poiskal nekaj pogledov, nekajkrat škljocnil z različno odprto zaslonko in potem doma dovolil najdražji, da si enega od nastalih posnetkov fejsbukne. Ne vem pa, ali si ga je. Zgoraj: 105 mm, F 3/3, 1/1250 sek, ISO 160

105 mm, F/11, 1/200 sek, ISO 160

Interno – med sabo -  poznamo rubriko Kdo ste v reviji Vino kot fax-intervju. Ker smo včasih na roko napisane odgovore prejeli kar po faksu. In jih – ravno tako kot po poštarju ali kako drugače prejete rokopisne odgovore – poskenirali in objavili. A pred meseci smo v celoti prešli na digitalne povezave z zunanjim svetom, faks je šel v pokoj, nič kaj svečano sem mu izvlekel oba kabla, njegovo poličko sprotil za drugo šaro in nekega obdobja je bilo konec.

Faks-intervjuji pa so za nas kljub temu še vedno faks-intervjuji in tudi navzven nam to še kdaj pa kdaj tako uide, stara navada pač, izprašani pa so za nas posledično tudi še vedno faksiranci. Tokrat trije in po dolgem času so fotografsko vsi trije padli name. Včeraj v Sežani ovekovečen zadnji od njih, in so bile tudi moje zadnje namenske terenske fotografije za nastajajočo, prvo letošnjo številko revije Vino. Flaše pa v studiu itak že dolgo prepuščam Primožu.

Jure. Zdaj dvajsetletnik, tale njegov posnetek je pa vsaj okrogle tri petletke starejši. Fotko sem sicer uvrstil v širši nabor za opremo fax-intervjuja, prvega z morebitnimi nasledniki družinskih vinarij in Martini sem to omenil in ni imela nič proti, a lahko bi kdo napačno pomislil, da je Jure na tej sliki naraščaj Jureta na ostalih slikah. Diapozitiv poskeniran pred leti, film verjetno 50 ASA (nisem šel zdaj v arhiv preverjat originala), objektiv na fotoaparatu verjetno 105 ali 180 mm. Sončna svetloba od zadaj. Vsi ostali tehnični podatki neznani. Pozabljeni. Nikoli zabeleženi. Danes je to seveda drugače. Vem pa še vedno, da sem sliko škljocnil zjutraj tistega lepega pomladnega dne. In zagotovo smo kasneje tudi kaj dobrega spili – in razloga za to zagotovo nismo dolgo iskali.

Damir. Hotel Triglav, Bled. Somelje. In še kaj. Se bo prebralo. V reviji. Je bilo mišljeno, da z Barbi združiva večerjo s tem fotkanjem, pa je bil Damir takrat razumljivo preveč okupiran s strežbo vsega, kar sta Valentinovi večerji za prave moške iz kuhinje namenila Napo in Uroš in čemur sem ob pridni kuhinjski četi svoj delež prvič prispeval tudi sam, Uroš mi je dovolil, da na en krožnik stisnem tri pikice omake (ena je bila začetniško nekoliko prevelika, dve sta bili pa potem čisto v redu in neznani dobitnik mojega krožnika se ni javno pritožil), in zdaj lahko rečem, da sem kuhal v hotelu Triglav. Damir je nakuhanemu na podlagi prehodnih pisnih informacij in očitno uspešni miselni imaginaciji za spremljavo namenil vina, od katerih si je enega naše omizje potem kar vzelo za svojega in ga vrtelo v kozarcih še dolgo po uradnem zaključku pojedine in sva potem z ženo bivanje podaljšala preko noči in po poznem in obilnem zajtrku Damirja pofotkala naslednji dan. 50 mm, F/16, 1/8 sekunde, ISO 100. Torej normalni objektiv. Teoretično je pri leica formatu (36 mm × 24 mm) normalna goriščnica sicer približno 43 mm (kvadratni koren iz (36 mm na kvadrat + 24 mm na kvadrat)), a se je vse skupaj davno tega za splošno rabo (že zakaj) zaokrožilo na 50 mm, kar pa po drugi strani pomeni, da tudi 35 mm objektiv, ki pa se ga že zmerja s širokokotnikom v resnici ni od normalne goriščnice bistveno dlje kot petdesetka, le na njeni drugi strani se nahaja. Sicer pa je petdesetka objektiv, ki ga pač imam, včasih pride prav, a intenzivno ga nisem nikoli uporabljal. Dokler mi Davide nedavno v Moskvi ni odprl oči zanj.

