Vinopivsko

Torek. Nabrežina, tik ob legendarni pivnici Bunker. Odprtje vinskega bara. Bunker Wine. Dva lokala eden tik ob drugem, dva Bunkerja, dva povsem različna vsebinska koncepta. Edina skupna fizična točka so kadilci zunaj pred lokaloma, mi s kozarcem v roki razlaga oljkar Roberto Starec, tokrat vlogi arhitekta. Kar naj bi bil hkrati odgovor na vprašanje, kako uspešni pivnici uspešno dodati vino. Seveda ta odgovor ni konkreten v posameznostih in se ne spušča v pravilnost celotne in vsake posamezne odločitve. To bo tako ali tako pokazal čas. A vseeno. Mi pa seveda lahko uživamo in držimo pesti.

Na odprtju fotografsko seveda najprej nekaj klasike – Danijel (lastnik in gonilna sila obeh Bunkerjev) za šankom, pa Danijel in staff in drugi podobni motivi – te tako ali tako vedno posnamejo bolj ali manj vsi fotografi. Nakar bolj zase na hitro zimproviziram še zgornji motiv. Če bi bilo več časa, bi Danijela pred uokvirjenim dogajanjem prestavil še pol metra bolj v levo in poskusil še kaj. Pa nisem. 28 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, fleš usmerjen nekam nad Danijela, ISO 2500. V glavi se mi pa za kdaj pozneje s to scenonografijo zdaj mota še marsikaj. Morda. Nekoč …

Mija

Naslov tega zapisa bi lahko bil Ob dnevu žena.
Ali nekaj v tem smislu. Recimo zaradi današnjega praznika in penine na sliki. A bi bilo verjetno banalno. Čeprav penina Mija ni banalna. Ni sicer pretenciozna in nihče ne trdi, da je več kot je, ne želi se predstavljati kot veliko vino, je pa povsem simpatična in kadar jo imam, si jo upam odpreti marsikomu.

 

Naslov bi lahko bil Obletnica.
Čeprav bi tudi to lahko bilo banalno. In je tudi razmeroma nepomembno. Morda celo ni povsem do dneva točno. A vseeno – lani te dni je Primož v javnost spustil našo prenovljeno spletno stran (www.studio-ajd.si) in od takrat jo, počasi kot pač utegnemo, polnimo z vsebinami. Statistika pokaže, da približno s po eno referenčno vsebino na teden. Precej jih tako še čaka na pripravo ter objavo, in včeraj kot eno od naših referenc, slučajno približno na obletnico, objavim tole penino.

 

 

Naslov tega zapisa bi lahko bil tudi Absurd.
Oblikoval sem lani, konec poletja. Etiketo sem na Janino željo zasnoval nekonvencionalno. Drugačno. Prepoznavno. In smo šli potem po tej poti do konca, pilili detajle, preverjali videz na steklenici, berljivost, prepoznavnost, tehnično izvedljivost … Debatirali. Tudi o tem, kako in kje bo Jana Mijo prodajala. Jasno je namreč, da tole ni kar za na prodajno polico Mercatorja. A ker ne gre za 100.000 steklenic, niti za 10.000, niti za 5.000, smo smo iz tiskarne, za razliko od tega, kar tiskarna kot taka sicer običajno počne, dobili povsem nepotiskane sprednje etikete. Zgolj izsekane, sicer povsem prazne. Kot smo želeli. In kar je tisti prej omenjeni absurd.
Zadnja etiketa je sicer povsem klasično opremljena s podatki. Gruntar, Vipavska dolina, 0,75 litra in vse ostalo.

Naslov zapisa je Mija. Tudi zato, ker je naročnik imel jajca in dovolj zaupanja vame, da smo lahko udejanili tako rešitev.
Opomba: Mija = Miloš + Jana. Miloš je Janin oče. Jana je Miloševa hči.