Neuvrščeni

Prazna flaša: Svetlikovo Rdeče 2004 (2.)

V torek dobim flašo, zvečer odprem in jo primerjava z Barbi še z dvema drugima letnikoma istega vina, sporočim Ediju, skoraj sosedu, da so po moje vse tri ponujene možnosti okej in da bo za trenutni namen že prej predlagani 2009 povsem primeren, torej ni nobene potrebe za zamenjavo.

V sredo naju ni doma, vino počiva samo zase in naju pridno čaka in se ravno prav nadiha, v četrtek pa pri večerji spet tole v kozarce, vohanje, premetavanje po ustih, požirek po grlu in … iskren pohvalen esemes Ediju in kmalu njegov odgovor, da bo pa zdaj tudi sam odprl eno flašo in jo spremljal.

Kakor koli, z Barbi potem ob nadaljnjih večerih počasi s kozarci uživava naprej do konca tedna, ko nama te nikakor starikave, elegantne, resne, zrele, gladke, žametne rdečine nekako zmanjka. Žal.

 

Podobna izkušnja nedavno z istim vinom letnika 2008. In potem razmislek, premalo je tole za trden zaključek, a vseeno, nobenega od navedenih dveh letnikov nimam v spominu kot toplega, vročega, suhega. Prej obratno. S tem, da Svetlikov vinograd merlota in cabernet sauvignona spada med najvišje ležeče na Vipavskem.

 

In me takrat nekaj rukne v možgane in s telefonom obiščem te zapise, vtipkam v iskalnik Svetlikovo in … Ja. Pred sedmimi leti in pol sem pisal o istem vinu in takrat napisal: Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje … To! Očitno sem bil glede tega celo malce skromen. In ja, zdaj, toliko pozneje, se mu po odprtju priležeta dan ali dva dihanja. Ali pa zanimivo nekajdnevno spremljanje.

Kakor koli, tole Svetlikovo Rdeče je prva prazna flaša, ki je po evolucijskem nadaljevanju zgodbe tukaj doživela svojo drugo ovekovečenje in omembo. Kar morda ni zelo pomembno. Od 280 napolnjenih steklenic jih je tako ali tako zagotovo zdaj na voljo komaj kaj. Morda pa tole vseeno bere kak srečni lastnik dobro hranjenega in ohranjenega primerka. In se morda uspe strinjati z mano. Nikakor ne bom zdaj ponovno napisal, da bo po nadaljnjem letu, dveh ali treh vino še bolj navduševalo, zanima pa me nadaljevanje te zgodbe. Ena flaša je še v kleti. In morda čez leta katero odpreta tudi še Ivi in Edi.

Vineršnicel

Tole že objavljeno. V poletni številki revije Vino. A tu, zdaj po uspešni nadgrajeni ponovitvi za večne skeptike glede mojega občasnega angažmaja za domačim štedilnikom, torej za Barbi in oba mladiča, nekoliko dopolnjeno.

Avstrija. Konec maja. Delavnica. Pravzaprav popestritev vinske ture. Dunajski zrezek. Slednji morda zato, ker je priprava pravzaprav preprosta. Primerna za tak namen. In skoraj zagotovo tudi zato, ker je Wiener Schnitzel pač kliše za avstrijsko kulinariko. In verjetno tudi zato, ker vsi vemo, kaj to je. Podobno kot skoraj vsi vemo, da je srebrna radgonska penina šampanjec. Pa ni.

Pojasnila, navodila in pravila na mestu zločina so bila za pripravo dunajskega zrezka jasna in enostavna:

1. Dunajec je teletina. Če ni, če je recimo svinja ali puran, prepelic in kuncev niso omenjali, to ni to, in mora biti posebej navedeno.
2. Šnicel premlatiti. Postopek lahko vsak individualno posveti poljubni ljubljeni osebi. V mislih lahko mlatite zoprnega soseda, predsednika države, prvaka opozicije, padlega tajkuna, vzvišenega šefa, mis sveta, ali če ste pravšnje starosti, katerega od zategnjenih profesorjev, možnosti je na pretek. Šnicla s postopkom ne preluknjajte ali drugače uničite, vsekakor pa se mu mora vaše posvetilo jasno poznati.
3. Posoliti, nikakor popoprati.
4. Pomokati.
5. Zjajcati.
6. Odrobtiniti. Drobtine so lahko različne.
7. Ocvreti na vročem prečiščenem maslu od 20 do 25 sekund. Obrniti in ponoviti še po drugi strani.
8. Odložiti na papirnat prtiček – za razmastitev oziroma za razmaslitev.
9. Dober tek!

