Nakladancija

Spizdjeno

Zgoraj ni moje reklamiranje napovedanega dogajanja, daleč od tega. Je ilustracija, od nekod ukradena, po domače rečeno spizdjena (izraz je dovolj asociativen in ne potrebuje dodatne razlage), očitno je bila nekomu všeč, amatersko je izrezana s podlage, šalabajzersko potlačena po višini in z nič več znanja amatersko umeščena na novo podlago ter na koncu fejsbuknjena v javnost. Meni nič, tebi nič. Tako se danes pač menda to počne. Fejsbuk je free, fejsbuk je vse, vse je free … Ne zelo neobičajno razmišljanje v teh časih in prostorih. Zakaj bi se izgubljalo čas z iskanjem ilustratorja (ali fotografa), z risanjem (ali fotografiranjem), poleg tega je to strošek.

Dokler nekdo nekomu ne stopi za vrat. Potem včasih opravičevanje, pogosto tudi sprenevedanje in podobne kozlarije, menda pa kljub vsemu na koncu vedno bolj pogosto tudi javkanje in cviljenje.

Spodaj moj original izpred enajstih let, ilustracija je bila takrat narisana za Razvojno agencijo ROD iz Ajdovščine, ki ima pravico njene eksploatacije in od koder so me danes tudi opozorili na ta primer in me povprašali za mnenje glede te rabote.

Če je komu res dvomljivo, kaj se sme v takem primeru uporabiti, zgolj grobo, zelo poenostavljeno, a učinkovito pravilo: nič, česar nisi plačal ali sam ustvaril. Pika.

 

Sedemnajst

Ptujska klet. Zlata trta 1917. Najstarejše slovensko vino. Sto let. Maks, ki mi je odprl klet, je na glas razmišljal, da bo morda moteče, če bom na sliki pokazal barve. Ker so steklenice različne. Česar sicer res nisem pričakoval. A take pač so. Meni je tako še bolj zanimivo, celo intrigantno. Nekdo se je pred davnimi časi odločil, da je vredno to vino napolniti v flaše. Verjetno v take, kakršne je pač dobil. Morda tudi v toliko, kolikor jih je pač dobil. Ali imel. Ne vemo niti zakaj. Niti kdo je to vino poimenoval Zlata trta. A sklepam, da je bilo vino dobro. Morda izjemno dobro. V župnijski kroniki bližnjih Juršincev piše: „Letina je bila suha, vendar rodovitna. Zlasti je bila odlična vinska kapljica, čeprav je je bolj malo.”

Žare mi v zvezi s slikami, ki mu jih oddam v izbor za nastajajočo monografijo Slovenija – vinska dežela (mimogrede: izide novembra!) napiše, da je tale fotka definitivno bomba. Za jesensko številko revije Vino pa je tudi v igri za objavo. Eh, kaj v igri, boljše slike tega tekočega kulturnega spomenika itak nimam. Prvič sicer ovekovečenje ni uspelo, stojalo je odpovedalo pokorščino, iz roke tole ne gre. Vsaj ne takole, brez fleša. Drugič, naslednji teden, je bilo bolje. Očitno. Naslednji dan v Kopru na telefonu pokažem sliko Jaki. Jaka dobro ve, česa pri takem motivu ne smeš, česa verjetno ne moreš, kaj pa morda lahko. In vpraša le dvoje. Koliko ekspozicij? Dve. Osvetlitveni čas? Okoli minuto. Ostalo mu je jasno. Takoj za mano se je istega motiva lotil Japonec, free-lancer, menda za National Geographic. Zanima me, kaj je uspelo njemu.

Potrditev

Tokrat ne gre za mojo morebitno obsedenost z Gruzijo. Čeprav me ta dežela v marsikaterem pogledu privlači. Spodnje objavljam zaradi današnjega sporočila, prejetega po e-pošti. Od naše lektorice Kristine. Poslala sicer sredi noči.

– – – – – – – – – –
Zdravo!
Pošiljam tole https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1818/gruzinsko-vino-iz-kvevrija.
🙂 To pomeni, da se na nas sklicuje nacionalni inštitut za jezik in potrjuje naše razmišljanje.
Sem vam morala posredovati, kar sem naključno odkrila pravkar. In fino se mi zdi.

