Marijan Močivnik – Močko

Italija, Umbrija, Perrugia. Sreda. Po programu bo Wines of Georgia Tasting ob 18.30, pa nas potem Ia popoldan povabi poskusit tisti dve gruzijski vini ob osemnajstih, skočim za vsak slučaj preverit in Gruzijke ki pripravljajo prostor potrdijo Iino napoved, potem se osemnajstih premislijo in je pokušina ob prvotno napovednih 18.30, ko pomagam Ii odpreti zadnjo nam namenjeno flašo in ko se morda z njo za revijo dogovorim za pismo iz tujine in ko imamo prisotni radovedneži potem pred sabo vsak svoj vzorec belega in vzorec rdečega. No, ne vzorec. VZOREC. Polno flašo namreč. In tako seveda po degustaciji nekaj vina ostane. Večina. In ker organizatorji to sami predlagajo in torej ni nevljudno in ker me tudi Barbi po telefonskem pogovoru nažene nazaj v tisti degustacijski prostor, si pač tam zamašim eno še skoraj nič prazno flašo belega in eno podobno polno flašo rdečega in obe položim v kufer in ker z že odprto flašo ne gre čakati, predvčerajšnjim zvečer belo doma iz hladilnika v kozarce in pri večerji pijemo in povsem brez oklevanja in povsem brez težav tudi hitro spijemo.

Sorta je rkatisteli, nanjo smo tu že naleteli, Tsinandali pa je eden od okolišev Gruzijske regije Kakheti. Tole naše vino je rahlo barikirano in posledično nekoliko masleno, sicer lepi citrusi in bele breskve na zelo zmernih 12,5 % alkohola. Pridelano torej po Evropsko, kot na degustaciji to opredelijo Gruzijke. Sicer predstavljena klet ni prav majhna in menda prideluje nekaj belega vina tudi še po Gruzijsko. V Kvevrih. Glinenih posodah. Amforah, po naše. A tega nam tokrat ne privoščijo, čeprav je menda večina prisotnih radovednežev pričakovala in si želela prav tega. Ali vsaj tudi to. Tudi glede na 525 trenutno evidentiranih gruzijskih avtohtonih sort in nekaj tisočletno vinsko tradicijo.

Tokrat si ne bom skušal ob prvi priliki priskrbeti še eno flašo. Se pa potrudim nekoč skočiti v Sakartvelo, kot Gruziji rečejo tam. Ne dvomim, da bo zanimivo.

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.

Mlado vino je zame mlado, kislo je kislo, sveže je pa sveže. Lahko je mlado in sveže, lahko je sveže tudi, če ni več mlado. In če je kislo, mi ni nujno tudi sveže. In tale sivi pinot je zame svež. In je sam v sebi skladen. Harmoničen. Nič mu ne manjka, ničesar nima preveč. Barva nekoliko presenetljivo ni trendovsko sortno bakrena, niti bakrenasta ne, danes celo štajerci in posavci svoje sive pinote zdaj pogosto zaštihajo proti rožnatim odtenkom, tale bric pa tokrat ne. Sklepamo na nič ali zelo malo maceracije, nič ali komaj kaj stika mošta z jagodnimi kožicami. Očitno ni bilo potrebe. Na vonju nič ne manjka. In na okusu tudi ne. Za 2010 lepih 13,5 % alkohola. Nikakor premalo, tokrat tudi preveč ne. Konsistentno vino tega sloga.

Prvič lani na božičnem kosilu na koncu sveta pri Mojci. Da ne obremenjujemo že tako polnega frižiderja zakopljem flašo po zgledu daljnih študentskih improvizacij med ostala vina v koroški sneg in ko se odločimo, da je čas za Kristančiča, je ta prijetno hladen. In od vseh vin izgine najhitreje. In do konca. Sede, bi se reklo. Steče.

Potem v nedeljo. Po dveh in pol urah Čavna ob kosilu lepo potegne. Potem malo še zvečer, ko pride Luka pogledat Gravnerjeve kozarce. O tem več kasneje. Zdaj tale sivi, mi mu rečemo tako, torej kar sivi, včasih je bil rulandec. Včeraj ga dokončam in gladko bi ga umestil med najboljših sedem pri nas. Pika.

Tudi etiketa brez pripomb.

