Prazna flaša

Prazna flaša: Štoka, Carsus 2011

Pijuckava tole z Barbi prvi večer, pa potem jutri še pri naslednji večerji, vino s švoh 13 % alkohola je takrat še boljše, verjetno najboljše, vmesne ure kisika v pol prazni (ali pol polni) a začepljeni steklenici so očitno opravile dobro delo, po tretjem, brezalkoholnem, večeru zaključim z zadnjim kozarcem flašo četrti večer po odprtju, ko vinu še vedno ne manjka nič bistvenega. Kar ni slab pokazatelj.

En razlog za vse skupaj je verjetno letnik. Eden boljših za taka vina v zadnjem času. Potem je tu Kras. Kar pomeni in pove tudi ime vina – Carsus. V tej rdečini s cabernet sauvignonom in merlotom prijateljuje teran. Prispeva opazen, nezgrešljiv, a ravno pravšen zalogaj identitete, svežine in sočnosti. Pa zagotovo tudi barve, ki po šestih letih ne kaže znakov staranja. In tu sta Primož in Tadej. Ne vem čigav prispevek je bil večji v vinogradi in čigav v kleti, a slednje menda niti ni najbolj pomembno.

Povzetek: uživaško, zrelo vino, ki po moje zmore tudi še nekaj nadaljnjih let. Konec koncev: številka odločbe je iz lanskega leta in je verjetno podobno kot jaz menita tudi Primož in Tadej. Ena flaša pa je za vsak slučaj tudi še v kleti.

Prazna flaša: Edi Simčič, Kolos 2003

Prinesem na mizo tri kozarce in tri flaše. Odprem po želji, Primož izbere Albanca, Barbi pa določi, da nič od predlaganega, ona bi in pač torej tudi bo Kolos. Dobesedno nekaj velikega. Ukaz je ukaz, jebat ga, Primož požre cmok (ali pa morda niti ne, ne vem), njegova želja tokrat ne bo upoštevana, jaz nazaj dol v klet in za vse tri prisotne odčepim flašo tele briške rdečine.

Merlot, cabernet sauvignon in menda začimbni delež cabernet franca. Spoštljiva starost. 2003. Vroč letnik. Temu primeren alkohol: štirinajst. Kolos je bil namenoma zastavljen zelo pretenciozno ter enako resno in brezkompromisno potem tudi realiziran. Nadgradnja že tako ne prav sramežljivega Dueta Lex iz iste kleti. S ceno, ki vinarju niti približno ne dopušča blefa in nam večini ne omogoča, da bi tole pili kadar koli in kolikor koli. Morda kvečjemu kjer koli. Recimo. Pričakovanja so torej visoka, a jebat ga, tudi marsikaj svetovno bolj legendarnega se v tem času že zlomi. Zato v soboto z odpiračem nad čep malce upajoče in skoraj previdno. Pluta je OK, poskusim požirek. Odločitev: ne bomo dekantirali. Zračenje prvih požirkov zato vsak zase v svojem kozarcu, nedeljo pa preostalo vino počaka v steklenici. Nakar da ta kolos v nosu in v ustih od sebe še več kot včeraj. Kapo dol. In potem dilema, ali preostale flaše še pustiti in upati na njihov še bolj srečen konec ali jih ob prvih primernih prilikah predhodno pravočasno odpreti in potem čez par uric počasi uživati. Po temeljitem razmisleku se intuitivno nagibam se k slednjemu. Torej zelo verjetno v kar doglednem času v kozarcih spet Kolos!

 

Prazna flaša: Virtus, prokupac 2013

Nikoli poskusil, je moj iskren in pošten odgovor, ko aprila letos pri nas doma debata z Urošem nanese na prokupac. Jebat ga, pač nisem. Še nisem.

Kot trdijo Srbi, njihova avtohotna sorta, ponekod poznana kot niševka, skopsko crno, kamničarka, majski čorni in še kaj, menda masovnica, petnajst do dvajset ton grozdja na hektar ni posebnost, za primerjavo: moja draga naj bi pridelala v normalnem letniku na enem hektarju vinogradov okoli pet ton malvazije, merlota in sauvignona, a tako dobrega letnika doslej sploh še ni bilo.

