Marijan Močivnik – Močko

Že precej prej je odločeno, da z etiketo ne bomo komplicirali, prvi merlot Piana sicer dobi na belo podlago svoje barve, drugačne kot sauvignon, drugačne kot rose in drugačne kot malvazija, ostalega ne spreminjamo. Pripravim nekaj predlogov, z Anito pogledava, strinja se da gremo za razliko od ostalih etiket z eno barvo več, s tremi torej, določim nekaj možnih odtenkov ključne barve, sprintam proofe, preverim na flaši, izberem, Barbi potrdi, pošljem datoteke za vse etikete na Ptuj, print pa mimogrede odnesem Samotu v Ormož, kamor se z Igorjem konec praznikov tako ali tako dostaviva zaradi drugih aktivnosti.

Vmes študentom vinogradništva in vinarstva v Ajdovščini pri predmetu Promocija vina bienalno spet rahlo zatežim glede vinskih etikete in kako naj se v vlogi naročnika pogovarjajo z oblikovalcem in kaj pri tem skoraj zagotovo je in kaj pri tem verjetno ni njihovo delo in med uporabljenimi primeri je Piana še brez merlota, v petek pa potem starejši mladič skoči na pošto po prispelo pošiljko aktualnih etiket in v nedeljo po kosilu na milijardo in pol od nekaj tisoč napolnjenih flaš ročno naflikam sprednje in potem zadnje etikete, po šest enih in po šest drugih in potem naslednji karton in spet šest enih in šest drugih etiket in potem naslednji karton in naslednji in naslednji in naslednji, dokler Barbi ne določi, da je za res prvo nujo dovolj.

Danes pa menda na razpolago tudi etiketirka in torej kmalu vse vino pripravljeno za odpremo. Tokrat sauvignon, malvazija in rose 2011 ter merlot 2010.

Piana, merlot. Premierno. 105 mm, F/18, 6 sekund, ISO 100, osvetljeno z baterijsko svetilko - deloma s sprednje strani, deloma s presvetlitvijo steklenice.

Ajfouna si nikoli nisem želel. Ne, nič nimam proti in ne sovražim ga, le nobene tovrstne želje nisem imel. Natančno v skladu z reklamo z zanj: če ga nimam, ga pač nimam. Res. A ko je moji dosedanji Nokii krepnil zaslon, mi je to nekoliko otežilo njeno praktično uporabo. Ker sodelavstvo že upravlja dva tako imenovana pametna androidna modela, mi je bil v studiu zaradi naših občasnih potreb po razpoložljivosti različnih platform v zamenjavo za delno crknjen klasični primerek mobilca določen ta epl.

Nekaj dni po spodaj omenjeni izpraznjeni flaši in po vseh ostalih žlahtinah se z ajfounom v žepu in kuferčkom v roki znajdem na švicarski obali Ženevskega jezera. (In tam v dveh ali treh dneh ne po naključju, ne pa tudi izključno s tem namenom, med drugim poskusim nekaj deset njihovih chasselasov (izg. šasla). Ki so v nosu in ustih onim žlahtinam s Krka precej podobni. Nekateri celo trdijo, da gre za isto sorto. Jim, če je res ista, enim in drugim, Hrvatom in Švicarjem – oboji jo imajo za svojo – prepuščam, da se dogovorijo glede lastništva oziroma glede njenega izvora. Turkom, ki Chasselas pridelujejo kot jedilno grozdje, je zaenkrat glede tega verjetno vseeno.)

V izogib preobsežni prtljagi in posledični povsem realni, nekoč že realizirani in preverjeno zelo zoprni možnosti njene potencialne izgube pri prestopanju med Brnikom in Ženevo, se zaradi kratkotrajnosti mojega tokratnega švicarjenja, tretjega, čeprav v bistvu drugega, ker sem enkrat le skočil tja iskat tam crknjen in potem tam popravljen avto, odločim tokrat pustiti fotoaparat doma. Ajfoun torej. Za silo bo že. In je bil. Za silo. Beležnica. Domišljam si namreč, da naj bi mi fotoaparat omogočil posneti sliko, kot si jo zamislim. Ne, kot si jo je nekoč nekaj tisoč kilometrov daleč nekdo zamislil pavšalno za neke podobne razmere. Ne zaradi tistih kilometrov. Zato, ker se mu pač ne sanja, kaj se dogaja v moji glavi. Karkoli že se. Pač moja kaprica. Zato gre naslednjič fotoaparat spet z mano.

Tokrat pač po čiščenju posnetega tudi v mojem arhivu zdaj le še nekaj zgolj spominskih škljocov, ko so razmere uporabljenemu telefonskemu fotoaparatu slučajno dovolile kolikor toliko spodoben rezultat.

Seznam prodajnih mest Vipavske se nam pridno daljša (aktualni spisek na www.vipavska.si), za jutrišnje sodelovanje z Vipavsko na Druženju s Pinelo naše intenzivne priprave niso bile potrebne, knjiga bo seveda tam, njena cena bo promocijska, projekcija, ki so jo Planinci predlagali, je pripravljena že od prej, le nekaj besed v njej prilagodimo dogodku, njen PDF je zdaj že na cedejki in jutri se jo le še odnese na Planino.

Trst, sreda. Samostojen dogodek za predstavitev Vipavske in zato logistično nekoliko komleksnejši podvig z zahtevnejšimi pripravami. 20 mm, F/9, 1/80 sekunde, ISO 1600.