Vino iz časov, ko sta bila Sutor še oba Lavrenčiča, Primož in Mitja, ko torej Primož še ni bil Burja. Uradno, stekleničeno, jo prvič poskusim pred pol leta na Zemonu na Okusih Vipavske, ko sicer le skočim tja po Barbi. Če bi bila malvazija burgundska sorta, bi lahko bila tam približno taka, špekulativno pomislim. Kadar bi jim dobro uspela.

Eno flašo mi potem stisne Mitja v roko, ko pred trgatvijo poslikava manjkajoče za monografijo. V hladilniku zdrži polna le nekaj dni. Tale flaša je pa iz davno naročenega kartona, ki mi ga je Mitja po drugem urgiranju ob neki priliki končno le dostavi v studio in gre nekaj flaš takoj na hladno.

Odčepim torej eno včeraj, pol kozarca mimogrede namenim slepemu poskusu z nekoliko bolj intenzivnim zračenjem vina, a temu Sutorju ta dodatni postopek po moji presoji zdaj nič ne koristi, kar morda tudi nakazuje, da je vino na vrhuncu. Torej, kot bi brez poskusa tudi sicer, kar v dovolj širok kozarec. Nekajkrat. Barbi pri tem ravno dovolj intenzivno pomaga, da je po večerji v flaši samo še tričetrt litra lufta. Komplimenti!

Flašo mi v studiu konec lanskega leta pusti Darjan. Če jo bomo slučajno potrebovali. Za oglas. Rolo etiket, za neko drugo vino, doda posebej. Flaše potem nismo potrebovali, nanjo sem priflikal listek Rojac/Shiraz in jo spravil v klet. Potem jo v ponedeljek odprem in po čepu sodeč je res Rojac, po senzoriki vina pa verjetno res shiraz. Ki ga ponekod zapišejo kot syrah. Drugega o tej, zdaj že prazni flaši, ne vem. Letnik? Morda 2009.

Vsekakor se ob tem vinu ne pogovarjamo o eleganci. Prej nasprotno. Vino, da ga grizeš. Nekoliko grobo, a vseeno lepo pitno, okroglo. Pričakovana sortna pikantnost, nič zelenega, pa tudi ne prekurjeno. Naslednji večer nič slabše kot ob odprtju. Prijeten kompanjon dvem različnim večerjam. Potem ga je zmanjkalo.

Eno od prejšnjih Edijevih belih penin sem imel na tapeti takrat, ko sem se preizkušal, ali bi mi bloganje sploh šlo ali ne. Ko sem pisal, nisem pa objavljal. Potem se je s tukajšnjim pisanjem izcimilo kar se pač je, od kasnejših KK belih penin mi ena mi ni sedla, oksidacija, grem pa včeraj po nekaj v frižider in izberem in odprem tole flašo in Barbi poskusi izbrani in predlagani apaurin in res bi zdaj o vinu težko napisal kaj več ko to, da sva flašo prijetno suhih mehurčkov pri večerji, poletna vročina nikakor ne pojenja, gladko spila, ne da bi se sploh poglabljala v podrobnosti. Ker nama je pač preprosto sedla. Popolnoma.

Edija nisem nikoli vprašal zakaj KK, kaj KK pomeni, iz grške abecede preberemo kot Kappa Kappa, nekateri pa ji včasih rečejo tudi Scappa Scappa. Po odmevnem Edijevem konfliktu pred dobrimi tremi leti s tamkajšnjimi karabinjerji (scappa = pobeg).

Pred slabim mesecem mi da Mirč tole flašo. Recimo da v zameno za našo malvazijo. Njegovo Moje vino potem v naš hladilnik in nedavno na mizo in v flaši pri večerji kmalu ne ostane popolnoma nič. Sicer pa: sivi pinot, ki mu je bilo namenjeno postati sladek štajerski predikat, pa ni fasal botritisa in se je Mirč odločil da to ni to in ga je povrel do suhega in se je seveda iz tistega predikatnega cukra pridelalo kar krepko vino, a po karakterju še vedno štajersko. Lepo zaokroženo, polno. In pitno. Zdaj.

Žal avtor modificirane Valdhuberjeve etikete ni imel zelo srečne roke pri izbiri papirja.

