Marijan Močivnik – Močko

Like imam definirane od prej, osnovno barvno skalo tudi. Pripravim grobe skice ilustracij in ko se naročnik strinja, jih izrišem detajlno in umestim k ustreznemu besedilu. Anita opozori in izboljšam še malenkosti na dveh sličicah ter odpošljem prvo zgibanko v skoraj končni pregled. Ostale sledijo. In za njimi potem plakati.

Medtem ko zunaj še vedno naveličano pada in piha in telefoni že molčijo, na nadzorni plošči tega bloga razberem, da je ustrezno programje doslej zaščitilo spletišče pred 18.884 neželenimi komentarji, Primož pa postavlja prvo številko časnika. Redakcijski ekipi, ki je premierno precej na trnih, prepošljem pomirjujoče sporočilo iz tiskarne: Pozdravljeni, vaše testne strani popolnoma ustrezajo našim navodilom in me veseli da obvladate svoje delo. Kar seveda ne pomeni, da je s tem že vse rešeno, ena skrb manj pa vseeno je.

Razmislek je bil temeljit, ideja je bila jasna, skica očitno prepričljiva in asociacije ustrezne. Klemen je namreč zasnovo potrdil in pri tem vztrajal in tudi v nadaljnjih fazah ob morebitnih pomislekih upošteval naše argumente. Ne glede na to, da je del starejše generacije ob predlogu imel klasične pomisleke. Na vinsko etiketo pač seveda sodi grozd ali list trte, morda vitica ali domačija, ne pa kurje pero. A naše drugačno mnenje je bilo uspešno branjeno in je Anita kmalu potrebovala materialno predlogo za realistično ilustracijo. Neprostovoljno, v častitljivi starosti, šteje jih že dobro desetletje, jo je prispevala naša kokoš, imenovana Kura. Ki, mimogrede, s svojim obnašanjem vztrajno negira splošno razširjeno mnenje o neizmerni neumnosti njene rase. Čeprav je tokrat njena pamet podlegla mojemu triku, ubogljivo je počenila, se mirno pustila pobožati in doživela izpuljenje svojega repnega peresa.

Rezervno pošiljko peres je sicer v manekenske namene iz Pivke poslala tudi Nataša, a se je potem  izkazalo, da je manjši, nežnejši, bolj puhast izrastek zgoraj omenjene ptice z našega borjača za naš namen primernejši. In tako naša Kura ni trpela brez pomena, če sploh je, ne kaže namreč od takrat nobene dodatne zamere.

Anita je potem pero filigransko izrisala v nekaj variantah, v grobem sem zadeve zložil vkup in vse skupaj predal Debori, da popili detajle. Kar je tudi bilo storjeno in kar je Klemen tudi požegnal in kar je Primož potem pripravil za tisk in kar je Debora še enkrat pregledala in me zasačila, kako sem en detajl pogoljufal natančno za milimeter in je sprejela mojo argumentacijo in je tisti moj milimeter ostal in so potem na Ptuju etikete pred tedni natisnili in je Primož potem za naše potrebe in za naročnika poftkal vsa štiri vina in mi pripravil tudi spodnji skupinski portret.

Skupinska slika. Brez dame, ki je prispevala predlogo za ilustracijo. Čeprav sem Kuro tudi nameraval ovekovečiti. A še ni uspelo.

Vinski vodič, ki, ko ga vsako leto naredimo in odpošljemo potrjene datoteke v tiskarno, sliši na ime prihodnjega leta, je, kar se nas tiče, letos končan. Oddan v tisk. Velikih sprememb od lani v našem delu ni bilo, pravzaprav skoraj nič, postopek je utečen, prešifriram podatke in ocene, Primož potem uredi prelom in se jebe s korekturami, ovitek je spet prevzela Anita, na koncu vse še enkrat preletim in odpošljem in tako zdaj do vsakoletne celote manjkajo samo še priznanja. Za najbolje ocenjena vina. Nekdo od naših bo potem s priznanji napoten na slavnostno večerjo ob izidu Vodiča in bo moral in smel jest in pit (za željne vročih informacij in seveda predvsem za željne najbolje ocenjenih vin: torek 25. oktober / prijave na http://www.vinskivodic.si). Trenutno smo glede odločitve o kurirju ali kurirjih zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti dela ekipa v razmeroma razsutem stanju in odločamo prihodnji teden, sredstev prisile pa mi doslej za to dolžnost ni bilo treba uporabljati. Čeprav se ta nam večerja dogaja v silno napornem letnem času. Ko včasih še za kaj bolj nujnega zmanjka časa. Sezona pač …

