Marijan Močivnik – Močko

Doslej Okusi Vipavske. Letos prvič Okusi na Vipavskem. Sprememba imena, ki naj, kot so mi pojasnili, omogoči večjo programsko širino festivala. In ki je (vštevši presledke med besedami) skoraj 30 odstotkov daljše kot doslej. Kar pa vpliva na naše oblikovalsko delo. Vsaj zato, ker ni bilo možno kar zamenjati enega imena z drugim in vse ostalo ohraniti brez sprememb. A ne bomo zdaj o tem. Naše delo pač.

Zemono, nedelja in ponedeljek. Kot vedno. Nedelja je pač nedelja. Ponedeljek pa je dan, ko si gostinci načeloma najlažje vzamejo čas za obisk take prireditve. Kar mi je potrdil Matjaž, reden gost, ki je bentil čez nekega drugega – severovzhodnoslovenskega – prireditelja in vinarja, ki k sebi stalno in že leta vabi na soboto in ne razume, da ne gre za Matjaževo (in ne le njegovo) preferiranje primorskih vinarjev in njihovih prireditev, temveč da on kot gostinec ob sobotah pač ne more. In da se mora organizator v grobem odločiti za ene ali za druge obiskovalce in se jim tudi terminsko prilagoditi.

V nedeljo jaz tokrat običajen obiskovalec: s kozarcem od vinarja do vinarja, najprej večina predstavljenih vipavskih belih in rosejev, rdečine in destilat, katerega skoraj edinega tudi popijem, ob njem na koncu uživaško še Majdina cigara in Barbi, Anito in Pecota v avto in domov. Ponedeljek potem predvsem s fotoaparatom. Skoraj brez kozarca. Del moje pozornosti s fotoaparatom posvetim dogajanju na vhodu in izhodu iz kuhinje, v kateri gostujoča chefa Emenuele Scarello, Petar Grašo ter gostitelj Tomaž Kavčič pripravljajo kosilo za okroglo stotnijo dobrojedcev. Dinamična in dobro vpeljana nezaigrana predstava.

28 mm, F/9, 1/5 sekunde, ISO 1000

28 mm, F/7,1, 1/15 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/8, 2 sekundi, ISO 800, stojalo

28 mm, F/11, 1/15 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/7,1, 1/5 sekunde, ISO 2500

28 mm, F/8, 3 sekunde, ISO 400, stojalo

Flaša se vseli v klet pred poldrugim letom. Potem, ko jo prinesejo na ovekovečenje, naša običajna kataloška fotografija, nobenih posebnih zahtev. Če nam pa slučajno uspe pokazati tudi lakiranost detajlov na etiketi, toliko bolje. In je uspelo in je bilo torej toliko bolje in vino pa naj ob priliki le poskusimo. Bomo. In smo ga. Ob priliki. Zdaj. Težko rečem, da bi ga morali precej prej, težko tudi rečem, da bi bilo treba še dolgo čakati. Alkohol kaže mišice, to je že treba priznati in prepričan sem, da jih je tudi prej in da jih bo tudi še naprej, 14,5 odstotkov alkohola niso evolucijski ostanki kuščarjevih nog, ki jih slepec uspešno skriva in se pretvarja, da je kača. Vino je pač skladno z letnikom in načinom pridelave krepko in tega ne skriva. Je pa lepo pitno, tudi zaradi primerne kisline, čeprav bo tudi ta verjetno za vedno ostala tam kjer je, nekoliko na svojem. Spili smo ga torej in uživali, sicer tega ne bi tu beležil, Barbi je sicer glasno sanjarila, da bi bilo še boljše, če bi z njim poplaknili kakšno zeliščno pašto, recimo tako z nekaj pehtrana in še s čim podobnim, a kar je, je. Pa prihodnjič.

Grem potem poguglat in svetovni vseved ne ve o Mulitu nič, o vinu Mulit nič, o vinu Mulit iz Kozane tudi nič in če dodam Prinčiča tudi ne, vztrajno pa Google predlaga, da bi mi raje iskal Multi, a jaz tega pač ne. Poskusim še s QR kodo na etiketi, pa tudi nič, moj telefon jo popolnoma ignorira ali pa koda ignorira samo sebe in svoje bistvo, potem na etiketi vseeno najdem spletni naslov (na veliko je napisan in ga ravno zato najprej spregledam) in s tem se brskalnik potem strinja. A tale naša flaša je starejša od objavljenih podatkov in lahko samo ugibamo, ali se v popitem vinu družijo vse bele sorte iz tam opisanega vinograda, torej chardonnay, viognier, sauvignon, in še enkrat chardonnay (jebat ga, tole samo prepisujem), rebula in pika. A kar je vključeno, daje zelo prijetno, kar razkošno celoto. In posledično prazno flašo. Kar je bistvo, ne?

Lahko bi bila tole tudi katera druga žlahtina. V deževno nedeljo sem jih na Krku poskusil precej. Menda večino in večini od njih bi lahko rekli, da so mainsteamovske. Ne štejem za slabo. Ne vidim namreč pretirane koristi, če neko lokalno, širši javnosti manj poznano sorto skoraj vsak vinar že v štartu njenega promoviranja avtorizira do te mere, da z vinom bolj izraža sebe kot sorto, označuje jo pa enako kot drugi drugačna vina, pivec brez doktorata pa seveda niti približno ne more vedeti, kaj bo dobil v kozarec, če se odloči za enega in kaj če se odloči za drugega pridelovalca. Ker pač ni jasno, kaj naj bi tisto, kar naroči, sploh bilo.

Če naročiš eno od standardnih žlahtin tistih šestih ali sedmih povezanih pridelovalcev, je skupna nit jasna, razlike so v detajlih. Kar je za začetek zgodbe, ki skuša vino tudi prodati, ne le pravljičiti o njem, po moje povsem okej. In ker ne jamrajo nad slabo prodajo, morda tudi res je okej. Še posebej, ker mi od etiket nobena ne potegne. Prav nobena. Uspeh zgodbe je torej drugje.

Lahko bi bila torej tole zdaj tudi katera od ostalih žlahtin, pridelanih pazljivo, s kontrolirano fermentacijo, z izraženo sortnostjo, zaenkrat brez pretirane želje biti veliko vino. Zmerno alkoholne, brez velikih teles in slednje razen ene, ki jo je eden od obeh Katinarjev lani prvič pridelal v novem, precej ekstremnem vinogradu, kjer je menda tudi najbolj severno posajen tudi dalmatinski plavac mali. A tole flašo sem pač od vseh edino prinesel domov, jo ohladil in naslednji dan izpraznil.

Bila naj bi avtohtona, trdijo, da je to zdaj tudi dokazano, recimo da je. Vsekakor sadna, nežne banane, liči, ananas, pitna, lahkotna a ne banalna. Torej prazna že pred poletjem, ko zna lepo orošena prijetno sveža še bolj potegniti.

Včeraj prinese Primož iz tiskarne prvi izvod Vipavske. Za trenutne potrebe še ročno vezan. Preletim res na hitro, potem z Barbi v Belo krajino, trenutno edina Vipavska pa v Ljubljano na sejem Alpe-Adria. V ponedeljek strojna vezava celotne naklade. Monografijo si torej skrbno ogledam šele konec prihodnjega tedna, ko se vrnem iz Perrugie.