Eh, ja, vem, tokrat vem premalo za tole tu, brez zveze, a vseeno. Res namreč ne vem, kaj sem pil. Enega od Santomasov. To ja. Rdeče. Nedvomno. Letnik? Nimam pojma. 2006? 2007? 2008?

V hišo je vino prišlo pred dobrima dvema letoma, tega se spomnim, mimogrede ga je pritovoril Klemen, flaša po dogovoru brez etikete, dve flaši, če sem natančen. Za fotkanje. Sprednje etikete z napisom Big red priložene posebej, pa tudi sicer – v prejetih flašah je zaradi njihovega takratnega namena lahko tudi kaj drugega. Iz belega, recimo iz malvazije v flaši namreč na slikah sicer lahko naredimo refošk, a običajno to nima smisla, iz refoška pa brez težav pričaramo odličen merlot. Ali nekaj drugega rdečega. Recimo Big red.

Flaše smo takrat – konec januarja 2009 – pač potem poflikali z etiketami, posneli. Eno flašo sem odprl kmalu potem, ko je Tamara potrdila, da so slike okej, drugo flašo pred kratkim. Teklo je povsem brez težav, žametno, prisegel bi na nekaj kabernejeve aromatike in merlotove mehkobe, vsekakor refošk (če je sodeloval) ni preveč silil svoje sicer značilne kisline v ospredje, les se pa tudi ni šopiril. Mehko, elegantno, usklajeno, gladko, užitkarsko. Zrelo, pitnoooo. Preostanek je naslednji večer sicer šarmiral nekoliko manj, a mu glede tega velikodušno pogledam skozi prste (tudi zato, ker je morala pol prazna flaša do takrat sredi poletja počakati na kuhinjski omari) in z veseljem bi se takoj lotil še ene take flaše. Če bi vedel, katere .

Nekaj dobrega.

Franco Cattunar je Cattunar iz Istre, Nova vas pri Brtonigli, in ni tisti Katunar, ki je Katunar in vina prideluje na Krku. Da ne bo pomote.

Pred mesecem dni sedimo za mizo ob koncu fotkanja za revijo. Da malo probamo. Malo, ker se nama z lučkarico Andrejo res mudi dalje. Malvazija. V Istri obvezno. Na mizo pride ledeno mrzla. Po pomoti. Vseeno takoj poskusimo, kako ji kaže. Stisne jezik a se začne hitro prebujati in enega za drugim razkazovati svoje čare. Za razliko od chardonnayja, ki je tokrat bolj len in začne nekaj malega dajati od sebe šele, ko se precej bolj ogreje. Na koncu ogrevanja je chardonnay seveda razkošnejši, gladko zmaga, ni kar tako svetovna legenda. A malvazija šarmira po svoje.

Pred dnevi potegnem iz hladilnika flašo, ki jo je Franco podaril tisti dan pri njem, tokrat ne gremo z nule, ravno pravšnja temperatura, Oton je že posnel nekaj testnih posnetkov z mojim in enako s svojim fotoaparatom, da vidi, kolikšna je razlika, kot dan in noč, mu povem, sem delal nekaj let s podobno mašinco kot on, a on bi rad to videl sam, jasno, potem odkloni povabilo na kozarček in šiba naprej in natočim tisto malvazijo Barbi in sebi.

Krasna, šarmantna, kremasta, prijetno sadna in ravno prav mineralna, dolga, lepo strukturna, če se prav spomnim z manj kot 13 alkohola (Primož je za studijsko fotkanje s flaše odstranil zadnjo etiketo in jo poslal v večna lovišča tik preden sem ga povprašal zanjo). Resna zadeva, ki se krasno pije. Pije se na ure, ne na litre, promovira svoja vina Tomić s Hvara, tale flaša se tokrat pri večerji pije na minute.

Potem včeraj v Brtonigli festival istrske malvazije in se mi ne mudi tako blazno in poskusim Cattunarja še enkrat, dvakrat, tokrat celo ločeno skletarjene štiri malvazije – z belih, rdečih, sivih in črnih tal – in vse zgornje podpišem še enkrat. Meni ene od najboljših malvazij. Z Barbi seveda brez pomisleka sprejmeva tudi Francovo povabilo, meni za ponoven, Barbi za prvi obisk kleti. A takrat, še v smehu pove Franco, moram njega na slikah narediti mlajšega.

Takole pa izgleda studijska fotografija iste flaše. Posneto za revijo Vino.