Naročilo je seveda prišlo že pred resnim poletjem. Plakat in TV telop. Opozorilo na nevarnosti. Nič bistveno bolj konkretnega. Potem sva z Anito čepela vsak pred svojim ekranom in razmišljala in v nekem trenutku ugotovila, da sva vsak s svoje strani prišla blizu nečemu, kar nama je obetalo, Darja je iz Ljubljane sporočila, da se strinjajo z idejo in sva potem pilila dalje, izbirala in izbrala najbolj primerno besedo, glede na zastavljeno se je morala končati na črko, ki se lahko pri izgovorjavi potegneeeeeeeee, da smo lahko idejo jasno grafično izpeljali. Kar je podlo padlo na Anito. Jaz namreč šef.

Potem še izpeljava scenarija za TV prikaz in je potem to Tjaša drgnila (moje pripombe) in drgnila (moje pripombe) in drgnila (moja modifikacija scenarija) in drgnila (še nekaj manjših pripomb), končno oddamo slikovni del in sporočijo s z erteveja, da HDja kljub drugačnim navodilom ne bodo mogli vrteti in smo potem še nekajkrat renderirali in se tehnično usklajevali z njimi in na koncu je končno šlo skozi in so ertevejevci poskrbeli še za zvok po svoji presoji in je danes Andreja povedala, da je videla, kako se zadeva vrti pred poročili na nacionalki. Tik pred mojim odhodom na lepše pa mi je Anita, povsem okužena s sporočilom akcije položila na dušo, naj ne skačem v vodo s polnim želodcem. In nisem skakal. Sem pa padel. A to je že druga zgodba.

 
Tokrat je v reviji prvič padel name uvodnik. Navezava na tematiko, ki sva jo z Anito tudi napovedala na naslovnici. In likovno opremila članke. Napisal. Oddal. Tjaša vstavila v revijo. Popravil nekaj besed. V tisk.
 

Seveda revija tudi tokrat ne bo povsem brez lahkotnejšega branja, a naslovnica jasno napoveduje nekaj drugega.

Matrica

 
Sprejemljivo, Anita zamenja ime vina na skici etikete s pravim rokopisom in Darjanu ob njegovem obisku studia potrdim izbor papirja in zatežim s podrobnostmi glede izgleda, ker lahko plastenje predlaganih odtenkov izpade nekoliko drugače, kot imam v glavi. Ni pa vse skupaj tako zelo nepredvidljivo, da bi Srečka na vsak način obremenjeval še s stroški moje kontrole tiska v Radečah. In časa mi seveda tako ali tako zmanjkuje za marsikaj.
 

Anitino uničenje spodobne količine paus papirja. Iz množice izbereva dva najprimernejša primerka napisa Alter in enega od njiju na koncu uporabim na etiketi.

 
A načrtovana neprisotnost v tiskarni me vseeno grize in grize in nedavno popoldan Darjan iz Radeč sporoči, da zvečer tiskajo Alter in mi potem po tednih sekiranja nenadoma iz svoje notranjosti spomin izkoplje dejstvo, da imamo vendar tam blizu, tako rekoč preko mosta, že leeeeta stacionirano Deboro in občasno kolnemo ravno zato, ker je ona preveč tam in premalo tu. Poleg tega je Debora glede teženja tiskarjem tako ali tako še bolj pasja od mene in jo poskajpam in zatežim in težim in lepo prosim in tečnarim in se prilizujem za njeno kontrolo tega tiska in končno jo prepričam, da se žrtvuje za nas. Že jutri pokliče Darjana, zdaj res nima časa, ujel sem jo zadnjo minuto. Aaaaaaaaaaaaaa! Neeeeeeeeeeeeeee! Ne jutri. Nakar res takoj (domnevam da besno, ne vem) pokliče čez Savo in Darjan prestavi tisk na jutri dopoldan ko Debora potem zahteva in dobi od mene še skrajno natančna navodila glede odtenkov: naj njej etiketa izgleda OK in bo OK tudi meni. In je.
 