Kakor koli, Uroš mi takrat obljubi flašo njemu najljubšega, torej njemu najboljšega prokupca, in mi jo res prinese v Irig, ko se se maja mudim v Vojvodini. Potem doma flaša nekaj mesecev v kleti, na samem, na hladnem, v temi in v miru, nedavno jo odčepim, vse je enkrat prvič, tokrat prokupac, jaz radoveden, a namenoma ne pričakujem nič. Čeprav bi nekaj lahko. Srbska vina, predvsem rdečine njihovih najboljših vinarjev, me redko razočarajo.

Potem z Barbi pri večerji pijuckava tole, kar naj bi glede na sorto bilo vince, v resnici pa je vino, na masovnico spominja toliko, kot na na to dandanes pri nas recimo spominja dobra malvazija, dober laški ali dober šipon. Torej malo ali nič. Malce mi vino v kozarcu napelje aromatiko na cabernete v eni od njihovih prijetnejših pojavnih oblik. Seveda ne morem neke sorte kar po prvem srečanju z njo na splošno ozmerjati, da je rahlo pirazinski vtis njena tipika, a drugo srečanje s srbskim prokupcem, tokrat nekim drugim, na festivalu vina v ljubljanskem Unionu ta vtis obudi in ga potrdi in recimo, da je do nadaljnega to pač to.

Urošu je zdaj potrebna zahvala za lepo izkušnjo in prijeten večer in večerjo z njegovo izbiro, torej Uroš, hvala!, flaša mojega prvega prokupca je bila namreč brez naporov in in kar prehitro prazna.

Malce patetičen, a resno mišljen zaključek: kasneje poguglam in ugotovim, da sem se enkrat prej mudil ne prav daleč od kleti Virtus in sklenem, da jih, če me pot še kdaj nanese tja, z veseljem obiščem.

Prazna flaša: Verus, šipon 2007

Sobota zvečer. Najprej dve oranžni maceraciji, obe korektni, res potegne pa nobena. Potem tole. Zakrito. Na slepo. Izziv. Pogledam barvo, povoham, popijem požirek in butnem: prvi vtis je rizlingast. Renc? Eh, ni to. Itak. Bi bilo preveč očitno. Menda v podobni situaciji tudi avtorji tega vina po par letih v flaši niso več prepoznali šipona. Kar mi je v delno tolažbo za napačen odgovor. Barbi potem najde nekaj vzporednic s ptujskim šiponom 1927. Kljub precejšnji razliki v njunih letih. Se strinjam. Vino v kozarcu pa, kot ugotavljamo pozneje, zamenjam z razmeroma zrelim rencem zaradi svojevrstne mineralnosti. Karkoli že to je. Ker z resničnimi minerali, čeprav temu vsi rečemo tako, izraz sam po sebi menda nima nobene resne povezave. Kot vino tudi ni dobesedno živo, pa vseeno prebavimo, če kdo tako reče. Kakor koli, 2007 je prvi Verusov letnik. Premierni. Začetni, a ne začetniški. Pedigre in izkušnje imajo Rajko, Danilo in Božo namreč že od prej. Šipon je pa itak njihov stalni paradni konj. Torej vse štima, vino vleče in ga spijemo. Brez velike muke. Pravzaprav povsem brez muke. V resnici z lahkoto. Užitkarsko. In to je to. Ni, da se drži za svoja leta. Preprosto JE in potegne. Pa še primer je, če že ne kar dokaz, da lahko gre resno tudi z navojnimi zaporkami.

Verus Sipon 2007 -3233

Prazna flaša: Cmrečnjak, zeleni silvanec 2015

Konec aprila. Naporno. Dolenjska. Fotkanje. Bela krajina. Sestanek. In potem popoldan tam nekje še fotkanje. Z degustacijo. Zvečer čez Hrvaško do Jeruzalema. Degustacija. In par neformalnih fotk. Zjutraj fotkanje na Kogu. Degustacija. Nakar do Cmrečnjaka. Štrigova, Međimurje, Hrvaška. Namig Verusovcev. Zaradi šipona, ki je tam pušipel. Degustacija. Začnemo formalno, šipon, aktualen in penina, in potem druga vina in predikat šipona, ki ga itak ni več (torej ena zadnjih flaš) in smo z njim že v precej sproščenem ozračju, potem vedno bolj sproščeno skozi klet vključno s poskusi. Maceracije, modri pinoti in podobno.