Marko. Tokratni tretji faksiranec. V kleti Vinakras stopi po odhodu Boštjana v Vinakoper v kar precejšnje enološke čevlje svojega predhodnika. Ko se naša ekipa lani skoraj na isti dan vrti po kleti, nas s kozarci od soda do soda še spremlja Boštjan. Na rezultate Markovega samostojnega dela v kraški kleti v splošnem torej pač še čakamo, a ko mi lučkar Jaka včeraj pomaga s fleši, se ne braniva in mimogrede seveda tudi preveriva, kaj se nahaja v cisternah in sodih – v ta namen Marko na sliki namenja  Vitovsko Prestige 2011 v tri kozarce. In, ko smo že omenili čevlje, nič me ne moti, če je Marko včeraj zame in tudi sicer v škornjih in če vsake toliko časa skoči pogledat, ali delo teče kot je treba, tole fotko pa škljcnem v prostoru z bariki, ki menda ni prav nič fotogeničen. Pa je! 50 mm (kaže, da se mi počasi ta objektiv res prijemlje tudi v malih možganih), F/9, 1/13 sekunde, dva fleša, ISO 800.

Flaša se vseli v klet pred poldrugim letom. Potem, ko jo prinesejo na ovekovečenje, naša običajna kataloška fotografija, nobenih posebnih zahtev. Če nam pa slučajno uspe pokazati tudi lakiranost detajlov na etiketi, toliko bolje. In je uspelo in je bilo torej toliko bolje in vino pa naj ob priliki le poskusimo. Bomo. In smo ga. Ob priliki. Zdaj. Težko rečem, da bi ga morali precej prej, težko tudi rečem, da bi bilo treba še dolgo čakati. Alkohol kaže mišice, to je že treba priznati in prepričan sem, da jih je tudi prej in da jih bo tudi še naprej, 14,5 odstotkov alkohola niso evolucijski ostanki kuščarjevih nog, ki jih slepec uspešno skriva in se pretvarja, da je kača. Vino je pač skladno z letnikom in načinom pridelave krepko in tega ne skriva. Je pa lepo pitno, tudi zaradi primerne kisline, čeprav bo tudi ta verjetno za vedno ostala tam kjer je, nekoliko na svojem. Spili smo ga torej in uživali, sicer tega ne bi tu beležil, Barbi je sicer glasno sanjarila, da bi bilo še boljše, če bi z njim poplaknili kakšno zeliščno pašto, recimo tako z nekaj pehtrana in še s čim podobnim, a kar je, je. Pa prihodnjič.

Grem potem poguglat in svetovni vseved ne ve o Mulitu nič, o vinu Mulit nič, o vinu Mulit iz Kozane tudi nič in če dodam Prinčiča tudi ne, vztrajno pa Google predlaga, da bi mi raje iskal Multi, a jaz tega pač ne. Poskusim še s QR kodo na etiketi, pa tudi nič, moj telefon jo popolnoma ignorira ali pa koda ignorira samo sebe in svoje bistvo, potem na etiketi vseeno najdem spletni naslov (na veliko je napisan in ga ravno zato najprej spregledam) in s tem se brskalnik potem strinja. A tale naša flaša je starejša od objavljenih podatkov in lahko samo ugibamo, ali se v popitem vinu družijo vse bele sorte iz tam opisanega vinograda, torej chardonnay, viognier, sauvignon, in še enkrat chardonnay (jebat ga, tole samo prepisujem), rebula in pika. A kar je vključeno, daje zelo prijetno, kar razkošno celoto. In posledično prazno flašo. Kar je bistvo, ne?