Etiketa. Odrezana z role. Še ne na flaši.

 
Po fotografskem potepu, šiht, med takrat ponekod še visečim štajerskim grozdjem konec prejšnjega in v začetku tega tedna, po mojem nekajdnevnem oflajn stanju, na mizi med pošto kuverta, v njej verjetno faktura, nič pretirano razveseljujočega torej, na kuverti pa … heh, naša znamkica. Oddano naročniku pred meseci, plakat, prvi osnutek ni šel skozi, razmišljava z Anito ponovno, naslednji predlog sprejet, zdetajliram ilustracijo, realiziramo naročilo, osebno bi izbral bolj nadgrajevalen, ne toliko pojasnjevalen slogan, a tudi za uporabljenega so bili razlogi. Naknadno potem pride še naročilo, da motiv - sporočilo s plakata - prilagodimo z nekoliko spremenjeno vsebino za priložnostno znamko ob tednu požarne varnosti. Tiskarna na Hrvaškem, pri nas se, čeprav so bile menda tu izumljene, poštnih znamk ne tiska, nekaj začetnega neujemanja pri navodilih o dimenzijah, zelo splošna navodila glede priprave za tisk, na koncu se uskladimo in je očitno vse okej, gledam zdaj pod lupo, frekvenčno moduliran raster, primerjam s takim rastrom v poletni številki revije Vino, za to revijo takrat prvič poskusno uporabljen, rastrska pika je na znamki še opazno manjša, res fino natisnjeno. Nekaj znamk za naš arhiv pa menda dobimo po koncu akcije.
 

Sauvignonasse?

  
Več v rubriki Adijo tokaj.

 
Preverim za nazaj in hecno, lani sem ravno dan pred danes pisal o tem istem vsakoletnem naročilu. Državno sekaško prvenstvo lastnikov gozdov. Prispevamo za majice. Vsebino. Za tisk. Za kar potem v studiu dobimo … majice. Ekipno. Razen tisih, ki se jim odpovejo. A takih ni. Letos smo danes oddali. Pravkar. Potem, ko je Andrej sporočil potrebni „potrjujem“. Njegov dodatni „super, je …“, pa po napornem tednu tudi ni bil odveč, priznam. Prej seveda razbijanje glave kot že lani in predlani in leta prej, prvi osnutki, pripombe ekipe v studiu, pa zmečkane skice v smeteh, pa novi osnutki, pa naročnikova potrditev ideje, tudi letos je šlo gladko, potem finalizacija in zapišemo vsak zase želene velikosti majic, odpošljem spisek, pa spet prekladanje in piljenje, detajlov, nadlegujem s tem Anito, nakar končna potrditev in priprava tiskarju in gaaaaas. Letos smo jim namenili varno podiranje. Ker je namreč res tudi, kar smo na takih majicah sporočali pred leti: motorka je nevarna zver. Hudičevo nevarna.
 

Letošnji motiv. Odtisnjen na hrbtni strani majice dobi nekaj dodatnega konteksta. Med tekmovanjem in tudi sicer.