Marko Cmrecnjak, Strigova, Hrvaska-2875 -

Marko Cmrečnjak. Barbi ga v nekem trenutku vpraša, ali se za naju trudi govoriti slovensko, pa pove, da on itak govori po tamkajšnje. Čezmejno. Prleščina international. 28 mm, f/8, 1/8 sekunde, ISO 800, fleš

Od tam potem z Barbi šibneva po naslednji degustaciji v Ormožu diagonalno čez Slovenijo še v Izolo na oranžna vina, naporno torej, sem že omenil, a to ni bistveno in je itak tudi pričakovano, napeto je skoraj vedno, če ni pač malce napnemo, saj nikoli ni treba dosti, ali kot pravi starejši mladič, normalen človek si reče zakaj bi, če ni treba, ostali  pa zakaj ne bi, če lahko, midva sva očitno med njimi, kakor koli, iz Štrigove odpotujeta z nama dva šipona za revijo, zaradi tega sva šla do Cmrečnjaka, in zraven je v avtu še par drugih njegovih flaš, med njimi tale zeleni silvanec. Pretiranih izkušenj s to sortno nimam, precej redko naletim nanjo, spomnim se, takole na hitro, dveh prekmurskih, najprej zelo megleno Lovenjakovega izpred dosti dosti let, in ne tako davnega Marofovega ki je raketa te sorte. Za tega včerajšnjega mi je Marko omenil, da je prodajna uspešnica in ni čudno, krasno poletno vino, ne vince, vino je, a še vedno poletno, lahkotno, čisto, jasno, igrivo, krasno, krasno, res krasno, nič ne štrli, nobene bremze proti konzumaciji nima vgrajene, skoraj brezalkoholna pijača –  11,5 voltov, na wikipediji je nekoč nekdo strokovno napisal, da je zeleni silvanec milo in nežno dišeče vino, vsak verjetno ni, a tale je res tak. Pa hladen naj bo. Dve odrasli osebi, lahko sta tudi seniorja, vroč večer (v kolikor je to letos možno), nekaj lažjega na krožniku in to je to. Prazna flaša.

Cmrecnjak, zeleni silvanec -0741 -

O etiketi tudi tokrat ne bomo, do Cmrečnjaka pa velja skočiti, če ravno nanese pot na severovzhod naše kokoši, in poskusiti njegova vina.

Prazna flaša: Tonković, Kadarka Rapsodija 2012

David. Letošnji letnik, predvčerajšnji datum. Dobrega pol metra dolžine, dobre tri kile. Srečno na tem svetu! Na njegovo zdravje v včeraj zvečer družinskem krogu najprej ena penina. Nekako ne sede. Eh. Smo malce razvajeni, priznam. Bo danes za rižoto. Recimo.

Potem šampanjec. Letniški Taittinger. Brut 2008. Taittinger se izgovori Tetanže. S poudarkom na zadnjem e. Čeprav lani v njihovi kleti izvem od naše angleške gostiteljice, da imena ni kaznivo izgovoriti kako drugače. Ona recimo reče Tejtinđer. Konec koncev je na ogromni tabli tetanžejevih distributerjev v opravičilo nekaj tovrstne svobode naš Mabat napisan kot Mabbat. Zaslužil bi si tule tale Brut svoj zapis. Morda ga nekoč dobi. Zdaj gremo namreč naprej.