Sinoči – urico in pol pred polnočjo – zapeljem dol do Dobrave in usmerim avto proti vrstam ostriženih trt in vključim dolge luči in brez stojala, bolj za hec, skočim – v resnici odšepam – škljocnit naš sovinjon. In se seveda spet znajdem pred pogosto težavo, pogled se mi namreč stara vsaj enako hitro kot preostali jaz in je torej kljub novim očalom v še slabši kondiciji kot takrat, ko je bil zgolj slab. Avtofokus fotoaparata v teh razmerah prav nič ne pomaga in uporabim postopek, naštudiran v zadnjih mesecih, nastavim namreč ostrino približno na pravo razdaljo, jo potem zamaknem nekoliko naprej ali nazaj do jasno zaznavne neostrine in potem med škljocanjem počasi vrtim ostritveni obroček na objektivu proti ostrini in naprej in upam na eno do dve ustrezno izostreni sliki iz posnete serije. Razsipno, a kar učinkovito početje, če ni hkrati pred objektivom preveč drugega dogajanja, ki bi mu bilo potrebno sproti slediti z nastavljanjem razdalje. Take rafalne podpore ostrenju se s filmom v fotoaparatu seveda ne bi loteval, a s filmom v fotoaparatu se niti ne bi podal beležit tega motiva. Ne bi zneslo. Ne poznam filma, ki zmogel tak rezultat v takih razmerah.

Sauvignon Piana 2013. 28 mm, F/4, 1/13 sekunda (iz roke), ISO 10000, osvetljeno z avtomobilskimi žarometi.

Flašo prinese Barbi na mizo prejšnjo soboto. Odprem. Natočim Luki. In sebi. Barbi pa po nedavni operaciji še ne izpostavlja svojega zobovja pretiranim užitkom in ostane brez.

Oranžna, ob iztočenju rahlo bakrena barva, a štirje dnevi počasnega praznjenja in uživanja tudi niso kar tako, v kozarci se vino leno, nekoliko oljnato premika, a tudi to ne moti, s tisto usedlino na koncu sem v flaši malo premalo, v kozarcu pa potem nekoliko bolj previden, vino se namreč obnaša, kot bi se spodobilo zreli rdečini, pa saj je tako tudi pridelano. In poleg tega ni filtrirano.

To je to – deja vu, že doživeto – pomislim ko ga po prvem zračenju v kozarcu povoham in okusim in primerjam s spominom, o tem vinu sem že pisal, lahko pa naredim izjemo in prvič ponovim eno vino v prazni flaši, nekaj let je že minilo od prejšnje objave in tole vino še kar stoji in že to nekaj pomeni, potem preverim onlajn in ne, tisto je bil letnik pred tem. Eni vinarji mi bolj sedejo kot drugi in tudi po tej plati se ne bi rad preveč ponavljal in pisal samo o prvih, četudi jih spijemo več kot drugih, ne poročam torej čisto o vsem kar spijemo. Res je pa tudi, da se je tistemu prejšnjemu takemu Andrejevemu vinu na etiketi reklo belo, sem tam že pojasnil, tole se pa zdaj piše malvazija. Je pa bilo tudi ono prejšnje vino malvazija, a o tem sem že, kakorkoli, spet marelice, suhe, podobne kot v sladkem Ben Ryju s Pantelerije, italijanskega otoka, ki je bliže Afriki, kot Evropi in kamor me je Antonio v Moskvi napotil kot must go, morda pa nekoč res, marelice in ostalo tokrat raztopljeno v razkošnih v 15 odstotkih … eh, ja … metanola, pa ti odstotki niso v frontni liniji zaznav. Če je še kje kaj teh flaš primerno shranjenih: nikjer ne kaže, da bi bilo to vino blizu zadnjih vzdihljajev. Z drugimi besedami: z odpiranjem nismo zgrešili, mudi se pa s tole malvazijo tudi še ne.

Ne kataloških fotografij in ne na manekenkah, mi je bilo naročeno. Ker prvo in drugo že imajo ali pa tega ne potrebujejo. In ker gre tokrat za drugačne čipke.