Za razliko od njenega ostalega nujnega splošnega pisarniško-administrativnega udejstvovanja se Barbi nič ne pritožuje, ko piše račune za prodane Vipavske. Tudi jaz katero od prodanih knjig novemu lastniku na njegovo željo prijazno podpišem. Še posebej uglajenemu gospodu, ki je imel knjigo prejeti v zameno za najemnino predstavitvenega prostora v Trstu, pa je po njenem ogledu prišel in vztrajal da knjigo kupi, torej plača. 20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1600.

Precej več priprav, odločitev in nervoze je posvečeno četrkovemu večeru Vipavske v prestolnici. Alenka je takoj, ko je videla enega prvih izvodov knjige  določila, da ena od naših predstavitev BO pri njih – v Maximu. Z večerjo kot se šika. In z vini, kot se tudi šika. Kar da pač to sodi tja. In tako pač zdaj to tudi BO.

V petek popoldan se v ta namen na Zemono k Tomiju pripeljeta Alenka in Andrej. Kuhar. Kuhar Kuhar. Prvi Slovenec z mišelinko, takrat še v Nemčiji. Prideta za nekaj minut, nazaj pa se potem odpeljeta šele proti večeru. Tomi namreč sestankujočemu omizju postno streže in streže in streže brezmesne kreacije in poskušamo predlagana vina, kometiramo, premlevamo predlagani jedilnik in ga kombiniramo z vini in se odločamo, kaj gre med aperitive in kaj h kateri od predlaganih Andrejevih jedi in kaj h Tomijevemu kulinaričnemu prispevku k večerji. In je zdaj povsem jasno, da se bo temu res lahko reklo Vipavska v Ljubljani. Vipavska, kot jo vidita dva kuharska mojstra, na krožnikih. Vipavska reprezentančno v kozarcih. In Vipavska v naši knjigi. Ki bo takrat tam tudi na voljo po posebni ceni.

Vipavski travnik, ena od Zemonskih jedi, katere sezonska izpeljanka nam je bila postrežena na sestanku na postni petek. Sliko sem sicer posnel lani novembra, ko sva s Tomijem končno našla čas in Pri Lojzetu namensko ovekovečila nekaj njegovih kreacij. 50 mm, F/13, 1/80 sekunda, ISO 160, studijska razsvetljava. Fotka ne namiguje jedilnik bližnje vipavske večerje v Maximu.

Druga postna jed s petkove mize na Zemonu, a tudi ta slika posneta lani. V gostilni. Precej improvizirano. 105 mm, F/13, 1/80 sekunde, ISO 200, studijska razsvetljava.

Prijave za večerjo, ki jo bo, tako smo vsaj zastavili, zaključila ena od zdaj že res redkih tristoeverskih flaš štiridesetletnega vipavskega vinjaka, sprejemajo kar v Ljubljani (051 285 335, 01 560 130 00, maxim@mercator.si). Kjer imajo menda za k omenjenemu zaključku večera na voljo tudi primerne cigare. Za najhujše hedoniste. A te niso vključene v ceno. Niso vipavske.

Pa še eden od nedavnih Kuharjevih krožnikov. Na jedilnem listu Maximovega Večera spomladanske kulinarike je pisalo: divji brancin konfiran v oljčnem olju, pak-choi, pečena paprika in bela paradižnikova omaka. Posneto pri mizi, tokrat brez lučkarja. 85 mm, F/10, 1/30 sekunde, ISO 400, dva fleša.

Sobota. Prvo fotkanje za celoletni načrtovani nabor fotk s Krasa. Tostran in onstran meje. Pretežno posvečeno teranu. Ja, že sprašujejo, a namen mojega obiskovanja zaenkrat ni knjiga kot Vipavska. Mi pa to spraševanje godi. Ker pomeni, da Vipavska JE to, kar je imela postati. Bi se pa seveda dalo tudi na Krasu izcimiti tudi kaj podobnega. In še kje. Če bi ali ko bo tovrstne želje zamenjal dovolj velik interes.

Mimogrede si bom seveda ob obiskih Krasa škljocnil še kaj manj vinogradniškega. Kot v soboto tale začetek pomladi. 105 mm, F/4,5, 1/800 sekunde, ISO 100.

Segedin, ki sem ga pred več kot desetletjem pojedel v Katmanduju, je našo ekipo prejšnji petek po ovinkih popeljal uživat na Kendov dvorec v Spodnjo Idrijo in včeraj pripravim še fotke in lahkotnejši zapis o tem za prihajajočo številko revije Vino. Naši pa medtem v Vrhpolju stekleničijo. Piano 2011. Sauvignon, malvazijo in rose. In prvič tudi merlot. Slednji 2010. Edina rdeča Piana doslej. Lani je namreč Barbi presodila, da je fenolna zrelost merlota ob ostalih ustreznih parametrih preslaba, ko bo ta ustrezna, bodo pa sladkorji previsoki, ocenjenih vsaj 16 odstotkov alkohola bi bilo odločno preveč in se pač ni čakalo na to, celoten merlot je bil zato potrgan prej in spet raje postal spodoben rose.