Barbi, Andreja in Primož s prvim izvodom Vipavske. 20 mm, F/9, 1/100 sekunde, ISO 1600

 
Kot posledica angažmaja, pojasnjenega v spodnjem zapisu, se naše oblikovanje etiket za Sončni škol pojavi na The Dieline med top desetimi vinskimi dizajni tega tedna. Tako piše. Verjetno je mišljen prejšnji teden. Vseeno.

 
Se pred veliko nočjo oglasi Julijan, vrne kalibrator za monitor, barve so mu zdaj precej drugačne, pravi, navrže še sir, odpremo, narežemo, dober je, grem gor v hladilnik po nekaj konkretnega, ne morem se odločit, prinesem dol dve flaši in se lepo po vrsti, eno za drugo, odločimo za obe.

 
Prazna flaša: Terpin, Stamas Bianco 2003

Petnajst odstotkov. Za vola ub’t, bi rekli v teh krajih. Ni za vroč poleten dan. A po drugi strani že imam nekaj izkušenj s tem števerjanskim vinarjem in njegovimi vini – pa tudi to seveda še ni vse, nepozabno je bilo vsaj še njegovo rdeče 2003, ki nam je pred letom in pol pri večerji gladko povozilo enega boljših in ne ravno poceni rdečih Siciljancev in rdeča nit njegovih mišičnjakov je bila vedno neka prijetna mehkoba, pitnost. Kot zdaj ta. In nobene starikavosti.
 

 
Bo res treba v kratkem če mejo do Francota. Je povabil že lani. Na starejše letnike. Pa še ni zneslo. Je sicer zadnjič, ko se srečava na Oslavju pri Prinčiču rekel, da se spet oglasi on pri nas. Pa tudi še ni zneslo.

 
Prazna flaša: Ščurek, Pikolit 2003

Potem, ker pač dosti izbire zdaj po onem Terpinu ni, odčepim še Ščurka. Tudi njegov pikolit, eden redkih suhih pikolitov je to, tako redek, da se je Andreja pred časom kar v Brdih, ne prav zelo daleč od Ščurkove kleti naposlušala, da to sploh ne obstaja. A obstaja. Je. Fotografiral sem enkrat to njegovo grozdje pred trgatvijo, značilno za sorto komaj kaj oplojeno, prestreljeno, samo tu in tam prezrela jagoda, ostalo v glavnem pecelj. In luft. Precej neprivlačno, na prvi pogled.
 

Pikolit. Precej tipičen grozd iz Ščurkovega vinograda sem pred leti posnel v studiu. 105 mm, F/32, 1/25 sekunde. Studijski fleš.

 
Vino razganja od enako dosti na etiketi zapisanih alkoholov kot Terpina. Krepkih petnajst. Isti letnik, enaka, ne glede na izkušnje, vedno nepričakovana pitnost. Eteričnost, nekaj predikatnega je v tem vinu, spomni me aromatika na belokranjski Šturmov Akord, na to suho belokranjsko zvrst iz prezrelega grozdja. Komaj ohranim v flaši nekaj požirkov Ščurka za naslednji dan, da ga preverim še enkrat. Nekaj let ga zdaj namreč nismo, tole je bila na žalost zadnja flaša. Drži.
 

 
Tista njegova poskusna potica iz pinjol, ki jo Julijan omenja ta večer in potem čez nekaj dni res prinese probat, bi šla lepo k temu pikolitu. Ali pikolit k njej.

Evo, tale spletnik, blog, je bil nekaj dni na dopustu. Bloger, se pravi jaz, pa žal ne. Še huje: blog je imel dopust, ker na nekaj projektih tako šponamo, da bloger zanj (za blog in dopust) ni imel časa. Morda dopust vendarle konec septembra. Ali oktobra. Upam. Če ne prej, pa novembra. Sem naročil Barbi, da šibneva v London. Pa ne verjame.

Za monografijo Vipavska lovim zadnje potrebne posnetke. Ne samo tega, še marsikaj imamo v delu, a tudi to. Bliskam po hramih. Med drugim. In mimogrede težim vinarjem in gostincem, da mi tik pred zdajci še enkrat pogledajo v objektiv. Sva namreč naknadno določila z Deboro, da bomo portrete za ob izjavah delali namensko samo za tja in drugače od ostalega. Andreja usklajuje in nikakor mi urnika ne razredči dovolj, da bi med dvema fotkanjema vsaj globoko zajel sapo. Kar ji močno zamerim. In to potem po kleteh nadomeščam s praznjenjem kozarcev. Kar bi lahko tudi še dodatno utrujalo. Če bi pretiravali.

Ukradem pa tu in tam s fotoaparatom mimogrede še vedno tudi tudi kaj nepredvidenega. Za moj blok v nastajajoči knjigi. Moj po fotkah. Po vsebini pa vipavski. Recimo. Nekaj malega od zadnjih posnetkov prilagam.

Fornazarič, Vogrsko. 20mm, F/7,1, 1/13 sek, 2 fleša.

Rouna, Slap. 20 mm, F/6,3, 1/15 sek, 2 fleša.

Vidmar, Preserje. 50 mm, F/10, 1/50 sek, fleš.

 

Sem že zapisal, da je Zoran Podgornik, tako je vsaj sam povedal, prišel do nas zaradi revije Vino. Zaradi naših fotk. Kot vinoljubca sva se srečevala že prej. Tudi o tem, kako sva fotkala za njegovo spletno stran po Vipavskem in malce po Krasu, sem tam poročal. Potem sva v ta namen prebila še en dan v Brdih, kjer je bilo, kar se delovnega dela tistega dne tiče, posebejj zanimivo pri Štekarju. Malo zaradi Jankota in jutranjih žganjic in potem vina in na koncu tudi zato, ker je vse skupaj naneslo na nekaj nenačrtovanih posnetkov in je eden od njih skupaj z enim iz Vipavske potem prevesil prvotno razmišljanje o načrtovanem spletišču v njegovo sedanjo vsebino in podobo. Likovno je bilo precej podobno zastavljeno že takoj na začetku, se je pa Zoran takrat izogibal referenčnim objektom, potem sem ga prepričal, da čisto brez tega verjetno nima smisla, na koncu pa so se na svoj način znašle v samem bistvu. Večina ali kar vse izbrane so povezane z vinarji ali gostinci na Vipavskem, na Krasu in v Brdih.

Po koncu našega dela je sledil še eden od številnih možnih SiOLizmov, po vsem skupaj sklepam, da smo z objavo te spletne strani nekaj dni mi jebali SiOL in ne oni nas. Njim v bistvu očitno ni do tega, da se pri njih najame in plača gostovanje spletne strani, vse je na voljo zgolj zato, ker jih je ena sama dobrodelnost, prijaznost in strokovnost. Spletna stran je namreč pri nas povsem normalno delovala, na njihovem strežniku pa sploh ne, niti malo, še videti je ni bilo. Oni seveda nikoli niso nič krivi, niso tudi če so, in ko niso in niso in niso sporočili, kaj konkretno naj bi bilo z nameščeno stranjo narobe, smo pač zgolj čakali. Po dveh ali treh dneh je začelo nenadoma delovat, kdo ve kaj so poštimali, verjetno nič in se je vse zgodilo samo od sebe, in zaradi te podmene vse skupaj zdaj jemljem za trden in neizpodbiten dokaz, da SiOL kot vedno tudi tokrat ni bil nič kriv.