Mateja potrdila, da jim ta pristop k temu motivu ustreza. Nastali posnetki ostalih sodobnih čipk pa vsak zase tudi. 105 mm, F/18, 8 sekund, ISO 100. Realizirano z enim posnetkom – rahli premiki motiva in osvetlitev po delih z žepno baterijsko svetilko.

Vino je dobila Barbi. Verjetno je šlo rezultat medvinarske radovednostne blagovne menjave vina za vino z Nickom Geeom, seveda potem, ko je iz Nove Zelandije že prišel vinarit na Štajersko. Tole njegovo frankinjo sem si zahrbtno privoščil in si jo točil kar sam pri večerji po prihodu iz Moskve, medtem ko je Barbi manevrirala nekje na zasneženem Vršiču. In sem jo iztočil v kozarce naslednji večer, ko se mi je najdražja že spet pridružila pri mizi. Lepa štajerska rdečina hladnega poscanega poletja 2010, prijetno zmernih ali za današnje čase raje kar nizkih ducat odstotkov etanola, ne preveč in ne premalo sadna, skoraj elegantna. Umirjena in zrela. Če bi moral izbirati najboljših sedem frankinj pri nas, bi presneto resno razmišljal tudi o njej. Etiketa? Nekdo je končno spet imel jajca. Nezgrešljiva. Mi je blizu. Ko je Anita pred časom v reviji Vino pisala o ilustraciji na vinski etiketi, je še ni bilo. Ali pa še nismo vedeli zanjo. Sicer takrat Anitino pisanje precej zanesljivo ne bi šlo mimo nje.

Petsto oseminštirideset pridelanih steklenic, je zapisano na spletu. Odslej na razpolago vsaj ena manj.

Živo srebro ni sicer ni pokazalo pod minus petnajst in povprečje je bilo zagotovo nad minus deset, a prav toplo v Moskvi te dni vseeno ni bilo. Sploh zjutraj, ko sem zastavljeni fotografski prerez skoraj dvanajst milijonske Moskve po temno modri liniji metroja začenjal še v trdi temi. Ki tam trenutno tako ali tako traja čez deveto. Dan se začne resno prebujati okoli desete in ne traja prav dolgo. Cilj in rezultat nekajdnevnega fotografiranja: za okolico vsake od enaindvajsetih postaj od severovzhodnih predmestij skozi center do severozahodnih predmestij po ena fotka. Ustrezna. Karkoli že to komu pomeni.

Mjakinino. 50 mm, F/8, 1/80 sekunde, ISO 800

Park Pobedy. 105 mm, F/4, 1/400 sekunde, ISO 1000

Kievskaya, 28 mm, F/11, 1/15 sekunde, ISO 2500. Posnetek ni pristal v končnem izboru.

Arbatskaya. 50 mm, F/6,3, 1/5 sekunde, ISO 1600. Prvi verziji istega motiva je Davide odkimal. In sem šel ponavljat.

Elektrozavodskaya. 28 mm, F/14, ½ sekunde, ISO 500, žepno trinožno stojalce.

Partizanskaya. 50 mm, F/9, 1/500 sekunde, ISO 400

Pervomaiskaya. 28 mm, F/8, 5 sekund, ISO 800, žepno trinožno stojalce uprto ob drevo

]]> http://www.revija-vino.si/blog/mm/2013/01/na-hladnem/feed/ 2 http://www.revija-vino.si/blog/mm/2012/12/prazna-flasa-scurek-belo-vino-iz-poslikanega-soda-metka-erzar-magnum-2006/ http://www.revija-vino.si/blog/mm/2012/12/prazna-flasa-scurek-belo-vino-iz-poslikanega-soda-metka-erzar-magnum-2006/#comments Wed, 26 Dec 2012 10:08:30 +0000 Močko http://www.revija-vino.si/blog/mm/?p=8973  

Tega vina ne kupiš, Stojan ti ga da. Če ti ga da. Ali pa ga da kateri od umetnikov, ki slikajo na Ščurkove sode in in jim potem pripada vsebina. Ali večina nje. Tako nekako.