Pa še to: pri tej naši zadevi se mi zdi fino, ker je to odličen primer dobre prakse, kjer je vsak naredil točno tisto, kar je moral. Pisec ni našel slovenske besede, tuje pa po svojem ozaveščenem jezikovnem občutku ni mogel kar neposredno prenesti. Odločil se je poiskati slovensko ustreznico, zato se je najprej pozanimal o najosnovnejših dejstvih izvirne besede (spol, posebnosti ipd.), ki so potrebna, da je potem svoje opravil slovenist praktik oziroma lektor z izobraženim jezikovnim občutkom. Pri tem ni zanemarljivo niti to, da se je pisec na slovenista praktika sploh obrnil, ga iskal, imel, našel. Proti koncu te verige je dosedanji proces rabe zaznal Inštitut za slovenski jezik, na katerega se je obrnilo še nekaj uporabnikov jezika. Inštitut s svojimi mehanizmi spremlja rabo in jo ugotavlja, pojasni, jezikoslovno potrjuje ali usmerja. Ko to zapiše v svojo jezikovno svetovalnico, je slovenščina bogatejša, vitalnejša in suverena na več področjih – prevečkrat svojemu jeziku za kaj takega sploh ne damo priložnosti.

Hvala za sodelovanje in prisrčen pozdrav s štajerskega konca.
Kristina
– – – – – – – – – –

Kopipejstam zdaj jaz z RZRC SAZU v celoti:

Gruzinsko vino iz »kvevrija«
Vprašanje (za jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, op. M. M.):
Imamo vino iz/v kvevrija (glinena posoda iz Gruzije). Kako se pravilno sklanja? Našla sem oblike:
– vino iz kvevri
– vino iz kvevra
– vino iz kvevrija
Odgovor:
Samostalnik kvévri (kvevri je glinena posoda za pridelovanje vina v Gruziji) je v slovenščini moškega spola. Neimenovalniške oblike se v sodobni slovenščini pojavljajo v dveh oblikah: (a) s podaljšavo z j (kvevri kvevrija, množina kvevriji) in (b) tudi brez nje (množina kvevri).
Nepodaljšana oblika (b) nam povzroča težave predvsem zaradi vzpostavljene imenovalniške oblike kvever, ki je v rabi ne zasledimo, zavrača pa jo tudi stroka, saj se preveč oddaljuje od mednarodno že uveljavljenega poimenovanja kvevri, ki ga je zaščitil tudi Unesco (žal z neustreznim izrazom qvevri) (vir: Wikipedija).
Pri reviji Vino (Marijan Močivnik in Kristina M. Pučnik) so se zato odločili, da bodo uporabljali sklanjanje po tipu (a), torej s podaljšavo osnove z j, tj. kvevri kvevrija, čemur se pridružujemo tudi v svetovalnici.
Če se odločimo za obliko kvevri kvevrija, ohranimo gruzinsko obliko kvevri, tako kot pri imenih mest Tbilisi, Kutaisi, Telavi, Batumi, Džvari (Rusi so pred revolucijo ta mesta imenovali Tiflis, Kutais, Batum ipd., pozneje so prevzeli gruzinske oblike) ali pri jedeh, kot so hačapuri, hinkali, pri poimenovanjih vin, kot so cinandali, saperavi, mukuzani, rkaciteli, kindzmarauli itd.
Peter Weiss, Silvo Torkar, Helena Dobrovoljc (januar 2017)

 

Tudi meni se, enako kot Kristini, zdi fino. Ne zato, ker sem poimensko omenjen, moj prispevek je namreč bolj v tem, da sem se pred leti odločil za besedo kvevri namesto dotedanje amfore, ker pač amfora ni kvevri in ker sem pač naletel na dilemo glede uporabe besede kvevri in iskal ustrezno rešitev. Kar sem že pojasnil. In kar je zgoraj povzela Kristina. Fino se mi zdi, ker se pač trudimo. Ker se nam zdi pomeben tudi odnos do takih zadev in ker to ni spregledano.

Kvevrije, ne kvevre, ima v svoji kleti v Brdih tudi tudi Andrej Erzetič. Na sliki je odprl kvevri. Ni odprl kvevra. In tudi ni odprl amfore. 20 mm, f/7,1, 1/25 sekunde, ISO 800, fleš

 

Sklanjanje kvevrija zdaj spodaj še dokončno in v celoti. Potrjeno. Pa ne pozabimo, da je amfora nekaj drugega! Tako kot skuter ni kombi. Z obema se lahko pelješ, ni pa to isto.