Zdaj še tisk etiket in pred prodajo nekaj tednov nujno potrebnega mirovanja vina v steklenicah. Ker pa imam dobre zveze, si pri večerji vseeno lahko privoščim eno od steklenic za domačo porabo. Međupunjenje, pravi temu Zlatan na Hvaru. Ko v flaše ne priteka več rose, pa tudi še ne čisti merlot. Vsaka flaša drugačna, vsaka naslednja bolj rdeča. Ni za prodajo. Še manj je pa za stran zlivat.

Jaka. S praznimi steklenicami. 20 mm, F/7,1, 1/500 sekunde, ISO 6400.

Ljubo in Barbi. Z že napolnjenimi steklenicami. 20 mm, F/9, 1/50 sekunde, ISO 6400.

In vendar visi. Razstava namreč. Od danes. Ko nama je s Tjašo po dveh ne povsem uspelih poskusih končno uspelo namestiti tistih nekaj nekaj fotk. Deset jih zdaj uspešno opozarja obiskovalce optike v pritličju pod nami na našo Vipavsko. Ki si jo lahko od včeraj, ko mi je Daša potrdila, da lahko prevzamem in potem tudi takoj prevzamem podstavek zanjo, tam tudi ogledajo.

Torek. Tjaša in Anita. Prvi, neuspeli poskus obešanja fotk. Ki pa je dal izkušnje za drugega. Bolj uspešnega. A še vedno neuspešnega. Ki je dal izkušnje za današnji uspešen poskus. Uporabljeni hodnik pač seveda nima razstaviščne infrastrukture. 20 mm, F/9, 1/320 sekunde, ISO 800.

Še pred tem smo vzpostavili spletno informacijo. Na www.vipavska.si. Ki jo bomo v kratkem začeli dopolnjevati s seznamom novih prodajnih mest.

Novica o knjigi se torej širi in mnenja o njej so zaenkrat več kot pozitivna. In že takoj z nekaj povsem resnega povpraševanja za podobne podvige v drugih vinorodnih deželah. Tudi čez mejo. No, bomo videli.

Sicer modra frankinja (Blaufränkisch, Frankovka, Frankovka modrá, Lemberger (Blauer Limberger), Kékfrankos), a tale naša je kar Francka. Že zakaj. Pri hiši je od leta 2006, ko je prišla  na fotografiranje. Potem je ostala. Mlajši mladič jo je posvojil – ako ima njegova mati lahko nekaj tisoč trt, sme menda imeti tudi on eno svojo. Sme. Enkrat letno jo zgoraj na hodniku obreže, drugega dela razen občasnega zalivanja z njo zaenkrat ni.

Če odštejem tole današnje ovekovečenje. Ki nakazuje, da njenega letnega vegetacijskega ritma vsaj v pretežni meri ne poganja dolžina svetlega dela dneva, kot poganja recimo selitve lastovk gor in dol čez ekvator. Dan je namreč zelo zelo zelo podobne dolžine kot za Francko tudi za prej omenjene bataljone trenutno še precej lenih ženinih trt, a njim pač zunaj ni tako lepo toplo in primerno vlažno, kot naši Francki za okensko šipo. In Francka to, kar ji je dano, pridno izkorišča. Torej veselo odganja in pridno raste. Hvaležnega vračanja v obliki grozdja pa za razliko od zunaj rastočih osebkov doslej od nje še nismo bili deležni. Morda se nam oddolži z letnikom 2012.

Francka. Fotografija sicer zanimiva zgolj zato, ker je posneta danes. Ko se večina ostalih trt severne poloble še ne bohoti z letošnjim klorofilom. 105 mm, F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 200.

Takoj potem, ko nam iz tiskarne nenapovedano dostavijo predzadnjo pošiljko Vipavskih. Če to ne bi bili mi, torej s province, skoraj ali celo kar res kmetje, bi spodnje verjetno bil fensi timbilding. Recimo. Tako pa samo gremo. No, po povabilu. Končno uspemo sami s sabo enkrat timsko nekam s takim razlogom. Revija Vino, čeprav v četici izrazito prevladuje Studio Ajd. A Anita reviji riše naslovnice, Primož ji fotka flaše, Tjaša ji dela prelom, jaz in Barbi pa tudi narediva kaj za revijo, tako da je naša številčna prevlada nad Andrejo povsem opravičljiva.

Sežana. Vinakras. Klet. Z Boštjanom in Marjanom, prvi enolog, drugi direktor. Ne najprej od soda do soda, za začetek teorija in špijonaža, prav je, da ob vsem našem delu z vinarji tudi naša studijska mladina ve kam s fenoli in kaj je in čemu služi biološki razkis in podobne kunštnosti. Potem končno najprej inoks 2011: vitovska, malvazija, Barbi seveda previdljivo glasuje še za sovinjon, zaključi rose. Potem les: modri pinot 2009, par sto litrov ga je, dober je, čeprav sorta ni v kraškem sortnem izboru (nekaj cepljenk se je v trsnici slučajno vselilo med refošk), neverjetna barva, zažgana lesna komponenta še malo izstopa a je slutiti, kam ga pelje evolucija, takoj dvignem roko za katerega od nameravanih magnumov in upam, da me gostitelja vzameta resno, zatem sprovociramo Boštjana za primerjavo med terani iz ameriškega in iz francoskega hrasta in ameriški mu, kot seveda pravilno napove Boštjan, izrazito bolj paše. In potem degustacijska soba in tam iz flašk od penine preko vitovske prestiž do malvazije in izbranega terana in zrelega terantona in na koncu še teranov liker in gotovo sem kaj pozabil, Barbi je sicer vse lepo zabeležila, a je trenutno ni blizu, da bi preplonkal seznam. Mi bi z veseljem še več in tudi Marjan in Boštjan sta še na volji, Anita tako ali tako že nekajkrat namerava ostati kar tam, a seveda zmanjka časa. Vedno ga.

