Marijan Močivnik – Močko

Včasih odpremo vino in ne potegne (včeraj najprej rumen oranžnik, nežveplan, razštelan, rahlo smrdeč, neharmoničen) in odpremo naslednjega in ne potegne (neetiketirano belo, sladkasta vodica, potem mi kapne, kdo pred meseci pustil to flašo) in odpremo naslednjega (spet neetiketirana flaša nečesa, krneki, brez zveze) in ne potegne. In se naveličam ali kot včeraj odprem še eno flašo.

Spet drugič odpremo flašo (sauvignonova penina, sveža, enostavna, nepretenciozna, charmat, a gladka, natančna) in potegne (prvič je pred meseci ob surovih ostrigah sedla še bolj) in naslednja flaša tudi potegne in steče (makedonski sauvignon, v začetku premrzel, a čez čas ravno pravšnji, nepričakovano sauvignonast, še en predsodek pade, nič velikega, a do nas in do sebe korektno in prijetno vino) in potem štajerski sauvignon (dober, a to smo tudi pričakovali in nas v to smer ni mogel presenetiti) in še en štajerc (bomba, krasen, poln, zrel, dolg, nekoliko lesen a vseeno prevladujoče in sortno vinski, meni tako ali tako eden ljubših krepkih sauvignonov) in en strukturen prvokategorniški bric, krasno vino (sicer zajeban letnik 2010 je očitno ponekod omogočil krasne primerno aromatične sauvignone) in še en drug bric (ime večje od tega vina, precejšnje razočaranje, edino vino ki na tale naš nenameravani neuradni netradicionalni praznik sauvigona res res ne nudi užitka, še manj pa izpolni visoka pričakovanja s ceno vred, škoda) in se glede zdaj zapisanega takrat strinjamo trije, Barbi, David in jaz in kasneje tisto briško razočaranje še enkrat ali dvakrat poskusim in se ne pobere, jebat ga, a bistvo je tako ali tako drugje – o teh vinih (razen zadnjega) bi namreč lahko tule več spisal, pa včasih ne znese, preveč je tega in onega hkrati. Sploh kadar pade bataljon dobrih takole naenkrat. In potem čakam drugo priliko, da uživamo v vsakem posebej, pa tudi sicer nima smisla tu moriti z vsem kar mi je všeč.

Včasih pa se najde ena taka prilika, ko vino kar zašpila v njej. Kot nedavno tale modri pinot in ga spiješ v večeru ali dveh in se imaš fajn in imaš voljo razglabljati o njem.

Odprem torej takrat pri povsem običajni večerji tole flašo, povoham, čep je OK. Nalijem v kozarec, povoham še vino, modri pinot se mi v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, povoha Barbi, modri pinot se ji v njem nikakor ne skriva, lep, vipavsko poln, spijeva. Prej rahlo maremladasto in sadno kot zelo elegantno vino bi v zaprti flaši zanesljivo še zdržalo nekaj čas. Kaj bi to vino morda na eni strani s tem pridobilo in kaj bi morda s časom izgubilo, ostaja odrto. Prazna flaša se znajde danes v roki in jo škljocnem in ko tole pišem, razmišljam, da moram za en tisti modri pinot ko res dol padeš od njega, običajno odšteti najmanj nekajkrat več kot za tega (dobrih sedem evrov v kleti v Zaloščah), če nosi znamenito ime, pa še nekajkrat več od nekajkrat več od tega. Včasih si sicer res rečeš zakaj pa ne. Včasih si pa rečeš zakaj?.

Vsekakor bi temu vinu privoščil privlačnejšo etiketo. Tudi zato, ker človeštvo menda zdaj vsaka dva dni pridela toliko informacij, kot jih je prej skupno do zadnjega preloma tisočletja. Groooomooooozansko dosti, torej. In ker je vinska etiketa samo skromen delček vsega, kar se stalno bori za pozornost, njena naloga sploh ni enostavna. In tudi naloga za njenega oblikovalca ne. Niti najmanj.