 
Štokljev rosé me vleče že leta. A ko se je doslej flaša resno praznila na mizi, mi je je pred njenim koncem vedno nekaj potegnilo zavoro in ni šlo gladko do konca. Vino občasno meni morda nekoliko presladkasto, drugič meni rahlo preintenzivna aromatika, včasih oboje. In ni kar steklo do konca, kot bi lahko in kot bi moralo. Tale zadnji letnik pa res steče. Rosé pridelan v vinogradu, z jasno idejo, namensko, ne kot napol odvečni odtočeni samotok merlota. Nakar vino natančno skletarjeno. Krasna živahna barva, jasno in ne premočno jagodast, skladno telo, resen, svežiiiiina. Odprt v soboto. Eno od vin v prijetni družbi. Dokončan včeraj v dvoje. Še!
 

Še nova etiketa in to bo to!

 
Eno najboljših naših sladkih vin. Nedvomno. Tako dober, da sem ga na Kogu kupil par flaš še preden je v Londonu na Decanterjevem ocenjevanju leta 2007 prislužil kleti drugega od treh zaporednih regionalnih šampionov za sladka vina in mu je potem seveda zrasla cena.

A morda do tega nakupa ne bi prišlo, če ne bi bilo pred njim onega prvega šampiona, ko s podelitve v Londonu nismo za revijo dobili nobene dovolj spodobne fotke in sem potem za opremo članka v reviji Vino predlagal, dobil, poslikal in objavil nagrajeno flašo in je potem zazvonil telefon in je na drugi strani Slavko vprašal, če bi mu poslikal še vsa ostala vina. Oprema steklenice z obilo zlate folije na črni podlagi je menda, tako je rekel, dala vetra precej fotografom – rezultati so bili bolj ali manj klavrni. No, nikakršni. Tiste flaše sem potem poslikal, zlato na črnem nam ne dela težav, bolj mi je zajebano zlato na svetlem, a to zdaj ni zelo pomembno, čeprav je Stanko na fotkanje poslal tudi flaše s takimi etiketami. Sem pa potem še kdaj skočil na Kog. Ne samo zaradi vsega tega, malo pa tudi zaradi tega.
 

 
Tole flašo odprli po kosilu za nedavni rojstni dan najmlajšega mladiča, čep je lepo dišal, moooočna barva, oljnato stekanje v kozarec, intenzivne vonjave, poln okus – suhe fige, suhe marelice in take stvari. Grozdje pobrano konec januarja 2005. Z vsakega trsa le za dober deciliter natančnega vina, kot se pričakuje od odličnega ledenjaka – vse je lepo zloženo v uživaško popolnost. Nič nikjer ne manjka, ničesar ni preveč. In, eh, kaj, prazna flaša, seveda.

 
Predprejšnji petek. Kosilo s sodelavci pri nas doma. Preden oni šokirajo Barbi z darilom za takrat skorajšnji, zdaj že pretekli rojstni dan, torej pred tem, ko klapa z rahlo prozornimi a ne povsem nemogočimi izgovori nekoliko predčasno vstane od mize in gre nazaj v Wajdušno na skrivaj spucat studio.

Dve od takratnih flaš odstopata. Okej, tudi premierna predstavitev Piane 2010 sodelavcem je več kot dostojna, a med praznimi flašami pač tega obširneje na razglašam, torej ostajamo v Argentini.

Ravno dovolj malo spijemo teh dveh takrat najbolj všečnih Argentincev, da lahko ob flaškah počasi uživam še cel dober teden. Brez težav bi seveda šlo tudi bolj na hitro, a me tokrat preprosto zanima, kwa dogaja. Priznam, jasno, ni treba težit, nekaj oksidacije je bilo na loncu seveda čutiti, a drugače vini ne padeta, ves čas se lepo pijeta. Imeti v restavraciji tole na kozarec? Po moje brez težav.
 

 
Gestos (izg. Hestos) je čisti malbec, krasen, pol ga prihaja s 700 metrov nad morjem (okoliš Barrancas), preostanek s 1100 metrov (okoliš Tupungato), kar v kleti pokažejo že kar na sprednji etiketi. Višina daje lepo svežino, strukturo, celota je zaokrožena, polna, zrela, mehka. Pitno zdaj, ni pa nobene nuje, če pivec trenutno ravno nima časa ali primerno prijetne družbe (kar se seveda ob konzumiranju toplo priporoča) in bi rad z odpiranjem počakal še mesec ali dva. Ali leto.