Boštjan Zidar. Posneto pred leti, kmalu potem, ko je Brič zamenjal za Vinakras. 105 mm (DX), F/4, 1/800 sekunde, ISO 100

Vinakras. Vinifikatorji. Pretežno seveda za teran. 12 mm, F/13, 1/40 sekunde, ISO 200.

Po kleti. 1. Anita in Boštjan. 28 mm, F/4, 1/60 sekunde, brez fleša, ISO 12800

Po kleti. 2. Andreja, Boštjan, Marjan, Anita, Tjaša in Barbi. Primož nekje za mojim hrbtom. 28 mm, F/5,6, 1/40 sekunde, brez fleša, ISO 12800

Potem še Kobjeglava. Kraljestvo pršuta. Tokrat smo glede te sušene mesnine na perutnini. Gosji pršut. Zame ne prvič in doslej še vedno povsod tudi dober. Uradna tokratna verzija: razkoščičen, sušen in rahlo dimljen na pomladni solatki s pinjolami, rdečim poprom in oljčnim oljem. Po aviaciji seveda na mizi še marsikaj (recimo cvetačna juha z oljčnim oljem z dodatkom olupkov biološko pridelanih pomaranč s Sicilije in koriandra in kasneje mali krompirjevi njoki z zajčjim ragujem in ovčjim sirom pa potem seveda še kaj). In stalno vina za zraven. Primož me s telefonom namesto s Tjašinim fotoaparatom, ki mu tokrat služi za video kamero, škljocne čez mizo v pozi mafijskega dona in se mu potem pozabim zahvaliti za poslano fotko, gostitelj Simo pa ob našem prihodu za dobrodošlico oziroma ob dobrodošlici (grizike iz nanoškega sira z radičem in bučnimi semeni ki kažejo na botrstvo Kavčičevega Tomaža z Zemona in česar Simo tudi ne skriva) od veselja oblije dvorišče mesenega kraljestva z Jazbecovo teranovo penino. No morda slednje res bolj po nesreči kot zaradi dobrodošlice, čeprav smo tudi tu na povabilo. Nas pa gostitelj kmalu potem priložnostno ekipno izkoristi za mnenje o njegovi nastajajoči interpretaciji šelinke in mi, poskusni zajčki, ekipno zlobno vrnemo udarec in nastajajočo jed iskreno pokomentiramo. Slanost, pa temperature, pa količine in podobno. Detajli. Ne manjka dosti. Časa pa imata Simo in šelinka menda do uradnega rojstva še do nedelje. Še prej si v kuhinji s kamero in fotoaparatom ogledamo današnje sestavljanje na krožnike. Kljub temu, da našo štartno zamudo prenesemo na odhod, se spet soočimo s kroničnim pomanjkanjem časa in kljub temu, da Anitino tvitanje še vedno dobiva odzive, dvignemo riti.

Oljka v Kraljestvu pršuta. Uradno: oljka v oljčnem olju s kraškimi zelišči in soljo. Za spremembo tokrat tudi hrana črno-belo. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, fleš, ISO 200.

Simo. Petkova verzija šelinke, tradicionalne »mineštre«, katere sestavine so bile tokrat pripravljene vsaka zase, in nato na krožniku premišljeno in malce drugače združene v celoto. 20 mm, F/13, 1/50 sekunde, fleš, ISO 640

Ovekovečenje ovekovečenja. 20 mm, F/5, 1/125 sekunde, ISO 6400

Z enim izvodom Vipavske se za sodelovanje pri njenem nastajanju danes končno lahko zahvalim Tjaši, z drugim Primožu, tretjega dobi Andreja ko pride iz Vipave, četrtega pa Barbi odpelje Aniti. Ki, namesto obljubljenega nam zadnjega januarja, lahko danes, prvega marca, končno tvitne in fejsbukne svetu vest o dogodku. Deboro obvestim pa po skajpu.

Zgodaj popoldan, torej nekoliko prej, s Primožem končno pomagava šoferju kombija švicat pri prenašanju dostavljenih prvih dveh palet knjig v naše nadstropje. A po ročno prestavljenih 600 kilah potiskanega papirja pošljem Barbi k sosedu, kjer nam na predlog dostavnega šoferja drugo paleto knjig z viličarjem prijazno dvignejo do okna in preostanek dostavljene količine potem s precej manj sprehajanja a zato precej bolj kaskadersko preložimo v začasno prazno pisarno, ki nam jo dovolijo okupirati v ta namen.

Dobrodošla pomoč. In uspešna vaja za prevzem nasledenjega, precej obsežnejšega dela dostave. 20 mm, F/11, 1/250 sekunde, ISO 250

Dostava. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 250

Primož. Prevzem. 20 mm, F/11, 1/500 sekunde, ISO 1000, fleš z odbojem od stropa.

Že včeraj pa si za grobo predstavo na hitro zmnožim nekaj primernih podatkov in pokaže se, da bo celotna naklada predstavljala od sedemdeset do osemdeset metrskih kupov knjig. Krepki dve toni. Nakar Andreja zaradi pošiljanja preveri na pošti težo knjige. Masa vseh knjig se glede na naša pričakovanja v trenutku podvoji na krepke štiri tone. Na roke pa je bilo tudi pretovorjeno več kot se nam je zdelo.

