Vino

Finito

 

Letnik 2008 je za vina Piana tehnološko zaključen. Barbi je danes ustekleničila še malvazijo, brez filtriranja, vsega jo je bilo en barik, a ta ta pravi. Alkohola preko 14 odstotkov, a s prijetno svežino, pitno, piiitno, piiiiitno. Če ne bi bilo treba še delat, bi mirno izpraznil vzorčno flašo. A nič hudega, še bodo priložnosti. Recimo. Upam. Če ne prej, pa čez teden ali dva, ko na pijačo naflikamo še etikete. In navarimo kapice.

Se pa pri pivcih dobro držita tudi konec poletja lansirana in po moji plati (z etiketami in kapicami) opremljena, po vinski plati pa, glede na malvazijo, bolj enostavna in lažja, tehnološko dodelana sauvignon in rose. Prvi sicer nekoliko razdvaja dotično občestvo, eni gladko prisegajo nanj, drugi so nekoliko bolj zadržani. Katja mi danes napiše, da jo malo moti, ker je zelo aromatičen (kar je, mimogrede, tokrat bil cilj) … Bojanu je pa to po drugi strani najboljši sovinjon sploh … (ker je lepo aromatičen, čist, neposreden?).

Rose je precej bolj splošno všečen (“… hvala, …, krasne steklenice temu pa lahko rečeš vav, etiketa je krasna. Zdaj dam, le še na hladno in to je to …“), ok, ja, tole leti bolj na etikete, vseeno hvala, hvala, hvala :-), a kasneje se te iste flaše s sliko pol praznega primerka pojavijo na webu: “… smo poskusili rose Piana (2008, 13% alk.) Barbi Močivnik iz Vipavske doline, ki nam ga je kot presenečenje prinesla Iva. Rose je navdušil celotno omizje …“. Katji je rose kul, ji je “všeč, ker je saden, svež in zelo piten”. Borut pa sporoča, da ta isti rose “diši lepo, okus je uglajen skladen, vino je pitno ampak vseeno krepko.” In, da mu je skuhal treviški radič, janež in malo blitve (zadnji letošnji domači pridelki) v voku, dodal ingver, ampak je to radič še pogrenilo, zato je to omilil z gorgonzolo in malo smetane in belega vina. Zraven pa je spekel dobro uležan rostbif, ki ga je namazal z gorčico z gorčičnimi semeni. Rose se je menda zelo lepo podal k tej kombinaciji. Čemur seveda ne gre kar slepo verjeti in bi bilo potrebno ob prvi priliki seveda preveriti. V živo. Ker se sliši slastno. Sem Borutu seveda to tudi nakazal. In zdaj čakam. In upam. In čakam …

Cvetko

 

Cvetko je novost. Na mojem abecednem seznamu imen, uporabljanih za bivši tokaj, je ta pogruntavščina takoj zasedla prvo mesto. C je pač pred Č-jem. Čestitam! Seznam šteje zdaj petnajst različnih imen. Ki pomenijo isto sorto vina:

Cvetko
Čartok
F. T.
Gredič
Jakot
Jakot.E
Jazbine
Kaj to
Pikotno
Ravan
Sauvignonasse
Sauvignon vert
Soreli
Tokata
Vinja

Čestitam!

Prazna flaša: Svetlikovo Rdeče 2004

S fotoopremo na hrbtu sem prigonil nad Kamnje, vsake toliko se pot tja gor postavi še bolj pokonci kot dotlej in ko je pomanjkanje zraka v glavi že rahlo opazno, mi Ivi na cilju ponudi kozarček. A ga odklonim. Raje kasneje, bom najprej posnel par fotk, zaradi njih sem prišel in jih posnamem, za bodočo spletno stran bodo, tako se dogovarjamo in se kasneje pri mizi z Edijem in Ivi glede tega še nekoliko natančneje pogovorimo in pride s traktorja še Matjaž in Ivi prinese skledo segedina, kmalu se bo potrdilo da je odličen, in spet pripovedujem, kako sem si pred desetletjem okoli pet tisočakov visoko od vsega za želodec najbolj želel ravno tega, segedina namreč, in sem si ga potem v Katmanduju, za razliko od vseh ostalih, ki so udarili po zrezkih, res privoščil.