Medtem in potem je Zoran dal te spletne strani pogledat temu in onemu, zanimalo ga je marsikaj, predvsem pa, se mi zdi, koliko je spletnemu obiskovalcu zadeva intuitivna in se je pokazalo, da je. In je v glavnem dobil pohvalna do zelo pohvalna mnenja in je videti zadovoljen, kljub temu, da se je projekt zavlekel čez želeni konec aprila in si zato nisem zaslužil obljubljenega bonusa v obliki flaš, polnih vina.

Drugo letošnjo številko revije Vino pridno mrcvarimo, naslovnico smo vam nekje spodaj že pokazali, in tudi sicer jo peljemo h koncu. Hkrati na dolgi rok kadrovsko in organizacijsko in upam da tudi še kako drugače napredujemo, tokrat se reviji namreč prvič meni za hrbtom intenzivno posveča Debora. Jaz ji sicer po potrebi visim za vratom, na trenutke ji priskoči na pomoč še Primož, predvsem pa jo jaz skušam pravočasno oskrbeti s tistim slikovjem, ki je po sili razmer ali kako drugače pač padlo name. O čem drugem še sporočim, tokrat za bolj fotografsko zagnane spodnja malenkost. Miniatura. Nakazuje tudi eno od vsebin. Priložene slike značke morda Debora v reviji niti ne bo uporabila, vidimo danes, posnel sem jo pa za vsak slučaj, potem ko sem opravil s potrebno sliko čisto svežega brancina. Vem, vse skupaj ne izgleda nič posebnega. Dokler pač tega ni treba točno tako posnet. Pofotkat natančno tako, da bo lahko, če bo Debori prišlo prav, slika zaživela brez ozadja. Kot je videti spodaj. Bela značka se mora izrisat na beli podlagi in mora biti zato pač ravno prav siva, recimo temu temno bela, in senca mora povedat, da je značka vpičena. Spodaj sem nasul nekaj peska, na sliki ga seveda ne vidite, lahko bi značko zapičil v kaj drugega, a pesek je bil pri roki in je dal dovolj veliko in dovolj ravno površino, da se papir, s katerim sem ga prekril in skozi zarezo značko vrinil, ni brez potrebe po svoje zgibal. Svetlobno okno je nameščeno tako, da je papir rahlo presvetljen, za odtenek bolj osvetljen, kot značka. Z vrha in rahlo, a ne preveč, proti zadnjemu delu postavljene mini scene. In to je to. Preprosto? Zelo preprosto. Photoshop? Lahko tudi pomaga, a po pravici povedano, sem za kaj takega v preprosto preveč len. Lažje in ljubše mi je fotko korektno posnet, kot neko za silo pripravljeno sliko z računalnikom mrcvarit. In vsaka, tudi takšna slika je odlična vaja za naslednjo. Poleg tega pa: tista druga, rezervna, računalniška možnost mi je na koncu, če s prvo slučajno odpovem, še vedno na voljo. Ni pa prioriteta. Prej rešitev v sili.

Zamuda. Včasih je preprosto preveč vsega in potem od tega zaenkrat nič časa za tele pisarije. A bo. Evo, včeraj sem v studiu nastavil rešitev enega naših večjih problemov. Morda največjega. Trenutno zanesljivo največjega. Sem enemu večjih in referenčnih naročnikov preprosto povedal, da se tako ne gremo več. Saj sem dopovedoval že prej, predlagal rešitve, a dotični nič. Nič. Nič. Popolnoma nič. Dialog z zidom. V nekaj letih smo natančno nikoli dobili materiale pravočasno v delo, in vse to je potem podiralo domine in posledice so se seveda čutile in je že prekipevalo in sem dolgo razmišljal in preigraval kombinatoriko in včeraj sem preprosto odposlal, da so pač za prihodnjič spet zamudili in da se zdaj in odslej začnemo pogovarjat ko bomo imeli vse v rokah. Bodo posledice. Vem. A svet mi je kljub temu takoj spet lepši. V zraku mi bo nekaj časa viselo le še, zakaj za vraga tega nisem zgodil prej. Mnogo prej.

Brez besed. Ko mi je šofer popoldan nekje okoli Kavadarcev, Makedonija, ustavil avto, da bi posnel oklepnico, ki nam je prečkala pot, sem za šalo rekel Primožu, da jo bom počil kar s fish eye objektivom, ki je bil ravno na aparatu. In evo, sem jo res. Omenjam, ker bi jo s teleobjektivom lahko posnel bolj od daleč. Tole je pa zeloooo od blizu. Je bilo treba zato nekaj časa mirno odležat v pesku sredi kolovoza, da se me je navadila, potem jo je počasi spet mahnila po svoje. 10,5 mm, F/9, 1/90 sek.

Prejšnji petek. Pred prazniki. Šmarje. Nad Koprom. Peljem še Andrejo, potem se imava zglasiti na Nepozabnem večeru revije Vino, Vinakoper, prej mi bo pa za lučkarja. Sicer tudi zaradi revije, jasno. Klet Santomas.

Odsluženo. Nafehtano pri Tamari in danes brez določenega namena, recimo za vajo, posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek. Trije fleši, eden je klasično osvetljeval glavni motiv, drugi dodal nekaj svetlobe ozadju, tretji od zadaj toplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat. Lahko pa to tudi čisto dobro izgleda.

Dospeva na sekundo natančno, torej pol ure prezgodaj, in lahko v miru nekajkrat izmenično poskusim nov letnik malvazije in rozeja. Malvazija nekako po pričakovanjih, všeč, za rose imam pa vtis, da je od izrazite začetne všečnosti refoškovega vonja in barve prejšnjih letnikov pomaknjen bolj na jezik, resnejši, polnejši, bolj zaokrožen. Ugibam, da nekoliko proti merlotu. Nisem pa vprašal. Všeč. Teče. Je pa tudi, ravnokar napolnjen, še rahlo premlad za resnejše sodbe. Počakajmo kak mesec.

Naj bi sicer to kletarji dogajali, tako pravijo zase, ko čakajoča vina dotrajajo zamaške in verjetno vsaj tisti resni to res počnejo, nisem pa pogosto omenjane zamenjave zamaškov pri arhivskih vinih še nikoli videl. Potem se je sicer izkazalo in tudi razumljivo in predvidljivo je, da prav dosti ni videti, steklenico se pač odpre, to znamo in poznamo, vino se po potrebi zaščiti z žveplom, analiza je glede tega seveda narejena že prej, potem pač enako kot z novo steklenico: nov čep. Rešeno.