Ker sladoled menda v te dni ne sodi, včeraj, no menda že danes, hitro in temeljito opravimo z Maruškino odlično izvedbo te hladne slaščice s solkanskim radičem, ki je sicer rdeča nit večera in večerje. Za fotografije mi tokrat ni potrebno pretirano skrbeti, Aleš je s šotorom, studijskimi fleši, svetlobnimi okni in applom uradni fotograf večera in si tako jaz samo zase, bolj iz navade kot iz potrebe, kar za mizo škljocnem tega in predhodne krožnike.

105 mm (DX), F/10, 1/30 sekunde, ISO 160, 2 fleša

Toniju pa med večerjo pri mizi in Mihi potem pri odhodu pojasnjujem, da je Vipavska končana, a ne še povsem. Čeprav je bil zadnji deadline za tiskarno nepreklicno konec prejšnjega meseca, knjig še vedno nimamo. Rešujejo menda nepojasnjene težave s platnicami. Nekaj izvodov je pa vseeno pri nas na vpogled in prva mnenja so kar pohvalna.

Včeraj. Hubelj. Zadnje dni dovolj mrzlo, da je hudournik ponekod zimsko otrdel. Fotografska vaja za mlajšega mladiča. Zame med iskanjem motivike vaja v premikanju s poledenele preko mokre na zasneženo skalo. Z vmesnim čofotanjem in s povsem predvidljivimi posledicami za hlače, gate, zokne in čevlje. Zaradi česar me je pasu navzdol potem najprej rahlo zeblo. Nakar me ni zeblo več samo rahlo. Sem pa fotoaparat uspešno ohranil nad vodno gladino.

105 mm, F/16, 0,8 sekunde, ISO 100

Burja ima resen problem. Kljub nekaj tisočletnemu prehodnemu obdobju se namreč vsaj na Vipavskem dokazano ni pravočasno prilagodila ustvarjalcem sodobnih objektov. Še posebej, kar se streh tiče. In ni se prilagodila tovornjakarjem. Zato verjetno lahko pričakujemo njeno prepoved. Ali vsaj predpis o omejitvi njene hitrosti.

180 mm, F/6,3, 1/60 sec.

Grem včeraj v Novo Gorico tiskarju določit odtenek barve za toniranje rdečega papirja v rdečega. Kar se zdi neumno, pa to vsaj deloma ni povsem tako, originalna barva papirja za predlist in zalist naše Vipavske nam namreč ne ustreza povsem in jo sklenemo malo uskladiti z našimi željami in je hkrati barva zdaj tudi precej bolj nasičena. Na pamet, iz glave, je potrebni odtenek na dano podlago kar težko zadeti, čeprav se je tokrat zgodilo točno to, in ni torej povsem res, da nam gre narobe čisto vse, kar lahko gre tako: ko prvi rdeče potiskan rdeč papir papir prileti iz tiskarskega stroja, ostanemo kar pri barvi, ki jo prej po telefonu okvirno izberem kot kot naše izhodišče. Za vsak slučaj sicer poskusimo tudi z dvema nanosoma iste barve, pa je bolje z enim. In tako je to zdaj to.

In grem popoldan še enkrat v tiskarno, tokrat tudi s fotoaparatom, vrnem slepo knjigo (to je maketa, prazna knjiga, narejena z enakimi materiali kot bo končna, torej njej enakih dimenzij in to je tudi njeno bistvo in poslanstvo), dimenzije ščitnega ovitka so zdaj jasne in je ne potrebujem več, oni pa še.

Sicer je ta teden Primož vseljen v tiskarno in tam od jutra do noči spremlja tisk Vipavske in od tam vsak večer po Andreji pošlje, kar je tistega dne spravljeno na papir in se nam je tega že nabralo verjetno več kot bi, če bi se nam tako zahotelo, potrebovali za tapete, najprej je bil papir potiskan po eni strani, zadnje dni tudi že po drugi. In me potem danes okoli druge ure popoldan pokliče Primož. In pove, da je konec, bil je tam: Vipavska je natisnjena. Zdaj sicer še platnice z reliefnim tiskom in toplotno folijo in ščitni ovitek in vezava, a datum, ki ga včeraj v tiskarni skupaj potrdimo – najkasneje zadnji januar – se zdaj tudi realno zdi realen. Potem odpremo penino. Ali morda kar šampanjec.

Čakajoč na nove tiskarske plošče. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, ISO 800.

Popoldanska izmena. Sprotna kontrola med tiskom. 20 mm, F/9, 1/25 sekunde, ISO 400, fleš.

Škart. 24 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 800, fleš.

Natisnjeno. 24 mm (objektiv nagnjen, ravnina ostrine približana ravnini potiskane površine), F/7,1, 1/40 sekunde, ISO 800.

Natisnjeno. Čakajoč na zgibanje. 24 mm (tudi tu nagnjena ravnina ostrine), F/11, 1/40 sekunde, ISO 800.

V zgibalko. 28 mm, F/14, 1/40 sekunde, ISO 2000, fleš.

Zloženo, na čakanje za vezavo. 28 mm, F/4,5, 1/400 sekunde, ISO 2000.