Prekmurje + sivi pinot (včasih rulandec) + maceracija + 13,5 alkohola + ne ravno zanemarljiv ostanek sladkorja. Nevsakdanja sestavljenka. A vsekakor res oranžne barve vino, ki je manjkalo med petkovimi oranžniki v Izoli (festival Orange Wine). Iz omenjenega nevsakdanjostnega popestritvenega razloga in ker bi bil to še en lep dokaz, da maceracija ni nujno že kar tudi oksidacija, miševina, cik, neharomonija ali kaj petega ne zelo želenega. Vino, ki je primerno ohlajeno in iz ne premajhnih kozarcev (oni za modre pinote, ne previsokih, precej širokih in na vrhu znatno ožjih čaš se se krasno obnesli) lepo počasi zadnja dva večera odtekalo pretežno vame in se danes tja tudi izteklo in je Barbi pohvalila nocojšnjo kombinacijo z rižem in precej začinjeno zelenjavno-piščančjo prilogo. Tu nekje je torej lahko njegova niša, o kateri me je Leon povprašal pred slabim letom, ko mi ga je prvič nalil v kozarec. Primerna popestritev ponudbe kleti in še bolj popestritev prenekatere premalo samozavestne vinske karte. Ter domačega hladilnika.

Me spreleti na meni manj domači – notranji – strani stojnice Vipavske v Celovcu, ko je treba ponuditi vino prvemu obiskovalcu, da v splošnem o naših kar precej vem, v konkretnem sem pa zadnje čase lokalno sceno razmeroma slabo spremljal. In se hitro apdejtam. Pomeni, da si od vsakega od okroglih petdesetih na stojnici prisotnih vin natočim vzorček, pogledam, povoham, poskusim, izpljunem, in tako vzpostavim stik z aktualnim stanjem.

Med prijetna celovška presenečenja Vipavske vsekakor štejem tole rdečino. Seveda dva ali trije izpljunjeni vzorci še niso razlog za ta zapis. Zato doma iz enega od preostalih kartonov, po katere Ušaja še nista prišla, potem v petek samopostrežno spizdim tole flašo (brez skrbi, račun bom poravnal), jo odprem za takratno večerjo, nadaljujem z uživanjem pri sobotnem kosilu in po večerni vaški salamijadi ter zaključim pri današnjem kosilu.

Izvor imena Ussai je pojasnjen pod Davorinovo fotografijo v zapisu Enajsterica. V kleti Ušaj v Črničah (fanta, vsaj o preprosti spletni strani bo treba razmišljati!) je tega vina verjetno še kaj, zakaj bi se ga sicer šlo predstavljat na sejem. Matej pa nekaj pod tem imenom na svoji spletni prodajalni prodaja za slabih 9 evrov, a ne najdem letnika in lahko samo upam in domnevam, da gre za isto materijo.

Sadno, nič kabernejasto zeleno, prej nekoliko marmeladasto vino. Težko bi peli hvalnico njegovi eleganci, tudi nekoliko več svežine, kot je ima, bi mu lahko kdo zaželel. Z obilno in nekoliko rustikalno substanco se skoraj leno preklada po kozarcu med njegovim vrtenjem in pozibavanjem. A kadar je kozarec primeren – dovolj prostoren a raje ne preširok – se vse skupaj krasno razbohoti in ob zrelih taninih mehko in okroglo boža usta in greje in ostaja tam tudi, ko ga pivec že spusti po grlu.

In vse to pri tej sorti sploh ni zelo samoumevno. Rezultat čakanja na jutrišnjo še nekoliko večjo zrelost grozdja od včerajšnje je lahko namreč tudi komaj kaj, celo nič. Ko se kaberne odloči, da je dovolj čakanja na trgače, se grozdnih jagod znebi kar sam. Tokrat je zmagal vinar. In kot sem že omenil – pivcu se s tem vinom res ni treba na hitro siliti, raje počasi, uživaško – če danes ostane kaj vina v steklenici za jutri, bo prav lepo počakalo. Tudi do pojutrišnjem.

Flaša se vseli v klet pred poldrugim letom. Potem, ko jo prinesejo na ovekovečenje, naša običajna kataloška fotografija, nobenih posebnih zahtev. Če nam pa slučajno uspe pokazati tudi lakiranost detajlov na etiketi, toliko bolje. In je uspelo in je bilo torej toliko bolje in vino pa naj ob priliki le poskusimo. Bomo. In smo ga. Ob priliki. Zdaj. Težko rečem, da bi ga morali precej prej, težko tudi rečem, da bi bilo treba še dolgo čakati. Alkohol kaže mišice, to je že treba priznati in prepričan sem, da jih je tudi prej in da jih bo tudi še naprej, 14,5 odstotkov alkohola niso evolucijski ostanki kuščarjevih nog, ki jih slepec uspešno skriva in se pretvarja, da je kača. Vino je pač skladno z letnikom in načinom pridelave krepko in tega ne skriva. Je pa lepo pitno, tudi zaradi primerne kisline, čeprav bo tudi ta verjetno za vedno ostala tam kjer je, nekoliko na svojem. Spili smo ga torej in uživali, sicer tega ne bi tu beležil, Barbi je sicer glasno sanjarila, da bi bilo še boljše, če bi z njim poplaknili kakšno zeliščno pašto, recimo tako z nekaj pehtrana in še s čim podobnim, a kar je, je. Pa prihodnjič.