Ponedeljek

Letošnji začetek. Minuli ponedeljek. Vstanem prej kot ponavadi, še v pižami dol po Delo. Predzadnja stran me vrže, Konija ni več, prve pol osnovne šole sva se v Velenju igrala vsak dan, zdaj gledam osmrtnico. Zaključujem zjutraj zasilno pospravljanje pisarne, odmetujem šaro, pripravljam prostor za Tjašo, Primož potem prestavlja računalnike in preklaplja kable, Mariniču kar med vrati povem, kateri podatki mi še manjkajo za zgibanko, Sutor se mimogrede ustavi in navrže nekaj misli, Tjaša je medtem tudi že tu. Danes naj bi sicer prišla šele na informativni razgovor, pa sva to potem raje uredila že prej, poleg nas je imela v ognju še drugo železo, mi pa, nepripravljeni nanjo, tudi nismo računali na nič, nakar je sporočila, da bi raje kot z drugim železom delala z nami. Ta teden tako v grobem preverimo, do kam lahko seže, Primož gre gor na mejle čekirat stanje z materialom za časnik in mu Tjašo prepustim, da kar začneta s prelomom, z Joškom Sirkom se dogovorim za naslednji teden. V pisarni je crknil CD predvajalnik, radio še dela, od zadnjega poslušanja pred davnim časom je ostal nastavljen na Radio 1 in še vedno je od tam slišati vse enako kot pred meseci, morda so medtem dobili dva nova glasbena komada, a nisem povsem prepričan, ne pretiravajmo, ostanimo raje na eni novi skladbi, vsekakor pa se jim cel program še vedno zavrti vsakih nekaj minut. Kar po uri ali dveh postane nekoliko dolgočasno. Je pa verjetno poceni. Skočiva z Barbi do Ajdovščine, do Wajdušne po tukajšnje, morda se nama tokrat posreči, prostor, ki ga pokažejo, je videti od vseh doslej najbolj primeren za naš studio, bova zdaj spet tehtala pluse in minuse. Nazaj v Dobravlje, zaključim in razpošljem nekaj osnutkov, po kosilu pride Nina, odslej je na uredniškem mestu namesto Jožeta in začnemo letošnjo revijo Vino, nekaj idej je že od prej na mizi, premlevamo vse, zdaj gre tudi že za konkretne zadeve, tehtamo, se odločamo. Potem gre Nina na žalost za nekaj dni smučat, kar pomeni, da vsega ta teden še ne bomo dorekli. Ker pa gre Nina na srečo za nekaj dni smučat, se bomo lahko ta teden posvečali reviji nekoliko manj, kot bi se morali sicer.

Torek

Sestavim zasnovo za izgled letošnjih e-sporočil revije Vino, začenjamo nov letnik, nova urednica, sedem let je za revijo, obeležimo vse to z osveženo obliko, razmišljati moram poleg ostalega še o skorajšnji spremembi pri pokrivanju vinsko kulinaričnega dogajanja, preveč je tam vsega, ne zmoremo več dosedanjega angažmaja in je padel predlog za povsem drugačen način. Ko Primož konec tedna odda časnik v tisk, se posveti spletni realizacije predlagane rešitve. S Krškim usklajujemo materiale, ki jih od Cetisa potrebujem za delo na njihovi etiketi, Nini emajliram še nekaj parametrov za revijo, Tjašo ima zaradi časnika še vedno v rokah Primož, sicer pa punca danes končuje prej, mora prevzet novo Corso, a nismo kul firma, dva dni poskusnega dela, pa že avto kupuje , Sršenu sestavim iz stare fotke Prinčičeve flaše merlota in novejše opreme etikete za njegov cabernet sliko želenega vina, pošljem, za resno fotko ni časa, OK in hvala, se glasi odgovor, v Vremski dolini se dogovorim za obisk s snemalcem za prihodnjo sredo. Ko si ogledava situacijo bova lahko, Tomo in jaz, več in natančneje povedala o cenovnih okvirih za želene tiskovine in filmček, najavi se in po kosilu pride Toni, tudi on s svežimi idejami za revijo, boš kozarček?, ja, ampak vašega, jasno, našega, začnem z malvazijo, gleda etiketo, škart, samo še pokvečeno opremljene flaše so nam ostale, ostalo je šlo, pokažem mu moj, studijski, refernečni primerek Piane z lepo etiketo, poskusi vino, se oblizuje, potem gremo proti koncu flaše v rikverc na rose, ta najprej jasno ne potegne, malvazija je prehuda zanj, pa še premrzel je, kasneje pokaže svoje in je flaša na koncu prazna. Zvečer še klubski bovling, Dušan me pobere in v avtu izmenjava nekaj idej, on ima za vratom spremembe Notranjsko-kraških novic, ki jih Primož ravno mrcvari, jaz pa v reviji Vino.

Sreda

Zaradi včerajšnjega kotaljenja krogel v keglje predvidljivo s težavo razgibavam zobno ščetko, Tjaši navržem nekaj digitalnih negativov, da jo pomučimo še s poskusno obdelavo fotografij. Preračunavam nove obsege besedila zaradi dogovorjenih sprememb v reviji Vino in pripravim jutrišnje obvestilo glede rubrike Pod lupo. V fotografski studio, revija Vino 4/2009, odprem, strani 34 in 35, nastavim svetlobo, nekaj škljocov, ponudim Tjaši, da pomaga izbrati najprimernejši posnetek, strinjava se, … Doslej je izbrani poznavalec sedem najboljših  vin izbiral po svojem poznavanju in izkušnjah, odslej dajemo možnost, da lahko kdorkoli pošlje svoje vino in izbranega avtorja izbora seznanimo z njim. Ker pač verjetno nihče ne vsega. Od tam dalje pač kot prej: pisca ne izdamo, na njegov izbor ne vpliva nihče, v članku ga pojasni. In se podpiše. Da se ve, na koga naj planejo morebitni nezadovoljni neizbranci. Recimo. Zvečer nepredvidoma, počasi, nedvomo zasluženo in z užitkom nad oni dve flaši.