Tamara Glavina. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počas pa z andahtjo, bi morda rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Dandanes raje prej izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Je pa po drugi strani to tudi prilika, da se vino poskusi in, če mene vprašate, zna biti to zanimivejši del dogajanja. Smo seveda ga. Inkriminirani refošk Antonius 1999, katerega je gospod Ludvik umaknil pred kupci, ko so mu v San Franciscu 2002 prisodili s srebrno medaljo. Poskusili. Pili. Pri mizi. V kleti so se odločili, da je to hkrati lepa priložnost, da se na mizi enako zgodi še z enim od preostalih rehoboamov Grande Cuvée 2000. Prvooštevilčenega od 144 je dobil v dar prejšnji papež. Za zadnjega se pa še ne ve.

Rehoboam je sicer zanesljivo težka naloga za enoročno elegantno točenje. Je sin kralja Salomona, vnuk kralja Davida, v vinskem svetu je štiri in pol litrska steklenica. Burgundska ali šampanjska. V Bordoju je pa to potem jeroboam. Kar pa, mimogrede, gremo spet nazaj, med šampanjci in burgundci pomeni 3 litre. 4 flaše. No, vsekakor je bil naš rehoboam v primerjavi z navadno flašo (bottle) kar obilna zadeva. Za karton šesterček običajnih buteljk, trije magnumi naenkrat. Lepše, počasneje, naj bi se vina starala v večjih flašah, imam nekaj presenetljivih izkušenj s tem, potrjujem. Od razlag me pa ni še nobena povsem prepričala.

Refošk Antonius 1999. Ali Grande Cuvée 2000. Kaj pa vem ... Vsekakor v degustacijskem prostoru kleti Santomas. Ob špargljevem prigrizku. Kako naj jim, namreč divjim, temno zelenim rečem da so beli, da so beluši ... 20 mm, F/8, 1/30 sek, 2 fleša.

Kar se vina tiče, je bilo potem zanimivo poslušat mnenja, dve vini, dva letnika, nekaj osebnostnih sodb, nekaj poskusov objektivizacije, nekaj strinjanja z oceno, da bo Antonius z novimi zamaški gladko preživel namenjeno mu naslednje desetletje. Mu privoščim. Ugibal pa glede tega nisem. Tiste tri četrtine primerov v katerih vinu dovolj dobro določim prihodnost se mi zdi premalo za resno razpravo. Za primerjavo: če napovem, da bo jutri enako vreme kot danes, bom zadel 60 do 70 odstotno. Jasno? In imam pogosto občutek, da je večina ostalih vinskih modrovalcev pogosto na zelo podobnem rezultatu. Se zato raje vidimo čez deset let. In poskusimo.

Vini danes? Antonius bolj karakteren, samosvoj, intriganten. In še vedno saden. Refošk. V Grande Cuvéeju mu delata družbo merlot in cabernet sauvignon. Ga pomakneta bolj proti svetovni vinski klasiki. In povsem drugačen letnik. Deluje bolj zrelo, zaokroženo. Mehkejši. A oba všečna, pitna. Z zgodovino in prihodnostjo.

Dolgcajt. Večinoma. Nihče kriv. Razen mene, ker pač to počnem. Skrbim, da se pri prvem tisku nove vinske etikete izcimi čimbolj tisto, kar hočem. Ker ni vse povsem predvidljivo. Ure čakanja, da nekdo po moje opravi svoje. Recimo tiskar. Da mi potemni barvo. Recimo. Vsega skupaj pogosto v celem dnevu zgolj nekaj minut mojega dela, odločitev, napotkov, zahtev, sprememb. Minute, ko včasih lasje stojijo pokonci. Meni. Tiskarju. Obema. Komercialistu. Vsem … Švic greje po hrbtu, možgani delajo. Menda. Potem spet berem časnik, čakam, si grem kupit vodo, štejem kaj nepomembnega, čakam, grem odtočit, čakam. Fotografiram. Kar tako, brez potrebe. Kadar s tem ne motim.

Ptujska tiskarna. Tisk. Stroj, zaradi katerega večino naših etiket tiskamo tam. Offset na roli. Natančni odtisi rastrov tudi na hrapavih papirjih. In bili so prvi, ki so mi šli na roko pri izbiri papirjev. Potem so se temu prilagodili tudi drugi tiskarji. Prej si dobil tri, štiri različne papirje in to je bilo vse. Potem sem jih prepričal, pristali so da mi naročijo nekaj drugačnega, novega. In je steklo. Naslednje leto so mi še sami dali bianco možnost, da jim po moji želji izberem še tri druge papirje, ki jih bodo nabavili, ne glede na to, ali bom tiskal nanje ali ne. 13 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

V torek tako rose Sveti Martin. Stegovec. Sprednja, pravzaprav štiri sprednje, tri barve in folija, potem še zadnja etiketa, dve barvi. Preveriti, uskladiti. Med sabo in z barvo steklenice, vina. Peter bi moral biti tu z mano, da pogleda zase še on, pa mi po mejlu dan prej sporoči: “jutri žal ne morem – gužva v službi(-ah) … Zaupam, da bo vse 100 %!” In če ne bo? Ali če po moje bo, po njegovo pa ne bo? Čakam. Fotografiram. Detajlčki. Priflikani spodaj. Previdno. Srajca ima blazno afiniteto do tiskarske barve. Fizična privlačnost. Hlače tudi. Pravzaprav nepojasnjljiva privlačnost do vsake vrste umazanije. Že od mojih mladih nog. Problem je v tem, da se Barbi s tem po mnogih letih še vedno ni sprijaznila. Skušam pazit, a pri makro fotografiji si blizu, tako prekleto blizu.

Sebe seveda težko takole fotografiram. Čeprav se verjetno tako ali tako ne bi. Fotografiral. Na sliki izpred dveh let prvi tisk neke druge etikete še na starem stroju spremlja z mano tudi Debora. Je do tiskarja še bolj pasja od mene. Nekdo pač potem etikete plača. In z njimi podpisuje svoje vino. Ni hec. 15 mm, F/8, 1/3 sek, fleš.

Redakcijski sestanek …
… je bil včeraj za naslednjo in okvirno tudi za še bolj naslednje številke revije Vino po sili razmer delno dopisno in delno telefonsko izpeljan, ker je Jože sporočil, da boleha in da ga ne bo in smo potem na šest oči in na daljavo premlevali predloge, preverjali nekatera nova dejstva po telefonih in si dopisovali. Nekaj piscev je že dobilo pisanje v delo, fotografov še nismo razporejali, bo pa vsaj tisto, kar verjetno pade name, spet pestroooo.

Vinakoper. Bo Nepozaben večer.
Ne bom za zdaj dosti glede vsega tega razlagal, cel kup zadev je še v dogovarjanju in usklajevanju, in se beremo tukaj sproti, se je pa medtem doreklo Nepozaben vinski večer v kleti Vinakoper in smo lahko tako včeraj pripravili in razposlali najavo, če je kdo spregledal ali ne dobiva obvestil revije Vino: uživali boste lahko za nazaj v Kopru v petek, 24. aprila (intervju z Iztokom Klenarjem je bil v reviji že leta 2006, ko Nepozabnih večerov še ni bilo), za prijave pa so trenutno kratka navodila na voljo tudi na spletišču revije Vino. Večini že znan namig: običajno se je treba kar podvizat za prosta mesta. Jutri!!!