Odprem to kadarko. Čep neproblematičen, mehek, prožen, brez oznak. Vino imamo v kozarcih, no, kmalu ga nimamo več in moja draga takoj zahteva, da uporabim zveze in kontakte in zrihtam iz Srbije še flašo ali dve, torej nekaj je na njem. V njem. Barva spominja na modri pinot, torej nobene pretirane globine, aromatsko morda rahla podobnost s frankinjo. Zmernih trinajst odstotkov alkohola je menda pri tej sorti kar uspeh. In po drugi strani morda hkrati že tudi prednost. Če namerava kdo to vino dobiti in odpreti za primerjavo s katerim od parkerjevskih vinskih blockbustrejev, lahko kar odneha. Nima smisla. Tole te ne vrže pod mizo in te ne dvigne visooooooko nad njo, ni bordo in ni burgundija. Je neka druga zelo prijetna vinska zgodba.

S kadarko povezujejo tudi skladatelja Franza Liszta. Vsako leto naj bi za Urbanovo poslal to vino papežu Piju IX. Menda tudi kot rahlo prilizovanje, da bi mu Pij dovolil ločitev od ljubljene žene. Jebat ga, danes je kadarka Tonković za aktualnega papeža spet oživljena kot medijsko zanimiva zgodba.

S kadarko povezujejo skladatelja Franza Liszta. Vsako leto naj bi ob prazniku Urbanovo poslal to vino papežu Piju IX. Menda tudi kot rahlo prilizovanje, da bi mu Pij dovolil ločitev od ljubljene žene. Danes je kadarka Tonković za aktualnega papeža spet oživljena kot medijsko zanimiva zgodba. Iz Lisztove zgodbe izhaja tudi poimenovanje nekaterih Tonkovićevih vin, v našem primeru Rapsodija. O etiketi pa ne bomo izgubljali besed.

Sorta je bolj kot v Srbiji menda pogosta na Madžarskem in če zdaj zatrdim, da tudi tam ni prav na pretek primerljivo spodobnih vinskih primerkov, sem morda krepko zgrešil. Če pa se spomnim pripomb neformalnega vinsko-debatnega kolegija, ki zna biti s situacijo med Huni seznanjen bolje od mene, s to trditvijo nisem daleč od resnice. Zajebanost sorte?

Čaba Šimun, na sliki desno, je vinogradnik in vinar vinarije Tonkovič. Lastniki se sicer poslovno nahajajo nekje med medicino in farmacijo in jim vinarija, menda sploh edina prideluje zgolj kadarko in iz nje prideluje nekaj različnih vin, ni ravno pogoj za preživetje. 20 mm, f/7,1, 1/10 sekunde, ISO 1000.

Čaba Šimun, na sliki desno, je vinogradnik in vinar vinarije Tonkovič. Lastniki se sicer poslovno nahajajo nekje med medicino in farmacijo in jim vinarija, ki menda sploh edina prideluje zgolj kadarko in iz nje nekaj različnih vin, ni ravno pogoj za preživetje. Kar je ena od možnosti za igranje na visokem nivoju. 20 mm, f/7,1, 1/10 sekunde, ISO 1000.

Za kadarko boste sicer skoraj povsod, kjer jo imajo, precej redno izvedeli, da je tam avtohtona. Podobno kot pri nas to danes velja recimo za rebulo, malvazijo in še kaj. Čez leto ali dve bosta pri katerem od naših vinarjev avtohtona verjetno tudi že chardonnay in sauvignon. Avtohtonost je pač danes moderna, je in. Ker avtohtono pomeni, da nekaj izvira od tam kjer živi. In to je očitno zanimivo, posebno, avtentično. Predvsem pa se avtohtonost očitno dobro prodaja in denar opravičuje morebitno neskladnost izmišljenih trditev z dejstvi … Kakor koli, kadarko naj bi v Panonsko nižino konec 17. stoletja prinesli Srbi, ki so se po vodstvom patriarha Arsenija III Čarnojevića pred turškim maščevanjem po bitki na Kačaniku (1689) umaknili v te kraje.

Srbija. Vojvodina. Ravnina. Konec maja. Blizu Palića. Subotičko-horgoška peščara. Vinarija Tonković. Mivka iz vinograda kadarke v rokah Čabe Šimuna. Peskovnik. 85 mm, f/11, 1/250 sekunde, ISO 200. Trte tradicionalno sadijo okoliški predšolski otroci. S platičnimi lopatkami in kanglicami. Za sendvič v plastični vrečki in srbski Fructalov Pingo sok v tetrapaku. Eh, to z otroci je seveda zgolj moj poskus sočne ilustracije tamkajšnjih talnih razmer. Če slika ne pove dovolj.