Četrtek

Primož in Alenka sta na korekturah časnika, po skajpu sporočita od zgoraj, da bi jima prav prišel polh, tematika je zasvojenost, pomigam z možgani, skiciram, Alenka potrdi, dokončam. 

Ilustracija za Notranjsko-kraške novice. Zasvojenost z računalniki. Polh je akter, ker je njihova maskota.

Ilustracijo potem umestita v en drug članek. Ker je datoteka z lanskimi in predlanskimi polhi ravno odprta, pokažem Tjaši še nekaj drugih ilustracij. Kot ta teden ob priliki tudi še kaj drugega, da se mimogrede, med testnim mučenjem, tudi seznanja z našim delom. Prvi odzivi na e-obvestilo – napovedi chardonnayjev, ki nam bodo dostavljeni za izbor najboljših sedem – pridejo skoraj takoj potem, ko Andreja pritisne tipko za odpošiljanje. Tudi velika imena. Zadeva dobiva težo. Če bo vse po sreči, uvajamo tudi še drugega poznavalca. Po eni strani naj bi se videlo, da je vsak izbor lahko subjektiven, po drugi strani pa bo morebitno pokrivanje obeh izborov še bolj izpostavilo res dobra vina. Recimo. Upam. V enem skrajnem primeru bomo torej imeli po sedem vin vsakega od obeh ocenjevalcev, dve povsem različni mnenji, v drugem pa dva enaka izbora in s tem trdno zagotovilo glede kakovosti izbranih vin. Seveda pričakujemo rezultate nekje vmes. A pustimo se presenetiti.

 
Tjašo obremenimo še s fotošopom, poskusno nekaj osnovne in nekaj zahtevnejše retuše, za Otmarja Šturma sprintamo osnutke dveh etiket, naflikam na flaše, na hitro poslikam in pošljem. Potrebuje za distributerjevo potrditev. Anitina Metliška črnina je lani vžgala, linijo etiket razvijamo dalje.

Petek

Barbi na Štajersko, Tjaši obesim za vrat našo standardno vajo iz razumevanja vektorske grafike, potem še pripravo materialov za našo spletno stran. Ki naj bi nekoč bila. Ki pravzaprav skoraj je, a manjka še vsebina. Primož na spletni strani revije preizkuša vključitev novega načina pri pokrivanju vinsko-kulinaričnega dogajanja. Namesto našega pisanja nameravamo vsako napoved dogodka odpreti vsem, ki bi želeli o dogodku povedati kaj več. Ali sploh kaj. Organizatorji morda vnaprej ali obiskovalci post festum. Da je bil Francov vinček res krasnen ali da je Polde preveč nakladal, ko je predstavljal svoj merlot. Ali da je bila glavna jed čisto OK, sladica pa žal ne. Da so se tokrat someljeji dobro odrezali. Ali pač, da se žal niso. Recimo. Etiketo za Čoka imam na slepem tiru, obeta, a za drugačna vina. Razmišljam. Damjanu odgovorim, da naj se oglasi glede svojih etiket, želene roke je zastavil realno, saj se vidiva prihodnji petek na Zemonu ko začnemo z letošnjimi Okusi Vipavske, a nujnega resnega pogovora o najini temi tam pač ne bo. Nedavno me je njegov distributer povprašal, če slučajno vem ali Damjan kaj namerava z etiketami. Ker da jih je treba nujno poštimat. Radikalno poštimat. Sem mu rekel, da naj mu to pač sam pove. Morda mu je. Ne vem. Proti večeru se ustavi Tomi, pove svoje načrte za letošnji milanski Identita Golosa, pričakuje moj predlog za popestritev platna nad odrom, o vsem skupaj konkretno poslušam prvič, pomislim, glede na njegovo predavanje mu pokažem par slik, se strinja, naredimo iz tega projekcijo. Nekaj minut dolžine in lahko po potrebi večkrat zavrti. Omeni še, da pride prihodnji teden med ostalimi k njemu na večerjo Heston Blumenthal (Fat Duck, tri zvezdice Michelina) in da me hoče videti tam zraven. Tomi, ne Heston. Si zabeležim.