Iztok Klenar. Pri manjših kleteh zasebnih vinarjev se ve kdo je frontman, pri večjih, ki pri nas v svetovnem smislu niti niso bog ve kako gromozanske, pa včasih to ni tako jasno. V kleti Vinakoper glede tega vsaj po vinski plati seveda ni dvoma: Iztok Klenar. Posneto za intervju, ki smo ga v reviji Vino objavili leta 2006. Precej materiala smo posneli v kleti, nekaj bolj sproščenih slik pa, ko smo se že malo bolj spoznali in navadili drug na drugega, ob njihovem vinogradu na Debelem rtiču. Med njimi tudi to sliko, ki je potem v reviji pokrila naslovni dve strani intervjuja. 105 mm, F/7,1, 1/750 sek.

Jedli seveda ne bomo štajerske kisle juhe, ne ker bi o njej imeli slabo mnenje, temveč zato, ker smo na obali, se vam že svita? Čisto na koncu smo glede Nepozabnega večera včeraj dobili še Iztokovo osebno potrditev, nismo pričakovali, da se to ne bi zgodilo, pa vseeno, iz previdnosti smo čakali in zdaj lahko zapišem: v kozarce dobimo tudi kaj iz skritih kotičkov kleti, omenjeno je bilo tudi nekaj starejšega od naše države, zna biti zanimivo, ne povem natančneje … Lahko pa kot edini udeleženec vseh Nepozabnih večerov mirno namignem, da smo imeli doslej na Nepozabnih večerih z zrelimi vini kar precej sreče, vrh takih vin na naših Nepozabnih pa zaenkrat po moji presoji še vedno zaseda Čotarjevo mešano belo 1980. Pridelano v Jugoslaviji, smo mu označili na obešanki. Se mu jih je pa nekaj drugih starin na teh večerih ker tesno približalo.

Ko smo našega starejšega mladiča, ko je bil še manjši od mene, linearno gledano, po višini, približno pol mene, vprašali rolerje ali kolo?, je izbral kolo. Ker na rolerjih stojiš, na kolesu pa sediš. Jasno? Jaz sem sicer razmišljal drugače, pravzaprav sem bil še bolj oportunističen in sploh nisem razmišljal. Kolo, pač. Čeprav se mi nekje prašijo tudi rolerji.

Dan D
Dan D mi nastopi vsako leto enkrat po našem in po pravoslavnem novem letu, ko se mi par res toplih dni ujame s primernim razpoloženjem in z dovolj prostega časa za pripravo nujne opreme in za izvedbo prvega kolesarjenja. Dan ni pretirano odvisen od koledarja, ne nastopi neko točno določeno okroglo ali praštevilo dni po pustu ali pepelnici. Preprosto se zgodi in ga ne praznujem, je pa fajn, ko si v grobem preženem zimo, napumpam obe zračnici, namažem verigo, oplaknem bidon, oplaknem bidon, oplaknem bidon, še vedno smrdi, oplaknem bidon, resetiram števec (za to porabim več časa kot za vse ostalo, users fendly res ni, nujno potreben pa mi tudi ni se včasih zalotim ob misli, da bi ga nežno pobožal z manjšo skalo) in grem preverit, koliko je nekajmesečno posedanje pred računalnikom utrdilo moje ritne mišice. Običajno ugotovim, da jih ni prav pretirano, zimsko obdobje prisile v tekaštvo jih pa tudi ne. Za razliko od pršutov, ki sta v razmeroma dobrem stanju. Potem v slabih letih cel teden, v dobrih pa le delovni teden, čutim posledice tega preverjanja. Je pa, sem že nakazal, sproščujoče. Je bilo to tako letos danes. Priznam, povem, uvodnih petnajst kilometrov, pol po blatu, pol po asfaltu, enkrat sneta ketna sredi potoka, mokre noge itd … ni za v anale in ob največji opaženi hitrosti, 45 km/h, se je tudi še najbolj trudil asfalt, ki se plasti na niti ne omembe vrednem spustu med Selom in Vrtovinom.

Breskve. Vipavska. Dan D. 300 mm, F/8, 1/350 sek. Naj manj izkušenim omenim, da teh 300 mm na mojem tokratnem nahrbtnem digitalcu pomeni enako kot 450 mm na starih analognih, s filmom nafutranih leica fotoaparatih, in da sem s sabo seveda tudi neimel stojalo, in da sem se moral zato pred tem škljocom kar lepo umirit, da je bil zapisani kratek osvetlitveni čas res dovolj kratek za dovolj ostro sliko. Toliko v opravičilo morebitnim tehničnim kritikam objavljene slike.

Sedeti ali ne sedeti?
Tole vam beležim, ker sem že čisto na začetku omenil, da bo to tudi o fotografiji, in razlika med tekanjem in kolesarjenjem zame ni samo v sedenju ali nesedenju, je tudi v tem, da na kolo vzamem pogosto s sabo tudi fotoaparat s par objektivi. Pravim pogosto, ne vedno, odvisno od marsičesa, je pa kup slik, ki se zdaj skušajo prerinit v knjigo, nastalo med mojimi posedanji na kolesu. Laufam pa brez aparata. Že tako ali tako bi recimo čevljarja Milana Gačanoviča in še koga fršlok zadel, če bi me, utilitarista, videl v pošvedranih pohodnih čevljih in podloženih kolesarskih pajkicah pod smrkajočimi oblaki po blatu laufat, če bi mi pa še rukzak s fotoaparatom na hrbtu poskakoval, bi bilo pa čisto preveč še zame. Estetski vidik bi že prenesel, ogledal na mojih kolovozih Vipavske doline ne mrgoli, dodatne kile na hrbtu, prištete moji lastni masi mi pa res ne bi ničesar olajšale.

Brez filozofske podstati, zgolj iz banalnih izkušenj trdim, da je se svet fotografirajočemu nudi čisto drugače, če se ta preveža naokoli z v avtomobilom, letalo pustimo kot manj pogosto obliko lokalnega transporta ob strani, torej z avtomobilom in še tu je različno ali kot voznik ali kot voženi, drugače kot voznik kolesa in drugače kot pešak. Hitrejše oblike pešca, torej SLR ali DSLR fotografa tekača s tremi dodatnimi objektivi, mini trinožnikom in morda še flešem zato tu ne omenjam kot pogosto realnost. Liberalno pa dopuščam tudi to možnost.

