Prazna flaša: Dornberg, modri pinot 2011
Včasih odpremo vino in ne potegne (včeraj najprej rumen oranžnik, nežveplan, razštelan, rahlo smrdeč, neharmoničen) in odpremo naslednjega in ne potegne (neetiketirano belo, sladkasta vodica, potem mi kapne, kdo pred meseci pustil to flašo) in odpremo naslednjega (spet neetiketirana flaša nečesa, krneki, brez zveze) in ne potegne. In se naveličam ali kot včeraj odprem še eno flašo.
Spet drugič odpremo flašo (sauvignonova penina, sveža, enostavna, nepretenciozna, charmat, a gladka, natančna) in potegne (prvič je pred meseci ob surovih ostrigah sedla še bolj) in naslednja flaša tudi potegne in steče (makedonski sauvignon, v začetku premrzel, a čez čas ravno pravšnji, nepričakovano sauvignonast, še en predsodek pade, nič velikega, a do nas in do sebe korektno in prijetno vino) in potem štajerski sauvignon (dober, a to smo tudi pričakovali in nas v to smer ni mogel presenetiti) in še en štajerc (bomba, krasen, poln, zrel, dolg, nekoliko lesen a vseeno prevladujoče in sortno vinski, meni tako ali tako eden ljubših krepkih sauvignonov) in en strukturen prvokategorniški bric, krasno vino (sicer zajeban letnik 2010 je očitno ponekod omogočil krasne primerno aromatične sauvignone) in še en drug bric (ime večje od tega vina, precejšnje razočaranje, edino vino ki na tale naš nenameravani neuradni netradicionalni praznik sauvigona res res ne nudi užitka, še manj pa izpolni visoka pričakovanja s ceno vred, škoda) in se glede zdaj zapisanega takrat strinjamo trije, Barbi, David in jaz in kasneje tisto briško razočaranje še enkrat ali dvakrat poskusim in se ne pobere, jebat ga, a bistvo je tako ali tako drugje – o teh vinih (razen zadnjega) bi namreč lahko tule več spisal, pa včasih ne znese, preveč je tega in onega hkrati. Sploh kadar pade bataljon dobrih takole naenkrat. In potem čakam drugo priliko, da uživamo v vsakem posebej, pa tudi sicer nima smisla tu moriti z vsem kar mi je všeč.
Včasih pa se najde ena taka prilika, ko vino kar zašpila v njej. Kot nedavno tale modri pinot in ga spiješ v večeru ali dveh in se imaš fajn in imaš voljo razglabljati o njem.
Odprem torej takrat pri povsem običajni večerji tole flašo, povoham, čep je OK. Nalijem v kozarec, povoham še vino, modri pinot se mi v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, povoha Barbi, modri pinot se ji v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, spijeva. Prej rahlo maremladasto in sadno kot zelo elegantno vino bi v zaprti flaši zanesljivo še zdržalo nekaj čas. Kaj bi to vino morda na eni strani s tem pridobilo in kaj bi morda s časom izgubilo, ostaja odrto. Prazna flaša se znajde danes v roki in jo škljocnem in ko tole pišem, razmišljam, da moram za en tisti modri pinot ko res dol padeš od njega, običajno odšteti najmanj nekajkrat več kot za tega (dobrih sedem evrov v kleti v Zaloščah), če nosi znamenito ime, pa še nekajkrat več od nekajkrat več od tega. Včasih si sicer res rečeš zakaj pa ne. Včasih si pa rečeš zakaj?.

Vsekakor bi temu vinu privoščil privlačnejšo etiketo. Tudi zato, ker človeštvo menda zdaj vsaka dva dni pridela toliko informacij, kot jih je prej skupno do zadnjega preloma tisočletja. Groooomooooozansko dosti, torej. In ker je vinska etiketa samo skromen delček vsega, kar se stalno bori za pozornost, njena naloga sploh ni enostavna. In tudi naloga za njenega oblikovalca ne. Niti najmanj.




















Najnovejši komentarji