Jaz sem svoje za ta dan posnel, Edi, ki je dotlej kosil, se odloči za njihovo rdeče, vinograde z Ivi imata, kletari se ga pa nižje dol pri Matjažu v kleti Tilia. Ga prinese iz hiše s primernimi kozarci vred, okoli nas začne pihljati in užitkarimo. Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje, bi bil po moje še vedno vreden kolesarskega truda tja gor. Vipavska dolina, tretjina cabernet sauvignona, ostalo merlot. Barva mladostna, letnik mu je pustil svežino, prijetno kislino, tanini mehki, v svoji sadnosti lepo zaokrožen. Niti kapljica ga ni ostala v steklenici, ki sem jo za sliko za ta zapis potem pripel zadaj na kolo in se spustil za Matjažem, da mi je do Kamenj s traktorjevimi lučmi kazal pot. Naprej do doma pa potem počasi z napenjanjem oči.

Piana

 

Je Barbi, kar se mojega dela tiče, z etiketo za vino končno prišla na svoje. Te dni tiskajo. Naj bi. Upam. Bi že morali, a je Samo sporočil iz tiskarne, da čakajo Stankota. Je na dopustu, in res ne bi radi česa zajebali. Jaz tudi ne bi rad, da bi. Barbi enako. In sem zato tudi vljudno zabičal, da naj se res potrudijo.

Prvo idejo sem pripravil že pred leti za enega od spodnjevipavskih vinarjev, pa se je glede naročila premislil še preden je karkoli videl. Barbi je stvar takoj vzela za svojo, a je medtem Jasna, jasno, po Murphyu, enemu drugemu Vipavcu po povsem drugačnem premisleku naredila nekaj na videz tako zelo zelo podobnega, da sem se lahko od onega osnutka samo še poslovil. In sem se.

Lani je potem res prišlo do vina in letos do stekleničenja in je tudi glede etiket postalo resno. Kazalo je, da mi bo šlo vse skupaj gladko skozi, ideja je obetala a je proti koncu vseeno omaro v dnevni sobi krasilo nekaj metrov v vrsto postavljenih steklenic rozeja, ki je služil za osnovno presojo nastajajočega. Takrat se je za dva dni zaradi nastajajoče knjige prikazala v studiu še Debora in sem za pripombe uporabil še njo in je Primož sprintal še nekaj variant in smo popilili še zadnje detajle.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov ... Končne variante ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne in upamo na najboljše.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov. Blagovna znamka izpisana zgoraj ali spodaj. Sorta zgoraj ali spodaj. Odtenki barv. Natančna pozicija motiva. Njegova velikost. Izsekane linije ... Končne rešitve ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne. In upamo na najboljše.

Ime Piana smo pa rodili slučajno pred več kot desetletjem na ustvarjanju imena za neko drugo vinsko blagovno znamko. Za neko drugo, štajersko klet. Piana je bila zanje neprimerna in smo jim takrat rodili eno drugo ime ki ga tista vina nosijo še zdaj. Jaz sem pa Piano odnesel domov za nas. Barbi je sedlo in je ostalo pri tem, da bodo njena vina, ko bodo, Piana. Zdaj so. Piana.

Šampionsko

 

Zadnja leta se menda neuspešno išče štajerskega vinarja brez radgonske medalje. Primorci pa so se sčasoma Radgoni očitno bolj ali manj odrekli. Ali pa je bilo obratno. A prispela je prihodnost in Radgona nam, tako piše v članku na straneh primorskega časnika, v svojih letošnjih promocijskih aktivnostih za uspešnejšo nabirko vin zagotavlja nič manj kot absolutno resnico. Sic! Poleg tega imajo najvišja radgonska priznanja, še pravijo v članku, veliko promocijsko vrednost. Recimo. In jih, priznanja, uporabijo za letošnjo vabo. So namreč lani namreč na Radgonskem ocenjevanju, citiram, nekaj visokih naslovov pripeli tudi primorskim pridelovalcem. In med njimi primorskim vinarjem mahajo tudi z naslovom najboljšega med … terani! Me neeeeeee! Res? Zmagovalni teran je iz Primorske? Premagal vse dolenjske in prekmurske terane? Ne me basat! Uau! Absolutna resnica. In argument za sodelovanje! Na žalost se je rok za prijavo in oddajo vin včeraj iztekel. Sranje!