Grem potem poguglat in svetovni vseved ne ve o Mulitu nič, o vinu Mulit nič, o vinu Mulit iz Kozane tudi nič in če dodam Prinčiča tudi ne, vztrajno pa Google predlaga, da bi mi raje iskal Multi, a jaz tega pač ne. Poskusim še s QR kodo na etiketi, pa tudi nič, moj telefon jo popolnoma ignorira ali pa koda ignorira samo sebe in svoje bistvo, potem na etiketi vseeno najdem spletni naslov (na veliko je napisan in ga ravno zato najprej spregledam) in s tem se brskalnik potem strinja. A tale naša flaša je starejša od objavljenih podatkov in lahko samo ugibamo, ali se v popitem vinu družijo vse bele sorte iz tam opisanega vinograda, torej chardonnay, viognier, sauvignon, in še enkrat chardonnay (jebat ga, tole samo prepisujem), rebula in pika. A kar je vključeno, daje zelo prijetno, kar razkošno celoto. In posledično prazno flašo. Kar je bistvo, ne?

Flašo prinese Barbi na mizo prejšnjo soboto. Odprem. Natočim Luki. In sebi. Barbi pa po nedavni operaciji še ne izpostavlja svojega zobovja pretiranim užitkom in ostane brez.

Oranžna, ob iztočenju rahlo bakrena barva, a štirje dnevi počasnega praznjenja in uživanja tudi niso kar tako, v kozarci se vino leno, nekoliko oljnato premika, a tudi to ne moti, s tisto usedlino na koncu sem v flaši malo premalo, v kozarcu pa potem nekoliko bolj previden, vino se namreč obnaša, kot bi se spodobilo zreli rdečini, pa saj je tako tudi pridelano. In poleg tega ni filtrirano.

To je to – deja vu, že doživeto – pomislim ko ga po prvem zračenju v kozarcu povoham in okusim in primerjam s spominom, o tem vinu sem že pisal, lahko pa naredim izjemo in prvič ponovim eno vino v prazni flaši, nekaj let je že minilo od prejšnje objave in tole vino še kar stoji in že to nekaj pomeni, potem preverim onlajn in ne, tisto je bil letnik pred tem. Eni vinarji mi bolj sedejo kot drugi in tudi po tej plati se ne bi rad preveč ponavljal in pisal samo o prvih, četudi jih spijemo več kot drugih, ne poročam torej čisto o vsem kar spijemo. Res je pa tudi, da se je tistemu prejšnjemu takemu Andrejevemu vinu na etiketi reklo belo, sem tam že pojasnil, tole se pa zdaj piše malvazija. Je pa bilo tudi ono prejšnje vino malvazija, a o tem sem že, kakorkoli, spet marelice, suhe, podobne kot v sladkem Ben Ryju s Pantelerije, italijanskega otoka, ki je bliže Afriki, kot Evropi in kamor me je Antonio v Moskvi napotil kot must go, morda pa nekoč res, marelice in ostalo tokrat raztopljeno v razkošnih v 15 odstotkih … eh, ja … metanola, pa ti odstotki niso v frontni liniji zaznav. Če je še kje kaj teh flaš primerno shranjenih: nikjer ne kaže, da bi bilo to vino blizu zadnjih vzdihljajev. Z drugimi besedami: z odpiranjem nismo zgrešili, mudi se pa s tole malvazijo tudi še ne.

