Marijan Močivnik – Močko

Letnik 2008 je za vina Piana tehnološko zaključen. Barbi je danes ustekleničila še malvazijo, brez filtriranja, vsega jo je bilo en barik, a ta ta pravi. Alkohola preko 14 odstotkov, a s prijetno svežino, pitno, piiitno, piiiiitno. Če ne bi bilo treba še delat, bi mirno izpraznil vzorčno flašo. A nič hudega, še bodo priložnosti. Recimo. Upam. Če ne prej, pa čez teden ali dva, ko na pijačo naflikamo še etikete. In navarimo kapice.

Se pa pri pivcih dobro držita tudi konec poletja lansirana in po moji plati (z etiketami in kapicami) opremljena, po vinski plati pa, glede na malvazijo, bolj enostavna in lažja, tehnološko dodelana sauvignon in rose. Prvi sicer nekoliko razdvaja dotično občestvo, eni gladko prisegajo nanj, drugi so nekoliko bolj zadržani. Katja mi danes napiše, da jo malo moti, ker je zelo aromatičen (kar je, mimogrede, tokrat bil cilj) … Bojanu je pa to po drugi strani najboljši sovinjon sploh … (ker je lepo aromatičen, čist, neposreden?).

Rose je precej bolj splošno všečen (“… hvala, …, krasne steklenice temu pa lahko rečeš vav, etiketa je krasna. Zdaj dam, le še na hladno in to je to …“), ok, ja, tole leti bolj na etikete, vseeno hvala, hvala, hvala , a kasneje se te iste flaše s sliko pol praznega primerka pojavijo na webu: “… smo poskusili rose Piana (2008, 13% alk.) Barbi Močivnik iz Vipavske doline, ki nam ga je kot presenečenje prinesla Iva. Rose je navdušil celotno omizje …“. Katji je rose kul, ji je “všeč, ker je saden, svež in zelo piten”. Borut pa sporoča, da ta isti rose “diši lepo, okus je uglajen skladen, vino je pitno ampak vseeno krepko.” In, da mu je skuhal treviški radič, janež in malo blitve (zadnji letošnji domači pridelki) v voku, dodal ingver, ampak je to radič še pogrenilo, zato je to omilil z gorgonzolo in malo smetane in belega vina. Zraven pa je spekel dobro uležan rostbif, ki ga je namazal z gorčico z gorčičnimi semeni. Rose se je menda zelo lepo podal k tej kombinaciji. Čemur seveda ne gre kar slepo verjeti in bi bilo potrebno ob prvi priliki seveda preveriti. V živo. Ker se sliši slastno. Sem Borutu seveda to tudi nakazal. In zdaj čakam. In upam. In čakam …

Cvetko je novost. Na mojem abecednem seznamu imen, uporabljanih za bivši tokaj, je ta pogruntavščina takoj zasedla prvo mesto. C je pač pred Č-jem. Čestitam! Seznam šteje zdaj petnajst različnih imen. Ki pomenijo isto sorto vina:

Cvetko
Čartok
F. T.
Gredič
Jakot
Jakot.E
Jazbine
Kaj to
Pikotno
Ravan
Sauvignonasse
Sauvignon vert
Soreli
Tokata
Vinja

Čestitam!

S fotoopremo na hrbtu sem prigonil nad Kamnje, vsake toliko se pot tja gor postavi še bolj pokonci kot dotlej in ko je pomanjkanje zraka v glavi že rahlo opazno, mi Ivi na cilju ponudi kozarček. A ga odklonim. Raje kasneje, bom najprej posnel par fotk, zaradi njih sem prišel in jih posnamem, za bodočo spletno stran bodo, tako se dogovarjamo in se kasneje pri mizi z Edijem in Ivi glede tega še nekoliko natančneje pogovorimo in pride s traktorja še Matjaž in Ivi prinese skledo segedina, kmalu se bo potrdilo da je odličen, in spet pripovedujem, kako sem si pred desetletjem okoli pet tisočakov visoko od vsega za želodec najbolj želel ravno tega, segedina namreč, in sem si ga potem v Katmanduju, za razliko od vseh ostalih, ki so udarili po zrezkih, res privoščil.

Jaz sem svoje za ta dan posnel, Edi, ki je dotlej kosil, se odloči za njihovo rdeče, vinograde z Ivi imata, kletari se ga pa nižje dol pri Matjažu v kleti Tilia. Ga prinese iz hiše s primernimi kozarci vred, okoli nas začne pihljati in užitkarimo. Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje, bi bil po moje še vedno vreden kolesarskega truda tja gor. Vipavska dolina, tretjina cabernet sauvignona, ostalo merlot. Barva mladostna, letnik mu je pustil svežino, prijetno kislino, tanini mehki, v svoji sadnosti lepo zaokrožen. Niti kapljica ga ni ostala v steklenici, ki sem jo za sliko za ta zapis potem pripel zadaj na kolo in se spustil za Matjažem, da mi je do Kamenj s traktorjevimi lučmi kazal pot. Naprej do doma pa potem počasi z napenjanjem oči.

Je Barbi, kar se mojega dela tiče, z etiketo za vino končno prišla na svoje. Te dni tiskajo. Naj bi. Upam. Bi že morali, a je Samo sporočil iz tiskarne, da čakajo Stankota. Je na dopustu, in res ne bi radi česa zajebali. Jaz tudi ne bi rad, da bi. Barbi enako. In sem zato tudi vljudno zabičal, da naj se res potrudijo.

Prvo idejo sem pripravil že pred leti za enega od spodnjevipavskih vinarjev, pa se je glede naročila premislil še preden je karkoli videl. Barbi je stvar takoj vzela za svojo, a je medtem Jasna, jasno, po Murphyu, enemu drugemu Vipavcu po povsem drugačnem premisleku naredila nekaj na videz tako zelo zelo podobnega, da sem se lahko od onega osnutka samo še poslovil. In sem se.