L’Etat, c’est moi!

 

Marsikaj se me seveda ne tiče. Kot recimo napoved degustacije vina, ki se jo jako vehementno in trdno postavlja kar vštric dogajanju, ki se je maja 1976 res zapisalo v svetovno vinsko zgodovino. In se me ne tiče, ko se to napovedano zadevo v najboljši maniri rumenega tiska namasti, razvleče in pompozno napihuje. Slednje se pač, vemo, prodaja, dovolj cvenka odtehta vse, vključno s podpisom pod čimerkoli. In prisežem, da se me zadeva ne dotakne vse do tam, kjer se začne meni nič tebi nič z razglašanjem, da bo vina in sodnike za to veletekmo izbrala država. Država? Država. Naša. Za njih, Hrvate, pa njihova. Od časov štirinajstega Louisa, francoskega kralja, ki se ga najpogosteje podpisuje pod zgornji naslov, se je ta pojem očitno silno razvlekel in homeopatsko razredčil in je danes komurkoli na voljo za zasebne potrebe. Dobesedno. Preko te ali one državne meje tako tudi ne more biti težko dobiti frajerja, ki je glede sebe ali nekoga od bližnjih podobnega mnenja kot citirani Louis. In že sta dve državi. In je Dvoboj. In je štof za pisat mastne naslove. Bravo! Ker se taka kozlarija pač mnogo bolj pompozno, resno in kredibilno sliši in bere, kot če bi se pošteno povedalo, da sta recimo kar Jože in Franc, ne pa, prosim vas lepo, država, pobasala po najboljših močeh in z najboljšimi nameni po svojem izboru par naših naj flaš in k mizi poklicala na večerjo še Ivico in Jurico z njunim izborom njihovih naj flaš. Ker lahko ne glede na namen in rezultat pač komaj kdo pričakuje, da bi to lahko bilo bistveno drugače. Samo z državo mi prosim ne mahat. Je ni. Lajf iz Lajf

 

Nek večer smo pred leti, takole sedeli, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in smo se na njegov predlog šli ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju, seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo vsaj osnovno statistično presojo, eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata s tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno.

Nek večer pred leti takole sedimo, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in se na njegov predlog gremo ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju. Seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo osnovno statistično presojo. Eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno netočno, a cilj opravičuje sredstva. Fotografsko pa prijetna degustacija posneta s stojala, samosprožilec ...

Dodatek:
Najavljam svetovno prvenstvo v ocenjevanju rdečkastih vin. Skrbno izbran lanski rose moje najdražje se bo pomeril z enim od prav tako skrbno izbranih dolenjskih cvičkov. Ocenjeval bom podpisani. Svetovnega prvaka bom razglasil ob prvi priliki, zmagovalcu bom verjetno podelil lepo diplomo. Država nima s tem nič.

Polno

Stekleničenje. Vino v flaše. Zadnja faza, preden se po odležanju začne veselje vinarja s predstavitvami, prodajo, izterjavo dolgov in kar je še takih ceremonij. Svež, nepretenciozen zelen, ki ga je nedavno prvič polnila goriška univerza (UNG), sicer verjetno ne bo namenjen mešanju štren na svetovnem vinskem trgu. Bolj njihovo protokolarno vino. Recimo. Prvi merlotov rose in sovinjon moje boljše polovice podobno. Ne da slednja ne bi želela biti v javni porabi. Niti se ju ne sramujemo. Rose je meni čisto fajn, za razliko od Anite ki bolj prisega na lažji, mehkejši, čist, bolj aromatičen in lepo prepoznaven sovinjon. Poletna vina. Vrt, senčka …
Za naš rose. 20 mm, F/6,3, 1/5 sek, fleš

Za naš rose. 20 mm, F/6,3, 1/5 sek, fleš

Težava je v naši kleti. Ki je ni in država trdi, da tako ne more biti vina, ki pa je. Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Ne glede na to, da pa država dobro ve za naše grozdje. Težavo ima z vmesnim členom ali časom. Očitno. Ali sama s sabo. A to je malo verjetno. Država že ve da ve. Včasih se mi zdi, da sicer ne povsem, a približno takšna je ta logika. Zmešnjava.