Srbija. Vojvodina. Ravnina. Konec maja. Blizu Palića. Subotičko-horgoška peščara. Ogromen peskovnik. Vinarija Tonković. Mivka iz vinograda kadarke v rokah Čabe Šimuna. 85 mm, f/11, 1/250 sekunde, ISO 200. Trte tam v mivko tradicionalno sadijo okoliški predšolski otroci. S plastičnimi lopatkami in kanglicami. Za kar na dan dobijo sendvič s tirolsko salamo in kislo kumarico v plastični vrečki ter tetrapak srbskega Fructalovega Pingo soka. Eh, to z otroci je seveda zgolj moj poskus sočne ilustracije tamkajšnjih talnih razmer. Če slika komu ne pove dovolj.

 

Kadarka – sinonimi
Kopipejstano z Wikipedije: Backator-Szőlő, Black Kadarka, Blaue Kadarka, Blaue Ungarische, Bleu de Hongrie, Blue Kadarka, Branicevka, Budai Fekete, Cadarca, Cadarca de Minis, Cadarca Neagra, Cadarka, Cedireska, Cerna Ghija, Cerna Giza, Cerna Meco, Cerna Skadarka, Cetereska, Cherna Gizha, Chernina, Chetereshka, Csoka Szőlő, Domanli, Edle Ungartraube, Edler Schwarzblauer Tokayer, Feket Budai, Fekete Czigány, Fekete Zinka, Fűszeres Kadarka, Gamza, Gemza, Gimza, Gmza, Gymza, Jenei Feket, Jenei Fekete, Kadar, Kadarka, Kadarka Blaue, Kadarka Ble, Kadarka Bleu, Kadarka Chernaya, Kadarka Crna, Kadarka Fekete, Kadarka Fűszeres, Kadarka Keck, Kadarka Modra, Kadarka Nemes, Kadarka Nera, Kadarka Noir, Kadarka Rubinrot, Kadarka Schwarz, Kadarka Sinyaya, Kadarkas, Kadarska, Kallmet, Kara Shiralak, Kék Budai, Kékkardarka, Kereszetes Levelű, Keresztes Levelű, Ksoka Szőlő, Ksoko Szőlő, Lúdtalpú, Lugojana, Meco Cerna, Mekis, Mekish, Modra Kadarka, Mor Kadarka, Mórkadarka, Mosler Schwarz, Nazlin Gomza, Nazlun Gamza, Nemes Kadarka, Noble Bleu, Noir de Scutari, Noir de la Moselle, Raisin Noir de Scutari, Raisin Turc, Schwarzer Cadarca, Schwarzer Mosler, Schwarzer Skutariner, Scutariner, Sirena, Siva Gamza, Skadarka, Skadarska, Skakar, Tanka Gamza, Török Szőlő, Törökbúza Szőlő, Törökszőlő, Tokaynero di Scutari, Ungarische Edeltraube, Vodishka Loza, Vodnishka, Vrachansko Cherno, Zelena Gamza, Zherni Shipon.
Bodite pozorni na imeni Skadarka in Skadarska, kar še ne dokazuje, da prihaja kadarka na sever Srbije, na Madžarsko, v Romunijo in še kam, z juga, a vseeno: Shkodër, Skadar, Skadarsko jezero … Albanija, Črna Gora …

Prazna flaša: Marof, Mačkovci, modra frankinja 2011

Odprem oni dan po nekaj mesecih spet eno tole frankinjo in malce vina najprej zavrtim v kozarcu, povoham, požvrkljam v ustih in preostalo vsebino flaše prelijem v karafo. Kjer se to vino trenutno počuti kot doma. Zadnjemu kozarcu po nekaj dneh karafe včeraj še vedno nič ne manjka. In tole niti ni edina frankinja, za katero sem doslej ugotovil, da ji pred konzumacijo ustreza nekaj ekstra doze lufta. V Veroni pred našo nedavno degustacijo Slovenia Wine Stars predvsem za to vino vztrajam, da ga tamkajšnji someljeji odprejo dve uri pred začetkom dogodka. Potem se sicer enako odločimo za vse rdečine, nekaj belih pa določimo uro pred tem vzeti iz hladilnikov. In vse štima.