Lani je potem res prišlo do vina in letos do stekleničenja in je tudi glede etiket postalo resno. Kazalo je, da mi bo šlo vse skupaj gladko skozi, ideja je obetala a je proti koncu vseeno omaro v dnevni sobi krasilo nekaj metrov v vrsto postavljenih steklenic rozeja, ki je služil za osnovno presojo nastajajočega. Takrat se je za dva dni zaradi nastajajoče knjige prikazala v studiu še Debora in sem za pripombe uporabil še njo in je Primož sprintal še nekaj variant in smo popilili še zadnje detajle.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov. Blagovna znamka izpisana zgoraj ali spodaj. Sorta zgoraj ali spodaj. Odtenki barv. Natančna pozicija motiva. Njegova velikost. Izsekane linije ... Končne rešitve ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne. In upamo na najboljše.

Ime Piana smo pa rodili slučajno pred več kot desetletjem na ustvarjanju imena za neko drugo vinsko blagovno znamko. Za neko drugo, štajersko klet. Piana je bila zanje neprimerna in smo jim takrat rodili eno drugo ime ki ga tista vina nosijo še zdaj. Jaz sem pa Piano odnesel domov za nas. Barbi je sedlo in je ostalo pri tem, da bodo njena vina, ko bodo, Piana. Zdaj so. Piana.

Zadnja leta se menda neuspešno išče štajerskega vinarja brez radgonske medalje. Primorci pa so se sčasoma Radgoni očitno bolj ali manj odrekli. Ali pa je bilo obratno. A prispela je prihodnost in Radgona nam, tako piše v članku na straneh primorskega časnika, v svojih letošnjih promocijskih aktivnostih za uspešnejšo nabirko vin zagotavlja nič manj kot absolutno resnico. Sic! Poleg tega imajo najvišja radgonska priznanja, še pravijo v članku, veliko promocijsko vrednost. Recimo. In jih, priznanja, uporabijo za letošnjo vabo. So namreč lani namreč na Radgonskem ocenjevanju, citiram, nekaj visokih naslovov pripeli tudi primorskim pridelovalcem. In med njimi primorskim vinarjem mahajo tudi z naslovom najboljšega med … terani! Me neeeeeee! Res? Zmagovalni teran je iz Primorske? Premagal vse dolenjske in prekmurske terane? Ne me basat! Uau! Absolutna resnica. In argument za sodelovanje! Na žalost se je rok za prijavo in oddajo vin včeraj iztekel. Sranje!

 
Pred dnevi je bila z užitkom pokončana moja predzadnja steklenica. Brez nakladanja: to se pije. Večkrat preverjeno in vedno enak rezultat. Bravo!  Belo vino z vsem, kar in kakor po moje more in mora imeti. Kar in kot more in mora biti. Vključno z eno najboljših etiket pri nas. Letnik 2008 sem že omenjal, o letniku 2007 sem pa tudi že pisal. In o rdeči varianti tudi.

Marsikaj se me seveda ne tiče. Kot recimo napoved degustacije vina, ki se jo jako vehementno in trdno postavlja kar vštric dogajanju, ki se je maja 1976 res zapisalo v svetovno vinsko zgodovino. In se me ne tiče, ko se to napovedano zadevo v najboljši maniri rumenega tiska namasti, razvleče in pompozno napihuje. Slednje se pač, vemo, prodaja, dovolj cvenka odtehta vse, vključno s podpisom pod čimerkoli. In prisežem, da se me zadeva ne dotakne vse do tam, kjer se začne meni nič tebi nič z razglašanjem, da bo vina in sodnike za to veletekmo izbrala država. Država? Država. Naša. Za njih, Hrvate, pa njihova. Od časov štirinajstega Louisa, francoskega kralja, ki se ga najpogosteje podpisuje pod zgornji naslov, se je ta pojem očitno silno razvlekel in homeopatsko razredčil in je danes komurkoli na voljo za zasebne potrebe. Dobesedno. Preko te ali one državne meje tako tudi ne more biti težko dobiti frajerja, ki je glede sebe ali nekoga od bližnjih podobnega mnenja kot citirani Louis. In že sta dve državi. In je Dvoboj. In je štof za pisat mastne naslove. Bravo! Ker se taka kozlarija pač mnogo bolj pompozno, resno in kredibilno sliši in bere, kot če bi se pošteno povedalo, da sta recimo kar Jože in Franc, ne pa, prosim vas lepo, država, pobasala po najboljših močeh in z najboljšimi nameni po svojem izboru par naših naj flaš in k mizi poklicala na večerjo še Ivico in Jurico z njunim izborom njihovih naj flaš. Ker lahko ne glede na namen in rezultat pač komaj kdo pričakuje, da bi to lahko bilo bistveno drugače. Samo z državo mi prosim ne mahat. Je ni. Lajf iz Lajf …

Nek večer pred leti takole sedimo, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in se na njegov predlog gremo ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju. Seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo osnovno statistično presojo. Eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno netočno, a cilj opravičuje sredstva. Fotografsko pa prijetna degustacija posneta s stojala, samosprožilec ...

Za naš rose. 20 mm, F/6,3, 1/5 sek, fleš

Težava je v naši kleti. Ki je ni in država trdi, da tako ne more biti vina, ki pa je. Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Ne glede na to, da pa država dobro ve za naše grozdje. Težavo ima z vmesnim členom ali časom. Očitno. Ali sama s sabo. A to je malo verjetno. Država že ve da ve. Včasih se mi zdi, da sicer ne povsem, a približno takšna je ta logika. Zmešnjava.

Steklenice na polnilno linijo. Za zelen 2008, UNG. 12 mm, F/8, 1/4 sek, fleš.

Tako se zdaj s povečano lastno porabo aktivno borimo proti širjenju alkoholizma v naše ožje in širše okolje in za kulturno zmerno pitje vina. Nekaj kartonov na dan po glavi naj bi v poletnih dneh, ko taka vina še posebej pašejo, rešilo težavo. Še sreča, da je večji mladič že polnoleten in bo lahko pomagal. Idrija.