Schloss Schrattental, Avstrija. Jože Rozman z nastajajočim pravim Dunajcem v fazi 6 in Staša Cafuta Trček s svojim primerkom v fazi 5. 20 mm, f/10, 1/80 sekunde, ISO 320

Schloss Schrattental, Avstrija. Jože Rozman z nastajajočim pravim Dunajcem v fazi 6 in Staša Cafuta Trček s svojim primerkom v fazi 5. 20 mm, f/10, 1/80 sekunde, ISO 320

Doma potem, kot nakazano v začetku, ponovitev. S tem, da je mi bilo dano v lastni režiji prečistiti maslo. Brez tega dunajec pač ni dunajec. Ni. Pika. Preverjeno. Pika. Torej Gugl in akcija:
Maslo. Stopljeno na ne zmerni temperturi. Ko pena večinima izgine, odstranjen njen preostanek. Preostala vsebina ločena – recimo skozi gazo odcejena – od ostankov na dnu. Izplen okoli 80 odstotkov. Temperatura cvrtja na prečiščenem maslu bo okoli 250 stopinj. Kar je okoli 80 stopinj več kot na običajnem maslu!

Kruhanje

 

Sobota. Precej neugleden kupček razmočene moke je kljub številnim nasprotnim možnosti po skoraj celodnevnem občasnem ukvarjanju z njim izkoristil priložnost in postal (brez posmehovanja in pokroviteljskih pripomb, prosim) moj prvi kruh. Po uradnih kriterijih ne najlepši, čeprav bodoča skorja pred odhodom v pečico niti ni bila povsem nepravilno prerezana. Je pa bila celotna štručka potem nekoliko kifeljčasta in v peč se je prestrašeno stisnila ob šamotno steno, da je sprednji konec nenačrtovano dobil opazen navzdol povešen rilček. A so jo z njeno sestrsko štruco (slednja brez rilčka, lepša, a ne več PRVA) in enim majhnim fugasom moji domači razvajenci hitro zmazali povsem brez zlobnih in drugih odklonilnih pripomb. Vključno s tremi bagetami, ki so itak sploh najbolj zajeban klasičen pekovski izdelek. Tako nas namreč v Bratinovem studiu v Ajdovščini na svoji delavnici potolaži Andrej Gerželj iz pekarne Osem, ko pojasnjuje, da naše pač tehnično gledano niso povsem vrhunski izdelek. In kakšne bi morale biti, če bi želele biti take. In zakaj niso in verjetno nikoli ne bodo. So pa za doma več kot povsem OK.

Zareze na bageti nikakor niso le za okras. Kako torej? 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 3200

Zareze na bageti nikakor niso le za okras. Kako torej? 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 3200

Bo? Bo! 28 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 5000

Bo? Bo! 28 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 5000

A zame je poleg omenjenega mojega prvega kruha ključno, da je nastajala in nastala druga tretjina materiala za prispevek, v katerem kuhinjski začetnik na lastni koži ugotavljam, kako se tak star teleban počuti, ko želi v kuhinji s pomočjo mojstrov iz nič (bližnjica torej) postati svoja mama, babica, žena … Več torej v reviji. Nekoč.

    85 mm, F/7,1, 1/80 sekunde, ISO 5000

85 mm, F/7,1, 1/80 sekunde, ISO 5000

Čaj

 

Dnevi sredi nekoč najhladnejšega letnega časa, mesec dni po začetku koledarske zime, se na hitro in od daleč zdijo primerni za topel čaj. Če se ne bi višje sile skujale in mi pred vrati ne bi cvetele marjetice, na drugem koncu hiše pa taščina forzicija. Po drugi strani pa izrazitih sezonskih nihanj pri svoji porabi čaja niti ne opažam.

Čaj Lapsang Souchong. Na zahodu precej priljubljen, na Kitajskem pa z vsaj nekoliko omalovaževanja pojmovan menda kot čaj za zahodnjake. Aroma, ki jo manj cenjeni in manj aromatični, nižje na vejici zrasli listi čaja dobijo s sušenem v dimu gorečega borovega lesa, pri mojem izboru za ta posnetek seveda ni imela nobene vloge. Barva pa. 105 mm, F/10, 0,8 sekunde, ISO 200.

Lapsang Souchong. Na zahodu precej priljubljen črni čaj, na Kitajskem pa vsaj nekoliko omalovaževan kot čaj za zahodnjake. Aroma, ki jo manj cenjeni in manj aromatični, nižje na vejici zrasli listi čaja dobijo s sušenem v dimu gorečega borovega lesa, pri mojem izboru za ta posnetek seveda ni imela nobene vloge. Barva pa. 105 mm, F/10, 0,8 sekunde, ISO 200. Fleš v paro in stare okrasne novoletne lučke pod pleksijem, na katerem stoji kozarček.

 

Lučkanje

 

Naleti mlajši mladič nekje na netu na dve fotki lučkajočega božičnega drevesca. Nobena od njiju glede nastanka nič posebnega. A vseeno mu to lahko dokažem le tako, da mu obe sliki pomagam poustvariti. In mu ju. Pomagam. Seveda z našim drevescem. Nek večer. Uspeva. Gladko. Potem za zgornjo sliko uporabiva pristop poustvaritve prvega posnetka in pristop poustvaritve drugega. Jaz leže na tleh vrtim novoletno jelko (ki sicer ni namenjena takemu manevriranju), mladič pa med nastajanjem posnetka vrti obroček za zum na objektivu. Seveda ne nastane nič posebnega, novoletno lučkanje pač, a zaradi časovne nezmožnosti pripraviti kaj bolj izvirnega, nastali učni posnetek vseeno izkoriščam za prvi letošnji tukajšnji zapis. Z rahlo  namero, da ne bo hkrati tudi zadnji.  Stojalo, 12-24 mm, F/8, 16 sekund, ISO 400.