Nekaj se je vedelo a nič natančnega, nismo spraševali niti kdaj, ne koliko, ne kako, se grem po nekakšnem kosilu zluftat in prinesem z bencinske črpalke v studio današnje Delo. Petek, trinajsti, priloga Kult, stran 37. Kjer naša Vipavska. Potem ko se studijsko bralstvo zvrsti nad polstranskim člankom, mi ga Anita pridrži, stojalo enega od flešev nekoliko dvignem in usmerim v strop, odstranim satovje iz reflektorja, izmerim svetlobo, dokumentarno škljocnem, vrnem fleš v prejšnjo pozicijo da lahko Primož nadaljuje s flašami v lesenih škatlah, in Anita obesi cajteng na našo oglasno tablo. Kamor ga grem zdaj končno lahko prebrat .

Lagal bi si in bi se, če bi se delal, da se nam ne zdi fajn. Vključno z Barbi. Tudi zato, ker so na Delu iz PDFja splošnega - fotografskega - dela knjige (tam so brez besed nametani moji vtisi), izmed nekaj sto možnih najprej izbrali 4 slike. Te sem jim potem poslal v polni kakovosti in ločljivosti in so izmed njih so objavili dve. Obe iz ciklusa mojega spremljanja njenih, Barbinih, no naših vin – Piana.

Da se zatakne natančno in brez izjeme vedno, kadar se lahko, je seveda zdaj že povsem jasno. Murthy. Pri naši Vipavski namreč. Da za tokratne, tehnične, v dooooolgi vrsti vseh mogočih predvidljivih in nepredvidenih težav ni kriv papir, potem ko tega lani tiskarna sploh ne uspe dobiti, končno in dokončno potrdimo včeraj. Tiskarske plošče za nesprejemljive vertikalne maroge očitno tudi niso krive, jih namreč testno zamenjamo in poleg tega komplet za eno tiskarsko polo poskusno naknadno dodatno razvijamo in pač vse kaže, da je razlog nekje drugje. In tam pri stroju tako v glavnem samo čakam in in pet ur gledam rezultate, in na koncu niti več ne težim da spet ni OK, ker so pač to itak vsi jasno vidijo in vedo na kaj se obešamo in da pač ne gre za neko malenkostno kaprico. Lakiranje tudi preverjeno nima nič z nastajanjem zoprnih marog in naše datoteke so tudi preverjeno tehnično neoporečne, ostane v glavnem še tiskarski stroj, sicer nov, sodoben, drag, a jebat ga. Ali res zajebava ta mrcina, naj bi bilo znano danes, ko me v tiskarni nadomesti Primož in jim tam teži in teži, dokler ni dovolj zadovoljen z odtisom, dokler niso barve dovolj okej in dokler ni paser v nulo. Desetinka milimetra zamika katere od plošč se pri nekaterih fotkah opazi na en meter. Brez pretiravanja. Šokantno, čeprav imamo zdaj s frekvenčno moduliranim rastrom že nekaj let izkušenj. Kadar je v nulo, je pa v nulo.

Korektno reproducirana fotka naj bi izgledala nevtralno. Kot recimo tale.

Magenta kanal sem zamaknil za 1 slikovni element (piksel) navzgor. Takole približno je lahko videti, kadar se tiskar ne potrudi dovolj. V takih primerih se to res opazi že na daleč. Brez lupe. Preverjeno.

Tomi z ekipo na naši tradicionalni zdaj že lanski zaključni večerji po dogovoru z mano postreže eno od predjedi kar na knjigi in presenečenje, predvsem za Anito, Tjašo in Primoža, je popolno. Kočevci  namreč dan prej pripeljejo svoje salame namesto njim bolj domačega dimljenja k sosedovemu Petru eksperimentalno zračno sušit. Kar mojemu sodelavstvu tudi povem in je to res. Dostavijo pa so mi tudi nekaj kilogramov težko pričakovanih monografij. Kar zamolčim. Oziroma zanikam. Oziroma se začasno zlažem.

Černačeva Kočevska sicer prvič izide leta 1998, pa poide in Kočevski rotarijci jo lani sklenejo ponatisniti. A originalnega materiala ni več, nepričakovano so povsem na začetku in tudi zato dobi monografija hkrati z avtorjevo posodobitvijo besedila namesto prvotnega podnaslova, Gozdnata in skrivnostna dežela, novega: Nove zapovedi gozdnate in skrivnostne dežele.

Posledično za knjigo tudi novo oblikovanje, pokliče Rado, se dogovorimo in po prvih vzorčnih fotkah, ki so kasneje umaknjene, še kasneje pa spet v igri, in po dokončno potrjenem besedilu z Anito predstaviva in ponudiva v izbor Radotu in Urošu dva predloga za novo Kočevsko. Ki naj bi v novi izdaji dobila tudi nove slike. In jih dobi. Večinoma. Nekaj fotografov svoje sodelovanje naknadno užaljeno odkloni, ko je konec poletja jasno, da po enem letu seznanjenosti s potrebno motiviko nikakor nimajo v rokah dovolj ustreznih slik za izsiljevanje svoje ekskluzivnosti. Tudi zato dobi naša Kočevska koncu trdnejšo in bolj razgibano fotografsko zgodbo ob nekoliko mehkejšem tehničnem pristopu.