Fotko soda – ne le za to etiketo – sem ponavljal, dobro se spomnim tistega oktobra pred štirimi leti, Stojana prvič ni bilo v kleti in sod menda ni bil primerno pripravljen in očiščen, a kaj pa jaz vem o tem, nisem se čutil poklicanega, da slikarije kar po svoje napadem s cunjo in detergentom, in sem potem celo rundo aktualnih stvaritev šel še enkrat ovekovečit in sem tudi Metkin relief naredil drugič bolj poudarjeno kot prvič.

Tokrat zabeleženo kar s telefonom. Na srečo. Ker sem flašo potem pozabil na lokaciji njenega izpraznjenja in ni prispela do fotoaparata.

Vino izbrano iz kleti včeraj, ne edino, za spremljavo božičnega kosila. V prtljažnik z njim, v Velenju potem odprto, čep okej, in kmalu povsem izpraznjeno. Mlaskajoče.

Vino po šestih letih od trgatve natančno na vrhuncu, ne gre za minute, ure, dneve ali tedne, za mesece pa verjetno že. Nobenih sledov starikavosti, polno, široko, okroglo in hkrati natančno, dolgo. Suho sadje, prijetna svežina. Za se pogovarjat sem s sabo ob njem. Sorta? Sorte? Nimam pojma. Ni pomembno. Vino za tako priložnost. Po drugi strani pa – zakaj ne kar za vsak dan. No, odgovor je na dlani: ni ga več.

Pivo? Voda, ječmen in hmelj. Pa kvasovke. Nič lažjega. No, nisem poskusil. Se zanašam na druge. Zadnje čase tudi na Mateja. Trenutno na njegove poskuse, včasih dobimo v studio po flaško ali dve v pokušino, v debato, včasih prinese sam, včasih nam je zlati prinašalec Anita, vsekakor je zanimivo. Tudi zato, ker je za razliko od mnogih ustvarjalcev marsičesa Matej glede mnenja o njegovem vsakokratnem dosežku precej bolj kritičen od nas ostalih. Pač ve, kaj je hotel in kaj je nastalo. Ostali lahko komentiramo le trenutni rezultat.

Od leve proti desni: hmelj, Matej in ječmen. 85 mm, F/2,8, 1/160 sekunde, ISO 640, 2 fleša.

Kasneje seveda resno računamo na redne dosežke zdaj še nastajajoče pivovarne. Pivovarnice. Na dobra piva namreč. Kar se hoče zdeti kot sinonim, pa ni. Precej trenutnih piv iz majhnih slovenskih pivovarn je žal v najboljšem primeru še vedno zgolj drugačnih. Absolutno in šarža od šarže. Zaradi naslednjega jih bom (heretik, nepoznavalec, pizdek, bumbar, plačanec, izdajalec …), slišal, a vseeno tvegam: prepogosto so ta mikropiva preeeeecej slabša od recimo kronično in na počez kritiziranih Laškega in Uniona (ki ju je treba včasih samo pravilno natočiti, da je svet malce lepši). Jebat ga. Sicer pa – vemo, kako je bilo z vsem tem pri vinu. In je včasih še.

Navijamo torej za Matejevo pivovarno. In navijamo, da bi nas zanjo navijalo kar največ. Konkretno. S fičniki. Na kratko: klikneš, prispevaš in s tem podpreš nekaj dobrega, že zakaj, in si za to izbereš nagrado. Če uspe (dedlajn je prvi prvi dvatrinajst), dobimo vsi skupaj pivovarnico Pelicon in nam bo lahko fajn. Če do takrat ne uspe, nihče od sodelujočih ne izgubi nič, rizika ni, donacije se ne pokasirajo in vse ostane kot je in bomo na dobro ajdovsko pivo pač še malo počakali in se po slovenceljsko veselili, da nekomu spet ni uspelo. Kljub množičnemu virtualnemu lajkanju. Ker (fosil) nisem fejsbuknjen, ne lajkam. Prispevam.

Na morebitna dodatna vprašanja pa skoraj zagotovo priskrbim odgovore iz prve roke.

Pivo. Ki ga še ni. Držimo pesti in smo zraven. Da bo. Čim prej. Fotkano pri nas (www.bottleshooters.eu). Posneto za potrebe promocije nastajajoče pivovarnice, ki jo je nedavno na Kickstarterju opazil tudi Forbes. Za nami, seveda .