Vino je dobila Barbi. Verjetno je šlo rezultat medvinarske radovednostne blagovne menjave vina za vino z Nickom Geeom, seveda potem, ko je iz Nove Zelandije že prišel vinarit na Štajersko. Tole njegovo frankinjo sem si zahrbtno privoščil in si jo točil kar sam pri večerji po prihodu iz Moskve, medtem ko je Barbi manevrirala nekje na zasneženem Vršiču. In sem jo iztočil v kozarce naslednji večer, ko se mi je najdražja že spet pridružila pri mizi. Lepa štajerska rdečina hladnega poscanega poletja 2010, prijetno zmernih ali za današnje čase raje kar nizkih ducat odstotkov etanola, ne preveč in ne premalo sadna, skoraj elegantna. Umirjena in zrela. Če bi moral izbirati najboljših sedem frankinj pri nas, bi presneto resno razmišljal tudi o njej. Etiketa? Nekdo je končno spet imel jajca. Nezgrešljiva. Mi je blizu. Ko je Anita pred časom v reviji Vino pisala o ilustraciji na vinski etiketi, je še ni bilo. Ali pa še nismo vedeli zanjo. Sicer takrat Anitino pisanje precej zanesljivo ne bi šlo mimo nje.

Petsto oseminštirideset pridelanih steklenic, je zapisano na spletu. Odslej na razpolago vsaj ena manj.

Tega vina ne kupiš, Stojan ti ga da. Če ti ga da. Ali pa ga da kateri od umetnikov, ki slikajo na Ščurkove sode in in jim potem pripada vsebina. Ali večina nje. Tako nekako.

Fotko soda – ne le za to etiketo – sem ponavljal, dobro se spomnim tistega oktobra pred štirimi leti, Stojana prvič ni bilo v kleti in sod menda ni bil primerno pripravljen in očiščen, a kaj pa jaz vem o tem, nisem se čutil poklicanega, da slikarije kar po svoje napadem s cunjo in detergentom, in sem potem celo rundo aktualnih stvaritev šel še enkrat ovekovečit in sem tudi Metkin relief naredil drugič bolj poudarjeno kot prvič.

Tokrat zabeleženo kar s telefonom. Na srečo. Ker sem flašo potem pozabil na lokaciji njenega izpraznjenja in ni prispela do fotoaparata.

Vino izbrano iz kleti včeraj, ne edino, za spremljavo božičnega kosila. V prtljažnik z njim, v Velenju potem odprto, čep okej, in kmalu povsem izpraznjeno. Mlaskajoče.

Vino po šestih letih od trgatve natančno na vrhuncu, ne gre za minute, ure, dneve ali tedne, za mesece pa verjetno že. Nobenih sledov starikavosti, polno, široko, okroglo in hkrati natančno, dolgo. Suho sadje, prijetna svežina. Za se pogovarjat sem s sabo ob njem. Sorta? Sorte? Nimam pojma. Ni pomembno. Vino za tako priložnost. Po drugi strani pa – zakaj ne kar za vsak dan. No, odgovor je na dlani: ni ga več.

Nekaj o tem mi že prej pride na ušesa in ko konec februarja v kleti Goriška Brda fotkam za intervju v reviji Vino, mi Darinko ne odreče pokušine. Motnik. Iz soda. Takrat v kozarcu le rebula, a vino ostane v spominu in se tudi zato nedavno znajde, a ne več kot edini poskusni Motnik na programu našega nepozabnega večera (spodnji zapis: Na večerjo). Tem vinom se takrat zaradi fotoaparata posvetim manj kot bi se moral in želel in Darinko me z njimi prijazno naknadno oskrbi. Da jih potem doma v miru še enkrat premislim.

Po starem receptu naših nontu!, piše na provizorični etiketi. Kar pomeni, da so bili sodi avgusta trikrat dimljeni z zdravilnimi zelišči. Nekdaj zaradi higiene, domnevam. Darinko je glede tega enakega mnenja. In na ta postopek je potem cepljeno današnje znanje. Včasih črna rebula (pokalca -  schioppettino) danes rebula in malvazija. Zdravo grozdje. Brez maceracije. Selekcionirane kvasovke, ker je spontano vrenje preveč nepredvidljivo in lahko prinese (pre)več neželenih stranskih produktov in posledično učinkov. Vino brez nepotrebne ekcesne oksidacije. Motniki letnika 2010 zorjeni v rabljenih barikih. Poskus. Ni jih na trgu. Motnik 2011 pa že v velikem, 60 hektoliterskem sodu. Dovolj nezanemarljiva količina, da si bo verjetno iskala pot tudi med pivce.

Malvazije, pravijo v kleti, ne vidijo kot del briške vinske zgodbe. A je navdušila. Mnoge udeležence našega nepozabnega večera. Vseh glede tega seveda nisem povprašal. Vsekakor je prepričala mene. Takrat in kasneje, ko sva z Barbi v dveh večerih doma brez težav užitkarsko pokončala vsebino te flaše. Z vmesnima dvema dnevoma premora. Kar pa nekaj pove tudi o dobri kondiciji tega vina.