Poskusni tisk testne forme v začetku decembra pokaže, da so v tiskarni v nasprotju z dogovorom uporabili za svoje proofe, ki jim bodo merodajni, drugačen ICC opis kot mi za svoje proofe in mi sprintajo za domov dodaten svoj proof, pošljejo po mejlu svoj ICC opis in medtem ko se namesto preko Metlike, ker je Oti moral v Novo mesto, vračam iz Kočevja naravnost v studio, ima tam Primož že natisnjen še en naš proof z njihovim ICC opisom, ju primerjamo, zdaj smo usklajeni in vemo kaj bo prišlo iz njihovih strojev če bodo pri tisku dovolj natančni in gremo v studiu še enkrat skozi ves slikovni material in na srečo sta kritični samo dve fotki, Tjaša tam ustrezno zniža magento in lahko oddamo.

Še prej seveda razdelitev knjige na ustrezne sklope fotk in sklope besedila, število strani mora biti za vsak sklop deljivo z 8, in ureditev besedila in grob prelom slovenskega besedila pa prelom na fino, pa nemščina in angleščina in detajli, korekture, korekture, korekture in korekture, pojasnjevanja in usklajevanja z avtorjem besedila in z Urošem in Radotom in umeščanje in razmeščanje in premeščanje in nadomeščanje fotk in proofi in delovna sobota in ovitek in menjava fotke in prostoročno izpisani naslovi poglavij v vseh jezikih, pa kako potem to opredeliti v kolofonu, kjer smo zapisali tudi uporabljeno tipografijo, kupljeno posebej za to knjigo. Slednje sicer naknadno, vztrajal sem, da najprej naredimo in kupimo šele ko vidimo, da nam izbrani Skolar res ustreza.

Posebej potem kar na naš FTP strežnik – tiskarji si poberejo od tam – strani z besedilom in posebej strani s slikami. Ker predlagamo in je sprejeto in potrjeno, da se besedje in slike ne tiskajo na enakem papirju. In je posledično vse, kar je v CMYK barvah v celi knjigi povsem enako za vse tri jezikovne variante, besedilo pa je potem na drugem papirju za vsak jezik seveda različno. Tudi barvni ovitek in ščitni ovitek sta dosledno temu povsem enaka za slovensko, nemško in angleško varianto, razlike tu nosijo dodatne nižje pasice, ki objemajo barvni ščitni ovitek in širijo logiko uporabe obeh izbranih papirjev iz notranjosti knjige.

Potem čakamo. Dokler mi Uroš ne sporoči, da so knjigo dobili in da so res zadovoljni. In dokler se ne znajdemo na Zemonu v začetku tega zapisa.

Starejši mladič se je od prejšnjega leta poslavljal v Novem Sadu, njegov brat pa nekje v precej manj oddaljenih Kamnjah. Tako se nama roditeljema doma ni bilo potrebno podrejati praznovalnim normam in ker nisem odpiral šampanjca sem lahko v oknu s fotoaparatom lovil odseve iz naše kuhinje in hkrati skozi okno v isto sliko brez fotomontaže priprave Dušanove druščine na skorajšnjo pirotehnično razstrelitev neba nad Dobravljami. Nisem ostal neopažen, Dušan mi je nazdravil in evo spodaj moj škljoc in dobro uro pozneje se je leto spokalo v preteklost od koder ga menda skoraj zagotovo ne bo nikoli več nazaj. Bo pa ostalo v spominu zapisano kot svinjsko zajebano.

105 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, ISO 51200.

Če bi se Anita odločila drugače in bi v Vipavsko (slučajno natančno na sredino knjige, desno od podobe božično okrašenih Goč) namesto izbrane en dan starejše umestila spodnjo sliko, bi to postala zadnje posneta fotka v monografiji. S tem bi padla moja srednjeročna napoved glede zadnjega motiva, ki ga bom uspel spraviti pod streho za ta projekt. Šlo je na koncu sicer samo za nekaj ur razlike, psihična napetost ni bila prehuda, a vseeno. Dokazati ženi, da si imel ves čas prav, je neprecenljivo. Kljub temu nad Anito glede njene izbire odločilne fotografije nismo izvajali pretiranega psihičnega pritiska in nasmešek hišne vinarke je dejansko, kot sem ji napovedal, zaključil fotografsko aktivnost za Vipavsko. Da smo s knjigo koooončno v tisku, sem pa že omenil.

Ajdovščina te dni. 20 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, ISO 2000

Bilo je kar jebeno. Poleg vsega ostalega še štiri zaporedne delovne sobote. Primož je sicer eno prešprical, a je prej delal do naše onemoglosti, po zadnji je zvilo Tjašo, vmes jaz dodatno odsedel tudi še štiri delovne nedelje in tako je šla v tisk monografija Kočevska. Več o njej, ko jo dobimo. Konec tedna. Menda. In je tudi šla kooooončno v tisk Vipavska. Zaenkrat sem za njeno najavo v revijo Vino, ki je od danes zjutraj dalje na FTPju tiskarne in kar se nas tiče torej v tisku, moral spisati natančen dnevnik fotografa, pregledal sem zato še enkrat oddani PDF knjige in na njegovi podlagi sporočil: Nekaj let sem se plazil pod trtami, sedel in ležal na sodih, letal nad dolino, jo prekolesaril, prevozil in prehodil in enako počel po svetu nad njo. V jutranjem in večernem mraku, pa vmes in prej in potem. Nisem manjkal, ko so se sadile trte, niti ko so se rezale in potem vezale. In seveda sem bil na bandimah, in ko se je zrelo grozdje jeseni prešalo in kadar in kjer se je za sladko do spomladi sušilo. Vipavcem sem gledal pod prste in v oči in oni meni, spremljal sem pujse do klobas, prešvican sem bil na pašniku govejim jezikom v užitek, lovil sem snežinke in gazil sem sneg, pritiskal na sprožilec fotoaparata med nevihtami, rabutal češnje, breskve in fige, vinarji so zame mešali drozgo in odpirali sode in segali zame vanje s pipetami in si polnili in praznili kozarce, koze so se molzle in zorili ter obračali so se hlebci sira, reka Hubelj mi je mezela med prsti v čevljih in rosa ni hotela iz hlač in pojedel sem, kar so gostinci pripravili za ovekovečenje po svojih receptih. In še kaj zraven. Zdaj že skoraj spet dihamo čakamo, da nas pokličejo na kontrolo tiska.