Steklenice na polnilno linijo. Za zelen 2008, UNG. 12 mm, F/8, 1/4 sek, fleš.

Steklenice na polnilno linijo. Za zelen 2008, UNG. 12 mm, F/8, 1/4 sek, fleš.

Tako se zdaj s povečano lastno porabo aktivno borimo proti širjenju alkoholizma v naše ožje in širše okolje in za kulturno zmerno pitje vina. Nekaj kartonov na dan po glavi naj bi v poletnih dneh, ko taka vina še posebej pašejo, rešilo težavo. Še sreča, da je večji mladič že polnoleten in bo lahko pomagal. Idrija.

Naš rose. Če po tej sliki še komu ni jasno, da vinu res dobro dene nekaj tednov počitka po stekleničenju, si lahko gre za kazen mirno kokakolo odpret. 20 mm, F/10, 1/8 sek, fleš.

Naš rose. Če po tej sliki še komu ni jasno, da vinu res dobro dene nekaj tednov počitka po stekleničenju, si lahko gre za kazen mirno kokakolo odpret. 20 mm, F/10, 1/8 sek, fleš ali dva.

Sicer je pa pri vsem tem zame še bolj pomembno to, da zdaj moja najdražja potrebuje za svoje vino, etiketo. Ki ji po novem, glede na situacijo, ko uradne analize in podatki seveda nimajo pomena (in bomo na tem lahko še nekaj malega prišparali, hvala) pravi okrasna etiketa. A meni je glede enega ali drugega, v okras ali kar tako, bolj ali manj vseeno. Nastajajoča etiketa, ste verjetno že zaznali, je namenjena hudo zahtevni stranki. Ki se med drugim rine mimo vrste in mi seveda angažmaja ne namerava plačat in to naravnost pove. Menda bova v naturalijah poračunala. Ob večerih. Plačevanje s seksualnimi uslugami ni domena vinske inšpekcije, zakonito pa menda tudi ni. Zajebano. Ne?

Zelen v flaši. Zlaganje v paleto. In potem na zaslužen počitek. Ob dogajanju smo sicer rekli, da bomo s sliko pokazali, kako se pripravlja vsakodnevna malica za študente UNG. 13 mm, F/8, 1/50 sek, 2 fleša.

Zelen v flaši. Zlaganje v paleto. In potem na zaslužen počitek. Ob dogajanju smo sicer rekli, da bomo s sliko pokazali, kako se pripravlja vsakodnevna malica za študente UNG. 13 mm, F/8, 1/50 sek, 2 fleša.

Odsluženo

 

Prejšnji petek. Pred prazniki. Šmarje. Nad Koprom. Peljem še Andrejo, potem se imava zglasiti na Nepozabnem večeru revije Vino, Vinakoper, prej mi bo pa za lučkarja. Sicer tudi zaradi revije, jasno. Klet Santomas.

Odsluženo. Nafehtano in posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek, 3 fleši. Eden je osvetljeval glavni motiv, drugi svetlobo ozadju, tretji od zadaj tolplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat.

Odsluženo. Nafehtano pri Tamari in danes brez določenega namena, recimo za vajo, posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek. Trije fleši, eden je klasično osvetljeval glavni motiv, drugi dodal nekaj svetlobe ozadju, tretji od zadaj toplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat. Lahko pa to tudi čisto dobro izgleda.