Sobota in nedelja

Letos ne bo več kot je bilo lani, vzamemo si čas tudi zase, lani do decembra ni bilo dneva dopusta. Peklensko. Vikendi torej odslej drugačni. In še marsikaj. Sploh. V tem duhu pride tako v soboto in nedeljo delat Anita, ki je čez teden še v prestolnici. Piliti in izpiliti je treba detajle na napisu in maskoti. Jaz uspem medtem v prostem času, ki ga ni, razmišljanje o Čokovih etiketah spravit v obetavne tire, Anita pogleda in se strinja, Barbi kasneje tudi, v ponedeljek se z Matjažem dogovorim za sestanek in potem vidimo, ali se z nastajajočim strinja tudi on.

Jutri začnemo nov delovni teden. Drugi letos.

Marko je, verjetno zaradi jutrišnjega trčenja z Abrahamom, pozabil na eno od preteklih svojih mojih niti ne tako davnih novoletnih voščilnic. In si je spet zaželel tiskati in pošiljati tradicionalno tovrstno motiviko. Pa njegovim puncam naj bo všeč. Jasno. Predlog sem že pred poldrugim mesecem najprej pokazal klapi iz pisarn v zgornjem nadstropju (potrdili vsi), ob priliki potem še Debori (potrdila) in Aniti (potrdila) in pred dnevi še Petri, medtem ko je naš tiskalnik cel dan futrala s tisoči pisemskih kuvert. Ker je Petra poleg Teje in Suzane tista, ki naj ji bo voščilnica tudi všeč. Ji je. Ostane še Marko.

Malo je huda, voščilnica namreč, sporoči. A ker mu je vseeno pisana na kožo in na njegove salame in pancete in ker še povem, da je Petra že požegnala, potrdi. Izpilim do konca, sestavim tiskovno formo in mu jo pošljem osvetlit na tiskarske plošče.

Seznam onih 15 slovenskih vin, ki jim je Robert v nastajajočem Vinskem vodiču za prihodnje leto pripisal vseh možnih pet zvezdic, jemljem zdaj kot dokončen. Se razume, da ga do nadaljnjega ohranjam zase. Pa tudi sicer se ga nisem celega na pamet naučil, če me slučajno namerava kdo iz zainteresirane množice v prihodnjih dneh spraševat po tem. A vseeno, zdaj, ko gledam končen pdf: med naj naj najboljšimi zgolj bela vina. Enajst bolj ali manj sortnih, štiri zvrsti. Vodijo rebule in muškati.

Letošnja naslovnica

Od danes je namreč naslednji Vinski vodič v tiskarni. Jutri še korektura ozalida, blueprinta, in to je to. Približno. Kajti letos prvič čakamo še angleščino. Notranjost smo bolj ali manj pustili na naši prvotni zasnovi. Ker špila. Res ni bilo kaj spreminjat. Le dežele in okoliše sem vpisal k oštevilčenju strani. Ovitek sem Aniti naložil že poleti. Tako včeraj in danes, ker je ona že spet še kar na šolanju v prestolnici, le še vpisujem prave podatke in prilagajam dimenzije letošnji debelini hrbta. Ter z Andrejo za hrbtom bentim nad ripom, ki očitno dobro ve, da ga tokrat izjemoma ne priganja Primož (še vedno na porodniškem pomaga Petri in je povrh vsega hkrati tudi bolan, še vedno torej delam za oba) in se mi punta in sesuva in sesuva, dokler mu bolj po sreči kot po pameti ne izključim enega parametra in potem printer končno izpljune proof, ki ga kot barvno merodajnega Barbi odpošlje v tiskarno.

Tudi prizanja letošnjim dobitnikom petih zvezdic so že zasnovana, po oblikovalski plati jih izpeljemo iz aktualne naslovnice. In iz Vodiča preplonkamo komentar, ki ga je tja za vsako konkretno vino ubesedil Robert. In to je to.