Naš rose. Če po tej sliki še komu ni jasno, da vinu res dobro dene nekaj tednov počitka po stekleničenju, si lahko gre za kazen mirno kokakolo odpret. 20 mm, F/10, 1/8 sek, fleš ali dva.

Sicer je pa pri vsem tem zame še bolj pomembno to, da zdaj moja najdražja potrebuje za svoje vino, etiketo. Ki ji po novem, glede na situacijo, ko uradne analize in podatki seveda nimajo pomena (in bomo na tem lahko še nekaj malega prišparali, hvala) pravi okrasna etiketa. A meni je glede enega ali drugega, v okras ali kar tako, bolj ali manj vseeno. Nastajajoča etiketa, ste verjetno že zaznali, je namenjena hudo zahtevni stranki. Ki se med drugim rine mimo vrste in mi seveda angažmaja ne namerava plačat in to naravnost pove. Menda bova v naturalijah poračunala. Ob večerih. Plačevanje s seksualnimi uslugami ni domena vinske inšpekcije, zakonito pa menda tudi ni. Zajebano. Ne?

Zelen v flaši. Zlaganje v paleto. In potem na zaslužen počitek. Ob dogajanju smo sicer rekli, da bomo s sliko pokazali, kako se pripravlja vsakodnevna malica za študente UNG. 13 mm, F/8, 1/50 sek, 2 fleša.

Prejšnji petek. Pred prazniki. Šmarje. Nad Koprom. Peljem še Andrejo, potem se imava zglasiti na Nepozabnem večeru revije Vino, Vinakoper, prej mi bo pa za lučkarja. Sicer tudi zaradi revije, jasno. Klet Santomas.

Odsluženo. Nafehtano pri Tamari in danes brez določenega namena, recimo za vajo, posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek. Trije fleši, eden je klasično osvetljeval glavni motiv, drugi dodal nekaj svetlobe ozadju, tretji od zadaj toplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat. Lahko pa to tudi čisto dobro izgleda.

Dospeva na sekundo natančno, torej pol ure prezgodaj, in lahko v miru nekajkrat izmenično poskusim nov letnik malvazije in rozeja. Malvazija nekako po pričakovanjih, všeč, za rose imam pa vtis, da je od izrazite začetne všečnosti refoškovega vonja in barve prejšnjih letnikov pomaknjen bolj na jezik, resnejši, polnejši, bolj zaokrožen. Ugibam, da nekoliko proti merlotu. Nisem pa vprašal. Všeč. Teče. Je pa tudi, ravnokar napolnjen, še rahlo premlad za resnejše sodbe. Počakajmo kak mesec.

Naj bi sicer to kletarji dogajali, tako pravijo zase, ko čakajoča vina dotrajajo zamaške in verjetno vsaj tisti resni to res počnejo, nisem pa pogosto omenjane zamenjave zamaškov pri arhivskih vinih še nikoli videl. Potem se je sicer izkazalo in tudi razumljivo in predvidljivo je, da prav dosti ni videti, steklenico se pač odpre, to znamo in poznamo, vino se po potrebi zaščiti z žveplom, analiza je glede tega seveda narejena že prej, potem pač enako kot z novo steklenico: nov čep. Rešeno.

Tamara Glavina. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počas pa z andahtjo, bi morda rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Dandanes raje prej izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Je pa po drugi strani to tudi prilika, da se vino poskusi in, če mene vprašate, zna biti to zanimivejši del dogajanja. Smo seveda ga. Inkriminirani refošk Antonius 1999, katerega je gospod Ludvik umaknil pred kupci, ko so mu v San Franciscu 2002 prisodili s srebrno medaljo. Poskusili. Pili. Pri mizi. V kleti so se odločili, da je to hkrati lepa priložnost, da se na mizi enako zgodi še z enim od preostalih rehoboamov Grande Cuvée 2000. Prvooštevilčenega od 144 je dobil v dar prejšnji papež. Za zadnjega se pa še ne ve.

Rehoboam je sicer zanesljivo težka naloga za enoročno elegantno točenje. Je sin kralja Salomona, vnuk kralja Davida, v vinskem svetu je štiri in pol litrska steklenica. Burgundska ali šampanjska. V Bordoju je pa to potem jeroboam. Kar pa, mimogrede, gremo spet nazaj, med šampanjci in burgundci pomeni 3 litre. 4 flaše. No, vsekakor je bil naš rehoboam v primerjavi z navadno flašo (bottle) kar obilna zadeva. Za karton šesterček običajnih buteljk, trije magnumi naenkrat. Lepše, počasneje, naj bi se vina starala v večjih flašah, imam nekaj presenetljivih izkušenj s tem, potrjujem. Od razlag me pa ni še nobena povsem prepričala.

Refošk Antonius 1999. Ali Grande Cuvée 2000. Kaj pa vem ... Vsekakor v degustacijskem prostoru kleti Santomas. Ob špargljevem prigrizku. Kako naj jim, namreč divjim, temno zelenim rečem da so beli, da so beluši ... 20 mm, F/8, 1/30 sek, 2 fleša.

Kar se vina tiče, je bilo potem zanimivo poslušat mnenja, dve vini, dva letnika, nekaj osebnostnih sodb, nekaj poskusov objektivizacije, nekaj strinjanja z oceno, da bo Antonius z novimi zamaški gladko preživel namenjeno mu naslednje desetletje. Mu privoščim. Ugibal pa glede tega nisem. Tiste tri četrtine primerov v katerih vinu dovolj dobro določim prihodnost se mi zdi premalo za resno razpravo. Za primerjavo: če napovem, da bo jutri enako vreme kot danes, bom zadel 60 do 70 odstotno. Jasno? In imam pogosto občutek, da je večina ostalih vinskih modrovalcev pogosto na zelo podobnem rezultatu. Se zato raje vidimo čez deset let. In poskusimo.

Vini danes? Antonius bolj karakteren, samosvoj, intriganten. In še vedno saden. Refošk. V Grande Cuvéeju mu delata družbo merlot in cabernet sauvignon. Ga pomakneta bolj proti svetovni vinski klasiki. In povsem drugačen letnik. Deluje bolj zrelo, zaokroženo. Mehkejši. A oba všečna, pitna. Z zgodovino in prihodnostjo.