Tupungato je torej okoliš – na flaši črno-bela fotkica zasneženega vinograda s še bolj zasneženimi hribi za njim – Paisaje de Tupungato je pa tole vino od tam. Široko. Toplo. Bordojska zvrst (merlot, cabernet sauvignon) z malbecom. V bistvu bordojska klasika pred trtno ušjo, ko je tam malbec menda predstavljal kar pol vinogradov. Ko so uš obvladali, so se malbecu odrekli, v Argentini se je pa lepo znašel in tamkajšnji malbeci danes v svetu pomenijo več, kot oni iz francoskega Cahorsa, ki se sicer šteje za njegovo domovino. Tole vino pridela klet Finca Flichman le ob najboljših letnikih. Mehkoba, zreli tanini, brez lesenega pretiravanja. Kot Gestos pitno zdaj, prav rad pa bi tole poskusil še kdaj, čez leto, dve, tri … V prijetni družbi, se ve.

Odprli smo si tisti dan za konec še Dedicado 2006. Naj bi od cele palete vin kleti Finca Flichman ponudil največ. Odčepim, povoham čep. Čep. Povoham za vsak slučaj še vino. Nezgrešljivo čep. Začepim flašo. Jebat ga. Zato tu zdaj nič o njem. Je pa Andrés, šef argentinskih someljejev, kar poskočil, ko je videl fotko flaše Dedicada med našimi novostmi v zadnji reviji Vino. Pohvalil vino. Eh, ja, tokrat pač smola.

Zgornja vina pri nas: malbequia.si.

 
 
Nič pretencioznega. Ravno zato. Ne namerava biti več kot je. Ni za šele čez deset let, ni trd, ni zelen, ni težek. Ni skoraj nič od tega, zaradi česar se težko priklonim večini naših cabernet sauvignonov. Je sorten, je mehek, je zrel in je piten. Pitju pa je menda vino med drugim včasih tudi namenjeno. Je rahlo pasito, ravno toliko, da ga naredi všečnega. Je tisto, zaradi česar bi morda celo lahko razumel modnost in modernost vin te sorte.
 

Na etiketi: "Vipavci pa so bili prebrisani in so vedeli, da ga Vrhpoljci radi pijejo. Tako so enkrat, ko so se ponovno kregali, Vrhpoljcem ponudili v zameno za sejem eno nafo vina. Vrhpoljci, tako kot ponavadi žejni, so ponudbo sprejeli in od takrat je sejemska pravica od Vipavcev, Vrhpoljce pa imenujejo nafarji."

 
Po tole flašo se ne bi stegnil in zanjo odštel kolikor pač že. In nisem.

Etiketa. Nikakor premalo cenenega črnega glanca. Niti najmanj premalo. Z obveznimi dolgočasnimi zlatimi dodatki. Itak. Okrancljano s pretenciozno obliko. Blef. Popreproščeno, namesto preprosto. Z zlatim listom trte mi še mimogrede pove, da je vino iz grozdja. Uau. Se oproščam, res mi ne sede. Na tej ozki flaši pa še posebej ne. Res ne. Res.

Potem Barique. Brrrrr. Ne po domače napisano, recimo barik, niti po siceršnje: barrique, z dvema r.
Šlamparija, morda preprosto spodrsljaj. Recimo.

Dalje? Če nekdo na vino danes še vedno napiše  B A R I K, pač sklepam, da je, kot sem nekoč nekje že zapisal, uspel spraviti sod v vino, namesto obratno. Brrrrrr. Takrat sem tudi zapisal, da bi (naša) zakonodaja morala zahtevati (v opozorilo), ne pa zgolj dopuščati (v informacijo), da se na taka vina napiše barik. Ob tem tudi priznam, da sem pred desetletji taka vina oboževal. Lizanje parketa, sem potem sam pri sebi za nazaj označil tisto početje. In verjamem, da nekomu pač to prija tudi dandanes. In se to pač prodaja. Zakaj pa ne. A mene, če na etiketi piše barik, to danes na splošno res ne pritegne več. Nasprotno.