Da so z malvazijo, ki se tam piše Istarska, hrvaški Istrani krepko potegnili naprej in so zdaj z njo precej pred nami, je zdaj že jasno, in jasno je tudi, da bodo še bolj. Potem, ko so se v grobem dogovorili, kaj malvazija tam je, so si pri legendarnemu Riedlu naročili kozarec zanjo in bo zdaj še on cel svet opozarjal nanjo. Že zaradi potrebnega sodelovanja preveč za tukajšnje dojemanje trženja vina. Nekaj drobtinic bo padlo seveda tudi k nam, a ne toliko, kot bi lahko, če bi … ali če ne bi … Eh, ja.

Vsekakor se najde lepe malvazije tudi v našem delu Istre in nikakor ne gre pozabiti na Kras. In Vipavsko. In Brda. Tale je meni ena takih od tam. V flaši je malvazija in v isti flaši so tudi Brda. Krepka barva se sklada s kremastim okusom, svežine je kljub 14 % alkohola še dovolj, a vseeno ne kaže več pretiravati z nadaljnjim čakanjem, meni je zdaj ravno tam, ko se še z užitkom pije. Po njej torej, če jo Marko še ima. Nekaj sem jih pa seveda že prej spil, zdaj je v moji kleti ni več (še tole mi je Marko pred tedni dostavil na izrecno željo), odprta pri kosilu, nadaljevanje po večerji. Zadnji čas, da se ji tule takole oddolžim.

Eno od praznih predhodnic sem si posnel že januarja. Včasih gre to tudi tako.

Reče Boris, da odpre karkoli, ponovi da res karkoli, izbira mi je velika, predvsem oranžnikov, tudi legendarnih, a med fotkanjem v kleti naletim na tole flašo. Če bi na etiketi pisalo recimo Tom Cruise in če bi to bilo vse, bi flaša zaradi mene lahko večno ostala zaprta. In bi pili kaj drugega. Kar tudi sicer smo. Francis Ford Coppola pa je za razliko od Toma in še marsikoga pred desetletji vsaj z Apokalipso zdaj in z Botri v obdobju moje najbolj intenzivne filmofilije očitno pustil v meni toliko semena, da sem flašo njegovega vina zdaj dal Borisu radovedno v odpiranje.

Nočem mu delati krivice, sebi pa tudi ne, pa si gospoda Francisa niti ne skušam prestavljati, kako romatično prešvican lastnoročno – kot recimo Barbi – sadi svoje trte, jih obrezuje, okopava, škropi in v času trgatve pere prešo in se potem podpiše na etiketo. Odnos do vina pa, si domišljam, ima. In je torej šlo v tem primeru, priznam, z moje strani za label drinking. No, za drinking ne. Za odpiranje flaše pa. Zaradi moje radovednosti. Spili pa potem smo, ker je bilo vino dobro. Zelo dobro.

Pri Coppoli se na spletu tolčejo po prsih, ker so, še preden Payne leta 2004 s filmom Sideways poskrbi za njegovo modnost, za modrega v tej flaši iz vinograda izkrčili merlot … (iz istega filma: I am NOT drinking any fucking Merlot! … Eh, eh, eh, pa ravno merlot …). Da so torej v ta pinot tam res šli zaradi sebe, ne zaradi njegove kasnejše modnosti. Čemur že glede na letnik vina lahko verjamemo. Ok, les je temu Coppolinemu modremu zaznati, predvsem note po zažganem, sicer pa vino lepo umirjeno. Nikakor prestaro, še nekaj let bi zmoglo, nikakor premlado, lepo in brez težav smo ga scuzali. Malo samega zase, med številnimi drugimi flašami tistega večera, nekaj ob različnih jedeh, precej ob telečji krači in na koncu jaz sam spet samega zase. Za zaključek večera. Že proti četrtkovemu jutru.