Dospeva na sekundo natančno, torej pol ure prezgodaj, in lahko v miru nekajkrat izmenično poskusim nov letnik malvazije in rozeja. Malvazija nekako po pričakovanjih, všeč, za rose imam pa vtis, da je od izrazite začetne všečnosti refoškovega vonja in barve prejšnjih letnikov pomaknjen bolj na jezik, resnejši, polnejši, bolj zaokrožen. Ugibam, da nekoliko proti merlotu. Nisem pa vprašal. Všeč. Teče. Je pa tudi, ravnokar napolnjen, še rahlo premlad za resnejše sodbe. Počakajmo kak mesec.

Naj bi sicer to kletarji dogajali, tako pravijo zase, ko čakajoča vina dotrajajo zamaške in verjetno vsaj tisti resni to res počnejo, nisem pa pogosto omenjane zamenjave zamaškov pri arhivskih vinih še nikoli videl. Potem se je sicer izkazalo in tudi razumljivo in predvidljivo je, da prav dosti ni videti, steklenico se pač odpre, to znamo in poznamo, vino se po potrebi zaščiti z žveplom, analiza je glede tega seveda narejena že prej, potem pač enako kot z novo steklenico: nov čep. Rešeno.

Tamara. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počsa pa z andahtjo, bi rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Tokrat izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Tamara Glavina. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počas pa z andahtjo, bi morda rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Dandanes raje prej izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Je pa po drugi strani to tudi prilika, da se vino poskusi in, če mene vprašate, zna biti to zanimivejši del dogajanja. Smo seveda ga. Inkriminirani refošk Antonius 1999, katerega je gospod Ludvik umaknil pred kupci, ko so mu v San Franciscu 2002 prisodili s srebrno medaljo. Poskusili. Pili. Pri mizi. V kleti so se odločili, da je to hkrati lepa priložnost, da se na mizi enako zgodi še z enim od preostalih rehoboamov Grande Cuvée 2000. Prvooštevilčenega od 144 je dobil v dar prejšnji papež. Za zadnjega se pa še ne ve.

Rehoboam je sicer zanesljivo težka naloga za enoročno elegantno točenje. Je sin kralja Salomona, vnuk kralja Davida, v vinskem svetu je štiri in pol litrska steklenica. Burgundska ali šampanjska. V Bordoju je pa to potem jeroboam. Kar pa, mimogrede, gremo spet nazaj, med šampanjci in burgundci pomeni 3 litre. 4 flaše. No, vsekakor je bil naš rehoboam v primerjavi z navadno flašo (bottle) kar obilna zadeva. Za karton šesterček običajnih buteljk, trije magnumi naenkrat. Lepše, počasneje, naj bi se vina starala v večjih flašah, imam nekaj presenetljivih izkušenj s tem, potrjujem. Od razlag me pa ni še nobena povsem prepričala.

Refošk Antonius 1999. Ali pa Grande Cuvée 2000. Kdo bi zdaj to vedel. 20 mm, F/8, 1/30 sek, fleš.

Refošk Antonius 1999. Ali Grande Cuvée 2000. Kaj pa vem ... Vsekakor v degustacijskem prostoru kleti Santomas. Ob špargljevem prigrizku. Kako naj jim, namreč divjim, temno zelenim rečem da so beli, da so beluši ... 20 mm, F/8, 1/30 sek, 2 fleša.

Kar se vina tiče, je bilo potem zanimivo poslušat mnenja, dve vini, dva letnika, nekaj osebnostnih sodb, nekaj poskusov objektivizacije, nekaj strinjanja z oceno, da bo Antonius z novimi zamaški gladko preživel namenjeno mu naslednje desetletje. Mu privoščim. Ugibal pa glede tega nisem. Tiste tri četrtine primerov v katerih vinu dovolj dobro določim prihodnost se mi zdi premalo za resno razpravo. Za primerjavo: če napovem, da bo jutri enako vreme kot danes, bom zadel 60 do 70 odstotno. Jasno? In imam pogosto občutek, da je večina ostalih vinskih modrovalcev pogosto na zelo podobnem rezultatu. Se zato raje vidimo čez deset let. In poskusimo.

Vini danes? Antonius bolj karakteren, samosvoj, intriganten. In še vedno saden. Refošk. V Grande Cuvéeju mu delata družbo merlot in cabernet sauvignon. Ga pomakneta bolj proti svetovni vinski klasiki. In povsem drugačen letnik. Deluje bolj zrelo, zaokroženo. Mehkejši. A oba všečna, pitna. Z zgodovino in prihodnostjo.