Osmica
Napeljalo se je na to spodnjo flašo v petek, ko je dopoldan Andreja poskajpala, da Andlovic (Gradišče nad Vipavo) prihodnji teden odpira letošnjo pomladno osmico. Od petka 17. aprila do nedelje 26. aprila. Si gremo v tistih dneh tradicionalno tja prste obliznit. Ni za snobe. Ni nasmeškov v roza celofanu, ni postrežbenega teatra, ni visokih in tankih Riedlovih ali Spiegelau kozarcev. Ni kokakole, ni pomfrija. Za slednjega sicer ne dam roke v ogenj. Ker sem, kar se priloge tiče, na zelju in repi. Kmetija. Domače. Pristno. Okusno.

Osmica. Meni pinelo v glažek. 15 mm, F/5,6, 1/25 sek, fleš. Zapisanih 15 mm mi je včasih pomenilo fisheye objektiv. Ribje oko. In mi ga bo spet, če preidem na full frame fotoaparat. Je pa kljub vsemu na sliki kozarec rahlo zvit.

Pinela
In dobro vino. V majhnih, premajhnih, pecljatih gostilniški glažkih. Toleriramo. Jaz sem tam na pineli. Zakon. Avin je prva, ki mi pade na pamet, ko nanese nanjo. Potolažim hitro tisti petek Andrejo, osmica bo namreč šele čez dneve, hladim pa eno pinelo Avin 2007 in po kosilu, po šihtu, tudi tedna je konec, si jo odčepimo. In ker to tu zdaj pišem, pomeni, da jo izpraznimo. Primož si jo obeta nabaviti vsaj en karton, Andreja enako. Ker je zmanjka vedno, ko pride pod roke. Eno tistih vin, ki se jih da zapomnit in potem tudi na slepo prepoznat.

Avin, pinela. Prazna flaša dokumentirana kar pod svobodnim soncem, pod lučjo beraško, brez fleša.

Med meni znanimi, v nedeljo sem jih na Planini poskusil … hmmm … okoli dvajset, par res dobrih, mi je ta pinela najbolj sadna, izrazita. In je pitna. Prijetna. Potegne. Ne pretvarja se, da je več kot je. Noče biti chardonnay. Lega, pravi Franc, lega, pravi v nedeljo na Planini Tomaž Fabčič. Kratka hladna maceracija za aromo, inoks. 12,5 %. Še eno, prosim!

Josko. 20 mm, F/7,1, 1/20 sek, fleš.

Zdrava kmečka pamet
Sicer pa jo, tole pinelo, spremljam od letnika do letnika odkar je Franc prišel k nam, etikete so se mu gubale, krivil je tiskarja, razložil sem mu kako in kaj, in lahko povem rade volje vse to tudi vašemu oblikovalcu, pa se je kasneje izkazalo, da bi Franc menjal tudi to, ne samo papirja za etikete in pove čez čas, da mu je prejšnji rekel, da bo pri nas drago, precej dražje kot pri njem in se je Franc po kmečko odločil, da mu nič ne koristi, če je poceni in ni učinka. To že ima. Ko je naokoli povedal, da mu delamo novo etiketo, se je ustavila vsa prodaja, vsi so čakali in celo nas klicali, naj pohitimo, vino da je dobro ampak s staro etiketo se ne gredo več. Smo jo naredili preprosto, prepoznavno, enostavno, prilagojeno lepljenju na roke, res nismo komplicirali, pustili smo še pot za naprej, tudi slabo sem ga poznal, nisem vedel do kam lahko grem, nakar sem videl, da sem imel zelo proste roke. Pove, da zdaj prodaja in da gre v promet vse kar ima dobrega. Pravzaprav delamo zdaj že s sinom. Joško.

Tale Pecorari je bil zadnja flaša iz kartona Italijanov, ki so se pred meseci napol po naključju znašli pri nas. Vnaprej o teh vinih nismo vedeli nič, odpirali smo jih počasi, tedne, brez vrstnega reda, brez pričakovanj, brez predsodkov. Večina vin iz te zbirke se je gibala v razponu od zmernega nenavdušenja do zbirke napak, dve sta nam bili pa v užitkarjenje. Do dna. Ena piemontska barbera, morda še kje najdem prazno flašo, ne, ne najdem, je že v smeteh, ko smo jo izpraznili, še nisem tega pisaril. In Pecorarijev refošk. Včeraj.

Pecorari. Zgolj dokumentirano.

Silikonski čep me ne moti, etiketa mi je bolj ali manj likovni in oblikovalski nič, klet sem šel danes zjutraj iskat in pogledat na spletno stran in je stanje tam podobno in še slabo pregledno in samo v laškem jeziku in se ne delam da razumem več kot nekaj malega, posestvo je čez mejo tu blizu nas, par kilometrov od Gorice, morda si naredimo priliko in jih enkrat skočimo pogledat in temeljiteje preprobat. Vino, refošk z rdečim pecljem (Refosco dal peduncolo Rosso) 2005, IGT, 12,5 % je namreč potegnilo. In vleklo. Sem potem danes našel, da je pridelano organsko in biodinamično, karkoli že to v konkretnem primeru pomeni. Vsekakor smo z užitkom spili pili. Zrelo, umirjeno, mehko, sadno, gladko, nič zateženo, pitno. Tri druga včeraj odprta vina so nam ob njem recimo zastajala v kozarcih. Ali pa je zgolj bil tak večer.