Kolo mi je glede tega ena vmesna kategorija. Ne ustavim se ravno ob vsakem zanimivem motivu, vsakega resnici na ljubo povedano tudi ne opazim, celo ne smem ga, CPP, a vseeno sestopim večkrat in lažje kot kot avtomobilist, pa težje in redkeje kot pešec. Aparata nimam kar okoli vratu, dobro, vi morda, jaz pač ne, imam s tem nekaj izkušenj, med drugim sem se lani boril z neomajno trdno stoječim drevesom pod Gabrjami in slabo jo je v borbi odnesla čelada, aparat v rukzaku je preživel, jaz pa imam tako ali tako trpežno lobanjo in je pač čelada podlegla nasprotnemu si pritisku dveh trdnejših in obilnejših mas. Jasno sem slišal tisti krrrrc, ko je stiroporno polnilo opravilo svoje delo. Aparat, če bi mi takrat bingljal okoli vratu, bi verjetno utrpel in tudi mehkejšim delom mojega telesca prizadejal opazne posledice. Fotografiranje na kolesarjenju torej ni kar nekaj čisto za mimogrede, sem pa hitrejši in obvladujem večje ozemlje, kot bi ga peš. Danes sicer ne prav pretirano, sem pojasnil, vseeno se je pa uživalo v razganjanju doline od prvega resnega cvetenja. Glavno pa šele pride. Ko cveti akacija, ki sicer ni akacija, a o tem kdaj drugič, namreč dolina tudi zadiši. Tisto pa je noro. Res.

300 mm, F/7,1, 1/750 mm

Glede tistega količka iz mojega prologa: imel sem prav. So tam res nasadili trte. Slučajno videl. Tekel nekega blatnega dne, kot sicer že večkrat tam mimo, ko so v tla rinili količke. Romantika? Kovinske palice. Stavbno železo. Potem sem šel pred dnevi tja par slik posnet. Naj vam bo: za vas. Da se slišim altruistično. V resnici pa bolj zame. Za tole pisarjenje. In za sicer. Morda dam v knjigo. Me pa vse početje okoli bloga sili v razmišljanje, kar si jemljem kot dobro. Me sili imeti bolj odprte oči. Kar tudi jemljem za dobro. Koristno. Razen, kadar se trudim zaspat. In je malo tudi fino, če potem ugotoviš, da kdo pogleda, morda celo kaj prebere. Ker bi sicer lahko, če bi šlo pri vsem tem res samo zame, tudi kar na toaletni papir kracal. Pred izpolnitvijo njegovega namena. Ni primeren, a recimo.

Vinograd. Količek. Kowc po tukajšnje. 105 mm, F/6,3, 1/180 sek. Povečava mi je ob relativno odprti zaslonki dala selektivno globinsko ostrino. Nekateri ji rečejo ostrinska globina. Ne bom diskutiral. Po želji.

Tja na Nepozaben večer sem seveda šel s fotoaparatom, ta je z mano tam bistvo moje prisotnosti. Nekaj nastalih fotk je Primož že počil v Jožetovo videnje večera, nekaj jih bo, vsaj običajno je tako, v naslednji reviji.

Predvečerje
Vsekakor pridem tja od vsega prej skrajno zoprno utrujen in prehlajen in po razpakiranju prtljage še veselo ugotovim, da so kapljice za nos raztreseno ostale doma na mizi in izkoristim prijaznost, ter si po ponujenem testnem kozarčku aperitivne macerirane rebule, te bodo rdeča nit vinskega dogajanja večera, pomagam s še z vročim čajem. S tem bomo začeli, a bo vredu? zanima Ivi, mišljeno je vino, ne čaj, tega dobim malce kasneje. Pozoren bralec bo opazil, da me gospa Ivi vljudno vika, staram se . Potrdim. Vino. Po moje bo v redu.

Čakamo
Ivi nestrpno čaka revijo, jaz tudi, a jo, Ivi namreč, zaenkrat še razočaram, prvih petdeset, posebej za ta večer na mojo prošnjo vnaprej na hitro zvezanih in na žalost zaradi naglice za meni takoj opaznega in opaženega pol centimetra preozko porezanih revij je v tiskarno mimogrede šel iskat Primož in je s Petro še nekje za mano na poti sem.

Čakamo pa tudi še vinarje z Oslavja. Stanko (Radikon) bi moral biti že tu, prideta tudi Niko (Bensa, vina Castellada) in Dario Princic, Ivi zanima, ali ga poznam, Stanko in Niko sta taka sproščena in prijetna človeka, Prinčiča pa ne pozna in povem, da je tudi on tak in potem ko pridejo z ženami in v družbi se pokaže, da je res tako. Matjaž Lemut (Tilia) je pa še v Veroni in bo zamudil, zato sem karton njegovih vin dostavil kar jaz.

Ambient. Bilo je prijetno. Glede na besedilo spada slika nekoliko nižje, a tam jih je po moje že dovolj ... 20 mm, F/7,1, 2,5 sek, dva fleša. Posneto s stojalom, Primož je pa s flešema dosvetlil in s tem gibanju dodal nekaj ostrine in barvne pestrosti. Tako je slika dobila tri prepletene plasti. Na eni so premikajoči se gostje, na drugi tisto, kar se v času osvetljevanja ni premikalo in na tretjem nekaj gibanja, ki mi ga je Primož pomagal zamrzniti s flešema.

Premiera v reviji
Je Ivi potem z videnim v reviji videti vesela in zadovoljna. Dotlej ji je bila na vpogled samo slika tu na tem blogu (je rekla, da je tudi prebrala in celo je rekla, da sem ji z zapisanim dal mislit). Včasih sem fotografiranemu prej pokazal kako sliko, fajn se mi je pred leti bebcu zdelo če mi je kaj res ratalo in me bo lahko še kdo pohvalil, fotografiranemu se pa seveda lahko tudi ni tako zdelo in sem se po par izkušnjah odločil, da si eni si na mojih slikah pač niso všeč, jaz delam in gledam sliko, celoto, oni pa sebe na njej in to ni isto in od takrat naprej vnaprej ne kažem več.

Tekmovanje v izdelavi žlikrofov. V modri srajci tekmujejo nežne ročice Stanka Radikona. 20 mm, F/8, 1/10 sek, 2 fleša. Prvi usmerjen v strop, drugega ima na vesti lučkar Primož. Za fotografiranje tekmovanja sem si ne glede na vse izboril prostor tik ob mizi in se selil od para do para, tako da sem navijače in ostale motil pri vsakem tekmovalcu le nekaj časa in me nihče ni zbrcal.

Fotkamo. Pretežno pod črnim stropom.
V kuhinji sproščeno, zabavajo se, je vrooooče, fotkal sem Franca in Klavdija že zadnjič za intervju, Ivi jima je pa danes pokazala revijo in sta s takrat narejenim zadovoljna in nam gre tudi zdaj fotkanje lepo od rok, Hanina sobana, kjer sedimo pri večerji, ima pa črn strop in je treba drugače, krožnik počim klasično, svojega, pred sabo, na mizi, ne kompliciram, nekaj dogajanja mi osvetljuje in dosvetljuje Primož, za sliko ali dve porabim v ta namen kar Brunota, ki je pri mizi moj desni sosed, za ambient sem privlekel še stojalo a tudi z njim ne motim dogajanja predolgo, vmes mi povedo, tako sem se naročil v kuhinji, da bodo iz krušne peči zdaj vzeli jagenjčka in skočiva s Primožem še tja, to bo verjetno lahko ena tista pokončna slika, ki se jo potrebuje za začetek zapisa o Nepozabnem večeru na spletni strani revije. Sem že pisal, da mi bolj ležijo podolžne slike in da se moram za pokončne večinoma posebej prisilit.