Včasih smo rekli brata Starec. Kar je bilo takrat res. Potem se je izkazalo, da je Paolov brat Roberto in ne Erik, Erik je njegov sin in ker je zdaj on zadolžen za kmetijo, v olju so pa vsi trije, so zdaj zame pač Starci. Ne pa tudi starci. Včeraj v Boljuncu nekaj prijetnih ur z njimi. Za zadnjo letošnjo številko revije Vino. Paolo, Roberto in Erik. Eni najboljših, morda najboljši oljkarji na tržaškem krasu. In širše. Precej širše. Bomo preverili. Na Nepozabnem večeru. A najprej revija.

Paolo. 20 mm, F/7,1, 1/25 sekunde, ISO 2000

Roberto. 50 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1000

Erik. 28 mm, F/11, 1/13 sekunde, ISO 250

Starci. 20 mm, F/8, 1/20 sekunde iz roke, ISO 5000.

Zasačen pri dejanju (kradel kaki).
Ovekovečen med pobegom (čeprav ga – resnici na ljubo – ni nihče preganjal).

Baraba. 180 mm, F/13, 1/250 sekunde, ISO 400

Dobimo včeraj vina. Za fotkat. Med vini vino. Pogledam, še ne slišal, še ne videl videl, ne poznam, obrnem, zadaj piše … Aha. Nekdaj bi pisalo tokaj. Dodam torej Belin na seznam. Triintrideseti najdeni primerek današnjega imena za bivši tokaj. Po abecedi trenutno na prvem mestu.

Paris Photo 1

Konec prejšnjega tedna. Sejem. Fotografija in fotografije. V ponudbi je bil med drugim recimo Corbijnov črnobeli portret Kate Moss iz leta 1996. Za 17.900 evrov. Nisem kupil. In Pennov črnobeli čik (Cigarette No. 8) iz leta 1972. Za 40.750 evrov. Plus dedeve. Nisem kupil. Čeprav mi je fotka všeč. Res všeč. Res res res všeč. In bilo je še marsikaj. Niti ne vse povsem nedosegljivo. Tudi nekaj izjemnih foto knjig. Ter nekaj opozoril na izstopajoče fotografske projekte in dosežke. Pa nekaj zanimivih debat. Seveda tudi kaj za lase privlečenega. A slednje se je dalo ob vsem ostalem požreti brez slabega občutka.

20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO500

ajfounano

28 mm, F/8, 1/13 sekunde (iz roke), ISO 1600

20 mm, F/14, 1/25 sekunde (iz roke), ISO 800

Paris Photo 2

Konec prejšnjega tedna. Moje sprehajanje od hotela do Grand Palais in nazaj. Nekajkrat. Redko po najkrajši poti. In nekaj sprehajanja kar tako, večinoma brezciljno. Za kak škljoc tu in tam. Včasih pod noč tudi namenoma do dopoldan opaženega motiva.

105 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 250

28 mm, F/10, 1/100 sekunde, ISO 800

180 mm, F/7,1, 1/160 sekunde, ISO 6400

28 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, ISO 6400

20 mm, F/11, 1/40 sekunde, ISO 250

28 mm, F/20, 8 sekund, ISO 125

28 mm, F/10, 1/80 sekunde, ISO 1250

Piše ponosno in pompozno: Prvi vinski vodič v angleščini – Slovenian Wine. Prvi zanesljivo ni. Niti v angleščini. In je komaj lahko vodič. Je amaterska, brezplačna, verjetno visoko nakladna zloženka, ki z motivom grozda, napadenega z oidijem, na naslovnici menda promovira vinorodno Slovenijo. V bistvu se ji krohota. Tudi z napovedano distribucijo na Slovenskem festivalu vin. Ne bom sarkastično zapisal, da si to stanje pač očitno zaslužimo. A imamo ga. Po moje bi bilo v tem primeru bolje imeti popolnoma nič.

Naslovnica. Snel iz prejetega e-sporočila.

Slovenija, od kod lepote tvoje … (izrez iz zgornje naslovnice).