 
Teden je bil peklenski, kadar revijo oddamo na četrtek ali petek, je vsaj vikend pred nami, tokrat pa ne in sem krepan, zvečer s zvrnem ob osmih v posteljo, a tik pred tem pokliče Alen da grem z njim k Sutorju, mu nese nekaj salamarije za Vinitaly, se mi zdi, ni bilo zgolj vljudnostno povabilo in mu prida Barbi z našega kupa še eno salamo, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi pomislil še na fotoaparat, in sem torej šel, bova hitra, ob pol devetih mora bit Primož tako ali tako nazaj v Vipavi. Ker bodo Zarjo okopali.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Pa je potem niso in je zdaj prikladno Zarja kriva, da smo dali najprej skozi Burjo 2008 iz soda in frišno malvazijo in chardonnay in potem malvazijo 2008 ki ni Sutorjeva, je pa po spletu okoliščin zdaj en sod v njegovi kleti, hmmm … ne kaže slabo, tudi Alenu sede, natančneje povedano teče, več zaenkrat ne povem, Primož mi na koncu natoči vzorec za Barbi. Vmes povemo marsikaj, vsak po svoje imamo podobne probleme, potem bela Burja 2007 iz steklenice, pred kratkim napolnjena, delana na zemljo pravi Primož, prvič je delal po Mariji Thun in Alen sprašuje, kako bi se to, kar čuti v ustih, opisalo. Slano je, hmmm … nikoli ni vina s slanostjo povezoval a se strinja, in kljub manj kisline kot 2006 je zaradi mineralnosti enako ali bolj sveža. Kar teče. Modri pinot 2007 je krepek, 13 voltov, še taničen, odhod rahlo greni, za par let ga je dati v kak kot in pozabiti nanj in naj se dela in pride na svoje, rdeča Burja 2006, 14 voltov,  je pa spet eno od redkih naših the rdečih. Za spit ali čakat. Večina je merlota, toliko, da bi lahko pisalo na etiketi tudi kar to, merlot, kot je že včasih, v vinogradu je še par trt refoška in je ta zraven v tem vinu.

Dokumentarno zabeleženo. Sam. Dvoročno. V eni roki flaša, v drugi fotoaparat s flešem. Avtofokus (ki ga sicer skoraj ne uporabljam).

Opazim na kartonih, ne vem zakaj šele zdaj, šele danes, šele letos, da piše Product of Slovenia, proizvod, vino je pa pridelek, je pridelano. Sploh tako, kot se z njim trudi Primož in mu to povem, zato zdaj tega ne štejem med opravljanje za hrbtom, vidim pa tudi, da je enako na etiketi. Nisem anglist, enkrat smo delali za Ameriko in smo bili od tam podučeni, da naj bo Produce. Berem v Sobotni prilogi Toma Lozarja in včasih secira ameriške angleščinske nepravilnosti, a tole glede pridelave bo verjetno držalo. Sem vam zapisal, če slučajno še komu pride kdaj prav. Produce of Slovenia.

Potem Alen. Malo radovedno, malo pa provocira. Katero je po Primoževo in katero po moje naše najboljše rdeče vino. In katero belo. Povem, da pri meni ne bo šlo z izborom enega, o petih rdečih bi se recimo morda lahko začel pogovarjati, in o dvajsetih belih, pa še takrat bi moral razmišljat, ne bo šlo skozi z enim slogom vina, enim vinarjem, eno sorto, odvisno je od priložnosti. In pri Alenu vsaj ne izpade kot da komu v rit lezem, ko širim fronto.

 
Prvič: Gordia
Andrej vozi gostilno nad Ankaranom. Gordia. A strast so mu vina. Refošk ga ne gane prav preveč, nagiba se k maceriranim belim in jih take prideluje tudi sam. Delali smo mu etiketo. Že takoj na začetku se je odločil, da bo naredil tako da bo štimalo, nič začasnega, dal je proste roke in leta kasneje povedal, da se mu je zdelo precej čudno, ko smo se najprej o vinih in ne o etiketah pogovarjali in sem jih, njegova, takrat samo malvazijo, torej jo, ne jih, hotel najprej probat … Na koncu je bil zadovoljen. In je Andrej enkrat pri nas, gotovo ob kakem primernem kozarcu, omenil čisto noro malvazijo iz Istre, maceracija, petnajst alkohola in da gre zdaj dol, on, v Istro, nisem imel časa in je takrat ostalo pri tem. V spominu je pa ostalo: Klaj.

Giorgio Clai. 50 mm, F/9, 1/80 sk, fleš. Giorgio je stal blizu zidu in fleš sem usmeril tako, da mi je risal vinarjevo senco v kader. Zaradi svetlih las in primerne osvetljenosti sem si lahko brez večjih pomislekov preprosto privoščil temno ozadje. Za članek v reviji Vino sem potem potreboval podolžen posnetek in ta tam tako ni prišel v poštev.

 
Tretjič: Giorgio osebno
Pred mesecem. Približno. S fotoaparatom. Za revijo Vino. Zajeten kup strani o Istri. Eden od šestih tam izpostavljnih vinarjev. Prideva z Barbi in je štala, ker sta se z ženo po telefonu očitno narobe razumeli, Barbi po svoje, po naše, Claieva po hrvaško ali italijansko, kaj vem, vsakakor so naju čakali včeraj, zdaj ima Giorgio goste in potem ga čakajo še nekje. Se v zadregi gledamo, ni pomembno kdo koga ni razumel in rečemo, da bomo vseeno, ko sva že tu, probali naredit en Giorgiov portret, deset minut si bo za to nekje vzel, gremo v klet in po dobri uri se tam še vedno pogovarjamo, mljaskamo, poskušamo. Najprej pove tisto klasično, uvod, da on ne dela vin kot drugi, v pipeti je sauvignon, a Giorgio to pove manj klasično, ker govori hrvaško ravno toliko, da ga razumem, ga pa slabše razumejo Hrvati sami, Marino Markežić v smehu pravi, da je Claieva hrvaščina nekaj blizu kitajščine, kdaj pa kdaj tudi pomeša spole, pravi Istrani pa tako ali tako bolj ali manj med sabo vsi tolčejo tisto svojo verzijo italijanščine. Ko je jasno, da nama zadeva v kozarcih ni prav tuja in da se sploh ne zmrdujeva, saj se ve, tipične izrazite aromatike sovinjona ni, ravnotežje je drugje, barva naju tudi ne vrže, pač maceracija, prezrelost grozdja … vidi da sva si domača s tem in se sprosti in potem je to on, kot mi je o njem že Sutor pravil. Od tega, da mu je všeč, ker sem ga slikal parkrat tudi rahlo od spodaj ker bo tako videti večji, koliko? vsaj 15 centimetrov, mu navržem in se režimo, potem od soda do soda in vprašanje ali nama da zdaj iz soda malvazijo ali VELIKO malvazijo in ker imamo samo deset minut, od katerih jih je dobrih 45 že mimo, rečeva z Barbi da potem pač ta veliko, naredi jo poredkoma, mora biti res letnik s piko in tudi vino je tako, Barbi bi kako flašo, vsaj eno flašo za Andrejo, kmalu ima rojstni dan a ne gre, flaše so razprodane, tole v sodu pa že tudi.