Zaradi marsičesa torej ta flaša ni prišla k hiši zaradi moje radovednosti ali navdušenja. A prišla je.
 

 
Plavac mali. Dalmacija, Pelješac. Morda grozdje z Dingača, morda s Postupa, morda od kod drugod. Ne vem. Pred odpiranjem nekaj sumničenja še zaradi zadaj zapisanih manj kot 13 odstotkov alkohola. Dingač je namreč poleti krušna peč. Preverjeno, Postup tudi ni ravno Arktika. Preverjeno. Kar sicer ni edini merodajen dejavnik ob dozorevanju grozdja, nekaj pa prispeva.

Radovednost naredi svoje, če ne bo, pač poklonim Barbi za v golaž. Odprem torej, povoham zamašek, okej, in si nastavim kozarec. Vino v začetku rahlo zaprto, a lepo. Primož pokima, Barbi pokima. Pijemo. Gladko, sadno, prej rahlo marmeladasto kot ne, a meni še v mejah prijetnega. Po dalmatinsko pogosto pretirano visoke hlapne kisline, obogatene s konjskim švicem tokrat tudi ne butajo iz kozarca, najavljenega barika sem se pa sploh neupravičeno bal. Je lepo ukročen. Sod je pravočasno opravil svoje. In se odpravil proč. Kamorkoli že.

Etiketa mi je pa zdaj, ko vino poznam, še bolj zoooooprna kot prej. Ne, ker mi o tem vinu ne pove nič, temveč ker mi v oči laže o njem. Presežek ne bo nikoli, ji pa do vsaj spodobnega stanja ne manjka tako zelo dosti …

 
Pred slabim mesecem mi Lazar stisne flašo v roko in obvezno morava z Barbi spoznati gospo Giovanello, ki vsebujočega poletnega osvežilca prideluje, in mu morava potem, ko se oglasi pri nas povedat, kaj se nama zdi. Nisva torej čakala do poleti, Lazar se lahko prikaže že prej, včeraj izvlečem čep in vsebina je imela pri večerji kratek rok trajanja.
 

 
Če se vljudno izrazim, me etiketa me v najboljšem primeru pusti ravnodušnega. Nobene asociacije ne da od sebe, zakaj je na etiketi napisano Anno 1º ne vem, besedo Anno razumem, pomena na flaši pa ne, okej, nekaj domnevam a domnevati ne pomeni vedeti, v kakšni žlahti sta si Romito in Castello di Luzano tudi ni jasno, nekaj meni kar pomembnih indicev je – kdo bi vedel zakaj – razmetanih po vogalih. Frizzante recimo. Pomeni, da je vino dvanajstih odstotkov alkohola rahlo peneče, med enim in poltretjim barom pritiska mehurčkov naj bi to zneslo. Dovolj, da vsebina že zahteva in tudi dobi nekoliko širši plutovinast čep, ki se v vratu steklenice tesneje počuti, ne pa še toliko, da bi že bil potreben šampanjski zamašek z mrežico in je torej tudi odpiranje flaše še klasično, z odpiračem. Pod sorto se, resnici na ljubo, pojavi izobraženi večini pivcev jasno razumljiv VFQPRD in uradno pove da je vino takšno, kot smo pripadniki manj izobražene manjšine smeli prebrati v levem zgornjem kotu etikete. Frizante, torej. Vini Frizzanti di Qualità Prodotti in Regioni Determinate.

Odprem torej tole frizzante napovedano zadevo in je frizante. Rahlo peneče. Slightly sparkling. Žgečka po jeziku in usmeri spomine na Portugalsko. Vinho Verde. Ki je, mimogrede, tudi največji Portugalski DOC. Omenjeni klasični zeleni Portugalec je kljub domovanju, precej južnejšemu od gričev okoli italijanske Picenze, šibkejši - z alkoholi nekje blizu našemu cvičku. Najdejo se zadnje čase tudi krepkejši primerki, a me ne prepričajo. Tale Giovanellin frizantino pa kljub večji krepkosti sede. Poleti bi me verjetno motilo nekaj ostanka ali dodatka cukra, včeraj ne. Brskam za dodatnimi informacijami, pa nič o tem, spletna stran vinarije je mrtva, oflajn, crknjena in zgolj iz oznak DOC in že omenjenega VFQPRD ki naj bi govorile o določeni kakovosti sklepam, da je CO2 v vinu iz vrenja, ne iz dodajanja.