Italija, Umbrija, Perrugia. Sreda. Po programu bo Wines of Georgia Tasting ob 18.30, pa nas potem Ia popoldan povabi poskusit tisti dve gruzijski vini ob osemnajstih, skočim za vsak slučaj preverit in Gruzijke ki pripravljajo prostor potrdijo Iino napoved, potem se osemnajstih premislijo in je pokušina ob prvotno napovednih 18.30, ko pomagam Ii odpreti zadnjo nam namenjeno flašo in ko se morda z njo za revijo dogovorim za pismo iz tujine in ko imamo prisotni radovedneži potem pred sabo vsak svoj vzorec belega in vzorec rdečega. No, ne vzorec. VZOREC. Polno flašo namreč. In tako seveda po degustaciji nekaj vina ostane. Večina. In ker organizatorji to sami predlagajo in torej ni nevljudno in ker me tudi Barbi po telefonskem pogovoru nažene nazaj v tisti degustacijski prostor, si pač tam zamašim eno še skoraj nič prazno flašo belega in eno podobno polno flašo rdečega in obe položim v kufer in ker z že odprto flašo ne gre čakati, predvčerajšnjim zvečer belo doma iz hladilnika v kozarce in pri večerji pijemo in povsem brez oklevanja in povsem brez težav tudi hitro spijemo.

Sorta je rkatisteli, nanjo smo tu že naleteli, Tsinandali pa je eden od okolišev Gruzijske regije Kakheti. Tole naše vino je rahlo barikirano in posledično nekoliko masleno, sicer lepi citrusi in bele breskve na zelo zmernih 12,5 % alkohola. Pridelano torej po Evropsko, kot na degustaciji to opredelijo Gruzijke. Sicer predstavljena klet ni prav majhna in menda prideluje nekaj belega vina tudi še po Gruzijsko. V Kvevrih. Glinenih posodah. Amforah, po naše. A tega nam tokrat ne privoščijo, čeprav je menda večina prisotnih radovednežev pričakovala in si želela prav tega. Ali vsaj tudi to. Tudi glede na 525 trenutno evidentiranih gruzijskih avtohtonih sort in nekaj tisočletno vinsko tradicijo.

Tokrat si ne bom skušal ob prvi priliki priskrbeti še eno flašo. Se pa potrudim nekoč skočiti v Sakartvelo, kot Gruziji rečejo tam. Ne dvomim, da bo zanimivo.

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.

Mlado vino je zame mlado, kislo je kislo, sveže je pa sveže. Lahko je mlado in sveže, lahko je sveže tudi, če ni več mlado. In če je kislo, mi ni nujno tudi sveže. In tale sivi pinot je zame svež. In je sam v sebi skladen. Harmoničen. Nič mu ne manjka, ničesar nima preveč. Barva nekoliko presenetljivo ni trendovsko sortno bakrena, niti bakrenasta ne, danes celo štajerci in posavci svoje sive pinote zdaj pogosto zaštihajo proti rožnatim odtenkom, tale bric pa tokrat ne. Sklepamo na nič ali zelo malo maceracije, nič ali komaj kaj stika mošta z jagodnimi kožicami. Očitno ni bilo potrebe. Na vonju nič ne manjka. In na okusu tudi ne. Za 2010 lepih 13,5 % alkohola. Nikakor premalo, tokrat tudi preveč ne. Konsistentno vino tega sloga.

Prvič lani na božičnem kosilu na koncu sveta pri Mojci. Da ne obremenjujemo že tako polnega frižiderja zakopljem flašo po zgledu daljnih študentskih improvizacij med ostala vina v koroški sneg in ko se odločimo, da je čas za Kristančiča, je ta prijetno hladen. In od vseh vin izgine najhitreje. In do konca. Sede, bi se reklo. Steče.

Potem v nedeljo. Po dveh in pol urah Čavna ob kosilu lepo potegne. Potem malo še zvečer, ko pride Luka pogledat Gravnerjeve kozarce. O tem več kasneje. Zdaj tale sivi, mi mu rečemo tako, torej kar sivi, včasih je bil rulandec. Včeraj ga dokončam in gladko bi ga umestil med najboljših sedem pri nas. Pika.

Tudi etiketa brez pripomb.

Vino iz časov, ko sta bila Sutor še oba Lavrenčiča, Primož in Mitja, ko torej Primož še ni bil Burja. Uradno, stekleničeno, jo prvič poskusim pred pol leta na Zemonu na Okusih Vipavske, ko sicer le skočim tja po Barbi. Če bi bila malvazija burgundska sorta, bi lahko bila tam približno taka, špekulativno pomislim. Kadar bi jim dobro uspela.

Eno flašo mi potem stisne Mitja v roko, ko pred trgatvijo poslikava manjkajoče za monografijo. V hladilniku zdrži polna le nekaj dni. Tale flaša je pa iz davno naročenega kartona, ki mi ga je Mitja po drugem urgiranju ob neki priliki končno le dostavi v studio in gre nekaj flaš takoj na hladno.