Med rdečimi potem belo gledam v kozarec merlota, ker ima več svežine in kisline kot refošk, temu se v Istri reče teran in nima dosti zveze s kraškim teranom, še glede istovetnosti sorte so menda sumničenja, raziskujejo, Claiev refošk pa sploh raste na beli zemlji, fliš, in Giorgio na tisto svežino skomigne z rameni, ni še merlot naredil razkisa, kaj se ve, morda ga bo spomladi, morda nikoli, to je prepuščeno višjim silam, naravi. Tako nekako in še malo potem v degustacijski sobi z ženo, tudi o naših maceratorjih, ne pozna jih še dobro, nekatere že, naštejeva mu jih še nekaj in si piše telefonske številke, oba z ženo sta videti zadovoljna, ne le ta trenutek, na splošno in ko Giorgio zamujajoč odide s kartonom ali dvema, nama vlije žena še žganjico v kozarce, uganeva naj, kaj je. Spominja me na brinjevec, pa ni, uganil pa tako ali tako ne bi, asociacije, izkušnje in moje znanje so daleč od resnice, listje oljk so namakali in rusi so nori na to zadevo. In da morava še prit, podnevi in ko je okoli vse zeleno in lahko zunaj sedimo, na grebenu so, fantastičen razgled in da še vinograde vidiva. Z veseljem.

Četrič: Dario
Predvčerajšnjim, morda je bila ura tudi že včeraj, na Kendovem dvorcu, mi Dario Princic z Oslavja, rečemo Prinčič, navrže, da po njegovem Giorgio tako ali tako edini na Hrvaškem dela prava vina. Da se ve, kam pes taco moli.

 
Etiketa preprosta, nič izvirnega, sem že videl take, rokopis, a lepo skladno z vsebino napove vino. Odpremo en večer s Primožem, ko je napeto in končujemo dan si privoščimo kaj takega, včasih vemo da se bomo z odprtim razvajali, včasih ne vemo nič in se pustimo presenetiti, povoham čep, uf, kriza, faca do tal, potem pa v vinu kot po čudežu na srečo niti sledu o tem, kamen od srca na tla, nadaljujemo s to flašo naslednji popoldan s Ščurkom, vem da pozna, nič ne komentiramo, samo pijemo, pravzaprav ni res, komentiramo, zato je Stojan prišel, a razpravljamo nekaj drugega. Zaključiva s steklenico dan potem zvečer z Alenom ko prideva od Sutorja.

Barva lepa, globoka, vleče na slamnato, vonji eterični, mediteranski, malvazija za jest. Blockbuster. Če kdo reče, da se njenih petnajst voltov ne čuti, je verjetno bolj vajen šnopčkov kot vina, da bi pa gorivo pretirano štrlelo, bi tudi težko rekel. Toplo, levo in desno na jeziku mineralno, slano. Namig? Sicer dvomim, da se kdo takih vin loteva z levo roko, pa vseeno: ne prehladnega in ne v premajhen kozarec! Pa brez predsodkov!
 

Posneto studijsko za potrebe članka v reviji Vino.

 
Pavza
Še ena pavza. Dolgujem za nazaj še par zapisov, bolj sebi kot drugim, jaz vem za svoje dogajanje, ostali manj. Medtem je Krapež danes pogledal in potrdil želene in dodatno predlagane posege v etiketo, nič velikega, a vseeno, in se odločil, da mu do Verone, to je do prihodjega tedna na Ptuju tako ali tako ne bi natisnili etiket, pa tudi ne izplača se mu tiskat butične serije in bo dal tistih par nujnih izvodov sprintat, tiskali bomo pa potem, ko dobi še podatke in mu pripravimo še zadnje etikete. In medtem se je našel tudi ključ, Deborina prostorska anomalija se ga je naveličala imet, zagledal sem ga na voznikovem sedežu, od sobote smo vozili sedeč na njem in nihče ga ni opazil, pa naj še kdo reče, da nismo utrujeni.

Cabernet
Sem hotel napisat še o tem, da smo z užitkom spili Degrassijev cabernet in še vedno lahko napišem in to že počnem, ne bo pa slike, ker je Barbi flašo že zabrisala v smeti in tako ne vem natančno niti letnika, se mi pa zdi, da je bil 2007. In okoli 13 % alkohola. Morda 12,5. Ga je pa jako hitro skoraj zmanjkalo, Primož ta teden dela časnik in se mu delo vleče do večera, eden več je zato s kozarcem pri mizi, poiščemo tako v kleti kaj zanimivega in če vina hitro zmanjka pomeni, da nam je všeč in to ni ravno pogosto, razvajeni smo, priznam, a če ne gre pač ne gre in se ne silimo. V zadnjem trenutku je Barbi iz mojih rok rešila za kozarec izginjajočega Degrassija, da ga poskusi še Klemen, ki je prišel iz Južne Afrike in se ta večer oglasi in se tudi je tik zatem, tudi njemu je všeč, nič pretencioznega, a lep, mehak, sočen, saden, sorten, topel ne pretežak. Piten. Zelo. Z rahlo noto konjskega švica, kar mu sicer nekoliko zamerimo in tu omenimo, kar je pošteno je pošteno, a če bi bilo konjev v flaši preveč, zdaj tega ne bi pisal. Ker flaše ne bi izpraznili. Pa, to sem menda tudi že omenjal, cabernet sauvignon pri nas ni prav moja priljubljena sorta. Prevečkrat me razočara. Ta me ni.
 