Vsekakor nikakor veliko vino. Niti od daleč. A pitno, prijetno, natančno pridelano. Paseš možgane in pijuckaš, dokler ga ne zmanjka. Potem se odločiš, da ob prvi priliki skočiš do Picenze. Že zakaj.

 
Baranja. Hrvaški del Panonske nižine med Donavo in Dravo. Pokrajina je že stoletja cepljena na vino tudi z imenom, ki naj bi po Madžarsko (Bor anya) pomenilo vinska mati. Mati vina.

Flaša težka, čokata. Doflikani dve letošnji Decanterjevi nalepkici. Zlata in Regional Trophy. Rahel doprinos včerajšnji odločitvi, da odprem, priznam. Ne pa tudi že razlog za ta zapis.

Topel, krepek (14,6 %!), a še vedno dovolj saden merlot. Žameten, zreli, mehki tanini, robidnice, brusnice, odtenek pasita, les dovolj diskreten, lepo vkomponiran. Vinu napovedujejo še lepo prihodnost, a se nekoliko bolj nagibam k mnenju o njegovemu vrhuncu enkrat okoli včerajšnjega kosila. Z veseljem ponovim.
 

 
Šampanjec. Neletniški. Vse tri šampanjske sorte: chardonnay, modi pinot in pinot meunier. Ključen razlikovalni podatek od ostalih Pol Rogerjev se na etiketi skriva spodaj desno. PURE. Šampanjec brez odpremnega likerja, torej brez dosladkanja. Brut nature. Čeprav bi pri takem vinu tisti brut lahko potegnil tudi na brutalno. Pa ni. Je britvica, skoraj britvica, natančen, prefinjen, mehurčki nežni, prijetni, zorilne note zmerne, potegne. Paradoksalno sem obakrat doslej te mehurčke dobil v kozarec bolj proti koncu vinskega dogajanja, v vlogi vina za presekat, nikoli kot aperitiv. Prvič vpraša Aleks pri koncu Nepozabnega vinskega večera, kaj zdaj. Eh, ja, presekamo. In dobimo takle Pure. Spijemo, jasno. Drugič sobota. Doma. Po beli in rdeči vertikali vinarja iz hrvaške Istre. Potegnil, pritegnil. Celo omizje. Brez izjeme.
 

Luka mi na internetu preveri trenutno ceno. Sprejemljiva. Po nabavi naslednje runde enega zanesljivo odprem tudi klasično: kot aperitiv.

 
Sobota. Začetek septembra. Sedimo na vrtu pod kakiji, z Davidom smo uradni del že oddegustirali, Marko je tudi že prišel in s Hvara pritovoril celotno Zlatanovo vinsko kolekcijo na fotografiranje, začenjamo prosti program. Tešimo radovednosti, primerjamo, uživamo, nadgrajujemo, izzivamo. Nanese situacija in odprem tole. Ne pričakujemo ničesar. Težko bi. Ne poznamo. Radovednost. Različni a razmeroma skopi viri tudi ne obetajo, angleško govoreče občestvo je poučeno, da se ime izgovarja “rkah-tsee-tely”. Bela sorta, razširjena na vzhodu bivše Juge in v SZ, dovoljena v Dalmaciji, kot skoraj edina kakovost se ji pripisuje visoka kislina in torej klišejska primernost skoraj zgolj za mešanje v vina, ki jim tega primanjkuje. Špricerjev se ne omenja. Drugi viri spet navajajo njeno univerzalnost in pred Gorbačovovo sovjetsko totalno antialkoholno vojno naj bi bil r’kaciteli, absurdno, najbolj številčna sorta sorta vinske trte na svetu. 

Odprem torej flašo, ki jo je Klemen prispeval v našo zbirko. Vzorec iz kleti. Sample. Ena redkih flaš čistega r’kacitelija. Potem so preostanek v Kavadarcih po francoskih navodilih skupažirali v bogvekaj. In, dragi moji, ja nekaj smo že poskusili ta večer, prej in potem, a tole je ostaaaaaalo v spominu. Ne zato, temveč navzlic temu. Rebulasta zadeva, sveža, ne krepka, a stoji. Prepričljiva v svoji diskretnosti, skladna, navidezno enostavna a bolj prepričljiva od marsikaterega vina bolj domačega ali bolj uveljavljenega imena in porekla. Kapo dol!
 