Odčepim torej eno včeraj, pol kozarca mimogrede namenim slepemu poskusu z nekoliko bolj intenzivnim zračenjem vina, a temu Sutorju ta dodatni postopek po moji presoji zdaj nič ne koristi, kar morda tudi nakazuje, da je vino na vrhuncu. Torej, kot bi brez poskusa tudi sicer, kar v dovolj širok kozarec. Nekajkrat. Barbi pri tem ravno dovolj intenzivno pomaga, da je po večerji v flaši samo še tričetrt litra lufta. Komplimenti!

Flašo mi v studiu konec lanskega leta pusti Darjan. Če jo bomo slučajno potrebovali. Za oglas. Rolo etiket, za neko drugo vino, doda posebej. Flaše potem nismo potrebovali, nanjo sem priflikal listek Rojac/Shiraz in jo spravil v klet. Potem jo v ponedeljek odprem in po čepu sodeč je res Rojac, po senzoriki vina pa verjetno res shiraz. Ki ga ponekod zapišejo kot syrah. Drugega o tej, zdaj že prazni flaši, ne vem. Letnik? Morda 2009.

Vsekakor se ob tem vinu ne pogovarjamo o eleganci. Prej nasprotno. Vino, da ga grizeš. Nekoliko grobo, a vseeno lepo pitno, okroglo. Pričakovana sortna pikantnost, nič zelenega, pa tudi ne prekurjeno. Naslednji večer nič slabše kot ob odprtju. Prijeten kompanjon dvem različnim večerjam. Potem ga je zmanjkalo.

Eno od prejšnjih Edijevih belih penin sem imel na tapeti takrat, ko sem se preizkušal, ali bi mi bloganje sploh šlo ali ne. Ko sem pisal, nisem pa objavljal. Potem se je s tukajšnjim pisanjem izcimilo kar se pač je, od kasnejših KK belih penin mi ena mi ni sedla, oksidacija, grem pa včeraj po nekaj v frižider in izberem in odprem tole flašo in Barbi poskusi izbrani in predlagani apaurin in res bi zdaj o vinu težko napisal kaj več ko to, da sva flašo prijetno suhih mehurčkov pri večerji, poletna vročina nikakor ne pojenja, gladko spila, ne da bi se sploh poglabljala v podrobnosti. Ker nama je pač preprosto sedla. Popolnoma.

Edija nisem nikoli vprašal zakaj KK, kaj KK pomeni, iz grške abecede preberemo kot Kappa Kappa, nekateri pa ji včasih rečejo tudi Scappa Scappa. Po odmevnem Edijevem konfliktu pred dobrimi tremi leti s tamkajšnjimi karabinjerji (scappa = pobeg).

Pred slabim mesecem mi da Mirč tole flašo. Recimo da v zameno za našo malvazijo. Njegovo Moje vino potem v naš hladilnik in nedavno na mizo in v flaši pri večerji kmalu ne ostane popolnoma nič. Sicer pa: sivi pinot, ki mu je bilo namenjeno postati sladek štajerski predikat, pa ni fasal botritisa in se je Mirč odločil da to ni to in ga je povrel do suhega in se je seveda iz tistega predikatnega cukra pridelalo kar krepko vino, a po karakterju še vedno štajersko. Lepo zaokroženo, polno. In pitno. Zdaj.

Žal avtor modificirane Valdhuberjeve etikete ni imel zelo srečne roke pri izbiri papirja.

Eh, ja, vem, tokrat vem premalo za tole tu, brez zveze, a vseeno. Res namreč ne vem, kaj sem pil. Enega od Santomasov. To ja. Rdeče. Nedvomno. Letnik? Nimam pojma. 2006? 2007? 2008?

V hišo je vino prišlo pred dobrima dvema letoma, tega se spomnim, mimogrede ga je pritovoril Klemen, flaša po dogovoru brez etikete, dve flaši, če sem natančen. Za fotkanje. Sprednje etikete z napisom Big red priložene posebej, pa tudi sicer – v prejetih flašah je zaradi njihovega takratnega namena lahko tudi kaj drugega. Iz belega, recimo iz malvazije v flaši namreč na slikah sicer lahko naredimo refošk, a običajno to nima smisla, iz refoška pa brez težav pričaramo odličen merlot. Ali nekaj drugega rdečega. Recimo Big red.

