Marijan Močivnik – Močko

 
V zadnjih dneh tri take flaše. Izpraznjene. Prvo odpreva z Zoranom, ko se turobna vrneva s snemanja za njegovo brošuro. Tam vroče. Gradbišče. Streha. Eden od njegovih delavcev uspe z nje odkotaliti tri moje objektive. Najprej kaže da samo (samo?) dva, nakar pogrešim in najdem še tretjega. Srečanja s tlemi niso preživeli v dobrem stanju. Sploh ne. Če mi je to sploh treba omenjati. Sedem metrov je pač sedem metrov, beton je beton, gravitacija je gravitacija, steklo je pa steklo. Jebat ga.
 

Pol ure pred tolažbenim odpiranjem penine. Ko so oni objektivi še bili objektivi. 20 mm, F/14, 1/250 sekunde. Fleš, da se mi niso na prežganem nebu izrisale zgolj silhuete.

 
Odpreva potem v vlogi apaurina v studiu eno hladno Bjano, Cuvée Prestige 2005, nekaj malega odstopiva še Tjaši in Primožu, in ko jo bližava koncu, se nama posveti: delovišče je vendar zavarovano! Nekaj poizvedovalnih telefonskih klicev in kaže, da bo morda finančna rešitev res lahko šla preko zavarovalnice. Izprazniva potem, zdaj že skoraj veselo, flašo do konca. Štorija sicer še nima epiloga (čakam, z našimi zavarovalnicami imam nekaj res slabih izkušenj, eno od njih vodim v svojih spominih kot nategovalnico in nje zastopniki so zelo visoko na spisku onih, katerim nameravam njihova lastna črevesja zavozlati v debele knedle, če bo to kdaj dovoljeno, posebej in počasi in skrbno vsakemu od njih v en knedel debelo in posebej v drugega tanko črevo), a penina je v prvih travmatičnih trenutkih žalostnih pogledov na že bivše objektive opravila svoje.
 

Bjana - po narečnem imenu za vas Biljano

 
Druga v teh dneh, vsaj zelo močno se mi zdi, da je bila tudi ta, je bila ena od onih njegovih penin, ki sva jih počasi pila in popila, ne povsem sama, z Miranom na fotografiranju pri njem, za nastajajočo številko revije Vino. In manjkajoče za nastajajočo spletno stran. Popoldan, najhujša vročina je že pojenjala, v kleti sva končala na dvorišču še ne, opraviva še tam, potegneva v večer in začetek noči. Na terasi pihlja, greš poslušat Methenyja?, jasno, in tako naprej, Jaka – tokratni lučkar – se igra s fotoaparatom, jaz sem svoje z njim za danes končal. Užitkarsko.
 

Miran v novi kleti. Macerirana rebula. Pove, da pravzaprav še ne ve, kaj bi in kaj bo z njo. 20 mm, F/10, 1,6 sekunde. Stojalo zaradi dolgega časa osvetlitve, kar mi na jasno definirano ostro ozadje mehko izriše Mirana v gibanju. Trije fleši.

 
Tretja flaša pa je bila ona, s katero mi je Miran potem ko mu povem zgornjo štorijo, nadomestil apaurin iz začetka tega zapisa. Ker očitno deluje. Kajti, kaj mu bo živčen fotograf turobnega razpoloženja? Spijeva jo z Barbi kmalu, krepkejša penina je to, kompleksnejša od večine ostalih naših penečih, grozdje zanjo iz starih vinogradov rebule in chardonnayja, osnovno vino dobrega pol leta v hrastovih sodčkih, potem na drugo vrenje in vsaj za slabi dve leti na zorenje v steklenici. Zmore precej več kot zgolj aperitiv ali ribji karpačo, tokrat recimo kar celo večerjo. Morda je najboljša celo predvsem v tej vlogi. Čeprav meni sede tudi na prazno, kadar me bicikel temeljito prešvica.