Domnevam, da bodo zdaj, ko se ta Vodič dogaja tretjič, pogoltnili cmok tudi skoraj vsi oni s prizadeto častjo, ki so bili po prvem in drugem Vodiču mnenja, da ga ne bi smel napisat kar nekdo. In ga celo podpisat. Ker da to pritiče nekomu ali nečemu drugemu. Ki pa bi po moje lahko to isto mirno naredil že pred prvim Vinskim vodičem Slovenije. Ali po njem. Ali po drugem. In še vedno lahko. Po tretjem. Pa bo?

Sediva danes z Jurijem (Zavod za gozdove) pri kosilu in ja, osnutek za tisk na majice, ki sem mu ga poslal včeraj, je ok. Ustreza. Potrjen. Sicer pa so ustrezali menda vsi predlogi vsa leta doslej, kar nekaj se jih je nabralo, pri enem ali dveh smo se sicer malo več pogovarjali in prepričevali, a so tudi takrat potem sprejeli predlagano in ko se je pokazalo, da je bilo kljub njihovim pomislekom dobro, se je s tem pravzaprav odprlo pot vsem našim naslednjim rešitvam.

Letošnji predlog sem v grobem zasnoval na kolesu, pogosto to počnem, gor proti Štanjelu sem izpod Šmarij švical po makadamu in razmišljal, dokler se ni pred mano skozi luft razkrečenih okončin počasi začel riniti obilen rogač (Lucanus cervus L.), /od tod sledi do konca odstavka za lase privlečen intermezzo/, težko bi tistemu rekel letenje, lep čas sem gledal ali ga bo gravitacija premagala in bo nežno strmoglavil ali ga bo ruknil infarkt od silnega napora ali pa ga bom po pomoti kar med njegovim letom pogoltnil, ker se mi ni in ni umaknil, jaz sem pa odprtih ust sapo lovil. Mi je Barbi potem rekla, da bi ga moral, rogača, prijavit, nekje je videla, zbirajo podatke o njih, no, če kdo od zbiralcev to bere: videl sem ga kot sem zapisal, pa potem še enega, a tisti verjetno ne šteje več, ker je bil že sušeč se sploščen herbarijski primerek na cesti od Komna proti Braniku. In je bil to eden od tistih dnevov, ko se vedno ravno tam nekje pri sploščenem rogaču začne nad mano kisat in ponavljam, to je absolutno in brez izjeme vedno ko se prigonim do tja, kot bi me coprnica na metli preletela in me grdo pogledala, in potem ščije name in nikoli ne vem, ali bi dol do Branika čim bolj gonil in bil tako manj moker ali bi bolj zaviral in bi se lahko morda na mastnem asfaltu po potrebi še za silo pravočasno ustavil in se vsakokrat, ko se mi nasproti okoli ovinka prigunca tovornjak odločim, da bi bilo slednje bolj pametno. Nakar Patricijo v Braniku, kjer v njeni ošteriji spet vedrim ob piru in dobri pici, kar naravnost vprašam, s čim scopra tako vreme, da ji potem tam napol premočen in nemočen delam biznis. In se muza, kot da nima s tem nič, jaz pa sem prepričan, da sem v kotu bežno opazil metlo.

Potem sem doma, da se ne izgubi v pozabi in da ne bom še enkrat na novo razmišljal in rogačev štel, na hitro vrgel predlog za letošnjo majico v nekaj osnovnih izpeljankah v računalnik, nekaj jih je šlo na besedo Previdno!, nekaj na Nevarno!, pri obeh se mi zaradi motorke je po glavi motal r kot rrrrrrrrrr, Prrrrrrrrrrevidno! in Nevarrrrrrrrrrno! in nekaj malega tudi kar na na Grrrrrrrrrr! in sem vse skupaj enkrat ali dvakrat prespal in potem poskajpal Debori v trganje in je povedala svoje in sem se strinjal, da je Prrrrrrrrrrevidno! v našem primeru boljše in je potem od tod dalje svoje povedala še Anita in tisto idejo, kjer se vsa tri mnenja dovolj blizu srečala, je Anita vzela v roke in gnetla, motorko sem za takratno majico narisal že lani oziroma predlani in jo še vedno uporabljamo, in sva se med gnetenjem še nekajkrat odločala med različnimi možnostmi nastajajočega in za potrebno in zadostno število r-jev in je na koncu zgnetla tisto, kar sem potem včeraj popoldan poslal Juriju na Zavod za gozdove. In kar je danes potrdil. Evo. Zdaj pa izpilimo še detajle.