Ko sem tole Prekmurko prvič poskusil iz flaše v prodaji, sem Urošu poslal SMS z resno mišljeno pohvalo ter dobil nazaj odgovor: Ideja je bila pridelati frankinjo, primerljivo z najboljšimi na svetu. In to je to. V revijo Vino sem lani tudi podpisano zapisal, da je to morda najbolj prepričljiva slovenska frankinja doslej. Zdaj to ponavljam. Takrat sem dodal še: Za Posavje ta prekmurska frankinja, drugačna po slogu in poreklu, ne more in verjetno tudi ne sme biti vzorec, je pa lahko lep primer zelo ambiciozno zastavljenega in doseženega cilja. Tudi to zdaj ponavljam. Ker bi jo moral poznati vsak naš resen frankinjaš. Ne za posnemanje. Kar tako!

Ko sem tole Prekmurko prvič poskusil iz flaše v prodaji, sem Urošu na Marof poslal SMS z resno mišljeno pohvalo ter dobil nazaj odgovor: Ideja je bila pridelati frankinjo, primerljivo z najboljšimi na svetu. In to je to. V revijo Vino sem lani podpisano tudi zapisal, da je to morda najbolj prepričljiva slovenska frankinja doslej. Zdaj to ponavljam. Takrat sem dodal še: Za Posavje ta prekmurska frankinja, drugačna po slogu in poreklu, ne more in verjetno tudi ne sme biti vzorec, je pa lahko lep primer zelo ambiciozno zastavljenega in doseženega cilja. Tudi to zdaj ponavljam. Ker bi jo moral poznati vsak naš resen frankinjaš. Ne za posnemanje. Kar tako! Ker ima pač verjetno rad frankinje. In tole je morda primerek tudi za frankinjaške skeptike.

Prazna flaša: Čotar, merlot 2003

Barbi določi, da je en šnicel je viška in mora Simon zato ostati na večerji. Potrebujmo še vino in v mislih imam nekaj rdečega in namig Simonu, ki mi sledi po flašo v razmetano klet je: karkoli. Iz česar se potem izcimi odpiranje tega merlota. Lahko bi ga dekantirali, a se odločimo, da bo zračenje v velikih kozarcih zadostovalo. Letnik 2003 je bil v naših krajih topel, marsikatero vino je potem kljub svoji takratni trenutni prepričljivosti razmeroma hitro omagalo, tale rdečina pa nikakor ne, zdaj je jasno pokazala, kaj v takih letnikih zmore Kras. Recimo eno tako pravo dolgoživost, ko vino leto za letom, recimo več kot desetletje, postaja vedno bolj prijetno.
Pred zadnjim kozarcem – kar seveda ni bilo prav dolgo zatem ko sem iz grla flaše izvlekel čep – tega krasno dozorelega in nič zatohlega svetovljana diskretno umaknem iz večerne akcije, da mi ostane nekaj požirkov vina za jutri. Ko potem preverim, kako se drži. Pričakovano lepo. Potem pa ga seveda kmalu ni več. Na žalost niti v moji zbirki.

Rdeči svetovljan iz kleti, kjer Branko in Vasja sicer prisegata na bolj lokalne sorte. A če nič drugega, merlot lahko primerjamo z merloti od drugod in nam to lahko pove marsikaj da morda lažje razumemo teran. Recimo. Za etiketo si pa upam nekoliko neskromno trditi, da je legendarna. Ko je bilo tole vino še nezrelo grozdje, so bili prvi prstni odtisi za osnutke moji, potem ko je Branko brez pomišljanja potrdil moj predlog, sem za rdeča vina umazal njegove prste, za bela pa mi je po papirju packal Vasja. Etikete potem nismo več spreminjali.