Moreno Degrassi, Bašanija, Istra. 50 mm, F/7,1, 1/3 sek, trije fleši. Levega sem postavil na stojalo in mu določil več moči, enega od ostalih dveh sem držal sam, drugega pa Barbi.

 
V kleti
Degrassijeve kleti, če smo že pri njem, se ne da zgrešit, svetilnik mu v Bašaniji pri Savudriji poganja iz nje, je bilo več časa treba za iskanje vhoda, potem sem bil napoten čisto dol in okoli vogala in do konca in tam je. Začeli smo takoj s penino, puro varianta, nedegoržirana, ni je v prodaji, bolj interno, zase. Na bazi muškata, suha. Dvigne razpoloženje, pa da ne bo pomote, že prej ni bilo slabo, z Barbi sva ta dan že imela za sabo Matoševića in Coronico, nekaj sem že omenil, nekoč bom še kaj. Ob prigrizku pijemo rdeče in med fotkanjem pod pravimi starimi amforami razgovor, študiral je vinarstvo v Vidmu, Udine, Italija in zanimivo, polnitve, etikete so po legah, glede na prst, redča ali bela, terra rossa ali fliš, crvenica ali bijelica, morda je po hrvaško pravilno belica, ne vem, upam, da me ne bo kdo za ušesa, dejansko pa tako ali tako skoraj povsod, kjer sva tokrat bila, prevladuje neke vrste italijanščina. Fotkanje v kleti, tokrat delamo ekspresno, ta dan naju čakajo še Zigante in Clai in na koncu San Rocco. V kleti smo se šli bolj klasiko, sodi, tako sem ocenil Morena, čeprav sem v revijo potem dal sliko izza mize, stran lepše izgleda. Obe sosednji strani skupaj. Preden greva, pa za šankom še hitra serija belih, malvazija ali dve in chardonnay. Še bi lahko, a sem že napisal, morala bi že biti v Livadah.

 
Pišem v pavzi. Za intermezzo. Med osnutki, ravno poslanimi Nataši v Pivko in med osnutki, ki jih moram pripravit za debato z Martinom Krapežem. Pride po kosilu. Etiketo se prilagaja za novo polnitev, zvrst, in želi enkrat v prihodnosti še eno manjšo dodatno spremembo, povezano z registracijo imena, oboje skupaj potegne za sabo nekaj potreb po nujnih dodatnih prilagoditvah in da ga ne obremenjujem ravno z vsako malenkostjo, mu pripravim zgolj bistveno, da še on pove svoje, sfinaliziramo in spravimo v tisk. In medtem, ko čakam, da Debora pošlje naslednjo fazo v razvoju etikete za Rejo.

Torej pavza. V nedeljo pred kosilom odlaufam par kilometrov, potrebujem zrak, začasno praznjenje možganov in tudi ta teden že preveč sedim. H kosilu prinesem Jakončičevo penino, po takem razmigavanju mi paše, Jaka se javi za someljeja in odpre vino, namesto pssst mu sicer naredi rahel pk a je vseeno ok, marsikdo ne zna penine odpret  niti približno tako.

Carolina je brut nature čeprav na flaši tega ne piše. Pomeni, da niso dodali nobenega odpremnega likerja. Upoštevajoč letnik in sklepajoč, da je šla na drugo vrenje takoj naslednje leto, ob odločbi datirani na lani, pokaže izračun petletno zorenje na drožeh. Približno. Se čuti. Mehurčki se sproščajo lepo počasi, v ustih je ne razganja. Večji kozarci ji bolj pristojijo kot klasični ozki šampanjski, ki so po moje pravzaprav narejeni bolj za gledat mehurčke in manj za pit.
 

Penina Carolina, Jakončič, Brda. Fotka nastala zgolj z namenom dokumentiranja. Fleš na aparatu, šus u flašo, rešeno.

 
Naslednji dan se rahlo depresiven prikaže Sutor, ima razloge za tako stanje, po Churchillovo (ob zmagah si šampanjec zaslužimo, ob porazih ga potrebujemo) spije ponujeni kozarec včerajšnje Caroline, ki sicer ni šampanjec, ker je iz Brd in ne iz Šampanje, in z Barbi se spustita v kratko debato, ali ni bilo grozdje morda za odtenek preveč zrelo, vsekakor pa vino lepo teče, steklenica je hitro prazna in ker potrka na vrata še Stegovčev Peter prinese Barbi iz hladilnika drugo penino. Tokrat Medot.

 
Oktet
Naj bi jih bilo sicer devet, pa se je Janko Štekar pridružil skupini Vini Veri in jih je tako, Bricev z rebulo, za letošnji Vinitaly ostalo osem. Ščurek, Pulec, Dobuje, Sirk, Čarga, Jakončič, Četrtič, Prinčič. Včeraj vsi pri Jakončiču v Kozani, tako smo bili dogovorjeni, vsi hkrati, vsi skupaj, ker sicer nikakor ne bi nastrgali dovolj časa, da naredimo posnetek vsakega od njih za opremo stojnice. Na koncu sem sicer Pulca šel počit na Plešivo, pa še to le zato, ker naj bi bi ga na sliki prevažala rumena vespa in ta je bila pač doma, ne pa  v Kozani. In zato, ker sem tudi obljubil Martini, Aleksovi ženi, da ob prvi priliki mimogrede naredim v Vipolžah še sliko njihove hiše za zgibanko in sva na hitro počila še degustacijsko sobo, in je bilo to zaradi Pulčeve vespe potem res mimogrede, na koncu pa ne, ker sem pri Simčiču na mizi namesto flaše Kozane pozabil fotoaparat in je bilo pač treba nazaj, in mimogrede seveda naenkrat ni bil več to.
 

Tomaž Prinčič. 50 mm, F/8, 1/80 sek.