KVEVRI

Ednina Dvojina Množina
kvevri kvevrija kvevriji
kvevrija kvevrijev kvevrijev
kvevriju kvevrijema kvevrijem
kvevri kvevrija kvevrije
pri kvevriju pri kvevrijih pri kvevrijih
s kvevrijem s kvevrijema s kvevriji

Wine Stars

Verona. Sejem Vinitaly. Eden od največjih in najbolj pomembnih svetovnih vinskih sejmov. Prejšnji ponedeljek slovenska vina drugič doslej, drugič zapored, uspešno predstavljena na vodeni degustaciji v okviru najbolj prestižnega sejemskega degustacijskega programa Tasting Ex…Press. Obakrat je bila s strani sejma Vinitaly in njihovega predstavnika gospoda Matjaža Žigona k organizaciji povabljena Revija Vino.

 

Slovenia Wine Stars and Hidden Treasures – naslovna ilustracija kataloga predstavljenih vin in spremljevalne projekcije, izpeljana iz lanske. Zaradi navezave. Deloma je bilo iz istega razloga letos izbranih nekaj istih vinarjev kot lani. Z drugimi vini. In eno vino smo ponovili, le da z aktualnim letnikom. Enega od pomembnih učinkov je v svoji izjavi (spodaj) prepoznal in opredelil gospod Duthie – dobil je POTRDITEV.

 

Dvanajst vin skrbno izbranih v prepričljivo konceptualno celoto. Dejstvo: več bi jih bilo preveč.

Eden od udeležencev, angleški vinski svetovalec Jim Duthie, je potem Mojci Dumančič za RTV Slovenija povedal:Na (vašem – op. M. M.) tastingu sem bil že lani. Takrat sploh nisem poznal slovenskih vin – in ste me navdušili. Prepričati sem se hotel, da niste le ‘muha enodnevnica’, zato sem na degustacijo prišel še enkrat, torej še letos. In dobil sem izjemno potrditev.” Tudi od drugih udeležencev so prihajala podobna, zelo pozitivna mnenja.

Potem seveda trepljanje po naših ramenih na domači vinski sceni. Resno? Komaj od koga. Prej užaljenost. V nekaterih primerih zelo jasno izražena.

Na izbor enajstih od dvanajstih vin sicer od teh kritikov iz vinarskih vrst ni konkretnih pripomb. Problematično je eno samo vino. Katero koli od dvanajsterice. Poljubno. Ker NI MOJE. Torej njihovo. Ne glede na to, da je predstavitev sicer uspela. In ne glede na to, da se bo predvsem zato Slovenija verjetno smela predstaviti tudi naslednje leto.

Jim Duthie ni v svoji izjavi omenil nobenega posameznega vina ali vinarja. Prišel je, in ne edini, po to, kar smo ponujali. Lani Slovenia Wine Stars – An Outside View. Letos Slovenia Wine Stars and Hidden Treasures. In to je dobil. Slovenijo. Prepričljivo predstavo v dvanajstih kozarcih.

Vinopivsko

Torek. Nabrežina, tik ob legendarni pivnici Bunker. Odprtje vinskega bara. Bunker Wine. Dva lokala eden tik ob drugem, dva Bunkerja, dva povsem različna vsebinska koncepta. Edina skupna fizična točka so kadilci zunaj pred lokaloma, mi s kozarcem v roki razlaga oljkar Roberto Starec, tokrat vlogi arhitekta. Kar naj bi bil hkrati odgovor na vprašanje, kako uspešni pivnici uspešno dodati vino. Seveda ta odgovor ni konkreten v posameznostih in se ne spušča v pravilnost celotne in vsake posamezne odločitve. To bo tako ali tako pokazal čas. A vseeno. Mi pa seveda lahko uživamo in držimo pesti.

Na odprtju fotografsko seveda najprej nekaj klasike – Danijel (lastnik in gonilna sila obeh Bunkerjev) za šankom, pa Danijel in staff in drugi podobni motivi – te tako ali tako vedno posnamejo bolj ali manj vsi fotografi. Nakar bolj zase na hitro zimproviziram še zgornji motiv. Če bi bilo več časa, bi Danijela pred uokvirjenim dogajanjem prestavil še pol metra bolj v levo in poskusil še kaj. Pa nisem. 28 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, fleš usmerjen nekam nad Danijela, ISO 2500. V glavi se mi pa za kdaj pozneje s to scenonografijo zdaj mota še marsikaj. Morda. Nekoč …

Mija

Naslov tega zapisa bi lahko bil Ob dnevu žena.
Ali nekaj v tem smislu. Recimo zaradi današnjega praznika in penine na sliki. A bi bilo verjetno banalno. Čeprav penina Mija ni banalna. Ni sicer pretenciozna in nihče ne trdi, da je več kot je, ne želi se predstavljati kot veliko vino, je pa povsem simpatična in kadar jo imam, si jo upam odpreti marsikomu.