Flaše smo takrat – konec januarja 2009 – pač potem poflikali z etiketami, posneli. Eno flašo sem odprl kmalu potem, ko je Tamara potrdila, da so slike okej, drugo flašo pred kratkim. Teklo je povsem brez težav, žametno, prisegel bi na nekaj kabernejeve aromatike in merlotove mehkobe, vsekakor refošk (če je sodeloval) ni preveč silil svoje sicer značilne kisline v ospredje, les se pa tudi ni šopiril. Mehko, elegantno, usklajeno, gladko, užitkarsko. Zrelo, pitnoooo. Preostanek je naslednji večer sicer šarmiral nekoliko manj, a mu glede tega velikodušno pogledam skozi prste (tudi zato, ker je morala pol prazna flaša do takrat sredi poletja počakati na kuhinjski omari) in z veseljem bi se takoj lotil še ene take flaše. Če bi vedel, katere .

Nekaj dobrega.

Franco Cattunar je Cattunar iz Istre, Nova vas pri Brtonigli, in ni tisti Katunar, ki je Katunar in vina prideluje na Krku. Da ne bo pomote.

Pred mesecem dni sedimo za mizo ob koncu fotkanja za revijo. Da malo probamo. Malo, ker se nama z lučkarico Andrejo res mudi dalje. Malvazija. V Istri obvezno. Na mizo pride ledeno mrzla. Po pomoti. Vseeno takoj poskusimo, kako ji kaže. Stisne jezik a se začne hitro prebujati in enega za drugim razkazovati svoje čare. Za razliko od chardonnayja, ki je tokrat bolj len in začne nekaj malega dajati od sebe šele, ko se precej bolj ogreje. Na koncu ogrevanja je chardonnay seveda razkošnejši, gladko zmaga, ni kar tako svetovna legenda. A malvazija šarmira po svoje.

Pred dnevi potegnem iz hladilnika flašo, ki jo je Franco podaril tisti dan pri njem, tokrat ne gremo z nule, ravno pravšnja temperatura, Oton je že posnel nekaj testnih posnetkov z mojim in enako s svojim fotoaparatom, da vidi, kolikšna je razlika, kot dan in noč, mu povem, sem delal nekaj let s podobno mašinco kot on, a on bi rad to videl sam, jasno, potem odkloni povabilo na kozarček in šiba naprej in natočim tisto malvazijo Barbi in sebi.

Krasna, šarmantna, kremasta, prijetno sadna in ravno prav mineralna, dolga, lepo strukturna, če se prav spomnim z manj kot 13 alkohola (Primož je za studijsko fotkanje s flaše odstranil zadnjo etiketo in jo poslal v večna lovišča tik preden sem ga povprašal zanjo). Resna zadeva, ki se krasno pije. Pije se na ure, ne na litre, promovira svoja vina Tomić s Hvara, tale flaša se tokrat pri večerji pije na minute.

Potem včeraj v Brtonigli festival istrske malvazije in se mi ne mudi tako blazno in poskusim Cattunarja še enkrat, dvakrat, tokrat celo ločeno skletarjene štiri malvazije – z belih, rdečih, sivih in črnih tal – in vse zgornje podpišem še enkrat. Meni ene od najboljših malvazij. Z Barbi seveda brez pomisleka sprejmeva tudi Francovo povabilo, meni za ponoven, Barbi za prvi obisk kleti. A takrat, še v smehu pove Franco, moram njega na slikah narediti mlajšega.

Takole pa izgleda studijska fotografija iste flaše. Posneto za revijo Vino.

 
Štokljev rosé me vleče že leta. A ko se je doslej flaša resno praznila na mizi, mi je je pred njenim koncem vedno nekaj potegnilo zavoro in ni šlo gladko do konca. Vino občasno meni morda nekoliko presladkasto, drugič meni rahlo preintenzivna aromatika, včasih oboje. In ni kar steklo do konca, kot bi lahko in kot bi moralo. Tale zadnji letnik pa res steče. Rosé pridelan v vinogradu, z jasno idejo, namensko, ne kot napol odvečni odtočeni samotok merlota. Nakar vino natančno skletarjeno. Krasna živahna barva, jasno in ne premočno jagodast, skladno telo, resen, svežiiiiina. Odprt v soboto. Eno od vin v prijetni družbi. Dokončan včeraj v dvoje. Še!
 

Še nova etiketa in to bo to!