Jagenčka na krožnike. In žlikrofe. Kasneje marsikdo še repete. 20 mm, F/8, 1/10 sek, 2 fleša. Strop je temen, zato s fleši delamo direktno, osvetlitveni čas določim tako, da mi poleg flešev ostane v toplih barvah še nekaj ozadja. Lučkar mora biti z mislimi kar precej pri stvari, ljudje se mu premikajo, kuharji so belo oblečeni, večina ostalih temno, precej kontrastna situacija.

Tudi nad polnjenjem krožnikov z jagenjčkom se v sosednji sobi pne temen strop, nima smisla z odboji delat, pa še za fotografiranje je kar temno in če hočem poleg flešev kaj ozadja, bodo časi razmeroma dolgi, lahko tudi predolgi, seveda bi lahko zadevo tudi na smrt zakompliciral in da me pri fotografiranju in dosvetljevanju ozadja ne bi motili, bi recimo poslali goste ven ampak to verjetno ni to, naslednjič ali pa že kar zdaj bi mene poslali ven in ker zunaj dežuje s Primožem improvizirava, on skače s flešem ali dvema sem in tja, narediva več kot potrebujem, raje tako kot premalo in bom izbiral potem doma.

Večer. Poskus. Brez kakih resnih ambicij. 50 mm, F/6,3, 1/5 sek, visoka občutljivost, posneto iz roke, brez fleša.

Fotkamo. Pod spet pod svetlim stropom.
Suhi iz Svijeta u čaši preko Matjaža prosi, če mu lahko za objavo pošljem sliko vseh vinarjev, pri mizi sedi z mano Bogdan in potrebuje za Primorske novice isto, Nini pa tudi pride prav isti motiv in jih tako vinarje zbiramo in zberemo z obema gostiteljema, to sta gospa Ivi in gospod Edi, jih vse posadimo, prej umaknem vazo z mizice pred njimi, da ne bi kaka vrbova mačica komu na sliki v nos silila, Primož en fleš vanje in jaz enega v strop, nekajkrat pritisnem, oni pa potem s kozarci odsedijo tam še lep čas in jim ni videti hudega.

Klavdij. Še en trik za lahko noč, pa spat! 20 mm, f/8, 1/10 sek, fleš.

Namesto zaključka
O vinih, o hrani tokrat nič, berite Jožeta, vinarji so dobro držali štimungo, na protokolarne podrobnosti je bila pozorna Nina, tako mi je povedala v torek na Salamiadi našega Rotary kluba, jaz sem okoli dveh padel v posteljo in da ne bi zjutraj nevljudno prišel na zajtrk ko bi drugi že skoraj pojedli, sem se glavni gospodinji Simoni v jedilnici raje pokazal tako zgodaj, da so vsi ostali že prej odšli.

 
V petek je po včeraj potem seveda še bolj pestro, utrujenost je po treh tednih brez počitka že presegla vse okvire znosnega, ne, nimam mačka, nič takega, včeraj nismo po tej plati pretiravali, le utrujen sem. Z veliko začetnico. Utrujen. Zdelan. Zjeban. Pred kolapsom.

Simčičeva hiša. In nova mašinerija.
Martina sporoči iz Vipolž, meni po mejlu, Barbi pa SMS, naj me, Barbi, mejle pošlje gledat, piše da nuuuujno še danes potrebuje slike hiše, one, ki sem jih posnel zadnjič mimogrede, ko sem briški oktet delal, ali sem jih uspel kaj pogledat, na srečo sem, a Tomi je medtem na srečo ravno danes na žalost pripeljal nov računalnik, upam, da bo tri terabajte diskovja zadostovalo za par mesecev, vedno zmanjkuje prostora, omrežni raidi so prepočasni, ni časa sproti delat dokončne selekcije in brisat viška in nepotrebnega, tudi ni več časa sproti arhivirat na DVDje, pa še toliko je vsega, da se stalno kaj od narejenega potrebuje za naprej in potem arhiviraš in naslednji dan že iščeš po arhivu in nazaj dol vlačiš, da o fotkah sploh ne govorimo. Bo pa trajalo zdaj še kak teden, da vse aktualno slikovje spravimo z omrežnih diskov na to mašino in zdaj ko to pišem, je najbolj veselo, več kot pol arhiva je tu, več kot pol pol tam, nekaj na odklopljenem disku, pa še kje je zanesljivo kaj. Najdem vseeno slike za Martino in Aleksa, pošljem v Brda, kaže, da je vse OK: Marijan super! Sem že poslala Ivotu. Vsekakor ko bo naša hiška končala mata vikend gratis … Hiška (s kletjo) je tisto, kar jim raste čez cesto ob sedanji hiši (s kletjo), maketo sem videl pri fotkanju v degustacijski sobi, vikend se pa nanaša verjetno name in na Barbi. Upam, da je degustacija všteta .

Pri Ediju Simčiču. Mimogrede. 12 mm, F/9, 0,7 sek.

Okusi Vipavske
Šibam še na sestanek na Zemono, za Okuse Vipavske, letos 10. in 11. maja. Revijo Vino in naš Studio Ajd delegiram v organizacijskem odboru, priznam, dobro se dela, niti zamenjava vodje projekta na razvojni agenciji (Tanja letos ziba) ni nič iztirila, vsak svoje obvlada in se fino dopolnjujemo, jaz recimo res ne vem, moral bi pošteno razmišljati, koliko ledu za hlajenje vina je potrebno, a Sutor, Lemut, Štokelj in Premrn hitro vržejo kile na mizo in se potem po festivalu vidi, da so čisto realni. Točni.

Okusi Vipavske 2008, gosti iz Piemonta. Utrujeni. 20 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

Mimogrede, verjetno še nisem omenil, da sem zjeban? Totalno. Pa še drugi letošnji prehlad se bliža kulminaciji. Se je spaktiral z utrujenostjo in mi zdaj vštric delata zgago. Grrrrr!

Nismo tokrat na sestanku ravno v polni postavi, par se jih je opravičilo, Matjaž je v Veroni, malo prej je pustil pri meni karton vina, ga popoldan odpeljem na Kendov dvorec, tam smo na Nepozabnem večeru, on bo zamudil. Hitro rešimo glede festivala par odprtih dilem, vljudno se odpovemo ponujenemu se promotorju, nakazal je, da bi nam recimo pripeljal kak pevski zbor in bi se šel tam za nas kulturo in podobno, a smo razčistili že lani, predlani je bilo še tisto kratko ob odprtju čisto preveč in odveč, prerasli smo  okraske, saj so lahko kje drugje čisto OK, a festival je sam za svoje namene čisto dovolj, mnogi pravijo da je najboljši pri nas, in ga zlahka nosi lastna vsebina, če pa se kaki pevci željijo razživet, jih seveda ne bomo nagnali, lahko zapojejo na vrtu, veseli jih bomo tam, ne bodo motili, lani smo imeli tam gostince in je bilo super, letos bodo tudi če bo vreme, sicer bodo spodaj v gostilni. Letos bodo drugi kot lani, tokrat iz doline in namesto predlanske jote in lanske polente bodo letos pripravili različne tukajšnje jedi, Tomi pa usklajuje, da nam ne bodo vsi z istim cedili sline.