Rdeči svetovljan iz kleti, kjer Branko in Vasja sicer prisegata na bolj lokalne sorte. A če nič drugega, lahko merlot primerjamo z merloti od drugod in nam to lahko nakaže marsikaj, da morda potem lažje pojasnimo teran. Recimo. Kot lahko chardonnay s Krasa pove marsikaj za razumevanje vitovske. Ali malvazije. Za etiketo si pa upam nekoliko neskromno trditi, da je legendarna. Ko je bilo tole vino še nezrelo grozdje, so bili prvi prstni odtisi za osnutke moji. Ko je Branko brez pomišljanja potrdil predlog, sem za rdeča vina umazal njegove prste, za bela pa mi je po papirju packal Vasja. Etikete potem nismo več spreminjali.

Prazna flaša: Marc, Pikolit 2011

Marc je Srečko. Tu smo ga pred meseci že pokazali.
Pikolit je sorta. Ni pa nujno. Lahko je vino iz sušenega grozdja. Ali oboje hkrati. Kar povzroča nekaj terminološke zmede. Ali pa vsaj zahteva nekaj pozornosti.

Marc Pikolit-9311 -
Tale naš primerek je tista druga možnost. Iz v tem primeru iz zelena. Grozdje pobrano na začetku novembra, sušeno do marca na slami. Prešanje rozin: počasi. Nekaj dni. Vrenje gostega mošta: dolgo. Nekaj mesecev. Flaša odprta proti koncu lanskega božičnega kosila. Trajanje v kozarcih: zgolj nekaj minut. V ustih: dolgo. Krasen vinski posladek. In še bolj krasen sladek zelen. Jasno da ne zelenast na prvo žogo. Diskretno, a še vedno prepoznavno zelenovo hruškast. Priporočam. Dokler ga je še kaj: Slap 4e, Vipava. 20 evrov za pol litra.

Prazna flaša: Bužinel, Ledana 2009

 

Fotografije v mojem arhivu nosijo datum 20. december 2009. Nedelja. Zgodovina. Stojan Ščurek prevzame obveščanje in pokliče Barbi prejšnji večer. Prideva, jasno! Čeprav že imava načrte.

Mraz. V avto še v trdni temi. Mraz. Brda. Mraz. Termometer v Bužinelovem vinogradu kaže skoraj deset pod lediščem, grozdje je še na trtah. Rebula. Zmrznjene jagode. Radovednost zmaga, priložnost dela tatu, poskusim eno, dve, tri. Eh, mokasto, za zobanje ni.

Tole jutro bi lahko načrtoval samo bedak ali neizmeren optimist. Imeti jajca za tole ni dovolj. Imeti zgolj srečo pa seveda tudi ne. Čeprav je nekomu očitno ne manjka. Po nekem čudnem in srečnem naključju namreč trgamo menda edino primorsko grozdje ledene trgatve doslej. Grozdi še zmrznjeni takoj v mehansko prešo. Nekaj časa nič, potem prve kapljice mošta.

Nato dolgo nič, in v prvi lanski številki revije Vino je med novostmi uradno predstavljen rezultat: Ledana.

Ledana? Ugibam: ledeno + Medana. Če je, so zadeli. In če ni je asociacija še vedno prijetna.

Ledana? Ugibam: ledeno + Medana. Če je, so zadeli. In če ni je asociacija še vedno prijetna.

Skoraj natančno pet let po onem mrzlem jutru, lanski božični večer: išče se vinska spremljava za odličen butični paneton iz ljubljanske pekarnice Osem. Ledano izberem precej na slepo. Ohlajeni četrtlitrski steklenički odstranim vosek na vrhu in izvlečem zamašek. Natočim. Radovedno, a brez pričakovanj. Morda je v steklenički predvsem zapakirana še ena, vem da zanimiva, bil sem deloma zraven, a vseeno priložnostno napihnjena zgodba. Pravljica. A v kozarcu vrtim krasno, resnično, iz minute v minuto bolj razkošno vino. Tipična Brda? Eh, ne se hecat, ledeno je! Tipična rebula? Kakšna pa naj bi ta kot ledeno vino sploh bila? Edina je! Dobro ledeno vino? Predvsem in vsekakor!

Z g o d o v i n a :

(klikniti na sliko v spodnji galeriji za povečevo)