Osnutek tiska na hrbtu majice za XI. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov. Tu ne gre za promocijo tekmovanja, slednje opravimo bolj formalno na sprednji strani majice. Zadaj pa v našem studiu tudi na tak način Zavodu za gozdove Slovenije že leta pomagamo graditi ustrezen nepodcenjevalen odnos sekača do njegovega dela in orodja. Pravijo, da uspešno.

 
Sem že pisal, da nam je letos Anita, preden se je spokala v Romunijo, izrisala vse letošnje naslovnice za revijo Vino, a zdaj, ko je medtem že prišla nazaj in sva se z Deboro zaradi prihajajoče številke še enkrat odločala glede vrstnega reda do konca leta in sva imela nekaj različnih pogledov, sva se pa strinjala, da nama nekje vmes obema manjka nekaj zelenega, zaradi poletja in zaradi barv na ostalih treh predlogih. In sem se takoj obesil Aniti še enkrat za vrat in je prijazno izrisala dodatne tri predloge, pojamrala glede čopiča, ki da ni bil čisto idealen, sploh pa ni bil iz veveričje dlake in se barve niso razlivale točno tako kot je želela in dva od predlogov je vzela Debora v razmislek in preverbo in za enega se je potem odločila in smo v studiu ostali potrdili in zdaj jo imamo, naslovnico za to številko in tudi motiva za zadnji dve in tudi s celim kvartetom motivov za letošnje naslovnice sva zdaj z Deboro zadovoljna. Anita pa, upam, tudi.

Ilustracija za drugo letošnjo naslovnico revije vino. Risala Anita Lozar.

Rišem jim polha. Včasih. Notranjsko-kraškim novicam. Njihova maskota. Kadar ga, običajno ilustriram kako sočno iz črne kronike. Recimo danes. Dobim kroniko, cel spisek, izberem tri, sporočim to pred kosilom Primožu, mi poskajpa OK, a bo šele zvečer vedel, ali bo sploh prostor (kar ne pomeni, da bom smel, temveč da bom moral risat, razen če ne bom mogel) in zvečer iz zgornjega nadstropja sporoči, da JE prostor, še enkrat pogledam one tri in izberem eno od njih, in začnem risat, mi zažmrka skajp, ne bo prostora, bo oglas, gnar je gnar, in mi ni treba risat, jebenti, sem že skoraj končal, … vseeno zaključim, bom pa vam na blog dal, požmrka spet skajp, bo plac, je treba narisat, vržem Alenki narisano v Logatec in sporoči, da je OK, a namesto KRATEK komentar? naj piše VAŠ komentar?. Vam zdaj spodaj moj original, v cajteng gre pa VAŠ komentar?. Da ne bo popolnoma isto. In resnici na ljubo: v vseh letih mojega virtualnega polhanja zanje je bila ta današnja EDINA Alenkina pripomba na moje komentiranje tamkajšnjega črnega dogajanja. Sic!

 
Še vedno smo pri reviji. Predvsem. V teh dneh zelo intenzivno. Naslovnico se je običajno delalo na koncu. Tako pač mi. Sploh, kadar se je fotografiralo. Letos drugače. Vse štiri so nared. Smo jih risali. Anita jih je. Preden nam je spokala za par mesecev študijsko v Romunijo. To je bil pogoj. Za naslovnice, ne za Romunijo. Vse naenkrat, ne za vsako številko posebej. Najprej nekaj poskusnih, to smo skupaj premleli, potem serija dokončnih predlogov, vsi smo dali glas ZA in potem sem določil štiri izmed njih. Staša mi je sicer poskajpala, da bi ona raje še naprej fotke, a videla ni nič in njen glas torej zaenkrat pač ne šteje. Proof smo danes tudi sprintali, spet brez glasu proti, čakam še Deborino mnenje. Če nima pripomb je zadeva potrjena in prvo letošnjo naslovnico res imamo.

Debora zdaj požegnala. Z manjšo pripombo, ki je logistično in tehnično ne moremo upoštevat. Po skajpu: … kul. zelo v redu. likovno močno …

Staša, zdaj še ti – bo OK?

Ilustracija za prvo letošnjo naslovnico revije vino. Risala Anita Lozar.