 

Naslov bi lahko bil Obletnica.
Čeprav bi tudi to lahko bilo banalno. In je tudi razmeroma nepomembno. Morda celo ni povsem do dneva točno. A vseeno – lani te dni je Primož v javnost spustil našo prenovljeno spletno stran (www.studio-ajd.si) in od takrat jo, počasi kot pač utegnemo, polnimo z vsebinami. Statistika pokaže, da približno s po eno referenčno vsebino na teden. Precej jih tako še čaka na pripravo ter objavo, in včeraj kot eno od naših referenc, slučajno približno na obletnico, objavim tole penino.

 

 

Naslov tega zapisa bi lahko bil tudi Absurd.
Oblikoval sem lani, konec poletja. Etiketo sem na Janino željo zasnoval nekonvencionalno. Drugačno. Prepoznavno. In smo šli potem po tej poti do konca, pilili detajle, preverjali videz na steklenici, berljivost, prepoznavnost, tehnično izvedljivost … Debatirali. Tudi o tem, kako in kje bo Jana Mijo prodajala. Jasno je namreč, da tole ni kar za na prodajno polico Mercatorja. A ker ne gre za 100.000 steklenic, niti za 10.000, niti za 5.000, smo smo iz tiskarne, za razliko od tega, kar tiskarna kot taka sicer običajno počne, dobili povsem nepotiskane sprednje etikete. Zgolj izsekane, sicer povsem prazne. Kot smo želeli. In kar je tisti prej omenjeni absurd.
Zadnja etiketa je sicer povsem klasično opremljena s podatki. Gruntar, Vipavska dolina, 0,75 litra in vse ostalo.

Naslov zapisa je Mija. Tudi zato, ker je naročnik imel jajca in dovolj zaupanja vame, da smo lahko udejanili tako rešitev.
Opomba: Mija = Miloš + Jana. Miloš je Janin oče. Jana je Miloševa hči.

Otoček

Na spodnji mizi naj bi vinar predstavljal svoja vina. Na listku je pisalo, kdo. To sem za objavo pobrisal. Ni bistveno. Vinar je prijavil svojo udeležbo, bil najavljen in se potem na predstavitvi ni pojavil, vin ni dostavil. Razlogi seveda so. Nedvomno. A posledice večinoma niso odvisne od morebitne opravičljivosti takega ravnanja. In ne trpi le ugled manjkajočega vinarja, trpi dogodek, prireditev. Slaba luč pade tudi na prisotne. Na kolege. Na celoto. V tem primeru med vrsticami: slovenski vinarji so nezanesljivi. Večina od prisotnih v takih primerih in tudi tokrat svoje mnenje zadrži zase, posamezni izrečeni komentarji pa so do manjkajočega kolega precej nerazumevajoči, tudi z uporabo ne ravno vljudnega besedišča.

Ponedeljek. Palazzo Imperiale, Genova, Italija. Predstavitev slovenskih vin. Miza, čakajoča na manjkajočega vinarja, je počasi postala priročno odlagališče. In hkrati otoček sramote. 20 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 10.000.

Tim

Nenadna luknja v urniku. Improvizacija. Obisk torej ni načrtovan. Niti pokušina. Tudi fotkanje ne. Sploh pa s sabo nimam stojala. In še marsičesa. Svečina. Tik ob Avstriji. Kekca trenutno ni. Je pa Tim. A Kekec sporoči Barbi, kaj nujno morava poskusiti. Lahko pa poleg tega menda dobiva v kozarce kar koli, če mu v zameno škljocnem kako sliko za fejsbuk. V bistvu moje garanje, da lahko Barbi dobi tisti kar koli. In kar koli je tu lahko marsikaj. Jebat ga. Itak pa tisto dobim hkrati tudi jaz.