 
Penina
Začeli smo z Jakončičevo penino, Carolina 2002, pofotkano odprta s sabljo, odločili smo se za sproščene, deloma ležerne motive. Saj so pozirali, a sem jih znotraj tega lovil v akciji, movingu, nepripravljene, včasih nepozorne, kjer je šlo, v glavnem brez fleša raje višje občutljivosti, več šuma, zrna. Zdelo se mi je vino neobičajno, no, niti ne, raje drugačno kot sem ga bil vajen, a nismo med fotkanjem nič debatirali, na koncu je pa Aljoša, ko sva nekaj steklenic zložila v karton le povedal, da je ta zdaj brez odpremnega likerja torej, suha kot se le da. Take mi sedejo. Pri nas jih ni na pretek, komaj katera, recimo Istenič in Puro, v Španiji pa že skoraj ni več peničarja, ki ne bi imel med svojimi cavami tudi take. A časi se spreminjajo in Aljoša pove, da gre njegova za med.
 

Aljoša Jakončič. 50 mm, F/6,3, 1/20 sek, fleš z odbojem od stropa. Ja, vem, ni idealna, Aljoša bi moral držati prst višje, v višini oči, pa še kaj bi se našlo. A slika je nastala slučajno. Kot sem namreč pojasnil, smo tokrat delali pokončne slike. Ta ni za tisto serijo.

 
Pokončne
Prej sem vedel le, da jih bo vinarjev osem, da bo treba počit vsakega posebej, da naj bodo fotke črnobele in pokončne. Slednje mi, povem po pravici, ne leži pretirano. Pri Nepozabnih večerih si moram vsakokrat posebej zabičat, da potrebujem vsaj eno pokončno fotko za prvo fotko v objavi članka na internetu, pa še mi pogosto uide iz spomina, noče bit ta potreba po pokončni fotki tam v moji glavi. In me potem včasih reši sreča, slučaj. Hrvoje mi pa recimo za faks intervjuje v oblikovanje pogosto pošilja serije pokončnih fotk, očitno glede drugače. Mene eni motivi sicer tudi očitno silijo v to, večinoma pa gledam in delam bolj filmsko, podolžno. Morda zato, ker imam oči eno zraven druge, počez, ne eno nad drugo. Ali pa ker sem preveč len, ne vem, morda, in še rama me boli, že leta, če aparat pokonci držim, enkrat sem padel ko sem klavže slikal, ujel sem se z eno roko za vejo drevesa in obvisel in me je z vso opremo na hrbtu navilo. Saj ima spodaj aparat še en sprožilec za take slike, a vseeno mi je neudobno. Pa še od vrha do dna slike je pri pokončnih več kot pri podolžnih in je perspektiva potem še bolj poudarjena če nagneš. Navzgor ali navzdol. Če delaš s širokokotnikom, je pa sploh lahko štala. In jaz delam z njim. Pogosto.
 

Tomaž Ščurek. 20 mm, F/8, 1/60 sek. Na koncu je bila izbrana druga slika. Tudi izrezi so bili potem ekstremnejši, razmerje med širino in višino je bilo 1:2.

 
Glede na vse smo improvizirali. Na koncu se pokaže, kaj bi lahko še naredili, pa nismo. Prihodnjič. Mislim, da vseeno ni slabo. Upam. Niso še videli. Se je tudi mudilo, nekaterim od njih in meni, od treh do petih naj bi z Jožetom šla skozi korekture za revijo, v ponedeljek smo končno v tiskarni, pa Jože ni poklical, očitno bova jutri, je pa to pomenilo, da sem lahko na hitro pregledal posneto, zato sem lahko zdaj napisal ono prej, da mislim, da ni bilo slabo. Slike namreč.

Recital
Potem še v Manče, na poti tja pokliče Marko, stoji pred hišo s salamami, povabimo ga z nami, šibamo na klavirski recital našega mlajšega mladiča, njegov prvi nastop, bolj neformalno in v ožjem krogu, a vseeno sta s Kristino zadevo zelo skrbno naštudirala in zvadila, je bilo nekaj treme, a to se je videlo šele, ko je dodatni komad odigral še preden smo uspeli zeloooo ploskat in ga izsilit. Marko nima časa in se tako odpove brezplačni pici ki pripada vsem udeležencem recitala. Potem pa na kratko spat. Končno. V zadnjih treh tednih še bilo časa za pošten počitek in vsaj še en teden ga ne bo.

Ga ni apaurina čez en glaž vina, pravi Mlakar. Po diagnozi in določitvi začasne rešitve za uporabo mojega diskovja preventivno kurativno antidepresivno in pomirjevalno proti večeru s Tomijem odrešenikom odpremo zgoraj navedeno vino. Na suho. Vino je hrana. Vsaj to in v tem našem primeru. Domnevam, da božični pridevnik sporoča, kdaj je bilo grozdje trgano. Črna etiketa. Nič posebnega, a ker večina ostalih etiket skuša biti več, preprosto deluje. Vino pa štejem med tistih nekaj naših rencev, ki v katerih uživam. In med nekaj redkih tistih naših sladkih vin, za katere velja isto. Prapotnik zna.
 

Apaurin. Izpraznjeno, dokumentirano.

Dokumentarno. Zgolj zato, da mi ni treba prepisovat podatkov.

Coronica, malvazija 2007. Poleg te ima še Gran Malvazijo. Šolana v lesu. Etiketa mi molči, me ne nagovarja, mi ne napoveduje nič. A vino na srečo poznam od prej. Suho, mineralno, slano, sveže, precizno, elegantno. Igra na drugo žogo. In na tretjo. Dolga. Bravo. Pri Damirju in Ornelli, Novigrad. Dopoldan po fotografiranju ob surovem svežem morskem listu in potem ob zelenih (špinača) njokih z brancinom. Prejšnji večer Marino Markežić v restavraciji Marino: Coronica je trenutno prvo ime za istrsko malvazijo. Drugo je po Marinovo Kozlović, tretje pa bi že naj bila njegova Kabola.