Vmes sem pa pri sosedu povsem nepredvideno, mimogrede, s fotoaparatom na pot do klobas pospremil še enega pujsa.

20 mm, F/10, 1/13 sekunde, ISO 12800

Monografija Vipavska. Odštevali smo leta. Potem mesece. In tedne. Zdaj dneve do tiska. V preteklem mesecu so mi se zvrstili še skoraj vsi preostali ponudniki, vsak zase potrdili svoje strinjanje z nabori predlaganih fotografij za njihove predstavitve, nekaj malenkosti smo v posameznih primerih še dopolnili ali izboljšali, ostaja komaj še kaj. Zaključujemo torej. Končno.

Lea Mlečnik. Bukovica. Tudi aktualna vipavska vinska kraljica. Ki se, kot je povedala, še zelo dobro spomni težke gajbice z grozdjem, ko je med trgatvijo konec septembra pred tremi leti pozirala za zgornjo fotko. 20 mm (DX), F/9, 1/125 sekunde, ISO 100.

Milan Garbari, Malovščevo. Vitovlje. Barbara je slike sicer potrdila, pa potem še enkrat poklicala. In sem šel ponovit en motiv. Jaka z mano za lučkarja. Kar je Barbaro potem prostovoljno koštalo eno salamo. Ki je zdaj seveda ni več med nami. 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Jordan Cigoj. Arkade. Črniče. Slike je sicer potrdila Maja. Ki je še vedno edina slovenska vinska kraljica z dvojnim mandatom. 105 mm (DX), F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 100.

Katja Sulič. Sončni škol. Potem, ko se je pri njej marsikaj spremenilo smo morali del fotk posneti povsem na novo. A tale iz vinograda nad Šmarjami je še iz tiste prve runde. Potrjena. 50 mm (DX), F/6,3, 1/320 sekunde, ISO 200.

Borut Slejko. Vina Zaloščan, Zalošče. Nobenega kompliciranja, vse potrjeno. 20 mm (DX), F/6,3, 1/30 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Stegovec, Sveti Martin. Po vnaprej zastavljenem ključu vključujemo v nekatere predstavitve vsebinske motive, posnete na beli podlagi, prostostoječe. Pri Svetem Martinu vinski kamen. Iz sodov. Marsikaterega od teh in takih predmetov mi je kasneje za knjigo posnel Primož, tale vinski kamen pa je še moje delo. 105 mm (DX) F/22, 1/160 sekunde, studijska razsvetljava, ISO 100.

Berce. Dornberk. Prihajajoča generacija med eno od trgatev. 20 mm (DX), F/9, 1/80 sekunde, fleš, ISO 160.

Nejc Tomažič. Vrhpolje. V predlaganem naboru je Mateju manjkala fotka kleti, jasno, takrat je nismo naredili, ker klet ni bila pripravljena, zdaj je in se dogovoriva za termin in naredimo manjkajoče in potem potrdi. A ta slika je od prej. Merjenje sladkorja z refraktometrom. 20 mm (DX), F/7,1, 1/30 sekunde, fleš, ISO 400.

Restavracija Dam. Kromberk pri Novi Gorici. Zdaj tudi že član JRE (Jeunes Restaurateurs d'Europe). Posnetek prostora, ki so ga za potrebe lokala usposobili kasneje, škljocnem nekega ne zelo davnega večera, ko bi moral na odprtje neke druge bližnje restavracije z vinoteko, a sem tam le odložil Barbi in v Damu opravil svoje. Uroš je nabor sicer potrdil, a če mi znese v kratkem še en škljoc. Se mi namreč zdi, da tu potrebujem še en motiv. Zgornja slika pa je od precej prej. 14 mm (DX), F/10, 10 sekund (stojalo), ISO 200.

Pikol. Rožna dolina. Tadej in Boris pred dnevi potrdita predlagani nabor, strinjata se tudi s poudarki. Na sliki pa Taras Gašparin pripravlja jed po njihovem receptu, ki bo v knjigi tudi objavljen. 20 mm (DX), F/5, 1/15 sekunde, fleš, ISO 200.

Grace. Tik pred letošnjo trgatvijo, ne le za knjigo, malo pa seveda tudi, posnamem v vinogradu Ivi in Edija Svetlika njuno rebulo. Nabor fotografij sicer izbran predvsem iz tistega, kar sem v dveh sezonah namensko nabral za njuno spletno stran www.grace.si. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, fleš, ISO 400. S flešem je dosvetljeno grozdje, ki je sicer bilo že v senci in tako na temnejšem ozadju lepše izstopi.