Torej fotka. Ali dve.
Tim. Sod. Pipeta. Vino. Kozarec …

Tim Lo Duca. Jaz na lojtri, 12 mm, f/6,3, 1/20 sekunde iz roke, ISO 6400, rahla korekcija izmerjene vrednosti osvetlitve.

Naslednji dan pošljem moj improvizirani pridelek. Timov odgovor: … Hvala za slikci, super sta 🙂 . Naslednjič pa (odpremo, spijemo … – op. M. M.) še renca 2009 magnum 🙂.

Kljub zaključnemu smešku za obljubljenim magnumom bom to vzel resno in Tima prijel za besedo! 🙂 . Eno od tokrat izpraznjeni flaš iz kategorije kar koli, resnično in prepričljivo vinsko redkost, sem pa za takrat tudi že rezerviral. Čeprav bo zanjo treba posneti še eno sliko. Itak bo treba. Zakaj pa ne.

Kvevri

Kvevri je glinena posoda za pridelavo in hranjenje vina, ki ji pri nas pogosto napačno rečejo amfora. A o tem in še o čem smo že (Kvevri, kvevrija, kvevriju …, Zaliko, Gaumarjos!)

Na to temo tokrat mali oglas: še pred letošnjo trgatvijo bo v Sloveniji nepričakovano in menda cenovno ugodno na voljo nekaj novih kvevrijev (običajni dobavni rok zanj je trenutno menda okoli dve leti) neposredno iz Gruzije. Po dva tisoč litrov vsak. Po dve toni, bi rekli Gruzijci. Kar je, mimogrede, priporočena zgornja volumenska meja, pogojena s segrevanje vsebine med alkoholno fermentacijo. Ni v kleti prostora za dovolj veliko luknjo v tleh? V Gruziji sem videl kvevrije z vinom vkopane na dvorišču. Pod milim nebom. In pil vino iz njih. Skratka: izziv. Ali pa možnost za izpolnitev skrite želje.

Resne interesente seveda usmerim v neposredne pogovore z dobaviteljem.

Butična vinska klet (marani) v Gruziji z okoli sto let starimi kvevriji, ki so še vedno v uporabi. Posneto lani oktobra tik pred trgatvijo. 24 mm, f/11, ISO 200. Osvetljeno z baterijsko svetilko.

Uspeh

Revija Vino. Jesen 2016. Strani 32 in 33. Članek Visoko: Marjan Simčič. Slika zgoraj.
In pred objavo tukajšnji zapis s priprave članka in z njegovo najavo: http://www.revija-vino.si/blog/mm/2016/10/sto/
Kmalu je prevod omenjene objave v reviji Vino pod naslovom At the Pinnacle of Wine objavljen na interni internetni strani FIVS – svetovnega združenja industrije alkoholnih pijač (vino, pivo, žgane pijače) z najavo:

ARTICLE OF INTEREST
At the Pinnacle of Wine: An interesting article by FIVS Member Dušan Brejc, Director of the Wine Association of Slovenia, closely examines the reasons for the success of the Slovenian family estate winery, Marjan Simič Wines. Dušan contends that “wine also has value that cannot be expressed in numbers” in his detailed examination of Marjan Simič’s expertise and outstanding wines.

FIVS zajame najpomembnejše svetovne proizvajalce, distributerje, uvoznike, izvoznike in panožne organizacije –  https://fivs.org/wm/about.htm. Članek bo torej videlo ali prebralo okoli 200 ključnih posameznikov, poslovnih subjektov in inštitucij, ki imajo bistven vpliv na vse, kar se na planetu zgodi v povezavi z vinom. FIVS ne objavlja PR besedil. Kratko in jasno pojasnilo vrhunskega pravnika, ki je vodja pisarne FIVS: “Če članek ne bi bil vreden objave, je ne bi bilo, fullstop.”

Članek bo ostal v trajnem arhivu FIVS.

Tu lahko z dejstvi končamo in se avtorju besedila pridružimo v razmišljanju o možnosti, da je ta članek na pc-jih svetovnih odločevalcev tudi nekakšna »dolgoročna naložba« in tudi teaser vinskim kupcem za sejem Prowein v marcu – če se splača prebrati članek, je morda vredno okusiti tudi slovenska vina

Lahko razmišljamo še naprej. Tudi širše. O marsičem. Recimo o reviji Vino. Namenoma tu zdaj brez drugih namigov. Če so potrebni, je tako ali tako brez pomena.