Prazna flaša: Avin, pinela 2007

 

Osmica
Napeljalo se je na to spodnjo flašo v petek, ko je dopoldan Andreja poskajpala, da Andlovic (Gradišče nad Vipavo) prihodnji teden odpira letošnjo pomladno osmico. Od petka 17. aprila do nedelje 26. aprila. Si gremo v tistih dneh tradicionalno tja prste obliznit. Ni za snobe. Ni nasmeškov v roza celofanu, ni postrežbenega teatra, ni visokih in tankih Riedlovih ali Spiegelau kozarcev. Ni kokakole, ni pomfrija. Za slednjega sicer ne dam roke v ogenj. Ker sem, kar se priloge tiče, na zelju in repi. Kmetija. Domače. Pristno. Okusno.

avin_andlovic_osmica_4541

Osmica. Meni pinelo v glažek. 15 mm, F/5,6, 1/25 sek, fleš. Zapisanih 15 mm mi je včasih pomenilo fisheye objektiv. Ribje oko. In mi ga bo spet, če preidem na full frame fotoaparat. Je pa kljub vsemu na sliki kozarec rahlo zvit.

Pinela
In dobro vino. V majhnih, premajhnih, pecljatih gostilniški glažkih. Toleriramo. Jaz sem tam na pineli. Zakon. Avin je prva, ki mi pade na pamet, ko nanese nanjo. Potolažim hitro tisti petek Andrejo, osmica bo namreč šele čez dneve, hladim pa eno pinelo Avin 2007 in po kosilu, po šihtu, tudi tedna je konec, si jo odčepimo. In ker to tu zdaj pišem, pomeni, da jo izpraznimo. Primož si jo obeta nabaviti vsaj en karton, Andreja enako. Ker je zmanjka vedno, ko pride pod roke. Eno tistih vin, ki se jih da zapomnit in potem tudi na slepo prepoznat.

Avin pinela 2007

Avin, pinela. Prazna flaša dokumentirana kar pod svobodnim soncem, pod lučjo beraško, brez fleša.

Med meni znanimi, v nedeljo sem jih na Planini poskusil … hmmm … okoli dvajset, par res dobrih, mi je ta pinela najbolj sadna, izrazita. In je pitna. Prijetna. Potegne. Ne pretvarja se, da je več kot je. Noče biti chardonnay. Lega, pravi Franc, lega, pravi v nedeljo na Planini Tomaž Fabčič. Kratka hladna maceracija za aromo, inoks. 12,5 %. Še eno, prosim!

Josko. 20 mm, F/7,1, 1/20 sek, fleš.

Josko. 20 mm, F/7,1, 1/20 sek, fleš.

Zdrava kmečka pamet
Sicer pa jo, tole pinelo, spremljam od letnika do letnika odkar je Franc prišel k nam, etikete so se mu gubale, krivil je tiskarja, razložil sem mu kako in kaj, in lahko povem rade volje vse to tudi vašemu oblikovalcu, pa se je kasneje izkazalo, da bi Franc menjal tudi to, ne samo papirja za etikete in pove čez čas, da mu je prejšnji rekel, da bo pri nas drago, precej dražje kot pri njem in se je Franc po kmečko odločil, da mu nič ne koristi, če je poceni in ni učinka. To že ima. Ko je naokoli povedal, da mu delamo novo etiketo, se je ustavila vsa prodaja, vsi so čakali in celo nas klicali, naj pohitimo, vino da je dobro ampak s staro etiketo se ne gredo več. Smo jo naredili preprosto, prepoznavno, enostavno, prilagojeno lepljenju na roke, res nismo komplicirali, pustili smo še pot za naprej, tudi slabo sem ga poznal, nisem vedel do kam lahko grem, nakar sem videl, da sem imel zelo proste roke. Pove, da zdaj prodaja in da gre v promet vse kar ima dobrega. Pravzaprav delamo zdaj že s sinom. Joško.