Okusi Vipavske 2008, Tadej Gašparin, Pikol. 15 mm, F/8, 1/8 sek, fleš.

Bogdan se menda vrača s svojimi vini na festival, ni še uradno, prijave še ni poslal. Prvič je bil, potem se je umaknil, ima svoje poglede na to, pravico ima do tega, nikogar se ne sili. Prej obratno, premalo je bilo prostora za vse.

V ponedeljek, to je danes, bodo menda dokončno znani vsi podatki, niso, Mateja ravno sporoča, da se eni kot vedno pustijo prositi, ko bodo, pripravimo v studiu letošnja vabila in spletno stran in vstopnice in ostalo, letos imajo Okusi prvič lastno spletno domeno, http://www.okusi-vipavske.si/, v bistvu ne bomo navzven spreminjali nič, prvo leto smo celostno podobo očitno dovolj pametno zastavili in samo nadgrajujemo in aktualiziramo. Morda kaj več spet prihodnje leto, bomo videli, za letos pa ostaja na dosedanjih temeljih, se je pokazalo za učinkovito, uporabno, operativno.

Vinoteka
Še vedno ta isti nori petek, na spisku telefonskih klicev opazim med drugim številko iz Vipave, zvečer imajo v vinoteki vinski večer, bele in rdeče zvrsti, verjetno kličejo zaradi tega, žal ne pridem, ne bo šlo, z revijo imamo Nepozaben večer na Kendovem dvorcu, kamor sicer še ne zamujam, bom pa, če ne pohitim s čiščenjem fotoaparata.

 
Teden je bil peklenski, kadar revijo oddamo na četrtek ali petek, je vsaj vikend pred nami, tokrat pa ne in sem krepan, zvečer s zvrnem ob osmih v posteljo, a tik pred tem pokliče Alen da grem z njim k Sutorju, mu nese nekaj salamarije za Vinitaly, se mi zdi, ni bilo zgolj vljudnostno povabilo in mu prida Barbi z našega kupa še eno salamo, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi pomislil še na fotoaparat, in sem torej šel, bova hitra, ob pol devetih mora bit Primož tako ali tako nazaj v Vipavi. Ker bodo Zarjo okopali.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Pa je potem niso in je zdaj prikladno Zarja kriva, da smo dali najprej skozi Burjo 2008 iz soda in frišno malvazijo in chardonnay in potem malvazijo 2008 ki ni Sutorjeva, je pa po spletu okoliščin zdaj en sod v njegovi kleti, hmmm … ne kaže slabo, tudi Alenu sede, natančneje povedano teče, več zaenkrat ne povem, Primož mi na koncu natoči vzorec za Barbi. Vmes povemo marsikaj, vsak po svoje imamo podobne probleme, potem bela Burja 2007 iz steklenice, pred kratkim napolnjena, delana na zemljo pravi Primož, prvič je delal po Mariji Thun in Alen sprašuje, kako bi se to, kar čuti v ustih, opisalo. Slano je, hmmm … nikoli ni vina s slanostjo povezoval a se strinja, in kljub manj kisline kot 2006 je zaradi mineralnosti enako ali bolj sveža. Kar teče. Modri pinot 2007 je krepek, 13 voltov, še taničen, odhod rahlo greni, za par let ga je dati v kak kot in pozabiti nanj in naj se dela in pride na svoje, rdeča Burja 2006, 14 voltov,  je pa spet eno od redkih naših the rdečih. Za spit ali čakat. Večina je merlota, toliko, da bi lahko pisalo na etiketi tudi kar to, merlot, kot je že včasih, v vinogradu je še par trt refoška in je ta zraven v tem vinu.

Dokumentarno zabeleženo. Sam. Dvoročno. V eni roki flaša, v drugi fotoaparat s flešem. Avtofokus (ki ga sicer skoraj ne uporabljam).

Opazim na kartonih, ne vem zakaj šele zdaj, šele danes, šele letos, da piše Product of Slovenia, proizvod, vino je pa pridelek, je pridelano. Sploh tako, kot se z njim trudi Primož in mu to povem, zato zdaj tega ne štejem med opravljanje za hrbtom, vidim pa tudi, da je enako na etiketi. Nisem anglist, enkrat smo delali za Ameriko in smo bili od tam podučeni, da naj bo Produce. Berem v Sobotni prilogi Toma Lozarja in včasih secira ameriške angleščinske nepravilnosti, a tole glede pridelave bo verjetno držalo. Sem vam zapisal, če slučajno še komu pride kdaj prav. Produce of Slovenia.

Potem Alen. Malo radovedno, malo pa provocira. Katero je po Primoževo in katero po moje naše najboljše rdeče vino. In katero belo. Povem, da pri meni ne bo šlo z izborom enega, o petih rdečih bi se recimo morda lahko začel pogovarjati, in o dvajsetih belih, pa še takrat bi moral razmišljat, ne bo šlo skozi z enim slogom vina, enim vinarjem, eno sorto, odvisno je od priložnosti. In pri Alenu vsaj ne izpade kot da komu v rit lezem, ko širim fronto.

 
Smo rekli, da že zlagamo revijo. Intenzivno. Tudi v tej številki ne brez fax intervjujev. Tako mi med sabo rečemo rubriki Kdo ste. Ker morajo vprašani odgovoriti pisno in potem nam eni pošljejo odgovore po faksu. Tehnično likovno vsebinski razlogi. V vsaki številki pošteno en gostinec in po en vinar iz vsake dežele. Odgovore potem poskeniramo in jih objavimo. Z vsemi prečrtanji, emotikoni … Pristno. In k intervjuvancu pošljemo fotografa. V tej številki je fotografsko na moji vesti Ivo Bric. Frlanova kmetija, Vogrsko, Vipavska dolina. Ne zgolj zato, ker je to tu blizu nas. Bolj zato, ker ga že imam pofotkanega. In je tako lažje. In že vemo, kaj imamo. Je namreč tudi eden od vinarjev iz nastajajoče knjige o Vipavski.
 

Ivo Bric. Z Andrejo, ki je bila za lučkarja, sva šla tole sliko naredit zjutraj, ker takrat sonce sveti v priprta vrata kleti. Ivo je pa dosvetljen s flešem.

 
Vina za rubriko pofotkamo v studiu. Smo jih že. Z Ivotovo flašo imamo vedno težave. Ve. Sva o tem že govorila. Po tistem, ko je poslušal moje predavanje o etiketah in sem se med drugim dotaknil tudi tega, me je na fotkanju za knjigo med trgatvijo vprašal posebej o njegovi etiketi in sem naredil izjemo, tega običajno namreč ne počnem, in mu povedal. Sva takrat premlela nekaj vidikov, par jih je problematičnih, a tega se da tehnično opredelit: njegove flaše ne moreš kataloško poslikat, da bi se hkrati na etiketi lepo videlo vse, kar naj bi se pač videlo. Ker je etiketa preširoka. Ko imaš v roki, že zavrtiš, pogledaš. Na natisnjeni sliki pač ne moreš. Se bo videlo v reviji. Delamo.