Naleti mlajši mladič nekje na netu na dve fotki lučkajočega božičnega drevesca. Nobena od njiju glede nastanka nič posebnega. A vseeno mu to lahko dokažem le tako, da mu obe sliki pomagam poustvariti. In mu ju. Pomagam. Seveda z našim drevescem. Nek večer. Uspeva. Gladko. Potem za zgornjo sliko uporabiva pristop poustvaritve prvega posnetka in pristop poustvaritve drugega. Jaz leže na tleh vrtim novoletno jelko (ki sicer ni namenjena takemu manevriranju), mladič pa med nastajanjem posnetka vrti obroček za zum na objektivu. Seveda ne nastane nič posebnega, novoletno lučkanje pač, a zaradi časovne nezmožnosti pripraviti kaj bolj izvirnega, nastali učni posnetek vseeno izkoriščam za prvi letošnji tukajšnji zapis. Z rahlo namero, da ne bo hkrati tudi zadnji.
Stojalo, 12-24 mm, F/8, 16 sekund, ISO 400.

 

The Step

 

Če človek na sliki le hodi, naj se njegov korak jasno vidi, je v svojem komentarju povsem jasen Francesko. Razumljivo? Vsekakor. Zahtevno? Pravzaprav ne. Je pa to ena podrobnost več, na katero velja biti biti pozoren s fotoaparatom pred očmi.  180 mm, 1/320 sekunde, F/11, ISO 500

Francesco je v svojem komentarju neke druge slike pikolovski, a povsem jasen: če človek na sliki le hodi, naj se njegov korak vidi. Ali drugače: kje je druga noga? Razumljivo? Vsekakor. Zahtevno? Pravzaprav ne. Pač ena podrobnost več, na katero velja biti biti pozoren pri spremljanju dogajanja skozi iskalo fotoaparata. Škljoc v pravem trenutku. Pri tej sliki se potem Francesco ob pregledovanju nastajajočega slikovnega materiala nasmehne: The Step!
Rim, desni breg Tibere, 180 mm, 1/320 sekunde, F/11, ISO 500

 

Einfach

 

Pokažemo z levo sliko, nekoliko poudarjeno, kako to (pre)pogosto izpade. Deloma ali v celoti. In z desno sliko, kako lahko fotka opremljene steklenice zgleda po naše. Karin prevede par besed, da povemo še, kako je tudi za tisoč kilometrov oddaljenega vinarja to pravzaprav enostavno (Einfach):
1. Pošlješ vina (Flaschen senden)
2. Potrdiš testno sliko (Bestätigung der Testfotos)
3. Prejmeš datoteko polne kakovosti (Erhalt der Profi-Fotos).
Da tega seveda ne počnemo brezplačno, v Nemčiji, Avstriji, Švici ni treba posebej omenjati. Znana slovenceljska pijačarska firma nas je po drugi strani recimo na tej točki za v prihodnje raje užaljeno odjebala. Ko so potrdili, da so z zelo zelo zahtevnimi slikami res res res zadovoljni, smo namreč nezaslišano nesramno pričakovali, da jih plačajo. V roku. Ki so ga pred tem izbrali in določili sami.

Desni posnetek je naš standarden. Iz arhiva. Smo ga torej imeli od prej. Za levega pa sem se moral včeraj kar malo potruditi: pod vratom steklenice prekinjeni ter zgoraj in/ali spodaj grdo zaključeni (zebrasti!) odsevi, preveč poudarjena perspektiva, komaj berljivi podatki (posebej če so odtisnjeni s folijo), nenatančna barvna reprodukcija, premajhna ostrina in ločljivost ... Marsikaj od tega, neredko tudi kompletno, bo večinoma dobil naročnik podobne fotografije. Tudi čez mejo.

Desni posnetek je naš standarden. Iz arhiva. Smo ga torej imeli od prej. Za levega pa sem se moral včeraj kar malo potruditi: pod vratom steklenice prekinjeni ter zgoraj in/ali spodaj grdo zaključeni odsevi (ki med drugim flašo uspešno preoblečejo v zebro), preveč poudarjena perspektiva, komaj berljivi podatki (posebej če so odtisnjeni s folijo), nenatančna barvna reprodukcija, premajhna ostrina in ločljivost … Marsikaj od tega, neredko tudi vse hkrati in še kaj za povrh, bo večinoma dobil naročnik podobne fotografije. Tudi čez mejo. Zato smo vedno bolj zanimivi tudi tam.