 
Modra frankinja, po naše. Na Gradiščanskem, kjer tole pridelano, med tamkajšnjimi Hrvati namesto Blaufränkisch tudi simpatično Frankofka.

Flašo prispeval v mojo vinoteko Erich. Ko sem ga fotkal za naslednje naslovko revije Vino. Njegovo lastno vino. Eno od njih, ostala so iz Wachaua. Je bilo sicer to že prej, na predzadnjem fotkanju v Prekmurju tako dogovorjeno, ga je pa za vsak slučaj Andreja vseeno dan prej spomnila. Da ne bi slučjano pozabil. Ziher je ziher. Ni pozabil. Naj bi vina probali skupaj, predebatirali. Če smo na njegovem terenu detajlno pošteno secirali našo Piano (jo je lepo odnesla), bi naj pri nas tudi njegov pridelek, pa utrujeni potem takrat nismo. Res ni imelo smisla.

Običajno sicer k nam prispela vina pustimo odležati nekaj tednov, da se umirijo, za tole odpiranje pa sem se radovedno odločil predčasno. Če je – je, če ni – pač ni. Jebat ga. JE. V primernih kozarcih, jasno. Ne samo kot frankinja (sortnost), JE tudi kot rdeče vino (lesa ni zaznati - verjetno veliki sodi, vino polno, ravno prav krepko, mehko, okroglo, sadno, rahlo žametno). Barbi jo je najprej dobila v kozarec na slepo, ni vedela, kaj sem tokrat pritovoril iz kleti, hmmm, lepo, in mi potem še precejkrat nastavila prazen kozarec. 
  

 
Pogledam še, kako je z dobavo pri nas. Evino. Ampak prejšnji letnik. Nisem poskusil. Bom. Ob prvi priliki.

 
Damjan, konec junija, mejl. Med drugim: “… Konec tega tedna skočimo za par dni v Provanso …”. Mu med drugim odpošljem prošnjo za flaško ali dve tamkajšnjega roséja. Dobrega. Po možnosti. In tipičnega. Po možnosti. Prinese, ne ve pa, ali bodo dobri in tipični, ker jih premalo pozna. Imam kak namig? Nimam. Predvsem radovednost. Damjan pa tako ali tako prideluje enega naših najboljših roséjev in si zaupam, da bo verjetno imel srečno roko pri izbiri.
 
Prinese potem v studio tri flaše, lahko izberem. Izberem. Vse tri.
 
Prvi rosé, ne spomnim se cene, račun sem nekam založil, predpostavljam da najcenejši med njimi, je precizno pridelan, povsem nezahteven, rahlo cukren. Drugi nekoliko resnejši, že prijetnejši, a še vedno ne blizu tistega, čemur bi namenil odpiranje denarnice. Tretji je že v hladilniku napeljeval misli na več pričakovanj. Flaša za penine, težka, pretežka. Odprem. Prvi požirek ne razočara, navduši pa tudi ne. Korekten, a nekako odsoten, nekomunikativen, sam zase v nekem drugem svetu. Potem se sprijazni z našo mizo in omizjem, kot da mu drugega ne preostane in začne počaaaasi osvaaaaaajati. Ves čas resnoben, a eleganten, piten, zaokrožen, nenasilen. Nikjer nič ne štrli. Vmes ga večerja rahlo odrine na stranski tir, krožnik je bil premočan zanj in naš stalni referenčni primerjalni rose na mizi se z Barbino kuhinjo bolj ujame, potem pa tale La Chapelle spet zaigra. Resen rosé za okoli 20 evrov, se mi zdi. Kar krepka cena, a lep.
 

Mimogrede, na kratko, na grobo, dobronamerno, nepokroviteljsko, zaradi pogostih tovrstnih vprašanj: rosé je vino, pridelano iz rdečega grozdja. Za zgornje vino je bilo to grozdje rdečih sort mourvèdre, syrah, cinsaut in grenache. V nekaj urah se iz kožic grozdnih jagod v mošt izluži manj, precej manj barvil in taninov kot pri pridelavi rdečih vin, kjer proces izluženja (s hkratnim alkoholnim vrenjem) traja do nekaj tednov.